STARLIX 60 mg filmsko obložene tablete

Nateglinid je indiciran za kombinirano zdravljenje z metforminom pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, ki niso ustrezno kontrolirani kljub največjemu odmerku metformina samega, ki ga lahko

prenašajo.

Odmerjanje

Odrasli

Nateglinid je treba jemati 1 do 30 minut pred obroki (navadno pred zajtrkom, kosilom in večerjo). Odmerjanje nateglinida mora določiti zdravnik v skladu z bolnikovimi potrebami.

Priporočeni začetni odmerek je 60 mg trikrat na dan pred obroki, posebno pri bolnikih, pri katerih je glikozilirani hemoglobin (HbA1c) blizu ciljnemu. Odmerek se sme povečati na 120 mg trikrat na dan.

Prilagoditve odmerjanja morajo temeljiti na periodičnih meritvah glikoziliranega hemoglobina (HbA1c). Ker je primarni terapevtski učinek zdravila Starlixzniževanje glukoze v času obroka (ki je eden od dejavnikov, ki prispevajo k HbA1c), lahko terapevtski odziv na zdravilo Starlix spremljamo tudi z glukozo 1-2 uri po obroku.

Zdravilo nima več dovoljenja za promet

Priporočeni največji dnevni odmerek je 180 mg, ki ga bolnik vzame pred tremi glavnimi obroki. Posebne skupine bolnikov

Starejši bolniki

Klinične izkušnje pri bolnikih, starejših od 75 let, so omejene.

Okvara ledvic

Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro ledvic ni potrebno prilagajanje odmerka. Čeprav se pri dializnih bolnikih Cmax nateglinida zmanjša za 49 %, sta bila pri sladkornih bolnikih z zmerno do hudo ledvično insuficienco (z očistkom kreatinina 15-50 ml/min) sistemska uporabnost in razpolovni čas primerljiva med ledvičnimi bolniki, ki potrebujejo hemodializo, in zdravimi osebami. Čeprav varnost pri tej skupini ni bila ogrožena, je mogoče zaradi nizke Cmax prilagoditi odmerek.

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter ni potrebno prilagajanje odmerka. Ker bolniki s hudo boleznijo jeter niso proučeni, je nateglinid v tej skupini kontraindiciran.

Pediatrična populacija

O uporabi nateglinida pri bolnikih, mlajših od 18 let, ni podatkov, zato njegova uporaba v tej starostni skupini ni priporočljiva.

Drugi

Pri oslabljenih ali podhranjenih bolnikih morata biti začetno in vzdrževalno odmerjanje konzervativna in potrebno je skrbno prilagajanje odmerjanja terapevtskemu učinku, da se preprečijo hipoglikemične reakcije.

Zdravilo Starlix je kontraindicirano pri bolnikih:

• s preobčutljivostjo na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1;

• s sladkorno boleznijo tipa 1 (na C-peptid negativna sladkorna bolezen);

• z diabetično ketoacidozo, s komo ali brez nje;

• med nosečnostjo in dojenjem (glejte poglavje 4.6);

• s hudo jetrno okvaro.

Splošno

Nateglinid se ne sme uporabljati v monoterapiji. Hipoglikemija

Podobno kot drugi insulinski sekretagogi lahko tudi nateglinid povzroča hipoglikemijo.

Hipoglikemija je bila opazovana pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 na dieti in pri telesnem naporu ter pri tistih, ki se zdravijo s peroralnimi antidiabetiki (glejte poglavje 4.8). Starejši bolniki, podhranjeni bolniki in tisti z insuficienco nadledvičnic ali hipofize ali hudo ledvično okvaro so dovzetnejši za hipoglikemični učinek teh vrst zdravljenja. Nevarnost hipoglikemije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 lahko poveča hud telesni napor ali uživanje alkohola.

Zdravilo nima več dovoljenja za promet

Bolniki s hudo okvaro ledvic (glejte poglavje 5.2), ki se niso zdravili s hemodializo, so dovzetnejši za hipoglikemični učinek zdravila Starlix. Pri bolnikih s hudo okvaro ledvic, pri katerih prihaja do močnejšega hipoglikemičnega učinka, je treba razmisliti o prekinitvi odmerjanja zdravila.

Simptomi hipoglikemije (ki ni bila potrjena s koncentracijami glukoze v krvi) so bili opazovani pri bolnikih, katerih izhodiščni HbA1c je bil blizu terapevtske tarče (HbA1c < 7,5 %).

