Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve
Oznake
Interakcije s/z
Omejitve uporabe
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Montelukast 5 mg
Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete je indicirano za zdravljenje astme kot dodatno zdravljenje pri od 6 do 14 let starih bolnikih z blago do zmerno persistentno astmo, pri katerih astma z inhalacijskimi kortikosteroidi ni ustrezno nadzorovana in pri katerih kratko delujoči agonisti beta za uporabo ˝po potrebi˝ ne omogočajo zadostnega kliničnega nadzora astme.
Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete se lahko uporablja kot alternativno zdravljenje, namesto majhnega odmerka inhalacijskih kortikosteroidov, pri 6 do 14 let starih bolnikih z blago do zmerno persistentno astmo, ki v preteklosti niso imeli resnejših napadov astme, ki bi zahtevali uporabo peroralnih kortikosteroidov in pri katerih se je izkazalo, da niso zmožni uporabljati inhalacijskih kortikosteroidov (glejte poglavje 4.2).
Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete je indicirano tudi za preventivno zdravljenje astme pri od 6 do 14 let starih bolnikih, pri kateri je prevladujoča značilnost obremenitvena bronhokonstrikcija.
Odmerjanje
Odmerek za otroke, stare 6 do 14 let, je ena 5 mg žvečljiva tableta na dan zvečer. Znotraj te starostne skupine odmerkov ni potrebno prilagajati.
Splošna priporočila:
Terapevtski učinek montelukasta na parametre nadzora astme se pojavi v enem dnevu. Bolnikom je treba svetovati, da z jemanjem zdravila Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete nadaljujejo, tudi če je astma pod nadzorom, kakor tudi v obdobjih poslabšanja astme.
Pri bolnikih z ledvično insuficienco ali blago do zmerno okvaro jeter odmerkov ni potrebno prilagajati. Podatkov za bolnike s hudo okvaro jeter ni. Odmerjanje je enako za bolnike obeh spolov.
Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete kot alternativa nizkim odmerkom inhalacijskih kortikosteroidov za blago persistentno astmo:
Montelukast ni priporočljiv za samostojno zdravljenje zmerne persistentne astme. O uporabi montelukasta kot alternativi nizkim odmerkom inhalacijskih kortikosteroidov pri otrocih z blago persistentno astmo lahko razmislimo le pri bolnikih, ki v zadnjem času niso imeli hudih napadov astme, ki bi zahtevali uporabo peroralnih kortikosteroidov, in pri katerih se je izkazalo, da niso zmožni uporabljati inhalacijskih kortikosteroidov (glejte poglavje 4.1). Blaga persistentna astma je definirana s simptomi več kot enkrat na teden, vendar ne vsak dan, nočnimi simptomi več kot dvakrat na mesec, a manj kot enkrat na teden in normalno pljučno funkcijo med epizodami. Če do kontrole (običajno v roku enega meseca) zadosten nadzor astme ni dosežen je treba oceniti potrebo po dodatnem ali
drugačnem protivnetnem zdravljenju glede na stopenjsko zdravljenje astme. Pri bolnikih je potrebno periodično ocenjevati nadzor astme.
Zdravljenje z zdravilom Montelukast Mylan 5mg žvečljive tablete v primerjavi z drugimi načini zdravljenja astme:
Če se montelukast uporablja kot nadaljevanje zdravljenja z inhalacijskimi kortikosteroidi, zdravila Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete nenadoma ne smete zamenjati z inhalacijskimi kortikosteroidi (glejte poglavje 4.4).
10 mg tablete so na voljo za odrasle in mladostnike, stare 15 let in več.
Pediatrična populacija
Zdravila Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete ne dajajte otrokom, mlajšim od 6 let. Varnost in učinkovitost žvečljivih tablet s 5 mg montelukasta pri otrocih, mlajših od 6 let, nista bili potrjeni.
4 mg žvečljive tablete so na voljo za otroke, stare 2 do 5 let.
