Ropivakainijev klorid Kabi 2 mg/ml raztopina za infundiranje

Zdravilo Ropivakainijev klorid Kabi 2 mg/ml raztopina za infundiranje je indicirano za akutno

obvladovanje bolečine

• pri odraslih in mladostnikih, starejših od 12 let za

  • stalno epiduralno infundiranje ali intermitentno bolusno dajanje po operaciji ali pri

    porodnih bolečinah

  • regionalne bloke

  • stalni periferni živčni blok s stalnim infundiranjem ali intermitentnim bolusnim injiciranjem, npr. za obvladovanje bolečin po operaciji

• pri dojenčkih od 1 leta in otrocih do vključno 12. leta starosti (peri- in postoperativno) za

  • posamični in stalni periferni živčni blok

• pri novorojenčkih, dojenčkih in otrocih do vključno 12. leta starosti (peri- in postoperativno) za

  • kavdalni epiduralni blok

  • stalno epiduralno infundiranje

Zdravilo Ropivakainijev klorid Kabi sme dati samo zdravnik, ki ima izkušnje z regionalno anestezijo,

oz. se sme to zdravilo uporabljati samo pod njegovim nadzorstvom. Odmerjanje

Odrasli in mladostniki, starejši od 12 let

Spodnja preglednica 1 je vodnik za odmerjanje pri pogosteje uporabljanih blokih. Uporabiti je treba

najmanjši odmerek, potreben za učinkovit blok. Pri določanju odmerka so pomembne zdravnikove izkušnje in njegovo poznavanje bolnikovega telesnega stanja.

Odmerki, ki so navedeni v preglednici, so potrebni za učinkovit blok in predstavljajo smernice za uporabo pri odraslih. Pojavljajo se individualne razlike v začetku in trajanju bloka. Številke v stolpcu

»Odmerek« predstavljajo pričakovan povprečni razpon odmerkov, ki so potrebni. Potrebno je preveriti standardne učbenike glede dejavnikov, ki vplivajo na določeno vrsto bloka in individualne bolnikove potrebe.

np = navedba smiselno ni potrebna

Način uporabe

Za preprečitev intravaskularnega injiciranja je pred in med injiciranjem potrebna skrbna aspiracija. Če je treba injicirati velik odmerek, je priporočljivo dati testni odmerek 3-5 ml lidokaina (lignokaina) z adrenalinom (epinefrinom). Naključno intravaskularno injiciranje je mogoče prepoznati po prehodni pospešitvi srčnega utripa, naključno intratekalno injiciranje pa po znakih spinalnega bloka.

Aspiracijo je treba opraviti pred in med dajanjem glavnega odmerka, ki ga je treba injicirati počasi ali v zaporedju odmerkov, s hitrostjo 25-50 mg/min. Medtem je treba natančno spremljati bolnikove vitalne funkcije in vzdrževati verbalni stik. Če se pojavijo toksični simptomi, je treba infundiranje takoj prekiniti.

Pri uporabi dolgotrajnih blokov (bodisi s stalnim infundiranjem ali ponavljajočimi se bolusi) je treba upoštevati tveganje doseganja toksične koncentracije v plazmi ali povzročitve lokalne živčne poškodbe. Odrasli so dobro prenesli kumulativne odmerke do 675 mg ropivakaina za operacije in pooperacijsko analgezijo, dane v 24 urah. Prav tako so dobro prenesli stalno pooperacijsko epiduralno infundiranje s hitrostjo do 28 mg/uro 72 ur. Pri maloštevilnih bolnikih so uporabili večje odmerke (do 800 mg/dan); neželenih učinkov je bilo sorazmerno malo.

