HEPCLUDEX 2 mg prašek za raztopino za injiciranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
- ▼
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - HEPCLUDEX 2 mg
Zdravilo Hepcludex je indicirano za zdravljenje kronične okužbe z virusom hepatitisa delta (HDV) odraslih bolnikov in pediatričnih bolnikov, starih 3 leta in več, s telesno maso vsaj 10 kg, s potrjeno HDV-RNA v plazmi (ali serumu) in kompenzirano boleznijo jeter.
Zdravljenje sme začeti samo zdravnik z izkušnjami pri zdravljenju bolnikov z okužbo z virusom
hepatitisa D.
Odmerjanje
Bulevirtid je treba dajati enkrat na dan (vsakih 24 ur ± 4 ure) s subkutanim injiciranjem, kot samostojno zdravljenje ali skupaj z analogom nukleozida/nukleotida za zdravljenje obstoječe okužbe z virusom hepatitisa B (HBV – hepatitis B virus).
Priporočeni odmerek bulevirtida pri odraslih bolnikih je 2 mg enkrat na dan.
Priporočeni odmerek bulevirtida pri pediatričnih bolnikih temelji na telesni masi, kot je navedeno v
spodnji preglednici.
Odmerjanje pri pediatričnih bolnikih z uporabo bulevirtida 2 mg prašek za raztopino za
injiciranje
| Telesna masa (kg) | Odmerjanje rekonstituiranega bulevirtida 2 mg prašek za raztopino zainjiciranje (ml) | Dnevni odmerek bulevirtida |
| Od 10 kg do < 25 kg | 0,5 ml | 1 mg |
| Od 25 kg do < 35 kg | 0,75 ml | 1,5 mg |
| 35 kg in več | 1 ml | 2 mg |
Za sočasno uporabo z analogi nukleotidov/nukleozidov za zdravljenje okužbe z virusom hepatitisa B glejte poglavje 4.4.
Trajanje zdravljenja
Optimalno trajanje zdravljenja ni znano. Zdravljenje je treba nadaljevati, dokler je povezano s klinično
koristjo.
V primeru daljše (šestmesečne) serokonverzije HBsAg ali izgube virološkega in biokemijskega odziva
je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja.
Izpuščeni odmerki
Če je bilo injiciranje izpuščeno in je od načrtovane ure injiciranja minilo manj kot štiri ure, je treba zdravilo injicirati čim prej. Ura naslednjega injiciranja se ne računa od ure „reševalnega“ injiciranja, ampak skladno s predhodno določenim razporedom injiciranja. Zato se je nujno vrniti na obstoječi vzorec dajanja zdravila naslednji dan ob dogovorjeni uri.
Če je bilo injiciranje izpuščeno in je od načrtovane ure injiciranja minilo več kot štiri ure, se izpuščenega odmerka ne sme dati.
Naslednje injiciranje se bo izvedlo skladno z običajnim razporedom (injiciranje predpisanega odmerka brez podvajanja) naslednji dan ob dogovorjeni uri.
Če je bilo zdravilo pomotoma injicirano več kot štiri ure po predvidenem času, je treba naslednji odmerek dati običajno (tj. skladno s prvotnim razporedom).
Posebne populacije
Starejši
Podatki o bolnikih, starih > 65 let, niso na voljo.
Ledvična okvara
Pri bolnikih z ledvično okvaro niso izvedli nobene študije z bulevirtidom.
Delovanje ledvic je treba pozorno spremljati. Med zdravljenjem se lahko pojavi povečanje koncentracije žolčnih soli. Ker se žolčne soli izločajo skozi ledvice, je lahko povečanje koncentracije žolčnih soli večje pri bolnikih z ledvično okvaro.
Jetrna okvara
Pri bolnikih z blago jetrno okvaro (razred A po razvrstitvi Child-Pugh-Turcotte) odmerka ni treba prilagajati. Varnost in učinkovitost bulevirtida pri bolnikih z dekompenzirano cirozo nista bili dokazani (glejte poglavji 4.4 in 5.2).