4 mg zrnca so morda na voljo za otroke, stare 6 mesecev do 5 let.
Način uporabe peroralna uporaba
Tablete je pred požiranjem potrebno prežvečiti. Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete je potrebno vzeti 1 uro pred ali 2 uri po obroku.
Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Bolnikom morate svetovati, da za zdravljenje akutnih napadov astme nikoli ne uporabijo montelukasta v peroralni obliki in da imajo za ta namen vedno na voljo svoje običajno olajševalno zdravilo. V primeru akutnega napada, je treba uporabiti inhalacijski kratko delujoči agonist beta. Če bolniki potrebujejo več inhalacij kratko delujočih agonistov beta kot običajno, morajo bolniki poiskati
zdravniško pomoč takoj, ko je mogoče.
Montelukasta ne smete nenadno zamenjati z inhalacijskimi ali peroralnimi kortikosteroidi.
Ni podatkov, ki bi dokazovali, da se ob sočasnem jemanju z montelukastom odmerke peroralnih kortikosteroidov lahko zmanjša.
V redkih primerih, se lahko pri bolnikih, ki jemljejo zdravila proti astmi, vključno z montelukastom, pojavi sistemska eozinofilija, ki ima včasih klinične značilnosti vaskulitisa, ki ustrezajo Churg- Straussovemu sindromu, to je stanje, ki se pogosto zdravi s sistemskimi kortikosteroidi. Ti primeri so bili občasno povezani z zmanjševanjem odmerka ali ukinitvijo zdravljenja s peroralnimi kortikosteroidi. Čeprav vzročna povezava z antagonizmom za levkotrienske receptorje ni bila dokazana, naj bo zdravnik pozoren na morebitni pojav eozinofilije, vaskulitičnega izpuščaja,
poslabšanje pljučnih simptomov, srčne zaplete in/ali nevropatijo pri zdravljenih bolnikih. Bolnike, pri katerih se ti simptomi pojavijo, je treba ponovno obravnavati in ovrednotiti njihovo zdravljenje.
Kljub zdravljenju z montelukastom, se morajo bolniki z na acetilsalicilno kislino občutljivo astmo še naprej izogibati uporabi tako acetilsalicilne kisline kot tudi drugih nesteroidnih protivnetnih učinkovin.
Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete vsebuje aspartam, ki je vir fenilalanina. Bolniki s fenilketonurijo morajo upoštevati, da ena žvečljiva tableta vsebuje fenilalanin v količini, ki ustreza 1,12 mg fenilalanina na odmerek.
Montelukast lahko bolniki jemljejo sočasno z drugimi načini zdravljenja, ki se rutinsko uporabljajo za preprečevanje in kronično zdravljenje astme. V študijah medsebojnega delovanja zdravil priporočeni klinični odmerek montelukasta ni imel klinično pomembnih učinkov na farmakokinetiko naslednjih
učinkovin: teofilina, prednizona, prednizolona, peroralnih kontraceptivov (etinilestradiol/noretindron 35/1), terfenadina, digoksina in varfarina.
Pri osebah, ki so sočasno prejemale fenobarbital, se je površina pod krivuljo plazemske koncentracije (AUC) za montelukast zmanjšala za približno 40 %. Ker se montelukast presnavlja s CYP 3A4, 2C8 in 2C9, je predvsem pri otrocih pri uporabi montelukasta skupaj z induktorji CYP 3A4, 2C8 in 2C9, kot so fenitoin, fenobarbital in rifampicin, potrebna previdnost.
In vitro študije so pokazale, da je montelukast močan zaviralec CYP 2C8. Vendar pa so podatki iz klinične študije interakcij med zdravili z montelukastom in rosiglitazonom (raziskovalni substrat, ki predstavlja učinkovine, ki se primarno presnavljajo s CYP 2C8) pokazali, da montelukast in vivo ne zavira CYP 2C8. Zato ni pričakovati, da bi montelukast pomembno spremenil presnovo učinkovin, ki jih presnavlja ta encim (npr. paklitaksela, rosiglitazona in repaglinida).
