Omnitrope 5 mg/1,5 ml raztopina za injiciranje v vložku

Dojenčki, otroci in mladostniki

• Motnje rasti zaradi nezadostnega izločanja rastnega hormona (pomanjkanje rastnega hormona,

  PRH).

• Motnje pri rasti, povezane s Turnerjevim sindromom.

• Motnje pri rasti, povezane s kronično ledvično insuficienco.

• Motnje rasti (vrednost standardnega odklona (SDS, Standard Deviation Score) trenutne višine

  < -2,5 in SDS višine, korigirane glede na starše < -1) pri majhnih otrocih/mladostnikih, ki so se rodili majhni za svojo gestacijsko starost (MGS) s porodno maso in/ali dolžino manj

  kot -2 standardni deviaciji (SD), in ki niso dosegli ustrezne rasti (SDS hitrosti rasti (HR) < 0 v

  zadnjem letu) pri starosti 4 leta ali več.

• Prader-Willijev sindrom (PWS), za izboljšanje rasti in sestave telesa; diagnoza PWS se postavi na podlagi ustreznih genetskih preiskav.

  Odrasli

• Nadomestno zdravljenje odraslih z izrazitim pomanjkanjem rastnega hormona.

• Začetek v odrasli dobi: bolniki, ki imajo hudo pomanjkanje rastnega hormona, povezano s pomanjkanjem številnih hormonov kot posledica znane bolezni hipotalamusa ali hipofize, ter ki imajo pomanjkanje najmanj enega hipofiznega hormona, vendar ne prolaktina; diagnozo pomanjkanja rastnega hormona se pri teh bolnikih potrdi ali ovrže z ustreznim dinamičnim testom.

• Začetek v otroštvu: pri bolnikih, ki so imeli pomanjkanje rastnega hormona v otroštvu zaradi prirojenega, genetskega, pridobljenega ali idiopatskega vzroka. Pri bolnikih z začetkom PRH v

  otroštvu je treba ponovno oceniti zmožnost izločanja rastnega hormona po zaključeni longitudinalni rasti. Pri bolnikih, pri katerih je možnost persistentnega PRH velika, tj. prirojeni vzrok ali PRH zaradi bolezni ali insultu hipofize/hipotalamusa, je SDS insulinu podobnega rastnega faktorja-I (IGF-I) < -2 po zdravljenju z rastnim hormonom, ki je trajalo vsaj 4 tedne, zadostni znak velikega PRH.

  Pri vseh drugih bolnikih je treba opraviti test IGF-I in en stimulacijski test rastnega hormona.

Diagnozo in zdravljenje s somatropinom mora začeti in nadzirati zdravnik, ki je ustrezno usposobljen in ima izkušnje pri diagnosticiranju in obravnavanju bolnikov z motnjami rasti.

Odmerjanje

Pediatrična populacija

Odmerjanje in shema uporabe morata biti prilagojena posamezniku.

Motnje rasti zaradi nezadostnega izločanja rastnega hormona pri pediatričnih bolnikih Običajen priporočen odmerek je 0,025 do 0,035 mg/kg telesne mase na dan ali 0,7 do 1,0 mg/m² telesne površine na dan. Uporabljajo se lahko tudi večji odmerki zdravila.

Kjer se PRH, ki se je začelo v otroštvu, nadaljuje v adolescenco, je treba zdravljenje nadaljevati, da se doseže celovit somatski razvoj (npr. sestava telesa, kostna masa). Za nadziranje je doseg normalne najvišje kostne mase, opredeljene kot seštevek T > -1 (tj. standardizirano na povprečno odraslo najvišjo kostno maso, izmerjeno z dvoenergetsko rentgensko absorpciometrijo z upoštevanjem spola in etnične pripadnosti), eden od ciljev zdravljenja v prehodnem obdobju. Glejte spodnje smernice za odmerjanje pri odraslih.

Prader-Willijev sindrom (PWS), za izboljšanje rasti in sestave telesa pri pediatričnih bolnikih Običajen priporočen odmerek je 0,035 mg/kg telesne mase na dan ali 1,0 mg/m² telesne površine na dan. Največji dnevni odmerek, ki ga ni dovoljeno preseči, je 2,7 mg. Zdravila ni dovoljeno dajati pediatričnim bolnikom, ki na leto zrastejo manj kot 1 cm in pri katerih so se epifize že skoraj zaprle.

Motnje rasti zaradi Turnerjevega sindroma

Priporočen odmerek je 0,045 do 0,05 mg/kg telesne mase na dan ali 1,4 mg/m² telesne površine na

dan.

Motnje rasti pri kronični ledvični insuficienci

Priporočen odmerek je 0,045 do 0,05 mg/kg telesne mase na dan (1,4 mg/m² telesne površine na dan). Odmerek zdravila je lahko večji, če je rast prepočasna. Prilagodi se ga lahko po šestih mesecih zdravljenja (glejte poglavje 4.4).