Za zdravljenje bolečin po operaciji je mogoče priporočiti naslednji način: če epiduralni blok ni vzpostavljen že pred operacijo, ga je treba z zdravilom Ropivakainijev klorid Kabi 7,5 mg/ml doseči po epiduralnem katetru. Analgezijo je treba vzdrževati z infundiranjem zdravila Ropivakainijev klorid Kabi 2 mg/ml. V večini primerov zmernih do hudih bolečin po operaciji zagotavlja hitrost infundiranja od 6 do 14 ml (12-28 mg) na uro ustrezno analgezijo ob le rahlem in neprogresivnem motoričnem bloku. Najdaljše trajanje epiduralnega bloka je 3 dni. Vendar je treba natančno kontrolirati analgetični učinek in kateter odstraniti, čim stanje bolečin to dopušča. Z uporabo tega načina so ugotovili bistveno zmanjšanje potrebe po opioidih.

V kliničnih študijah so epiduralno infuzijo ropivakaina 2 mg/ml samega ali mešanega s fentanilom

1-4 mikrogramov/ml dajali za obvladovanje bolečin po operaciji do 72 ur. Kombinacija ropivakaina in fentanila je izboljšala lajšanje bolečin, a je povzročila opioidne neželene učinke. Kombinacijo ropivakaina in fentanila so raziskali le za ropivakain 2 mg/ml.

Pri uporabi dolgotrajnih perifernih živčnih blokov (bodisi s stalnim infundiranjem ali ponavljajočim se injiciranjem) je treba upoštevati tveganje doseganja toksične koncentracije v plazmi ali povzročitve lokalne živčne poškodbe. V kliničnih študijah so femoralni živčni blok dosegli s 300 mg ropivakaina 7,5 mg/ml oziroma interskalenski blok z 225 mg ropivakaina 7,5 mg/ml pred operacijo. Analgezijo so potem vzdrževali z ropivakainom 2 mg/ml. Hitrost infundiranja ali intermitentne injekcije od 10 do

20 mg na uro v obdobju 48 ur so zagotovile ustrezno analgezijo in bolniki so jih dobro prenašali.

Okvara ledvic

Praviloma bolnikom z okvarjenim delovanjem ledvic odmerka ni treba prilagoditi, če je uporabljen en

sam odmerek ali kratkotrajno zdravljenje (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Okvara jeter

Ropivakain se presnovi v jetrih, zato ga je treba previdno uporabljati pri bolnikih s hudo boleznijo jeter. Zaradi upočasnjenega odstranjevanja je lahko potrebno zmanjšanje ponovnih odmerkov (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Pediatrična populacija

Preglednica 2 Epiduralni blok: Pediatrični bolniki od 0 (novorojenčki) do vključno 12. leta

starosti

V preglednici navedeni odmerki so mišljeni kot smernice za uporabo pri pediatričnih bolnikih. Pojavi se lahko individualna variabilnost. Pri pediatričnih bolnikih z veliko telesno maso je pogosto potrebno postopno zmanjšanje odmerjanja in mora temeljiti na idealni telesni masi. Količina za posamezen kavdalni epiduralni blok in količina za epiduralne bolusne odmerke pri nobenem bolniku ne sme preseči 25 ml. Glede dejavnikov, ki vplivajo na specifične tehnike blokov in potrebe posameznega bolnika, je treba upoštevati standardne učbenike.

a Odmerki v spodnjem delu odmernih intervalov so priporočljivi za torakalne epiduralne bloke,

odmerki v zgornjem delu odmernih intervalov pa za lumbalne in kavdalne epiduralne bloke.

b Priporočljivo za lumbalne epiduralne bloke. Na podlagi dobre prakse, se bolusni odmerek za

torakalno epiduralno analgezijo zmanjša.

Uporaba ropivakaina pri nedonošenih otrocih ni dokazana.