Študije in vitro so pokazale, da se montelukast kot substrat v večji meri presnavlja s CYP 2C8, v manjši meri pa s CYP 2C9 in 3A4. V klinični študiji medsebojnega delovanja montelukasta in gemfibrozila (zaviralec CYP 2C8 in CYP 2C9), je gemfibrozil za 4,4-krat povečal sistemsko
izpostavljenost montelukasta. Pri sočasnem zdravljenju z gemfibrozilom ali ostalimi močnimi zaviralci CYP 2C8, rutinska prilagoditev odmerka montelukasta sicer ni potrebna, zdravnik pa se mora zavedati možnosti pogostejšega pojavljanja neželenih učinkov.
Na podlagi podatkov in vitro študij ni pričakovati klinično pomembnih interakcij z šibkejšimi zaviralci CYP 2C8 (npr. trimetoprimom). Sočasno jemanje montelukasta in itrakonazola, močnega zaviralca CYP 3A4, ni bistveno povečalo sistemske izpostavljenosti montelukasta.
Nosečnost
Študije na živalih niso pokazale škodljivih učinkov na nosečnost ali razvoj zarodka/ploda.
Omejeni podatki iz razpoložljivih podatkovnih baz o nosečnosti ne kažejo vzročne povezave med jemanjem montelukasta in malformacijami (okvare na okončinah), o katerih so v redkih primerih poročali med trženjem zdravila po svetu.
Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete se lahko med nosečnostjo uporablja le, če je to zares nujno.
Dojenje
Študije pri podganah so pokazale, da se montelukast izloča v mleko (glejte poglavje 5.3). Ni znano, ali se montelukast izloča v materino mleko pri ljudeh.
Zdravilo Montelukast Mylan 5 mg žvečljive tablete lahko doječe matere uporabljajo le, če je to zares nujno.
Montelukast nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Vendar pa so posamezni bolniki poročali o dremavosti ali omotici.
Montelukast so proučevali pri bolnikih s persistentno astmo v naslednjih kliničnih študijah:
-
10 mg filmsko obložene tablete pri približno 4000 odraslih bolnikih in mladostnikih, starih 15 let in več
-
5 mg žvečljive tablete pri približno 1750 pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let
O naslednjih, z zdravilom povezanih neželenih učinkih, so pri bolnikih, ki so v kliničnih študijah jemali montelukast, poročali pogosto (≥ 1/100 do < 1/10) in sicer pogosteje kot pri bolnikih, ki so jemali placebo:
Organski sistem Odrasli bolniki in mladostniki, stari 15 let in več (dve 12-tedenski študiji; n = 795) Pediatrični bolniki, stari6 do 14 let (ena 8-tedenska študija; n = 201) (dve 56-tedenski študiji; n=615) Bolezni živčevja glavobol glavobol Bolezni prebavil bolečine v trebuhu S podaljšanjem zdravljenja v kliničnih študijah z omejenim številom bolnikov, ki so trajale do 2 leti pri odraslih bolnikih in do 12 mesecev pri otrocih, starih 6 do 14 let, se varnostni profil ni spremenil.
Preglednica z neželenimi učinki
Neželeni učinki, o katerih so poročali v sklopu spremljanja med trženjem zdravila, so v spodnji preglednici razdeljeni glede na organske sisteme in pogostnost pojavljanja. Razdelitev neželenih učinkov po pogostnosti temelji na ustreznih kliničnih preskušanjih.