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost bulevirtida pri bolnikih, mlajših od 18 let, nista bili dokazani v kliničnih študijah. Priporočeno odmerjanje bulevirtida pri pediatričnih bolnikih, starih 3 leta in več, s telesno maso vsaj 10 kg, s kompenzirano boleznijo jeter temelji na populacijskem farmakokinetičnem/farmakodinamičnem modeliranju in simulaciji (glejte poglavje 5.2).
Način uporabe
Samo za subkutano uporabo. Bulevirtid se lahko injicira na mesta, kot sta zgornji del stegna ali trebuh.
Bolnikom, ki si sami injicirajo zdravilo, ali skrbnikom, ki injicirajo zdravilo, je treba zagotoviti
ustrezno usposabljanje, da se zmanjša tveganje za reakcije na mestu injiciranja.
Bolniki ali skrbniki morajo natančno upoštevati „Navodila za injiciranje po korakih“, priložena v
škatli.
Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost za učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Genotip HDV in HBV
V populaciji v kliničnih preskušanjih je prevladoval genotip HDV 1. Ni znano, ali genotip HDV ali HBV vpliva na klinično učinkovitost bulevirtida.
Dekompenzirana bolezen jeter
Farmakokinetika, varnost in učinkovitost bulevirtida pri bolnikih z dekompenzirano boleznijo jeter niso bile ugotovljene. Uporaba pri bolnikih z dekompenzirano boleznijo jeter ni priporočljiva.
Sočasna okužba s HBV
Obstoječo okužbo z virusom hepatitisa B je treba obravnavati sočasno skladno z veljavnimi smernicami za zdravljenje. V klinično študijo bulevirtida, MYR202, so bili vključeni samo bolniki z znaki aktivnega hepatitisa kljub zdravljenju z analogi nukleozidov/nukleotidov; skupaj z bulevirtidom so uporabljali dizoproksiltenofovirijev fumarat. Priporoča se pozorno spremljanje ravni HBV DNA.
Poslabšanje hepatitisa po prenehanju zdravljenja
Prekinitev zdravljenja z bulevirtidom lahko povzroči reaktivacijo okužb z virusom HDV in HBV ter resna akutna poslabšanja hepatitisa, zlasti pri bolnikih s cirozo, ki imajo lahko povečano tveganje za resnejše izbruhe ali napredovanje v dekompenzacijo jeter. V primeru prekinitve zdravljenja je treba vsaj 6 mesecev po prekinitvi s kliničnimi in laboratorijskimi preiskavami pozorno spremljati delovanje jeter, vključno s spremljanjem ravni transaminaz, ter virusno obremenitev s HBV DNA in HDV RNA. V določenih okoliščinah je potrebno znova uvesti protivirusno zdravljenje.
Sočasna okužba z virusom humane imunske pomanjkljivosti (HIV – Human Immunodeficiency Virus)
in virusom hepatitisa C (HCV – hepatitis C virus)
Podatkov o bolnikih, sočasno okuženih z virusom HIV ali hepatitisa C, ni na voljo.
Pomožne snovi
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na ml, kar v bistvu pomeni „brez natrija“.
Študije in vitro so pokazale, da lahko nekatera zdravila zavrejo prijemališče za bulevirtid, polipeptidni soprenašalec za natrijev tavroholat (NTCP). Sočasna uporaba takšnih zdravil (npr. sulfasalazina, irbesartana, ezetimiba, ritonavirja in ciklosporina A) ni priporočljiva.
Kot previdnostni ukrep je potrebno pozorno klinično spremljanje, kadar se sočasno z bulevirtidom uporabljajo substrati za NTCP (npr. estron-3-sulfat, fluvastatin, atorvastatin, pitavastatin, pravastatin, rosuvastatin in hormoni ščitnice). Sočasni uporabi teh substratov se je treba izogibati, kadar je mogoče.
