Awiqli 700 enot/ml raztopina za injiciranje v napolnjenem injekcijskem peresniku

Zdravljenje sladkorne bolezni pri odraslih.

Odmerjanje

To zdravilo je bazalni insulin za subkutano uporabo enkrat tedensko. Namenjeno je za uporabo vsak teden na isti dan.

Jakost insulinskih analogov, vključno z insulinom ikodek, se izraža v enotah. Ena (1) enota insulina ikodek ustreza 1 enoti insulina glargin (100 enot/ml), 1 enoti insulina detemir, 1 enoti insulina degludek ali 1 mednarodni enoti humanega insulina.

Zdravilo Awiqli je na voljo v eni jakosti, in sicer 700 enot/ml. Potrebni odmerek se na števcu odmerka nastavi v enotah. Izbere se lahko odmerek 10–700 enot na injiciranje, v korakih po 10 enot.

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 je treba to zdravilo kombinirati z bolusnim insulinom za

pokritje potreb po insulinu ob obroku.

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 je to zdravilo mogoče uporabljati samostojno ali v katerih koli kombinacijah s peroralnimi antidiabetiki, agonisti receptorjev GLP-1 in bolusnim insulinom. Če je insulin ikodek dodan terapiji s sulfonilsečnino, je treba razmisliti o ukinitvi ali zmanjšanju odmerka sulfonilsečnine. Glejte poglavji 4.5 in 5.1.

Zdravilo Awiqli je treba odmerjati glede na potrebe posameznega bolnika. Urejenost glikemije je

priporočljivo optimizirati s prilagajanjem odmerka glede na koncentracijo glukoze v plazmi na tešče.

Zaradi dolgega razpolovnega časa insulina ikodek prilagoditev odmerka ni priporočljiva med akutno boleznijo in če bolniki kratkoročno spremenijo svojo raven telesne aktivnosti ali običajno prehrano. V teh primerih je treba bolnikom naročiti, naj se posvetujejo z zdravstvenim delavcem o nadaljnjih navodilih glede drugih ustreznih prilagoditev, npr. vnosu glukoze ali spremembah glede jemanja drugih zdravil za zmanjševanje koncentracije glukoze.

Uvedba zdravljenja z zdravilom Awiqli

Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 (predhodno nezdravljeni z insulinom)

Priporočeni začetni tedenski odmerek je 70 enot, čemur sledi individualna prilagoditev odmerka enkrat tedensko.

Bolniki z na novo odkrito sladkorno boleznijo tipa 1

Varnost in učinkovitost zdravila Awiqli pri na novo diagnosticiranih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, ki se še niso zdravili z insulinom, nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo. Glejte poglavje 4.4.

Prehod z bazalnega insulina, ki se daje enkrat ali dvakrat na dan, na zdravilo Awiqli pri sladkorni bolezni tipa 2 in tipa 1

Prvi tedenski odmerek zdravila Awiqli je treba injicirati na dan po zadnjem odmerku bazalnega insulina, ki se aplicira enkrat ali dvakrat na dan.

Pri prehodu bolnikov z zdravljenja z bazalnim insulinom enkrat ali dvakrat na dan je priporočeni odmerek zdravila Awiqli enkrat na teden enak skupnemu dnevnemu bazalnemu odmerku, pomnoženemu s 7. Če se želi doseči hitrejša ureditev glikemije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, se samo za prvo injiciranje (odmerek v 1. tednu) priporoča enkratni dodatni 50-% odmerek zdravila Awiqli. Za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 1 je ta dodatni odmerek vedno priporočen (samo za 1. injiciranje). Če je dodatni enkratni 50-% odmerek zdravila Awiqli injiciran, mora biti

odmerek v prvem tednu enak skupnemu dnevnemu odmerku bazalnega insulina, pomnoženemu s 7, in nato pomnoženemu z 1,5, na koncu pa je treba vrednost zaokrožiti na najbližjih 10 enot (glejte preglednico 1).

Enkratnega dodatnega odmerka se ne sme dodajati od vključno drugega injiciranja dalje (glejte poglavje 4.4). Drugi odmerek zdravila Awiqli enkrat na teden je enak skupnemu dnevnemu bazalnemu odmerku, pomnoženemu s 7.