Organski sistem Neželeni učinek Pogostnost* Infekcijske in parazitske bolezni okužbe zgornjih dihal† zelo pogosti Bolezni krvi in limfatičnega sistema povečana nagnjenost h krvavitvam redki Bolezni imunskega sistema preobčutljivostne reakcije, vključno zanafilakso občasni jetrna infiltracija eozinofilcev zelo redki Psihiatrične motnje nenormalne sanje, vključno z nočnimi morami, nespečnost, somnambulizem,razdražljivost, anksioznost, nemir, agitacija z nasilnim vedenjem ali sovražnostjo, depresija, psihomotorična hiperaktivnost (vključno z razdražljivostjo, nemirnostjo,tremorjem§) občasni halucinacije, dezorientiranost, samomorilne misli in vedenje(samomorilnost) zelo redki Bolezni živčevja omotica, zaspanost, parestezija/hipestezija,epileptični napadi občasni Srčne bolezni palpitacije redki Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora epistaksa občasni Churg-Straussov sindrom (CSS) (glejtepoglavje 4.4), pljučna eozinofilija zelo redki Bolezni prebavil diareja‡, navzea‡, bruhanje‡ pogosti suha usta, dispepsija občasni Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov povečane vrednosti serumskih transaminaz(ALT, AST) pogosti hepatitis (vključno s holestatično,hepatocelularno in mešano okvaro jeter) zelo redki Bolezni kože in podkožja izpuščaj‡ pogosti modrice, urtikarija, srbenje občasni angioedem redki nodozni eritem, multiformni eritem zelo redki Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva artralgija, mialgija, vključno z mišičnimikrči občasni Splošne težave in spremembe namestu aplikacije pireksija‡ pogosti astenija/utrujenost, slabo počutje, edem občasni * Pogostnost neželenih učinkov: Razdelitev posameznih neželenih učinkov po pogostnosti temelji na spontanih poročanjih v bazo podatkov kliničnih preskušanj in je opredeljena takole: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.00 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 , < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000).† O omenjenem neželenem učinku so zelo pogosto poročali tako pri bolnikih, ki so v kliničnih preskušanjih prejemali montelukast, kot tudi pri bolnikih, ki so v kliničnih preskušanjih prejemali placebo.‡ O omenjenem neželenem učinku so pogosto poročali tako pri bolnikih, ki so v kliničnih preskušanjih prejemali montelukast, kot tudi pri bolnikih, ki so v kliničnih preskušanjih prejemali placebo.§ Redek neželeni učinek Poročanje o domnevnih neželenih učinkih:
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco
Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si
V dolgotrajnih študijah astme so odrasli bolniki 22 tednov prejemali montelukast v odmerkih do 200 mg/dan, v krajših študijah pa približno 1 teden do 900 mg/dan, brez pojava klinično pomembnih
neželenih učinkov.
V obdobju spremljanja po prihodu zdravila na trg in v kliničnih študijah z montelukastom so poročali o primerih akutnega prevelikega odmerjanja. Poročila zajemajo odrasle in otroke, z odmerki vse do 1000 mg (približno 61 mg/kg pri 42-mesečnem otroku). Klinični in laboratorijski izvidi so ustrezali varnostnemu profilu pri odraslih in pediatričnih bolnikih. V večini poročil o prevelikem odmerjanju neželenih učinkov ni bilo.
Simptomi prevelikega odmerjanja
Najpogostejši neželeni učinki so bili skladni z varnostim profilom montelukasta in so vključevali bolečine v trebuhu, zaspanost, žejo, glavobol, bruhanje in psihomotorično hiperaktivnost.
Zdravljenje prevelikega odmerjanja
O zdravljenju prevelikega odmerjanja montelukasta ni na voljo specifičnih informacij. Ni znano, ali se montelukast dializira s peritonealno dializo ali hemodializo.
Farmakološke lastnosti - Montelukast 5 mg
Farmakoterapevtska skupina: antagonisti levkotrienskih receptorjev Oznaka ATC: R03DC03
Mehanizem delovanja
Cisteinil-levkotrieni (LTC4, LTD4 in LTE4) so močni vnetni eikozanoidi, ki se sproščajo iz številnih celic, tudi iz mastocitov in eozinofilcev. Ti pomembni pro-astmatični mediatorji se vežejo na cisteinil- levkotrienske receptorje (CysLT), ki jih najdemo v dihalnih poteh pri ljudeh in povzročajo reakcije v dihalnih poteh, vključno z bronhokonstrikcijo, izločanjem sluzi, prepustnostjo žil in kopičenjem eozinofilcev.