Preglednica 3 Periferni živčni blok: Dojenčki in otroci v starosti od 1 do 12 let

V preglednici navedeni odmerki so mišljeni kot smernice za uporabo pri pediatričnih bolnikih. Pojavi se lahko individualna variabilnost. Pri pediatričnih bolnikih z veliko telesno maso je pogosto potrebno postopno zmanjšanje odmerjanja in mora temeljiti na idealni telesni masi. Glede dejavnikov, ki vplivajo na specifične tehnike blokov in potrebe posameznega bolnika, je treba upoštevati standardne učbenike.

Posamična injiciranja za periferni živčni blok (npr. ilioingvinalni živčni blok, blok brahialnega pleksusa, blok v predelu fascije ilijake (fascia iliaca compartment block) ne smejo preseči 2,5 do 3,0 mg/kg.

Odmerki za periferni živčni blok pri dojenčkih in otrocih predstavljajo vodnik za uporabo zdravila pri otrocih, ki nimajo hudih bolezni. Pri otrocih s hudimi boleznimi so priporočeni manjši odmerki in natančno spremljanje bolnika.

Način uporabe

Za preprečitev intravaskularnega injiciranja je pred in med injiciranjem potrebna skrbna aspiracija. Med injiciranjem je treba natančno opazovati bolnikove vitalne funkcije. Če se pojavijo toksični simptomi, je treba infundiranje takoj prekiniti.

Ena sama kavdalna epiduralna injekcija ropivakaina 2 mg/ml pri večini bolnikov povzroči zadostno pooperacijsko analgezijo pod T12, če je odmerek 2 mg/kg uporabljen v količini 1 ml/kg. Količino kavdalne epiduralne injekcije je mogoče prilagoditi, da je dosežena drugačna razporeditev senzoričnega bloka, kot priporočajo standardni učbeniki. Pri otrocih, starejših od 4 let, so raziskali

odmerke do 3 mg/kg ropivakaina v koncentraciji 3 mg/ml. Toda to koncentracijo spremlja večja incidenca motoričnega bloka.

Priporočljivo je frakcioniranje izračunanega odmerka lokalnega anestetika, ne glede na pot uporabe.

Če je priporočljivo injiciranje ropivakaina, je mogoče uporabiti zdravilo Ropivakainijev klorid Kabi raztopina za injiciranje.

• preobčutljivost na ropivakain ali druge lokalne anestetike amidnega tipa ali katero koli pomožno

  snov, navedeno v poglavju 6.1

• upoštevati je treba splošne kontraindikacije za epiduralno anestezijo, ki veljajo ne glede na uporabljeni lokalni anestetik

• intravenska regionalna anestezija

• paracervikalna anestezija v porodništvu

• hipovolemija

Posege z regionalno anestezijo je treba vedno opraviti v prostorih z ustrezno opremo in osebjem. Na

takojšnjo razpolago morajo biti oprema in zdravila, potrebna za spremljanje in za nujno reanimacijo.

Bolniki, ki prejmejo obsežnejše bloke, morajo biti v optimalnem stanju in morajo imeti pred uvedbo

bloka vstavljeno intravensko linijo.

Odgovorni zdravnik mora upoštevati vse potrebne previdnostne ukrepe za preprečitev intravaskularnega injiciranja (glejte poglavje 4.2). Biti mora tudi ustrezno usposobljen in seznanjen z diagnosticiranjem in zdravljenjem neželenih učinkov, sistemskih toksičnih učinkov in drugih zapletov (glejte poglavji 4.8 in 4.9), npr. naključnega subarahnoidalnega injiciranja, ki lahko povzroči visok spinalni blok z apnejo in hipotenzijo. Konvulzije so se najpogosteje pojavile po bloku brahialnega pleksusa in epiduralnem bloku. To je verjetno posledica bodisi naključnega intravaskularnega injiciranja bodisi hitre absorpcije z mesta injiciranja.

Potrebna je previdnost, da bi preprečili injiciranje v vnete predele.

Učinki na srce in ožilje

Epiduralna in intratekalna anestezija lahko povzročita hipotenzijo in bradikardijo. Hipotenzijo je potrebno nemudoma zdraviti z intravenskim dajanjem vazopresorja in z zadostnim nadomeščanjem volumna.

