Mixtard 50 Penfill 100 i.e./ml suspenzija za injiciranje v injekcijskem vložku

Zdravilo Mixtard je namenjeno zdravljenju sladkorne bolezni.

Odmerjanje

Moč humanega insulina izražamo v mednarodnih enotah.

Odmerjanje zdravila Mixtard je individualno in odvisno od potreb posameznega bolnika. Mešane insuline običajno uporabljamo enkrat ali dvakrat na dan, če želimo doseči hiter začetni učinek skupaj s podaljšanim učinkom. Za dosego optimalne urejenosti glikemije je priporočljivo nadziranje vrednosti glukoze v krvi.

Potreba posameznega bolnika po insulinu je običajno od 0,3 do 1,0 mednarodne enote/kg/dan.

V primeru večje telesne dejavnosti bolnika, spremembe običajne prehrane ali med sočasnimi obolenji, bo odmerek morda treba prilagoditi.

Posebne skupine bolnikov

Starostniki (≥ 65 let)

Zdravilo Mixtard se lahko uporablja pri starejših bolnikih.

Pri starejših bolnikih je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Okvara ledvic in jeter

V primeru okvare ledvic ali jeter se potrebe bolnika po insulinu lahko zmanjšajo.

Pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek

humanega insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Pediatrična populacija

Zdravilo Mixtard se lahko uporablja pri otrocih in mladostnikih.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Pri prehodu z drugih srednjedolgodelujočih ali dolgodelujočih insulinov bo odmerek zdravila Mixtard in čas aplikacije morda treba ustrezno prilagoditi.

Med prehodom in v prvih tednih po zamenjavi zdravljenja je priporočljivo skrbno spremljanje vrednosti glukoze v krvi (glejte poglavje 4.4).

Način uporabe

Zdravilo Mixtard je humani insulin z dvojnim delovanjem. Zdravilo zaradi dvofazne sestave vsebuje tako hitrodelujoči kot dolgodelujoči insulin.

Zdravilo Mixtard se injicira subkutano v predelu stegna, trebušne stene, zadnjice ali deltoidne mišice. Znotraj istega predela je treba mesta injiciranja vedno menjavati, da se zmanjša tveganje za lipodistrofijo in kožno amiloidozo (glejte poglavji 4.4 in 4.8). Insulina v obliki suspenzije se ne sme nikoli aplicirati intravensko. Pri injiciranju v dvignjeno kožno gubo se zmanjša tveganje za nenamerno injiciranje v mišico.

Igla mora ostati pod kožo vsaj 6 sekund, da se zagotovi injiciranje celotnega odmerka.

Pri subkutanem injiciranju v predelu trebušne stene je absorpcija hitrejša kot pri injiciranju na drugih mestih. Trajanje delovanja se razlikuje in je odvisno od odmerka, mesta injiciranja, krvnega pretoka, temperature in stopnje telesne dejavnosti.

Bolnik mora v 30 minutah po injiciranju zaužiti obrok ali prigrizek iz ogljikovih hidratov. Insulina v obliki suspenzije se ne sme uporabljati v insulinskih infuzijskih črpalkah.

Aplikacija s sistemom za dajanje insulina

Zdravilo Mixtard Penfill je namenjeno za uporabo skupaj s sistemi za aplikacijo insulina družbe Novo Nordisk in injekcijskimi iglami NovoFine ali NovoTwist. Zdravilo Mixtard Penfill je primerno

samo za podkožno injiciranje z injekcijskim peresnikom za večkratno uporabo. Če je potrebno dajanje z injekcijsko brizgo, je treba uporabiti vialo.

Zdravilu Mixtard Penfill je priloženo navodilo za uporabo s podrobnimi napotki, ki jih je treba natančno upoštevati.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Pred potovanjem med različnimi časovnimi pasovi se mora bolnik posvetovati z zdravnikom, saj bo morda moral spremeniti čas injiciranja insulina ali čas uživanja obrokov.

Hiperglikemija

Nezadostno odmerjanje ali prekinitev zdravljenja lahko, še posebej pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, povzročita hiperglikemijo in diabetično ketoacidozo.