V študijah in vitro so opazili, da bulevirtid zavira prenašalce OATP1B1/3, vendar samo pri koncentraciji ≥ 0,5 µM, ki se in vivo doseže samo po uporabi velikih odmerkov bulevirtida (10 mg subkutano). Klinični pomen teh ugotovitev ni znan. Kot previdnostni ukrep je potrebno pozorno klinično spremljanje, kadar se sočasno z bulevirtidom uporabljajo substrati OATP1B1/3 (npr. atorvastatin, bosentan, docetaksel, feksofenadin, glekaprevir, gliburid (glibenklamid), grazoprevir, nateglinid, paklitaksel, paritaprevir, pitavastatin, pravastatin, repaglinid, rosuvastatin, simeprevir, simvastatin, olmesartan, telmisartan, valsartan, voksilaprevir). Sočasni uporabi teh substratov se je treba izogibati, kadar je mogoče.
V klinični študiji pri zdravih preskušancih sočasna uporaba tenofovirja in bulevirtida ni pokazala
vpliva na farmakokinetiko tenofovirja.
V študijah in vitro bulevirtid pri klinično pomembnih koncentracijah ni zaviral encimov CYP. Kljub temu so v klinični študiji opazili približno 40-odstotno povečanje geometrijske sredine delnih vrednosti AUC2–4h sočasno uporabljenega midazolama (substrata CYP3A4) v kombinaciji z velikim odmerkom bulevirtida (10 mg) in tenofovirja (245 mg), medtem ko pri samo tenofovirju ni bilo pomembnega vpliva na vrednost AUC2–4h midazolama. Kot previdnostni ukrep je potrebno pozorno klinično spremljanje pri sočasni uporabi zdravil z ozkim terapevtskim indeksom, ki so občutljivi substrati CYP3A4 (npr. ciklosporina, karbamazepina, simvastatina, sirolimusa in takrolimusa).
Nosečnost
Podatkov o uporabi bulevirtida pri nosečnicah ni oziroma jih je malo.
Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost razmnoževanja.
Kot previdnostni ukrep se je priporočljivo izogibati uporabi bulevirtida med nosečnostjo in pri ženskah v rodni dobi, ki ne uporabljajo kontracepcije.
Dojenje
Ni znano, ali se bulevirtid izloča v materino mleko. Zato se je treba odločiti med prenehanjem dojenja in prenehanjem/prekinitvijo zdravljenja z bulevirtidom, pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti terapije za žensko.
Plodnost
Podatki o učinku bulevirtida na plodnost pri človeku niso na voljo. V študijah pri živalih niso opazili učinkov bulevirtida na razmnoževanje in plodnost pri samcih ali samicah.
Zdravilo ima blag vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Bolnike je treba obvestiti, da so med zdravljenjem z bulevirtidom poročali o omotici (glejte poglavje 4.8).
Povzetek varnostnega profila
Neželeni učinki, o katerih so najpogosteje poročali, so povečanje koncentracije žolčnih soli (zelo pogosti), glavobol (zelo pogosti), pruritus (zelo pogosti) in reakcije na mestu injiciranja (zelo pogosti). Povečanja koncentracije žolčnih soli so bila običajno asimptomatična in reverzibilna po prekinitvi zdravljenja.
Resen neželeni učinek, o katerem so najpogosteje poročali, je poslabšanje hepatitisa po prekinitvi uporabe bulevirtida, ki je morda bilo povezano z virološkim povratnim odzivom po prekinitvi zdravljenja (glejte poglavje 4.4).
Seznam neželenih učinkov v preglednici
Naslednji neželeni učinki temeljijo na zbranih podatkih iz kliničnih študij pri odraslih in izkušenj po dajanju na trg.