Bolnike, ki prejemajo antiaritmike iz III. skupine (npr. amiodaron), je treba natančno nadzirati in v poštev pride spremljanje EKG, kajti učinki na srce so lahko aditivni (glejte poglavje 4.5).

Med uporabo ropivakaina za epiduralno anestezijo ali blokado perifernih živcev so opisani redki primeri zastoja srca, zlasti po nenamernem intravaskularnem dajanju pri starejših bolnikih in bolnikih s spremljajočo srčno boleznijo. V nekaterih primerih je bila reanimacija težavna. Če se pojavi zastoj srca, je lahko potrebna dolgotrajna reanimacija, da bi izboljšali možnost uspešnega izida.

Bloki v predelu glave in vratu

Določene postopke lokalne anestezije, npr. injiciranje v predelu glave in vratu, lahko spremlja večja pogostnost resnih neželenih učinkov, ne glede na uporabljeni lokalni anestetik.

Obsežni periferni živčni bloki

Obsežni periferni živčni bloki lahko pomenijo dajanje velike količine lokalnega anestetika v močno prekrvljene predele, pogosto blizu velikih žil, kjer obstaja večje tveganje intravaskularnega injiciranja in/ali hitre sistemske absorpcije, ki lahko povzroči veliko koncentracijo v plazmi.

Preobčutljivost

Upoštevati je treba možno navzkrižno preobčutljivost z drugimi lokalnimi anestetiki amidne vrste

(glejte poglavje 4.3).

Hipovolemija

Bolnikom, ki so iz kakršnega koli razloga hipovolemični, se lahko med epiduralno anestezijo razvije

nenadna in huda hipotenzija, ne glede na uporabljeni lokalni anestetik (glejte poglavje 4.3).

Bolniki v slabem splošnem zdravstvenem stanju

Pri bolnikih, ki so v slabem splošnem stanju zaradi starosti ali drugih ogrožajočih dejavnikov, npr. delnega ali popolnega srčnega bloka, napredovale bolezni jeter ali hudo motenega delovanja ledvic, je potrebna posebna pozornost, čeprav je pri takšnih bolnikih regionalna anestezija pogosto indicirana.

Bolniki z okvaro jeter in ledvic

Ropivakain se presnovi v jetrih, zato ga je treba previdno uporabljati pri bolnikih s hudo boleznijo jeter. Zaradi upočasnjenega odstranjevanja je lahko potrebno zmanjšanje ponovnih odmerkov.

Praviloma bolnikom z okvarjenim delovanjem ledvic odmerka ni treba prilagoditi, če je uporabljen en sam odmerek ali v primeru kratkotrajnega zdravljenja. Tveganje za sistemske toksične učinke lahko povečata acidoza in zmanjšana koncentracija beljakovin v plazmi, ki sta pri bolnikih s kronično odpovedjo ledvic pogosti.

Akutna porfirija

Zdravilo Ropivakainijev klorid Kabi raztopina za infundiranje je morda porfirinogeno in se ga sme bolnikom z akutno porfirijo predpisati le, če ni na voljo varnejše alternative. V primeru bolnikov s tveganjem je treba upoštevati ustrezne previdnostne ukrepe v skladu s standardnimi učbeniki in/ali se posvetovati s strokovnjaki za to področje.

Hondroliza

Po prihodu zdravila na trg so poročali o primerih hondrolize pri bolnikih, ki so po operacijah prejemali stalno intraartikularno infuzijo lokalnih anestetikov, vključno z ropivakainom. V večini opisanih primerov se je hondroliza pojavila v ramenskem sklepu. Stalna intraartikularna infuzija ni odobrena indikacija za ropivakain. Izogniti se je treba stalni intraartikularni infuziji z zdravilom Ropivakainijev klorid Kabi, ker učinkovitost in varnost nista bili dokazani.