Pri kombinaciji z metforminom je nevarnost hipoglikemije večja kot pri monoterapiji.

Pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce adrenergičnih receptorjev beta, je hipoglikemija lahko težko prepoznavna.

Kadar je bolnik, ki je stabiliziran na kateremkoli peroralnem hipoglikemičnem sredstvu, izpostavljen stresu, na primer zvišani telesni temperaturi, poškodbi, okužbi ali operaciji, lahko pride do izgube kontrole nad glikemijo. Takrat utegne biti potrebno prekiniti peroralno hipoglikemično zdravljenje in ga začasno nadomestiti z insulinom.

Pomožne snovi

Zdravilo Starlix vsebuje laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni `brez natrijaʹ. Posebne skupine bolnikov

Okvara jeter

Pri bolnikih z zmerno jetrno okvaro je treba nateglinid uporabljati previdno.

Huda okvara jeter, otroci in mladostniki

Pri bolnikih s hudo jetrno okvaro ter pri otrocih in mladostnikih niso bile opravljene klinične raziskave. Pri teh skupinah bolnikov zdravljenje zato ni priporočljivo.

Več zdravil vpliva na presnovo glukoze, zato mora zdravnik upoštevati možne interakcije.

Uporaba v kombinaciji z zaviralci angiotenzinske konvertaze, nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, salicilati, zaviralci monoamin-oksidaze, neselektivnimi zaviralci adrenergičnih receptorjev beta ali anabolnimi hormoni

Hipoglikemično delovanje nateglinida lahko povečajo sledeča zdravila: zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACEI), nesteroidna protivnetna zdravila, salicilati, zaviralci monoamin-oksidaze, neselektivni zaviralci adrenergičnih receptorjev beta in anabolni hormoni (na primer metandrostenolon).

Diuretiki, kortikosteroidi, agonisti adrenergičnih receptorjev beta2, somatotropin, analogi somatostatina, rifampicin, fenitoin in šentjanževka (Hypericum perforatum)

Hipoglikemično delovanje nateglinida lahko zmanjšajo sledeča sredstva: diuretiki, kortikosteroidi,

agonisti adrenergičnih receptorjev beta2, somatotropin, analogi somatostatina (na primer lanreotid, oktreotid), rifampicin, fenitoin in šentjanževka (Hypericum perforatum).

Kadar so bolniku, ki jemlje nateglinid, predpisana ali ukinjena navedena zdravila, ki povečujejo ali zmanjšujejo hipoglikemično delovanje nateglinida, je treba bolnika natančno opazovati glede

sprememb glikemične kontrole. Substrati CYP2C9 in CYP3A4

Zdravilo nima več dovoljenja za promet

Podatki, ki so na razpolago iz poskusov in vitro kot tudi in vivo, kažejo, da nateglinid pretežno presnavlja CYP2C9, medtem ko CYP3A4 sodeluje v manjšem obsegu.

V preskušanju interakcij z inhibitorjem CYP2C9 sulfinpirazonom je bil pri zdravih prostovoljcih opažen zmeren porast AUC nateglinida (~28 %), brez sprememb srednje Cmax in razpolovnega časa izločanja iz telesa. Pri bolnikih, ki uporabljajo nateglinid sočasno z inhibitorji CYP2C9, ni mogoče izključiti dolgotrajnejšega učinka in mogoče nevarnosti hipoglikemije.

Posebna previdnost je potrebna pri sočasni uporabi nateglinida z drugimi močnejšimi inhibitorji CYP2C9 (na primer s flukonazolom, z gemfibrozilom ali s sulfinpirazonom) ali pri bolnikih, za katere je znano, da imajo počasno presnovo substratov CYP2C9.

Študije medsebojnega delovanja z zaviralcem CYP3A4 in vivo niso opravljene.

In vivo nateglinid nima klinično pomembnega učinka na farmakokinetiko zdravil, ki jih presnavljata CYP2C9 in CYP3A4. Sočasna uporaba z nateglinidom ni vplivala na farmakokinetiko varfarina (substrat za CYP3A4 in CYP2C9), diklofenaka (substrat za CYP2C9) in digoksina. Obratno ta

zdravila niso vplivala na farmakokinetiko nateglinida. Zato pri sočasni uporabi z zdravilom Starlix pri digoksinu, varfarinu in drugih zdravilih, ki so substrati CYP2C9 ali CYP3A4, ni potrebno prilagajanje odmerjanja. Prav tako ni bilo klinično pomembnih farmakokinetičnih interakcij z zdravilom Starlix z drugimi peroralnimi antidiabetiki, na primer z metforminom ali glibenklamidom.