Neželeni učinki so navedeni po organskem sistemu in pogostnosti. Pogostnost je opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do <1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100).
| Pogostnost | Neželeni učinek |
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| Pogosti | eozinofilija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| Občasni | preobčutljivost, vključno z anafilaktično reakcijoa |
| Bolezni živčevja | |
| Zelo pogosti | glavobol |
| Pogosti | omotica |
| Bolezni prebavil | |
| Pogosti | navzea |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| Zelo pogosti | povečanje celokupne koncentracije žolčnih soli |
| Bolezni kože in podkožja | |
| Zelo pogosti | pruritus |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| Pogosti | artralgija |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| Zelo pogosti | reakcije na mestu injiciranjab |
| Pogosti | utrujenost |
| Pogosti | gripi podobna bolezen |
-
neželeni učinek, ugotovljen s spremljanjem v obdobju trženja
-
vključuje eritem na mestu injiciranja, reakcijo na mestu injiciranja, bolečino na mestu injiciranja, zatrdlino na mestu injiciranja, oteklino na mestu injiciranja, izpuščaj na mestu injiciranja, hematom na mestu injiciranja, pruritus na mestu injiciranja in dermatitis na mestu injiciranja
Opis izbranih neželenih učinkov
Povečanje celokupne koncentracije žolčnih soli
V kliničnih študijah bulevirtida so zelo pogosto opazili asimptomatsko povečanje koncentracije žolčnih soli, povezano z mehanizmom delovanja bulevirtida; povečanje koncentracije žolčnih soli je izzvenelo po prenehanju zdravljenja z bulevirtidom.
Zaradi renalnega izločanja žolčnih soli je lahko povečanje koncentracije žolčnih soli pri bolnikih z okvaro ledvic večje.
Reakcije na mestu injiciranja
Bulevirtid je namenjen subkutanemu injiciranju, ki je povezano s tveganjem za reakcije na mestu injiciranja, kot so otekanje, rdečina, draženje, srbenje, okužba, hematom, izpuščaj, zatrdlina in lokalna bolečina. Bolj verjetno je, da se bodo te reakcije pojavile, če se zdravilo nenamerno injicira v napačno mesto ali se raztopina nenamerno injicira v mehko tkivo.
Eozinofilija
Pri bolnikih, ki so se zdravili z bulevirtidom, so pogosto opazili povečanje števila eozinofilcev; s tem povezanih kliničnih posledic, neželenih učinkov, povezanih z jetri, ali pomembnih z jetri povezanih laboratorijskih nepravilnosti ni bilo.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Farmakološke lastnosti - HEPCLUDEX 2 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje virusnih infekcij, druga zdravila za sistemsko zdravljenje virusnih infekcij. Oznaka ATC: J05AX28
Mehanizem delovanja
Bulevirtid zavira vstop virusa HBV in HDV v hepatocite z vezavo na NTCP in njegovo inaktivacijo. NTCP je prenašalec žolčnih soli v jetrih, ki deluje kot nujni receptor za vstop virusa HBV/HDV.
Klinična učinkovitost in varnost
Klinično učinkovitost in varnost bulevirtida so raziskovali v eni študiji 3. faze in dveh študijah 2. faze. Vključeni so bili bolniki s kronično okužbo z virusom hepatitisa D in aktivnim hepatitisom. Populacija v teh treh študijah so bili večinoma belci, prevladoval pa je genotip HDV 1.
Študija MYR301
V študiji 301 je bilo 100 od 150 bolnikov s kronično okužbo s HDV randomiziranih na takojšnje zdravljenje z bulevirtidom 2 mg (N = 49) enkrat na dan ali na zdravljenje, odloženo za 48 tednov (N = 51). Randomizacija je bila stratificirana glede na prisotnost ali odsotnost kompenzirane ciroze.
Povprečna starost 49 bolnikov v skupini s takojšnjim zdravljenjem je bila 44 let; 61 % je bilo moških, 84 % belcev in 16 % Azijcev. Od 51 bolnikov v skupini z odloženim zdravljenjem je bila povprečna starost 41 let; 51 % je bilo moških, 78 % belcev in 22 % Azijcev. Vseh 100 bolnikov je bilo okuženih z genotipom HDV 1.