Farmakodinamični učinki
Montelukast je peroralno aktivna spojina, ki se z veliko afiniteto in selektivnostjo veže na receptorje CysLT1. V kliničnih študijah je montelukast zaviral bronhokonstrikcijo, sproženo z inhalacijo LTD4, že v 5 mg odmerkih. Bronhodilatacijo so opazili v 2 urah po peroralnem jemanju. Bronhodilatacijska učinka agonista beta in montelukasta se seštevata. Zdravljenje z montelukastom zavira bronhokonstrikcijo zaradi izpostavljenosti antigenom tako v zgodnji kot v pozni fazi. Montelukast je v primerjavi s placebom zmanjšal število eozinofilcev v perifernem krvnem obtoku pri odraslih in
pediatričnih bolnikih. V ločeni študiji je zdravljenje z montelukastom pomembno zmanjšalo število eozinofilcev v dihalnih poteh (merjeno v sputumu) in v periferni krvi, medtem, ko je izboljšal klinični nadzor astme.
Klinična učinkovitost in varnost
V študijah pri odraslih je montelukast v odmerku 10 mg enkrat dnevno v primerjavi s placebom dokazano pomembno izboljšal jutranji FEV1 (za 10,4 % proti 2,7 % glede na začetno vrednost),
dopoldansko hitrost največjega ekspiracijskega pretoka (PERF)(za 24,5 l/min proti 3,3 l/min glede na začetno vrednost) in pomembno zmanjšal potrebo po uporabi agonistov beta (za -26,1 % proti -4,6 % glede na začetek zdravljenja). Izboljšanje ocen dnevnih in nočnih simptomov astme, o katerih so poročali bolniki, je bilo pomembno boljše kot pri placebu.
Študije pri odraslih so dokazale sposobnost montelukasta, da doprinese k kliničnemu učinku inhalacijskih kortikosteroidov (% spremembe glede na začetno vrednost za inhalacijski beklometazon in montelukast proti beklometazonu: za FEV1: 5,43 % proti 1,04 %; za uporabo agonistov beta: -8,70
% proti 2,64 %). V primerjavi z inhalacijskim beklometazonom (200 μg dvakrat dnevno s podaljškom) se je pri montelukastu pokazal hitrejši začetni odziv, čeprav je po 12 tednih študije beklometazon imel večji povprečni učinek zdravljenja (% spremembe glede na začetno vrednost za montelukast proti beklometazonu: za FEV1: 7,49 % proti 13,3 %; za uporabo agonistov beta: -28,28 % proti -43,89 %).
Vendar pa je v primerjavi z beklometazonom visok odstotek bolnikov, zdravljenih z montelukastom, dosegel podobne klinične odzive (npr. 50 % bolnikov, zdravljenih z beklometazonom, je doseglo izboljšanje FEV1 za približno 11 % ali več nad začetno vrednostjo, medtem ko je približno 42 % bolnikov, zdravljenih z montelukastom doseglo isti odziv).
V 8-tedenski študiji pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let, je montelukast v odmerku 5 mg enkrat dnevno v primerjavi s placebom pomembno izboljšal dihalno funkcijo (FEV1 za 8,71 % proti 4,16 % glede na začetno vrednost; dopoldanski PEFR za 27,9 l/min proti 17,8 l/min glede na začetno vrednost) in zmanjšal potrebo po uporabi agonistov z beta ˝po potrebi˝ (za -11,7 % proti +8,2 % glede na začetek zdravljenja).