Pomožne snovi z znanim učinkom

To zdravilo vsebuje 3,4 mg natrija na ml, kar je enako 0,17 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Dolgotrajna uporaba

Dolgotrajnemu dajanju ropivakaina se je treba izogniti pri bolnikih, ki hkrati dobivajo močne zaviralce

CYP1A2, npr. fluvoksamin ali enoksacin (glejte poglavje 4.5).

Pediatrična populacija

Novorojenčki lahko zaradi nerazvitosti svojih presnovnih poti potrebujejo posebno pozornost. Večje variiranje plazemske koncentracije ropivakaina, opaženo v kliničnih preskušanjih pri novorojenčkih, kaže, da v tej starostni skupini morda obstaja večje tveganje za sistemsko toksičnost, zlasti med stalnim epiduralnim infundiranjem. Priporočljivi odmerki pri novorojenčkih temeljijo na omejenih kliničnih podatkih. Če je ropivakain uporabljen v tej skupini bolnikov, je treba redno kontrolirati sistemsko toksičnost (npr. znake toksičnosti na osrednjem živčevju, EKG, SpO2) in lokalno nevrotoksičnost (npr. dolgotrajno okrevanje); kontroliranje je treba nadaljevati tudi po koncu infundiranja, ker je odstranjevanje pri novorojenčkih počasno.

• Varnost in učinkovitost ropivakaina 2 mg/ml za regionalni blok nista bili dokazani pri otrocih

  do vključno 12. leta starosti.

• Varnost in učinkovitost ropivakaina 2 mg/ml za periferne živčne bloke nista bili dokazani pri dojenčkih, mlajših od 1 leta.

Zdravilo Ropivakainijev klorid Kabi je treba previdno uporabljati pri bolnikih, ki dobivajo druge lokalne anestetike ali zdravila, po zgradbi sorodna amidnim lokalnim anestetikom (npr. določene antiaritmike, kakršna sta lidokain in meksiletin), kajti sistemski toksični učinki so aditivni. Hkratna uporaba zdravila Ropivakainijev klorid Kabi s splošnimi anestetiki ali opioidi lahko medsebojno poveča (neželene) učinke. Posebnih študij medsebojnega delovanja ropivakaina in antiaritmikov iz III. skupine (npr. z amiodaronom) niso izvedli, vendar je priporočljiva previdnost (glejte tudi poglavje 4.4).

Citokrom P450 (CYP) 1A2 je vključen v nastanek glavnega presnovka, 3-hidroksi-ropivakaina.

Med sočasno uporabo fluvoksamina, ki je selektiven in močan zaviralec CYP1A2, se je plazemski očistek ropivakaina in vivo zmanjšal za do 77 %. Močni zaviralci CYP1A2, npr. fluvoksamin in enoksacin, uporabljeni sočasno med dolgotrajno uporabo zdravila Ropivakainijev klorid Kabi, lahko medsebojno delujejo z zdravilom Ropivakainijev klorid Kabi. Pri bolnikih, ki sočasno dobivajo močne zaviralce CYP1A2, se je treba izogniti dolgotrajnemu dajanju ropivakaina, glejte tudi poglavje 4.4.

Med sočasno uporabo ketokonazola, ki je selektiven in močan zaviralec CYP3A4, se je plazemski očistek ropivakaina in vivo zmanjšal za 15 %. Vendar ni verjetno, da bi bilo zavrtje tega izoencima klinično pomembno.

In vitro je ropivakain kompetitiven zaviralec CYP2D6, a kot kaže, v klinično doseženih

koncentracijah v plazmi tega izoencima ne zavira.