Prvi simptomi hiperglikemije se običajno razvijejo postopoma, v času nekaj ur ali dni. Vključujejo žejo, pogostejše uriniranje, navzejo, bruhanje, zaspanost, pordelo suho kožo, suha usta, izgubo apetita in acetonski zadah.

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 lahko nezdravljena hiperglikemija povzroči diabetično ketoacidozo, ki je lahko tudi smrtna.

Hipoglikemija

Izpustitev obroka ali nenačrtovana, naporna telesna dejavnost lahko povzročita hipoglikemijo.

Hipoglikemija se lahko pojavi, če je odmerek insulina prevelik glede na potrebo po insulinu. V primeru pojava hipoglikemije ali suma na pojav hipoglikemije se zdravila Mixtard ne sme injicirati. Po ureditvi bolnikove glukoze v krvi je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka (glejte poglavji 4.8 in 4.9).

Pri bolnikih, pri katerih se urejenost glikemije zelo izboljša, npr. zaradi intenziviranega insulinskega zdravljenja, se običajni opozorilni simptomi hipoglikemije lahko spremenijo. Bolnike je o tem treba ustrezno seznaniti. Pri bolnikih z dolgotrajno sladkorno boleznijo lahko običajni opozorilni simptomi izginejo.

Sočasne bolezni, še posebej okužbe in stanja z zvišano telesno temperaturo, običajno zvečajo potrebo bolnika po insulinu. V primeru sočasne bolezni ledvic ali jeter, ali okvare delovanja nadledvične žleze, hipofize ali ščitnice, bo odmerek insulina morda treba spremeniti.

Pri prehodu med različnimi vrstami insulinskih zdravil se lahko zgodnji opozorilni simptomi hipoglikemije spremenijo ali postanejo manj izraziti, kot so bili pri uporabi predhodnega insulina.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Prehod bolnika na zdravljenje z drugo vrsto ali znamko insulina mora potekati pod skrbnim zdravniškim nadzorom. Zaradi spremembe jakosti, znamke (proizvajalec), vrste, izvora (živalski insulin, humani insulin ali analog insulina) in/ali načina izdelave (rekombinantna DNA v primerjavi z insulinom živalskega izvora) bo odmerek insulina morda treba spremeniti. Bolniki, ki preidejo na zdravljenje z zdravilom Mixtard z druge vrste insulina, bodo morda potrebovali večje število dnevnih injekcij ali drugačen odmerek kot pri uporabi predhodnih insulinskih zdravil. Če je potrebna prilagoditev, bo morda potrebna že pri prvem odmerku ali pa v prvih nekaj tednih ali mesecih po uvedbi zdravljenja z zdravilom Mixtard.

Reakcije na mestu injiciranja

Kot pri vsakem zdravljenju z insulinom se lahko pojavijo reakcije na mestu injiciranja, vključno z bolečino, rdečico, koprivnico, vnetjem, podplutbami, oteklino in srbenjem. S stalnim krožnim menjavanjem mesta injiciranja na izbranem predelu kože se tveganje za pojav tovrstnih reakcij zmanjša. Reakcije običajno minejo v nekaj dneh do nekaj tednih. V redkih primerih je zdravljenje z zdravilom Mixtard zaradi reakcij na mestu injiciranja treba prekiniti.

Bolezni kože in podkožja

Bolnike je treba poučiti, naj nenehno menjavajo mesto injiciranja, da se zmanjša tveganje za pojav lipodistrofije in kožne amiloidoze. Po injiciranju insulina na mesta, kjer se pojavijo ti učinki, obstaja potencialno tveganje za zapoznelo absorpcijo insulina in poslabšan glikemični nadzor. Poročali so, da nenadna sprememba mesta injiciranja na neprizadeto območje privede do hipoglikemije. Po menjavi mesta injiciranja s prizadetega predela na neprizadet predel se priporoča spremljanje glukoze v krvi, v poštev pa pride tudi prilagoditev odmerkov antidiabetičnih zdravil.