V 12-mesečni primerjalni študiji učinkovitosti nadzora astme pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let, z blago persistentno astmo, so primerjali montelukast in inhalacijski flutikazon. Montelukast v primerjavi s flutikazonom ni bil slabši v povečanju odstotka dni, ko olajševalno zdravilo ni potrebno (primarni cilj študije). V povprečju se je v 12-mesečnem obdobju zdravljenja odstotek dni, ko
olajševalno zdravilo ni bilo potrebno, povečal z 61,6 na 84,0 v skupini, ki je prejemala montelukast, in s 60,9 na 86,7 v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med skupinama v povečanju odstotka dni (izračunana z metodo mediane najmanjših kvadratov), ko olajševalno zdravljenje ni bilo potrebno, je
statistično pomembna (-2,8 s 95 % IZ; -4,7; -0,9) vendar znotraj vnaprej definirane meje, da klinično ni slabši.
Oba, montelukast in flutzikazon, sta izboljšala tudi nadzor sekundarnih spremenljivk astme, ki so jih ovrednotili v 12-mesečnem obdobju zdravljenja:
FEV1 se je povečal z 1,83 l na 2,09 l v skupini, ki je prejemala montelukast, in z 1,85 l na 2,14 l v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med skupinama v povečanju FEV1 (izračunana z metodo
mediane najmanjših kvadratov) je bila -0,02 l s 95 % IZ (-0,06; 0,02). Povprečno povečanje od začetne vrednosti v % napovedanega FEV1 je bilo 0,6 % v skupini, ki je prejemala montelukast, in 2,7 %, v
skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med spremembama od začetne vrednosti v % napovedanega FEV1 (izračunana z metodo mediane najmanjših kvadratov) je bila pomembna: -2,2 % s 95 % IZ (-3,6; -0,7)
Odstotek dni z uporabo agonistov beta se je zmanjšal z 38,0 na 15,4 v skupini, ki je prejemala montelukast, in z 38,5 na 12,8 v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med skupinama v odstotku dni z uporabo agonistov beta (izračunana z metodo mediane najmanjših kvadratov) je bila pomembna: 2,7 s 95 % IZ (0,9; 4,5).
Odstotek bolnikov z napadi astme (napad astme definiran kot obdobje poslabšanja astme, ki zahteva zdravljenje s peroralnimi steroidi, nenačrtovan obisk zdravnika, obisk oddelka nujne medicinske
pomoči ali zdravljenje v bolnišnici) je bil 32,2 v skupini, ki je prejemala montelukast, in 25,6 v skupini, ki je prejemala flutikazon; razmerje obetov (odds ratio) (95 % IZ) je bilo pomembno: enako 1,38 (1,04; 1,84).
Odstotek bolnikov, ki so tekom študije uporabljali sistemske (večinoma peroralne) kortikosteroide, je bil 17,8 % v skupini, ki je prejemala montelukast, in 10,5 % v skupini, ki je prejemala flutikazon.
Razlika med skupinama (izračunana z metodo mediane najmanjših kvadratov) je bila pomembna: 7,3
% s 95 % IZ (2,9; 11,7).
V 12-tedenski študiji pri odraslih so dokazali pomembno zmanjšanje obremenitvene
bronhokonstrikcije (EIB) (največji padec FEV1 22,33 % za montelukast proti 32,40 % za placebo; čas vrnitve FEV1 na vrednost v območju znotraj 5 % meje od FEV1 pred naporom 44,22 min proti 60,64 min). Učinek je trajal celih 12 tednov študije. Zmanjšanje z obremenitvene bronhokonstrikcije so dokazali tudi v kratki študiji pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let (največji padec FEV1 18,27 % proti 26,11 %; čas vrnitve FEV1na vrednost v območju znotraj 5 % meje od FEV1 pred naporom 17,76 min proti 27,98 min). Učinkovitost so v obeh študijah dokazali na koncu intervala odmerjanja enkrat dnevno.