Izhodiščne značilnosti so bile med skupino s takojšnjim in skupino z odloženim zdravljenjem uravnotežene. Med bolniki, ki so ob izhodišču prejeli 2 mg bulevirtida, je bila povprečna plazemska
koncentracija HDV RNA 5,1 log10 i.e./ml, povprečna koncentracija ALT 108 e./l, 47 % bolnikov je imelo v anamnezi cirozo, 53 % pa jih je bilo predhodno zdravljenih z interferonom. Med študijo (do 48. tedna) je 63 % od teh bolnikov prejemalo sočasno zdravljenje v skladu s standardno oskrbo za osnovno okužbo s HBV: najpogostejša sočasna zdravila so bila zdravila, ki vsebujejo dizoproksiltenofovirijev fumarat ali tenofoviralafenamid (49 %), in entekavir (14 %).
V spodnji preglednici so predstavljeni virološki in biokemični izidi pri takojšnjem zdravljenju z
bulevirtidom 2 mg enkrat na dan in pri odloženem zdravljenju v 48. tednu.
| 48. tedena | ||
| Bulevirtid 2 mg(takojšnje zdravljenje) (N = 49) | Odloženo zdravljenje (N = 51) | |
| Nezaznavnab HDV RNA ali zmanjšanje HDVRNA za ≥ 2 log10 i.e./ml in normalizacija ALTc | 45 %d | 2 % |
| Nezaznavnab HDV RNA ali povečanje HDV RNA za ≥ 2 log10 i.e./ml | 71 %e | 4 % |
| Normalizacija ALTc | 51 % e | 12 % |
-
Za prvi opazovani dogodek je bila za manjkajoče vrednosti uporabljena metoda prenosa zadnjega opazovanja (LOCF – Last Observation Carrying Forward), če je bila povezana s COVID-19; sicer je bila uporabljena metoda manjkajoče vrednosti = neuspeh; pri drugem in tretjem opazovanem dogodku je bila uporabljena metoda manjkajoče vrednosti = neuspeh.
-
< spodnja meja kvantifikacije (LLOQ – Lower Limit Of Quantification) (tarča ni zaznana)
-
Opredeljeno kot vrednost ALT v normalnem območju: pri tem je treba upoštevati, da je vrednost ALT za ruske
raziskovalne centre ≤ 31 e./l za ženske in ≤ 41 e./l za moške; za vse druge raziskovalne centre ≤ 34 e./l za ženske in
≤ 49 e./l za moške.
-
p-vrednost < 0,0001.
-
Ni nadzorovano za večkratnost primerjav.
Študija MYR202
V študiji MYR202 je bilo 56 od 118 bolnikov s kronično okužbo s HDV in stalno virusno replikacijo, ki so bili predhodno zdravljeni z interferonom, imeli kontraindikacijo za interferon ali cirozo, randomiziranih na 24-tedensko prejemanje bulevirtida 2 mg + TDF (N = 28) ali samo TDF (N = 28). V 24. tednu je 21 % bolnikov v skupini z bulevirtidom 2 mg + TDF doseglo kombinirani odziv, 54 % je doseglo nezaznavno HDV RNA (opredeljeno kot < meja zaznavnosti [LOD – Limit Of Detection], pri čemer je bila LOD 14 i.e./ml) ali zmanjšanje za ≥ 2 log10 i . e./ml, 43 % pa jih je doseglo normalizacijo ALT. V 24. tednu ni noben bolnik v skupini TDF dosegel kombiniranega odziva, 4 % bolnikov je doseglo nezaznavno HDV RNA ali zmanjšanje HDV RNA za ≥ 2 log10 i . e./ml, 7 % pa je doseglo normalizacijo ALT (normalna vrednost ALT je bila opredeljena kot ≤ 31 e./l pri ženskah in
≤ 41 e./l pri moških).