Tretji in vsi naslednji odmerki enkrat na teden morajo temeljiti na presnovnih potrebah bolnika, rezultatih spremljanja glukoze v krvi in cilju nadzora glikemije, dokler se ne doseže želena koncentracija glukoze v plazmi na tešče. Prilagoditev odmerka mora temeljiti na samoizmerjenih koncentracijah glukoze v krvi na tešče na dan prilagoditve odmerka in dveh predhodnih dni.

Ob prehodu na zdravljenje s tem zdravilom ter nekaj tednov po njem je priporočljivo natančno spremljanje koncentracije glukoze v krvi. Morda bo treba prilagoditi odmerke in čas sočasnega zdravljenja z bolusnimi insulini ali drugo spremljajoče antidiabetično zdravljenje.

a vsi odmerki zaokroženi na najbližjih 10 enot

b 1,5-kratnik predhodnega skupnega dnevnega odmerka bazalnega insulina, pomnožen s 7. Če se želi doseči hitrejša ureditev glikemije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, se samo v prvem tednu priporoča enkratni dodatni odmerek. Za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 1 je ta dodatni odmerek vedno priporočen.

c predhodni skupni dnevni odmerek bazalnega insulina, pomnožen s 7

d če je potrebni odmerek večji od največje možne vrednosti odmerka napolnjenega injekcijskega peresnika (700 enot), bo

morda treba odmerek razdeliti na dve injiciranji

Izpuščeni odmerek

Če je odmerek izpuščen, je priporočljivo, da se ga injicira čim prej.

Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1

Bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 1 je treba svetovati, naj nadaljujejo z odmerjanjem enkrat na teden. Urnik odmerjanja enkrat na teden bo tako spremenjen na dan v tednu, ko si je bolnik injiciral izpuščeni odmerek. Treba je spremljati koncentracijo glukoze v plazmi na tešče.

Če želi bolnik ohraniti prvotni dan injciranja enkrat na teden, se lahko čas med zaporednima odmerkoma postopoma podaljšuje, dokler bolnik ne doseže dneva v tednu, ko si je prvotno injiciral zdravilo.

Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2

Če je od zadnjega odmerka minilo manj kot 3 dni, lahko bolnik s sladkorno boleznijo tipa 2 nadaljuje s prvotnim urnikom odmerjanja enkrat na teden. Treba je spremljati koncentracijo glukoze v plazmi na tešče.

Če je od zadnjega odmerka minilo več kot 3 dni, je izpuščeni odmerek treba injicirati čim prej. Urnik odmerjanja enkrat na teden bo tako spremenjen na dan v tednu, ko si je bolnik injiciral izpuščeni odmerek.

Če želi bolnik ohraniti prvotni dan injiciranja enkrat na teden, se lahko čas med zaporednima odmerkoma postopoma podaljšuje, dokler bolnik ne doseže dneva v tednu, ko si je prvotno injiciral zdravilo.

Posebne skupine bolnikov

Starejši

Prilagoditev odmerka pri starejših bolnikih ni potrebna (glejte poglavje 4.8).

Okvara ledvic

Prilagoditev odmerka pri bolnikih z okvaro ledvic ni potrebna. Pri bolnikih z okvaro ledvic je

priporočljivo pogostejše spremljanje koncentracije glukoze v krvi (glejte poglavje 5.2).

Okvara jeter

Prilagoditev odmerka pri bolnikih z okvaro jeter ni potrebna. Pri bolnikih z okvaro jeter je

priporočljivo pogostejše spremljanje koncentracije glukoze v krvi (glejte poglavje 5.2).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost zdravila Awiqli pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, še nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo.

Način uporabe

samo za subkutano uporabo

Zdravila Awiqli se ne sme injicirati intravensko, ker lahko povzroči hudo hipoglikemijo. Tega zdravila se ne sme dajati intramuskularno, ker lahko povzroči spremembo v absorpciji. Tega zdravila se ne sme uporabljati v infuzijskih črpalkah za insulin.

Zdravilo Awiqli se injicira subkutano v stegno, nadlaket ali trebušno steno. Znotraj istega predela je treba mesta injiciranja vedno menjavati, da se zmanjša tveganje za lipodistrofijo in kožno amiloidozo (glejte poglavje 4.4).