Kombinacija zdravila Mixtard s pioglitazonom

Pri uporabi pioglitazona v kombinaciji z insulinom so poročali o primerih srčnega popuščanja, še posebej pri bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj srčnega popuščanja. To je treba upoštevati pri načrtovanju zdravljenja s kombinacijo pioglitazona in zdravila Mixtard. Pri uporabi te kombinacije je pri bolnikih treba nadzirati znake in simptome srčnega popuščanja, pridobivanja telesne mase in pojava edema. Če se srčni simptomi kakor koli poslabšajo, je treba zdravljenje s pioglitazonom prekiniti.

Preprečevanje nenamerne zamenjave zdravil/napak pri zdravljenju

Bolnikom je treba naročiti, da pred vsakim injiciranjem vedno preverijo nalepko na vložku in tako preprečijo nenamerno zamenjavo zdravila Mixtard z drugimi insulinskimi zdravili.

Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.

Za številna zdravila je znano, da vplivajo na presnovo glukoze. Naslednja zdravila lahko zmanjšajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni antidiabetiki, zaviralci monoaminooksidaz (MAO), antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE), salicilati, anabolni steroidi in sulfonamidi.

Naslednja zdravila lahko povečajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni kontraceptivi, tiazidi, glukokortikoidi, ščitnični hormoni, simpatikomimetiki, rastni hormon in danazol.

Antagonisti adrenergičnih receptorjev beta lahko prikrijejo simptome hipoglikemije. Oktreotid in lanreotid lahko potrebo po insulinu zvečata ali zmanjšata.

Alkohol lahko poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek insulina.

Nosečnost

Med nosečnostjo ni omejitev za zdravljenje sladkorne bolezni z insulinom, saj insulin ne prehaja placentne pregrade.

Zaradi neustrezno urejene sladkorne bolezni se lahko pojavi hipoglikemija ali hiperglikemija. Obe stanji povečata tveganje za razvoj malformacij in intrauterino odmrtje zarodka ali plodu. Pri bolnicah s sladkorno boleznijo, ki želijo zanositi, je zato priporočljivo pogostejše nadziranje vrednosti glukoze v krvi in skrbno klinično spremljanje, ki mora trajati ves čas nosečnosti. V prvem trimesečju nosečnosti se potreba po insulinu običajno zmanjša, v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pa nato poveča. Po porodu se potreba po insulinu običajno hitro vrne na vrednosti pred nosečnostjo.

Dojenje

Med dojenjem ni omejitev za zdravljenje z zdravilom Mixtard. Zdravljenje doječe matere z insulinom ne predstavlja nobene nevarnosti za dojenega otroka, vendar pa bo med dojenjem odmerek zdravila Mixtard morda treba prilagoditi.

Plodnost

Študije vplivov humanega insulina na sposobnost razmnoževanja pri živalih ne kažejo nobenih neželenih učinkov na plodnost.

Hipoglikemija lahko zmanjša bolnikovo zmožnost koncentracije in njegove reakcijske sposobnosti, kar je lahko povezano s tveganjem pri dejavnostih, pri katerih so takšne sposobnosti še posebej pomembne (npr. vožnja vozil ali upravljanje strojev).

Bolnikom je treba svetovati, da morajo upoštevati ustrezne previdnostne ukrepe, da med upravljanjem vozila ne bi prišlo do hipoglikemije. To je še posebej pomembno pri tistih bolnikih, pri katerih je zaznavanje opozorilnih znakov hipoglikemije zmanjšano ali odsotno, in pri bolnikih, pri katerih so hipoglikemije pogoste. V takšnih okoliščinah je treba presoditi, če je sploh priporočljivo, da bolnik vozi.

Povzetek varnostnega profila

Najpogosteje opisani neželeni učinek med zdravljenjem je hipoglikemija. Pogostnost hipoglikemij se razlikuje med populacijami bolnikov, shemami odmerjanja in ravnjo urejenosti glikemije. Za nadaljnje informacije glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov v nadaljevanju.