Študija MYR203
V študiji MYR203 so skupno 15 bolnikov 48 tednov zdravili z 2 mg bulevirtida na dan. Pri tem omejenem naboru podatkov se profila učinkovitosti in varnosti nista bistveno razlikovala od tistih, ki so jih opazili pri bolnikih, ki so jih zdravili 24 tednov. Pri dveh bolnikih je prišlo do povečanja virusnega bremena, morda zaradi neupoštevanja navodil za zdravljenje.
Imunogenost
Bulevirtid ima potencial za indukcijo protiteles proti zdravilu (ADA – Antidrug Antibody), kot je bilo ugotovljeno v kliničnih študijah z uporabo encimskega imunskega testa (ELISA – Enzyme-Linked Immunosorbent Assay). V študijah MYR203 in MYR301 je bilo za oceno prevalence ADA primernih 64 bolnikov, ki so se 48 tednov zdravili z bulevirtidom 2 mg v monoterapiji; 18 od teh bolnikov (28,1 %) je bilo pozitivnih na prevalenco ADA, od tega so bili 3 bolniki (4,7 %) pozitivni za ADA ob izhodišču.
Ni dokazov za spremenjeno farmakokinetiko, varnost ali učinkovitost bulevirtida pri teh bolnikih.
Pediatrična populacija
Za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavji 4.2 in 5.2.
Farmakokinetične lastnosti bulevirtida so bile opredeljene po intravenski in subkutani uporabi. Izpostavitev bulevirtidu se je povečevala nesorazmerno, medtem ko sta se navidezni očistek in navidezni volumen porazdelitve manjšala z večjimi odmerki.
Porazdelitev
Ocenjeni volumen porazdelitve je manjši od celotne količine vode v telesu. Vezava na beljakovine v
plazmi in vitro je visoka; na beljakovine v plazmi se veže > 99 % bulevirtida.
Biotransformacija
Z bulevirtidom niso izvedli študij biotransformacije. Bulevirtid je linearni peptid, sestavljen iz L-aminokislin, in je pričakovati, da se bo razgradil v manjše peptide ter posamezne aminokisline. Ni pričakovati, da bi nastali aktivni presnovki.
Na podlagi rezultatov študij interakcij in vitro bulevirtid ni zaviral encimov CYP1A2, CYP2A6, CYP2B6, CYP2C9, CYP2C19, CYP2D6 in CYP3A4.
Niso opazili, da bi bulevirtid induciral encime CYP1A2, CYP2B6 ali CYP3A4 in vitro.
Na podlagi študij in vitro ni pričakovati klinično pomembnih interakcij z najpomembnejšimi efluksnimi prenašalci (MDR1, BCRP, BSEP, MATE1 in MATE2K) ter privzemnimi prenašalci (OATP2B1, OAT1, OAT3, OCT1 in OCT2). Posebno interakcijo in vitro so opazili s polipetidoma za prenos organskih anionov (OATP – Organic Anion Transporting Polypetide) OATP1B1 z vrednostjo IC50 0,5 µM in OATP1B3 z vrednostjo IC50 8,7 µM.
Izločanje
Pri zdravih prostovoljcih niso zaznali izločanja bulevirtida v urin. Domnevajo, da je vezava prek prijemališča (NTCP) glavna pot izločanja. Porazdelitev in izločanje sta bila po večkratnih odmerkih manjša od vrednosti, ki so jih predvidevali po prvem odmerku. Deleža kopičenja pri odmerku 2 mg za vrednosti Cmax in AUC sta bila približno dvakratna. Domnevajo, da se stanje dinamičnega ravnovesja doseže v prvih tednih uporabe. Po doseganju najvišje koncentracije so se ravni v plazmi zmanjševale z razpolovnim časom t1/2 4–7 ur.
Druge posebne populacije
Ledvična okvara
Pri bolnikih z ledvično okvaro niso izvedli nobene študije z bulevirtidom.
Jetrna okvara
Pri bolnikih z zmerno in resno jetrno okvaro niso izvedli nobene študije z bulevirtidom.