Bolnikom je treba naročiti, da morajo za vsako injiciranje uporabiti novo iglo. Ponovna uporaba igel za napolnjene injekcijske peresnike poveča tveganje, da se igle zamašijo, kar ima lahko za posledico premajhen ali prevelik odmerek zdravila. Če se igla zamaši, mora bolnik upoštevati navodila, ki so opisana v navodilu za uporabo injekcijskega peresnika.

Zdravilo Awiqli je na voljo v napolnjenem injekcijskem peresniku. Okence števca odmerka prikazuje število enot insulina ikodek, ki jih je treba injicirati. Preračunavanje odmerka ni potrebno. Napolnjen injekcijski peresnik omogoča injiciranje 10–700 enot, v korakih po 10 enot.

Zdravila Awiqli se ne sme izvleči iz vložka napolnjenega injekcijskega peresnika v injekcijsko brizgo (glejte poglavje 4.4).

Za več informacij pred uporabo glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.

Hipoglikemija

Hipoglikemija se lahko pojavi, če je odmerek insulina prevelik glede na potrebo po insulinu (glejte

poglavja 4.5, 4.8 in 4.9).

Izpustitev obroka ali nenačrtovana, naporna telesna dejavnost lahko povzročita hipoglikemijo. Huda hipoglikemija lahko povzroči nezavest in/ali konvulzije in ima lahko za posledico začasno ali

trajno okvaro delovanja možganov ali celo smrt. Simptomi hipoglikemije se ponavadi pojavijo nenadoma. Vključujejo lahko hladno znojenje, hladno bledo kožo, izčrpanost, živčnost ali tremor, tesnobo, nenavadno utrujenost ali šibkost, zmedenost, težave s koncentracijo, zaspanost, prekomerno lakoto, motnje vida, glavobol, navzeo in palpitacije.

Bolnikom, ki se jim urejenost glikemije zelo izboljša (npr. z intenziviranim insulinskim zdravljenjem), se običajni opozorilni simptomi hipoglikemije lahko spremenijo in jih je na to možnost treba opozoriti. Pri bolnikih, ki imajo dolgotrajno sladkorno bolezen, lahko običajni opozorilni simptomi izginejo.

Treba je razmisliti o možnosti ponavljajočih se, neprepoznanih (zlasti nočnih) epizod hipoglikemije.

Za zmanjšanje tveganja za hipoglikemijo so bistvenega pomena upoštevanje odmerka in prehranskega režima, pravilno odmerjanje insulina in poznavanje simptomov hipoglikemije. Dejavniki, ki povečujejo dovzetnost za hipoglikemijo, zahtevajo še posebej natančno spremljanje. Med njimi so:

• sprememba predela injiciranja,

• izboljšana občutljivost na insulin (npr. z odstranitvijo stresnih dejavnikov),

• neobičajna, povečana ali dolgotrajna telesna aktivnost,

• sočasna bolezen (npr. bruhanje, driska, zvišana telesna temperatura),

• nezadosten vnos hrane in izpuščeni obroki,

• uživanje alkohola,

• nekatere nekompenzirane bolezni endokrinega sistema (npr. pri hipotiroidizmu in anteriorni hipofizni insuficienci ali adrenokortikalni insuficienci),

• sočasno zdravljenje z nekaterimi drugimi zdravili (glejte poglavje 4.5).

Podaljšan učinek zdravila Awiqli lahko upočasni okrevanje po hipoglikemiji. Po začetku hipoglikemične epizode se bolnikom priporoča natančno spremljanje koncentracije glukoze v krvi do okrevanja.

Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, zdravljenih z insulinom ikodek, so opazili večje tveganje za pojav hipoglikemije v primerjavi z bolniki, zdravljenimi z insulinom degludek (glejte poglavji 4.8 in 5.1). Bolnike s sladkorno boleznijo tipa 1 se lahko z insulinom ikodek zdravi le, če se od odmerjanja enkrat na teden pričakuje očitna korist.

Varnost in učinkovitost insulina ikodek pri bolnikih z na novo odkrito sladkorno boleznijo tipa 1, ki se

še niso zdravili z insulinom, še nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo.

Hiperglikemija

V primerih hude hiperglikemije se priporoča uporaba hitrodelujočega insulina. Neustrezno odmerjanje in/ali prekinitev zdravljenja lahko pri bolnikih, ki potrebujejo insulin, povzročita hiperglikemijo in morda tudi diabetično ketoacidozo. Spremljajoče bolezni, zlasti okužbe, lahko povzročijo hiperglikemijo in zvečajo bolnikovo potrebo po insulinu.