Po uvedbi zdravljenja z insulinom se lahko pojavijo refrakcijske anomalije, edem in reakcije na mestu injiciranja (bolečina, rdečica, koprivnica, vnetje, podplutbe, oteklina in srbenje na mestu injiciranja). Te reakcije so običajno prehodne. Hitro izboljšanje urejenosti glukoze v krvi je lahko povezano s pojavom akutne boleče nevropatije, ki je običajno reverzibilna. Intenziviranje insulinskega zdravljenja z nenadnim izboljšanjem urejenosti glikemije lahko spremlja prehodno poslabšanje diabetične retinopatije, vendar pa se po dolgotrajnem izboljšanju urejenosti glikemije tveganje za napredovanje diabetične retinopatije zmanjša.

Tabelarični pregled neželenih učinkov

Neželeni učinki, navedeni v nadaljevanju, temeljijo na podatkih kliničnega preskušanja. Navedeni so v skladu z navedbo pogostnosti po MedDRA in organskih sistemih. Kategorije pogostnosti so opredeljene v skladu z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

* glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov

†Neželen učinek zdravila iz virov po prihodu zdravila na trg. Opis izbranih neželenih učinkov

Anafilaktične reakcije

Pojav generaliziranih preobčutljivostnih reakcij (vključno z generaliziranim kožnim izpuščajem, srbenjem, znojenjem, prebavnimi motnjami, angionevrotičnim edemom, težavami pri dihanju, palpitacijami in znižanjem krvnega tlaka) je zelo redek, vendar pa so tovrstne reakcije lahko smrtno nevarne.

Hipoglikemija

Hipoglikemija je najpogosteje opisani neželeni učinek. Pojavi se lahko, če je odmerek insulina prevelik glede na bolnikovo potrebo po insulinu. Huda hipoglikemija lahko povzroči nezavest in/ali

konvulzije ter ima lahko za posledico prehodno ali trajno okvaro možganov ali celo smrt. Simptomi hipoglikemije se običajno razvijejo nenadoma. Vključujejo lahko hladno znojenje, hladno bledo kožo, utrujenost, živčnost ali tremor, tesnobo, neobičajno izčrpanost ali šibkost, zmedenost, težave s koncentracijo, zaspanost, čezmerno lakoto, motnje vida, glavobol, navzejo in palpitacije.

V kliničnih preskušanjih se je pogostnost hipoglikemije razlikovala glede na populacijo bolnikov, shemo odmerjanja in raven urejenosti glikemije.

Bolezni kože in podkožja

Na mestu injiciranja se lahko pojavita lipodistrofija (vključno z lipohipertrofijo in lipoatrofijo) in kožna amiloidoza in upočasnita lokalno absorpcijo insulina. Stalno menjavanje mesta injiciranja znotraj določenega predela injiciranja lahko pripomore k zmanjšanju ali preprečevanju teh učinkov (glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se neželeni učinki, opaženi pri pediatrični populaciji, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Druge posebne skupine bolnikov

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se neželeni učinki, opaženi pri starejših bolnikih in bolnikih z okvaro ledvic ali jeter, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Specifičnega prevelikega odmerka insulina ni mogoče opredeliti. Če je bolnik prejel odmerek, ki je prevelik glede na njegove potrebe, se hipoglikemija lahko razvije v zaporednih stopnjah:

• Blage hipoglikemije se lahko zdravi z zaužitjem glukoze ali sladkih živil. Za bolnike s sladkorno boleznijo je tako priporočljivo, da imajo pri sebi vedno kakšno živilo, ki vsebuje sladkor.

• Hude hipoglikemije, ko je bolnik nezavesten, se lahko zdravi z glukagonom (0,5 do 1 mg), ki ga intramuskularno ali subkutano aplicira ustrezno podučena oseba, ali z glukozo, ki jo intravensko aplicira zdravstveni delavec. Če se bolnik na glukagon ne odzove v 10 do 15 minutah, mora prejeti glukozo intravensko. Ko se bolnik ozavesti je priporočljivo, da za preprečitev ponovitve zaužije ogljikove hidrate.