Nosečnost

Z izjemo epiduralne uporabe v porodništvu o uporabi ropivakaina med nosečnostjo pri človeku ni zadostnih podatkov. Vendar ropivakain prehaja placento (glejte poglavje 5.2) in lahko zniža srčni utrip ploda, kar povzroči fetalno bradikardijo. Zato je priporočljivo skrbno spremljanje srčnega utripa ploda. Študije na poskusnih živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov v zvezi z nosečnostjo, embrionalnim/fetalnim razvojem, porodom ali poporodnim razvojem (glejte poglavje 5.3).

Dojenje

Podatkov o izločanju ropivakaina v materino mleko pri človeku ni.

Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso bile izvedene. Lokalni anestetiki lahko, odvisno od odmerka, nekoliko vplivajo na duševne funkcije in koordinacijo tudi v odsotnosti očitnih toksičnih učinkov na osrednje živčevje ter lahko prehodno prizadenejo gibanje in pozornost.

Splošno

Profil neželenih učinkov zdravila Ropivakainijev klorid Kabi je podoben profilu neželenih učinkov drugih dolgodelujočih lokalnih anestetikov amidne vrste. Neželene učinke je treba razlikovati od fizioloških učinkov samega živčnega bloka, npr. hipotenzije in bradikardije med spinalnim/epiduralnim blokom, in učinkov vboda z iglo (npr. spinalnega hematoma, glavobola po duralni punkciji, meningitisa in epiduralnega abscesa).

Najpogosteje opisana neželena učinka, navzea in hipotenzija, sta med anestezijo in operacijami na splošno zelo pogosta, tako da ni mogoče razlikovati primerov, ki so posledica kliničnih okoliščin, in primerov, ki jih povzroči zdravilo ali blok.

Delež bolnikov, pri katerih je mogoče pričakovati neželene učinke, se razlikuje glede na pot uporabe zdravila Ropivakainijev klorid Kabi. Sistemski in lokalizirani neželeni učinki ropivakaina se po navadi pojavijo zaradi čezmernega odmerka, hitre absorpcije ali naključnega intravaskularnega injiciranja.

Preglednica 4 Tabelarični seznam neželenih učinkov

Pogostnosti uporabljene v preglednici 4 v poglavju 4.8 so: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

a Hipotenzija je pri otrocih manj pogosta (> 1/100 do < 1/10).

b Bruhanje je pri otrocih pogostejše (> 1/10).

* Ti simptomi se ponavadi pojavijo zaradi nenamernega intravaskularnega injiciranja, prevelikega odmerjanja ali hitre absorpcije, glejte poglavje 4.9.

Opis izbranih neželenih učinkov Nevrološki zapleti

Regionalna anestezija je bila ne glede na uporabljeni lokalni anestetik povezana z nevropatijo in disfunkcijo hrbtenjače (npr. sindrom sprednje spinalne arterije, arahnoiditis, cauda equina), ki imata lahko v redkih primerih trajne posledice.

Po epiduralni aplikaciji lahko kranialno širjenje lokalnega anestetika, zlasti pri nosečnicah, občasno povzroči Hornerjev sindrom, za katerega so značilni mioza, ptoza in anhidroza. Po prekinitvi zdravljenja ti neželeni učinki spontano izzvenijo.

Popoln spinalni blok

Če je epiduralni odmerek po naključju apliciran intratekalno, se lahko pojavi popoln spinalni blok.

Akutna sistemska toksičnost

Sistemski toksični učinki prizadenejo predvsem osrednje živčevje in kardiovaskularni sistem. Takšne učinke povzroči velika koncentracija lokalnega anestetika v krvi, ki se lahko pojavi zaradi (naključnega) intravaskularnega injiciranja, prevelikega odmerjanja ali izredno hitre absorpcije iz močno prekrvljenih predelov, glejte tudi poglavje 4.4. Učinki na osrednjem živčevju so podobni učinkom vseh amidnih lokalnih anestetikov, učinki na srce pa so bolj odvisni od zdravila, tako kvantitativno kot kvalitativno.