Prvi simptomi hiperglikemije se ponavadi razvijejo postopoma, v nekaj urah ali dneh. Vključujejo žejo, pogostejše uriniranje, navzeo, bruhanje, zaspanost, pordelo suho kožo, suha usta, izgubo apetita in vonj po acetonu. Nezdravljena hiperglikemija lahko vodi v diabetično ketoacidozo, ki je lahko smrtna.

Prehod med drugimi insulini in insulinom ikodek

Prehod bolnika med drugim zdravilom z insulinom in insulinom ikodek je treba izvesti pod zdravniškim nadzorom in lahko zahteva spremembo odmerka (glejte poglavje 4.2).

Med prehodom z dnevnega bazalnega insulina na tedenski insulin ikodek se lahko pojavijo napake pri zdravljenju, npr. preveliko odmerjanje, napake pri odmerjanju ali pozaba opustitve priporočenega enkratnega dodatnega odmerka po prvem injiciranju. Te napake lahko povzročijo hipoglikemijo, hiperglikemijo in/ali druge klinične posledice. Zato je treba bolnikom naročiti, naj redno preverjajo, ali injicirajo ustrezen odmerek, zlasti pri prvem in drugem injiciranju (glejte poglavji 4.2 in 4.9).

Bolnikom, ki niso prepričani o pravilnem odmerku, je treba naročiti, naj se za nadaljnja navodila posvetujejo z zdravnikom.

Lipodistrofija in kožna amiloidoza

Bolnike je treba poučiti, naj redno menjavajo mesto injiciranja, da se zmanjša tveganje za pojav lipodistrofije in kožne amiloidoze. Po injiciranju insulina na mesta, kjer se pojavijo te kožne reakcije, obstaja potencialno tveganje za zapoznelo absorpcijo insulina in poslabšan nadzor glikemije. Poročali so, da nenadna sprememba mesta injiciranja s prizadetega na neprizadet predel privede do hipoglikemije. Po menjavi mesta injiciranja s prizadetega predela na neprizadet predel se priporoča spremljanje koncentracije glukoze v krvi, morda pa bo potrebna tudi prilagoditev odmerkov antidiabetičnih zdravil.

Očesne bolezni

Intenziviranje insulinskega zdravljenja s hitrim izboljšanjem urejenosti glikemije lahko spremlja začasno poslabšanje diabetične retinopatije, medtem ko dolgoročno izboljšana urejenost glikemije zmanjša tveganje za napredovanje diabetične retinopatije.

Preprečevanje napak pri zdravljenju

Bolnike je treba opozoriti, da pred injiciranjem vedno preverijo nalepko na injekcijskem peresniku za insulin, da po pomoti ne zamenjajo insulina ikodek za enkrat tedensko injiciranje z drugimi insulinskimi zdravili. Bolniki, ki se zdravijo ali so se zdravili z drugimi antidiabetičnimi zdravili za injiciranje enkrat na teden, morajo biti posebej pozorni, saj se izbira predpisanega odmerka zdravila Awiqli razlikuje v primerjavi z drugimi antidiabetičnimi zdravili za injiciranje enkrat na teden. Bolniki morajo vizualno preveriti enote odmerka, nastavljene na števcu injekcijskega peresnika, in nikoli ne smejo izbrati največjega enkratnega odmerka (700 enot), razen če jim je tak odmerek predpisan.

Bolnikom, ki so slepi ali slabovidni, je treba naročiti, da si morajo vedno poiskati pomoč osebe, ki

dobro vidi in je usposobljena za uporabo napolnjenega injekcijskega peresnika.

Da bi se izognili napakam pri odmerjanju in morebitnemu prevelikemu odmerjanju, zdravstveni delavci in bolniki nikoli ne smejo uporabiti injekcijske brizge, da bi z njo izvlekli zdravilo iz vložka napolnjenega injekcijskega peresnika.

Če se igla zamaši, mora bolnik upoštevati navodila, ki so opisana v priloženem navodilu za uporabo

injekcijskega peresnika.

Imunogenost

Uporaba insulina lahko povzroči nastanek protiteles proti insulinu. V redkih primerih je zaradi prisotnosti takšnih protiteles proti insulinu treba prilagoditi odmerek insulina, da bi odpravili nagnjenost k hiperglikemiji ali hipoglikemiji (glejte poglavji 5.1 in 5.2).