Starejši bolniki
Podatki pri bolnikih, starejših od 65 let, niso na voljo.
Pediatrična populacija
Farmakokinetike bulevirtida pri pediatričnih bolnikih niso ocenjevali v klinični študiji. Priporočila za odmerjanje pri pediatričnih bolnikih, starih 3 leta in več, s telesno maso vsaj 10 kg, temeljijo na ujemanju izpostavljenosti glede na koncentracijo bulevirtida pri otrocih in koncentracije, ki so jih opazili pri odraslih z okužbo s HDV, zdravljenih z bulevirtidom 2 mg enkrat na dan. Napovedane
simulirane izpostavljenosti bulevirtidu v stanju dinamičnega ravnovesja pri pediatričnih bolnikih ob odmerjanju na podlagi telesne mase (glejte poglavje 4.2) enkrat na dan s subkutanim injiciranjem so znotraj varnih in učinkovitih izpostavljenosti, ki so povezane z 2 mg bulevirtida enkrat na dan s subkutanim injiciranjem pri odraslih.
Farmacevtski podatki - HEPCLUDEX 2 mg
brezvodni natrijev karbonat natrijev hidrogenkarbonat manitol
klorovodikova kislina (za prilagoditev pH) natrijev hidroksid (za prilagoditev pH)
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
3 leta
Po rekonstituciji je bila dokazana dvourna kemična in fizikalna obstojnost med uporabo pri sobni temperaturi (do 25 ºC). Z mikrobiološkega vidika je priporočljivo zdravilo uporabiti takoj.
Shranjujte v hladilniku (2 °C–8 °C). Viale shranjujte v zunanji škatli za zagotovitev zaščite pred
svetlobo.
Brezbarvna steklena viala z zamaškom iz bromobutilne ali klorobutilne gume, zatesnjena z odstranljivo zaporko (aluminijasto z okroglo plastično ploščico).
Pakiranje vsebuje 30 vial.
Ena viala je namenjena samo enkratni uporabi, odvečno zdravilo pa je treba ustrezno odstraniti. Bolniku je treba zagotoviti sterilno vodo za injekcije, injekcijske brizge (s potrebnimi oznakami glede na injicirani odmerek), konice igel in alkoholne blazinice.
Navodila za uporabo
Vialo z bulevirtidom morate vzeti iz hladilnika tik pred injiciranjem in odstraniti modro odstranljivo zaporko. Vzemite injekcijsko brizgo za enkratno uporabo in na glavo injekcijske brizge namestite konico igle ter izvlecite 1 ml sterilne vode za injekcije v injekcijsko brizgo. Iglo skupaj z injekcijsko brizgo, ki vsebuje sterilno vodo za injekcije, vstavite v vialo z bulevirtidom skozi gumijasti zamašek. Sterilna voda za injekcije v injekcijski brizgi se bo nato injicirala v vialo z bulevirtidom, vialo pa previdno zazibajte, dokler se raztopina ne zbistri. Potrebno vsebino za injicirani odmerek iz viale z bulevirtidom je treba izvleči nazaj v isto injekcijsko brizgo z isto konico igle (glejte spodnjo preglednico).
Volumni za potrebne odmerke, ki jih je treba izvleči za injiciranje bulevirtida
| Odmerek bulevirtida | Potrebni volumen rekonstituiranega bulevirtida, ki ga je treba izvleči |
| 1 mg | 0,5 ml |
| 1,5 mg | 0,75 ml |
| 2 mg | 1 ml |
Konico igle je treba nato odstraniti z injekcijske brizge. Na to injekcijsko brizgo je treba namestiti konico z iglo za subkutano injiciranje in iz injekcijske brizge pred injiciranjem odstraniti morebitne preostale zračne mehurčke. Vsebino viale z bulevirtidom je treba nato subkutano injicirati.
Odstranjevanje zdravila in pomožnih komponent
Z vsemi uporabljenimi komponentami/odpadki je treba ravnati skladno z veljavnimi predpisi. Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.