Pri bolnikih z astmo, občutljivih za acetilsalicilno kislino, ki so sočasno jemali inhalacijske in/ali peroralne kortikosteroide, je zdravljenje z montelukastom v primerjavi s placebom pomembno izboljšalo nadzor astme (FEV1 za 8,55 % proti -1,74 % glede na izhodišče in zmanjšanje celotne uporabe agonistov beta za: -27,78 % proti 2,09 % glede na začetek zdravljenja).
Absorpcija
Montelukast se po peroralnem jemanju hitro absorbira. Pri 10 mg filmsko obloženi tableti je pri odraslih povprečna največja plazemska koncentracija (Cmax) dosežena po 3 urah (Tmax) po jemanju na tešče. Povprečna peroralna biološka uporabnost je 64 %. Standardni obrok hrane ne vpliva na
peroralno biološko uporabnost in na Cmax. Varnost in učinkovitost sta bili dokazani v kliničnih študijah z uporabo 10 mg filmsko obložene tablete, ki je bila aplicirana ne glede na čas obroka hrane.
Pri 5 mg žvečljivi tableti je pri odraslih Cmax dosežena po 2 urah po jemanju na tešče. Povprečna peroralna biološka razpoložljivost je 73 % in se po zaužitju standardnega obroka zmanjša na 63 %.
Porazdelitev
Vezava montelukasta na beljakovine v plazmi znaša več kot 99 %. Volumen porazdelitve
montelukasta v stanju dinamičnega ravnovesja je v povprečju 8 do 11 litrov. Študije pri podganah z radioaktivno označenim montelukastom kažejo na minimalno prehajanje preko možgansko-krvne bariere. Poleg tega so bile koncentracije radioaktivno označenega materiala 24 ur po odmerku v vseh drugih tkivih minimalne.
Biotransformacija
Montelukast se obsežno presnavlja. V študijah terapevtskih odmerkov so v stanju dinamičnega ravnovesja koncentracije presnovkov montelukasta v plazmi nemerljive tako pri odraslih kot pri otrocih.
V presnovi montelukasta je glavni encim citokrom P450 2C8, CYP 3A4 in 2C9 lahko sodelujeta,
vendar v manjši meri. Pri zdravih prostovoljcih, ki so dnevno prejemali 10 mg odmerke montelukasta, itrakonazol, zaviralec CYP 3A4 ni spremenil farmakokinetičnih parametrov montelukasta.
Rezultati in vitro raziskav kažejo, da terapevtske koncentracije montelukasta v plazmi ne zavirajo
citokromov P450 3A4, 2C9, 1A2, 2A6, 2C19 ali 2D6. Prispevek presnovkov k terapevtskemu učinku montelukasta je minimalen.
Izločanje
Plazemski očistek montelukasta pri zdravih odraslih znaša povprečno 45 ml/min. Po peroralnem odmerku radioaktivno označenega montelukasta so 86 % celotne radioaktivnosti odkrili v blatu, ki so ga zbirali 5 dni, in < 0,2 % v urinu. Ti rezultati, skupaj z ocenami peroralne biološke razpoložljivosti montelukasta kažejo, da se montelukast in njegovi presnovki izločajo skoraj izključno z žolčem.
Značilnosti pri bolnikih
Pri starejših bolnikih ali bolnikih z blago do zmerno jetrno insuficienco odmerkov ni potrebno prilagajati. Študij pri bolnikih z okvaro ledvic niso izvedli. Ker se montelukast in njegovi presnovki izločajo z žolčem, odmerkov pri bolnikih z ledvično okvaro ni potrebno prilagajati. Podatkov o farmakokinetiki montelukasta pri bolnikih s hudo insuficienco jeter (Child-Pugh seštevek > 9) ni na voljo.
Pri velikih odmerkih montelukasta (20- in 60-krat večji odmerek od priporočenega za odrasle) so
opazili zmanjšanje plazemske koncentracije teofilina. Takšnega učinka pri priporočenem odmerku 10 mg enkrat na dan niso opazili.