Kombinacija pioglitazona in insulinskih zdravil

Poročali so o primerih srčnega popuščanja med uporabo pioglitazona v kombinaciji z insulinom, zlasti pri bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj kongestivnega srčnega popuščanja. To je treba upoštevati pri zdravljenju s kombinacijo pioglitazona in insulina ikodek. Pri uporabi te kombinacije je pri bolnikih treba opazovati znake in simptome kongestivnega srčnega popuščanja, povečanja telesne mase in pojava edema. Če pride do kakršnega koli poslabšanja srčnih simptomov, je treba zdravljenje s pioglitazonom prekiniti.

Vsebnost natrija

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek, kar v bistvu pomeni „brez natrija“.

Za številna zdravila je znano, da vplivajo na presnovo glukoze.

Zdravila, ki lahko zmanjšajo potrebo po insulinu:

antidiabetiki, agonisti receptorja GLP-1, sulfonilsečnine, zaviralci monoaminooksidaze (zaviralci MAO), antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci angiotenzinske konvertaze (zaviralci ACE), salicilati, anabolni steroidi in sulfonamidi.

Zdravila, ki lahko povečajo potrebo po insulinu:

peroralni kontraceptivi, tiazidi, glukokortikoidi, ščitnični hormoni, simpatikomimetiki, rastni hormon

in danazol.

Oktreotid/lanreotid lahko potrebo po insulinu povečata ali zmanjšata.

Alkohol lahko poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek insulina.

Antagonisti adrenergičnih receptorjev beta lahko prikrijejo simptome hipoglikemije.

Nosečnost

Kliničnih izkušenj z uporabo insulina ikodek med nosečnostjo ni.

Študije vpliva insulina ikodek na razmnoževanje živali niso pokazale učinkov glede embriotoksičnosti

ali teratogenosti.

Zaradi pomanjkanja izkušenj med uporabo v nosečnosti je treba ženskam v rodni dobi svetovati, naj prenehajo z uporabo zdravila Awiqli, če zanosijo ali želijo zanositi.

Dojenje

Ni znano, ali se insulin ikodek izloča v materino mleko. Razpoložljivi farmakodinamični/toksikološki podatki pri podganah so pokazali, da se insulin ikodek izloča v mleko. Tveganja za dojene novorojenčke/otroke ni mogoče izključiti.

Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prenehanjem/prekinitvijo zdravljenja z insulinom ikodek, pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja za mater.

Plodnost

Študije vpliva zdravljenja z insulinom ikodek na razmnoževanje živali ne kažejo neželenih učinkov na

plodnost.

Zdravilo Awiqli nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Bolnikova sposobnost koncentracije in reagiranja je lahko oslabljena zaradi hipoglikemije ali hiperglikemije ali, na primer, zaradi okvare vida. To lahko predstavlja tveganje v okoliščinah, v katerih sta ti zmožnosti posebej pomembni (npr. pri vožnji avta ali upravljanju strojev).

Bolnikom je treba svetovati, naj upoštevajo ustrezne previdnostne ukrepe, da bi se izognili hipoglikemiji med vožnjo. To je posebej pomembno pri bolnikih z zmanjšano ali odsotno sposobnostjo zaznavanja opozorilnih znakov hipoglikemije in pri tistih, ki imajo pogoste epizode hipoglikemije. V teh okoliščinah je treba pretehtati, ali je vožnja priporočljiva.

Povzetek varnostnega profila

Najpogosteje poročani neželeni učinek med kliničnimi preskušanji z insulinom ikodek je hipoglikemija (glejte poglavji 4.4 in 5.1).

Preglednica neželenih učinkov

Splošni varnostni profil insulina ikodek temelji na šestih preskušanjih 3. faze (ONWARDS 1-6), v katerih je bilo skupaj 2170 bolnikov izpostavljenih insulinu ikodek, od tega 1880 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 in 290 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1.

Spodaj navedeni neželeni učinki temeljijo na podatkih iz kliničnih preskušanj in so razvrščeni po MedDRA organskih sistemih. Skupine pogostnosti so opredeljene skladno z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki

(≥ 1/10 000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10 000) in neznana pogostnost (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

* Hipoglikemija je opredeljena v nadaljevanju.