Toksični učinki na osrednje živčevje

Toksični učinki na osrednjem živčevju so stopnjujoč se odziv z naraščajočo izrazitostjo simptomov in znakov. Najprej se pojavijo simptomi, kot so motnje vida in sluha, perioralna omrtvelost, omotica, vrtoglavost, mravljinčenje in parestezije. Dizartrija, rigidnost mišic in trzanje mišic so resnejši in se lahko pojavijo pred generaliziranimi konvulzijami. Teh znakov se ne sme zamenjati za nevrotično vedenje. Sledijo lahko nezavest in grand mal konvulzije, ki lahko trajajo od nekaj sekund do nekaj minut. Med konvulzijami se zaradi večje mišične dejavnosti in oviranega dihanja hitro pojavita hipoksija in hiperkapnija. V hudih primerih se lahko pojavi tudi apneja. Respiratorna in metabolična acidoza se povečata in stopnjujeta toksične učinke lokalnih anestetikov.

Okrevanje sledi preporazdelitvi učinkovine iz osrednjega živčevja in nadaljnji presnovi ter izločanju. Okrevanje je lahko hitro, razen če je bila injicirana količina zdravila velika.

Kardiovaskularna sistemska toksičnost

Kardiovaskularna toksičnost pomeni hujšo situacijo. Zaradi velike sistemske koncentracije lokalnih anestetikov se lahko pojavijo hipotenzija, bradikardija, aritmija in celo zastoj srca. Pri prostovoljcih je intravensko infundiranje ropivakaina povzročilo znake depresije prevajanja in krčljivosti.

Pred kardiovaskularnimi toksičnimi učinki se praviloma pojavijo znaki toksičnosti na osrednjem živčevju, razen če bolnik dobiva splošen anestetik ali če je močno sediran z zdravili, kot so benzodiazepini ali barbiturati.

Pediatrična populacija

Pri otrocih je mogoče pričakovati enako pogostnost, vrsto in resnost neželenih učinkov kot pri odraslih; izjemi sta hipotenzija, ki je pri otrocih redkejša (> 1 od 100 do < 1 od 10) in bruhanje, ki je pri otrocih pogostejše (> 1 od 10).

Pri otrocih je odkritje zgodnjih znakov toksičnosti lokalnega anestetika lahko težavno, ker jih ne

morejo izraziti verbalno (glejte tudi poglavje 4.4).

Zdravljenje akutne sistemske toksičnosti

Glejte poglavje 4.9.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco,

Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, tel: +386 (0)8 2000

500, faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Simptomi

Naključno intravaskularno injiciranje lokalnih anestetikov lahko povzroči takojšnje (v nekaj sekundah do nekaj minutah) sistemske toksične učinke. V primeru prevelikega odmerjanja lahko zdravilo doseže največjo koncentracijo v plazmi šele v eni do dveh urah, odvisno od mesta injiciranja, in znaki toksičnosti so zato lahko zapozneli (glejte poglavje 4.8).

Zdravljenje

Če se pojavijo znaki akutne sistemske toksičnosti, je treba infundiranje lokalnega anestetika nemudoma prekiniti, simptome na osrednje živčevje (konvulzije, depresijo osrednjega živčevja) pa takoj zdraviti z ustrezno podporo dihalom/dihanju in uporabo antikonvulzivnih zdravil.

V primeru cirkulacijskega zastoja je treba takoj začeti kardiopulmonalno reanimacijo. Optimalna

oksigenacija in ventilacija ter cirkulacijska podpora in zdravljenje acidoze so ključnega pomena.

Če se pojavi kardiovaskularna depresija (hipotenzija, bradikardija), pride v poštev ustrezno zdravljenje z intravenskimi tekočinami, vazopresorji in/ali inotropnimi zdravili. Otrokom je treba dati odmerke, sorazmerne starosti in telesni masi.

Če se pojavi zastoj srca, je za uspešen izid lahko potrebna dolgotrajna reanimacija.