V raziskavah in vitro je nateglinid pokazal le majhen potencial za izpodrivanje beljakovin.

Nosečnost

Študije na živalih so pokazale vpliv na razvoj (glejte poglavje 5.3). Ni izkušenj o uporabi pri nosečnicah, zato varnost uporabe zdravila Starlix pri nosečnicah ne more biti ocenjena. Zdravilo Starlix, se podobno kot drugi peroralni antidiabetiki, v nosečnosti ne sme uporabljati.

Dojenje

Po peroralnem odmerku doječim podganam se nateglinid izloča v mleko. Čeprav ni znano, ali se nateglinid izloča v materino mleko pri človeku, lahko pri dojenih dojenčkih obstaja potencial za hipoglikemijo, zato se nateglinid pri doječih materah ne sme uporabljati.

Plodnost

Nateglinid ni zmanjšal plodnosti podganjih samcev in samic (glejte poglavje 5.3).

Vpliva zdravila Starlix na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso proučevali.

Bolnikom morate svetovati, naj se s previdnostnimi ukrepi izognejo hipoglikemiji tačas ko vozijo. To je posebno pomembno za tiste, ki se manj ali sploh ne zavedajo svarilnih znakov hipoglikemije ali imajo pogoste epizode hipoglikemije. V teh okoliščinah je treba pretehtati, ali je upravljanje motornega vozila sploh priporočljivo.

Na podlagi izkušenj z nateglinidom in drugimi hipoglikemičnimi sredstvi so bili ugotovljeni spodaj navedeni neželeni učinki. Pogostnost je definirana takole: zelo pogosti (≥1/10); pogosti (≥1/100 do

<1/10); občasni (≥1/1.000 do <1/100); redki (≥1/10.000 do <1/1.000); zelo redki (<1/10.000); pogostnost neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Hipoglikemija

Zdravilo nima več dovoljenja za promet

Tako kot pri drugih antidiabetikih so bili opaženi tudi po uporabi nateglinida simptomi, ki kažejo na hipoglikemijo. Ti simptomi so zajemali znojenje, tresenje, vrtoglavost, povečan tek, palpitacije, navzejo, utrujenost in oslabelost. V splošnem so bili blage narave in zlahka obvladljivi z zaužitjem ogljikovih hidratov, kadar je bilo potrebno. V končanih kliničnih preskušanjih so o simptomih hipoglikemije poročali pri monoterapiji z nateglinidom pri 10,4 %, pri kombinaciji nateglinida in metformina pri 14,5 %, pri samem metforminu pri 6,9 %, pri samem glibenklamidu pri 19,8 % in pri placebu pri 4,1 %.

Bolezni imunskega sistema

Redke: preobčutljivostne reakcije, na primer izpuščaj, srbenje in koprivnica. Presnovne in prehranske motnje

Pogosti: simptomi, ki kažejo na hipoglikemijo. Bolezni prebavil

Pogosti: bolečine v trebuhu, driska, dispepsija, navzea. Občasni: bruhanje.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Redko: zvišanje jetrnih encimov. Drugi učinki

Drugi neželeni učinki, ki so bili opaženi v kliničnih študijah, so se pojavljali podobno pogosto pri bolnikih, ki so dobivali bodisi zdravilo Starlix bodisi placebo.

Izkušnje po prihodu zdravila na trg

Postmarketinški podatki so razkrili zelo redke primere multiformnega eritema. Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

V klinični študiji so bolniki prejeli zdravilo Starlix v naraščajočih odmerkih do 720 mg na dan 7 dni dolgo in so ga bolniki dobro prenašali. S prevelikim odmerjanjem zdravila Starlix v kliničnih

preskušanjih ni izkušenj. Lahko pa prevelik odmerek povzroči pretiran hipoglikemični učinek z razvojem hipoglikemičnih simptomov. Hipoglikemične simptome brez izgube zavesti ali nevroloških znakov je treba zdraviti s peroralno glukozo in prilagajanjem odmerjanja in/ali vzorcev obrokov.

Težke hipoglikemične reakcije s komo, napadi krčev ali drugimi nevrološkimi simptomi je treba zdraviti z intravensko glukozo. Ker je nateglinid v veliki meri vezan na beljakovine, dializa ni učinkovito sredstvo za odstranjevanje tega zdravila iz krvi.