** Skupen izraz, ki zajema neželene učinke, povezane s perifernim edemom.

*** Skupen izraz, ki zajema neželene učinke, povezane s preobčutljivostjo.

Opis izbranih neželenih učinkov

Hipoglikemija

Hipoglikemija je najpogostejši neželeni učinek zdravila pri bolnikih, ki uporabljajo insulin ikodek (glejte poglavji 4.4 in 5.1).

V kliničnih preskušanjih 3. faze z insulinom ikodek je bila huda hipoglikemija opredeljena kot hipoglikemija, povezana s hudo kognitivno okvaro, ki je zahtevala zunanjo pomoč pri okrevanju,

klinično pomembna hipoglikemija pa je bila opredeljena kot koncentracija glukoze v plazmi

pod 54 mg/dl (3,0 mmol/l).

Sladkorna bolezen tipa 2

Delež bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, ki se predhodno še niso zdravili z insulinom in ki so poročali o hudih ali klinično pomembnih hipoglikemičnih epizodah, je bil pri bolnikih, ki so se zdravili z insulinom ikodek 9 %-12 %, pri bolnikih, ki so se zdravili z dnevnim bazalnim insulinom, pa 6 %–11 % (ONWARDS 1, 3 in 5). Delež bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so se predhodno že zdravili z bazalnim insulinom in ki so poročali o hudih ali klinično pomembnih hipoglikemičnih epizodah, je bil 14 % pri bolnikih, ki so se zdravili z insulinom ikodek, in 7 % pri bolnikih, ki so se zdravili z dnevnim bazalnim insulinom (ONWARDS 2). Delež bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so se predhodno že zdravili z bazalno-bolusnim režimom zdravljenja in ki so poročali o hudih ali klinično pomembnih hipoglikemičnih epizodah, je bil 51 % pri bolnikih, ki so se zdravili z insulinom ikodek, in 56 % pri bolnikih, ki so se zdravili z dnevnim bazalnim insulinom (ONWARDS 4).

Deleži hudih ali klinično pomembnih epizod hipoglikemije na PYE (bolnik-leto izpostavljenosti; patient years of exposure) so bili z insulinom ikodek v primerjavi z vsakodnevnim bazalnim insulinom naslednji: ONWARDS 1: 0,30 v primerjavi z 0,16; ONWARDS 3: 0,31 v primerjavi z 0,15; ONWARDS 5: 0,19 v primerjavi z 0,14 (bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, predhodno še nezdravljeni z insulinom); ONWARDS 2: 0,73 v primerjavi z 0,27 (bolniki s sladkorno boleznijo

tipa 2, predhodno zdravljeni z bazalnim insulinom) ter ONWARDS 4: 5,64 v primerjavi s 5,62 (bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, predhodno zdravljeni z bazalno-bolusnim režimom zdravljenja).

V preskušanju ONWARDS 1 je glavni fazi sledil podaljšani del 26-tedenskega zdravljenja za proučitev dolgoročne varnosti. V celotnem preskušanju je bil delež bolnikov s hudimi ali klinično pomembnimi hipoglikemičnimi epizodami pri zdravljenju z insulinom ikodek 12 % in pri zdravljenju z insulinom glargin 100 enot/ml 14 %, deleža hipoglikemičnih epizod na PYE pa sta bila 0,30 za insulin ikodek in 0,16 za insulin glargin 100 enot/ml.

Za informacije o primerjalnih zdravilih z bazalnim insulinom, ki se dnevno uporabljajo v posameznem

preskušanju, glejte poglavje 5.1.

Sladkorna bolezen tipa 1

Med bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1, predhodno zdravljenimi z bazalnim insulinom, je bil delež tistih, ki so navajali hude ali klinično pomembne epizode hipoglikemije pri tistih, ki so se zdravili z insulinom ikodek, 85 %, in pri zdravljenih z insulinom degludek 76 %. Delež hudih ali klinično pomembnih hipoglikemičnih epizod na PYE je bil za insulin ikodek 19,93 in za insulin degludek 10,37.

Preskušanju ONWARDS 6 je sledil podaljšan del 26-tedenskega zdravljenja za proučitev dolgoročne varnosti. V celotnem preskušanju je bil delež bolnikov s hudimi ali klinično pomembnimi hipoglikemičnimi epizodami pri tistih, ki so se zdravili z insulinom ikodek, 91 %, in pri zdravljenih z insulinom degludek 86 %, deleža pa sta bila 17,00 in 9,16 hipoglikemičnih epizod na PYE.

Glejte tudi poglavje 5.1.

V preskušanjih ONWARDS so večino hipoglikemičnih epizod opazili med 2. in 4. dnem po tedenskem injiciranju.

Preobčutljivost

Kot pri drugih insulinih se lahko pri insulinu ikodek pojavijo alergijske reakcije. Takojšnje alergijske reakcije na insulin ali pomožne snovi so lahko življenjsko nevarne.

V kliničnem programu faze 3a z insulinom ikodek so poročali o preobčutljivostnih reakcijah (kot so urtikarija, otekanje ustnic in otekanje obraza). O preobčutljivostnih reakcijah so poročali pri 0,4 % bolnikov, zdravljenih z insulinom ikodek, v primerjavi z 0,6 % bolnikov, ki so se vsak dan zdravili z

bazalnim insulinom. Dva od 10 dogodkov, o katerih so poročali bolniki, zdravljeni z insulinom ikodek, sta bila huda (urtikarija), od tega je bil en resen.

Reakcije na mestu injiciranja

O reakcijah na mestu injiciranja so v preskušanjih 3. faze poročali pri 1,6 % bolnikov, zdravljenih z insulinom ikodek, v primerjavi z 1,4 % bolnikov, dnevno zdravljenih z bazalnim insulinom. O večini (75 %) reakcij na mestu injiciranja pri bolnikih, zdravljenih z insulinom ikodek, so poročali v dvojno slepem, aktivno nadzorovanem preskušanju z vzporednim placebom (ONWARDS 3). Pri bolnikih, zdravljenih z bazalnim insulinom vsak dan, je bilo v študiji ONWARDS 3 zabeleženih 21 % reakcij na mestu injiciranja.

Na splošno sta bila v preskušanjih 3. faze najpogostejša znaka in simptoma reakcij na mestu injiciranja eritem in pruritus. Največja stopnja resnosti reakcij na mestu injiciranja pri bolnikih, zdravljenih z insulinom ikodek, je bila blaga (94 %) ali zmerna (6 %). Nobena reakcija na mestu injiciranja ni bila resna.

Bolezni kože in podkožja

Na mestu injiciranja se lahko pojavita lipodistrofija (vključno z lipohipertrofijo in lipoatrofijo) in kožna amiloidoza, ki upočasnita lokalno absorpcijo insulina. Redno menjavanje mesta injiciranja znotraj določenega predela injiciranja lahko pripomore k zmanjšanju ali preprečevanju teh reakcij (glejte poglavje 4.4).

Druge posebne skupine bolnikov

Pogostnost, vrsta in resnost neželenih učinkov, opaženih pri starejših bolnikih in bolnikih z okvaro ledvic ali jeter, na podlagi rezultatov kliničnih preskušanj z insulinom ikodek na splošno ne kažejo razlik v primerjavi s širšimi izkušnjami v splošni populaciji, zdravljeni z insulinom ikodek.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Specifičnega prevelikega odmerjanja insulina ni mogoče opredeliti. Vendar če so uporabljeni odmerki preveliki glede na bolnikovo potrebo, se lahko postopoma razvije hipoglikemija:

• Blage hipoglikemične epizode se lahko zdravi z zaužitjem glukoze ali drugih živil, ki vsebujejo sladkor. Priporočljivo je, da ima bolnik vedno pri sebi živila, ki vsebujejo sladkor.

• Hude hipoglikemične epizode, pri katerih bolnik ne more ukrepati sam, se lahko zdravi z glukagonom, ki ga intramuskularno, subkutano ali intranazalno aplicira ustrezno usposobljena oseba, ali z glukozo, ki jo intravensko aplicira zdravstveni delavec. Če se bolnik na aplikacijo glukagona ne odzove v 10 do 15 minutah, mora prejeti glukozo intravensko. Ko bolnik pride k zavesti, je priporočljivo, da za preprečitev ponovitve zaužije ogljikove hidrate.

Do prevelikega odmerka lahko pride med prehodom z bazalnega insulina enkrat ali dvakrat dnevno na insulin ikodek, še posebej, če se enkratni dodatni odmerek injicira tudi po prvem injiciranju, kar je v nasprotju s priporočili (glejte poglavje 4.4).