Motnje rasti pri majhnih otrocih/mladostnikih, ki so se za svojo gestacijsko starost rodili majhni (MGS)

Običajen priporočen odmerek je 0,035 mg/kg telesne mase na dan (1 mg/m² telesne površine na dan), dokler ni dosežena končna višina (glejte poglavje 5.1). Po prvem letu zdravljenja je treba zdravilo prenehati uporabljati, če je SSD hitrosti rasti manj kot +1. Zdravljenje je treba prekiniti, če je hitrost rasti < 2 cm/leto oz. če je kostna starost > 14 let (deklice) ali > 16 let (dečki), kar je v skladu z zapiranjem epifiznih rastnih ploščic.

Priporočeno odmerjanje pri pediatričnih bolnikih

Pomanjkanje rastnega hormona pri odraslih bolnikih

Pri bolnikih, ki po PRH v otroštvu nadaljujejo zdravljenje z rastnim hormonom, je priporočeni odmerek za ponovno jemanje 0,2–0,5 mg na dan. Odmerek je treba postopoma večati ali manjšati v skladu z individualnimi potrebami bolnika, kar se ugotavlja s koncentracijo IGF-I.

Pri bolnikih z začetkom PRH v odrasli dobi je treba zdravljenje začeti z majhnim odmerkom, od 0,15 do 0,3 mg na dan. Nato se ga postopno povečuje v skladu z bolnikovimi individualnimi potrebami, ugotovljenimi s koncentracijo IGF-I.

V obeh primerih je cilj zdravljenja doseči koncentracijo insulinu podobnega rastnega dejavnika (IGF- I) znotraj 2 SDS s starostno korekcijo srednje vrednosti. Bolniki z normalnimi koncentracijami IGF-I na začetku zdravljenja prejemajo rastni hormon do zgornje meje normalne vrednosti IGF-I, ki ne presega 2 SDS. Pri določanju odmerka je treba upoštevati tudi klinični odziv in neželene učinke.

Upoštevati je treba, da obstajajo bolniki s PRH, pri katerih se ravni IGF-I ne normalizirajo kljub dobremu kliničnemu odzivu, zato odmerka ni treba povečati. Vzdrževalni odmerek je le redko večji od 1,0 mg. Ženske utegnejo potrebovati večje odmerke od moških, kajti pri moških se občutljivost na

IGF-I sčasoma zveča. To pomeni, da obstaja nevarnost, da bodo ženske, še posebej tiste, ki prejemajo peroralno nadomestno estrogensko zdravljenje, dobile premajhen odmerek, moški pa prevelikega.

Ustreznost odmerka rastnega hormona je treba zato preverjati vsakih šest mesecev. Ker se normalno fiziološko nastajanje rastnega hormona z leti zmanjšuje, se po potrebi zmanjša tudi njegov odmerek.

Posebne populacije

Starejši bolniki

Pri bolnikih, starih več kot 60 let, se zdravljenje začne z odmerkom 0,1–0,2 mg na dan in se nato postopoma povečuje skladno z bolnikovimi individualnimi potrebami. Uporabiti je treba najmanjši še učinkoviti odmerek. Vzdrževalni odmerek pri teh bolnikih redko presega 0,5 mg na dan.

Način uporabe

Zdravilo se injicira subkutano, mesto injiciranja pa se spreminja in tako prepreči pojav lipoatrofije.

Za navodila za pripravo in ravnanje z zdravilom glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Somatropina ni dovoljeno uporabljati, če obstajajo znaki dejavnega tumorja. Intrakranialni tumorji morajo biti nedejavni, zdravljenje tumorja pa se mora končati pred začetkom zdravljenja z rastnim hormonom. Če obstajajo znaki rasti tumorja, je treba zdravljenje prekiniti.

Somatropina ni dovoljeno uporabljati za pospeševanje rasti otrok z zaprtimi epifizami.

S somatropinom ni dovoljeno zdraviti bolnikov z akutno kritično boleznijo, ki imajo zaplete po operaciji na odprtem srcu, v trebuhu, z večkratnimi nezgodnimi poškodbami, z akutno odpovedjo dihanja ali podobnimi stanji (o bolnikih, ki imajo nadomestno zdravljenje, glejte poglavje 4.4).

Največjega priporočenega dnevnega odmerka se ne sme prekoračiti (glejte poglavje 4.2). Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.

Hipoadrenalizem

Uvedba zdravljenja s somatropinom lahko povzroči zaviranje 11βHSD-1 in zmanjšanje koncentracij kortizola v serumu. Pri bolnikih, ki se zdravijo s somatropinom, se lahko izrazi predhodno prikriti centralni (sekundarni) hipoadrenalizem, ki lahko zahteva nadomestno zdravljenje z glukokortikoidi. Pri bolnikih, ki zaradi predhodno ugotovljenega hipoadrenalizma že prejemajo nadomestno zdravljenje z glukokortikoidi, bo po uvedbi zdravljenja s somatropinom morda treba povečati vzdrževalni ali stresni odmerek glukokortikoidov (glejte poglavje 4.5).

Uporaba skupaj s peroralnim estrogenskim zdravljenjem

Če se ženska, ki jemlje somatropin, začne zdraviti s peroralnimi estrogeni, bo odmerek somatropina morda treba povečati, da se vrednosti serumskega IGF-1 ohranijo v normalnem starostno primernem razponu. Če pa ženska, ki se zdravi s somatropinom, preneha zdravljenje s peroralnimi estrogeni, bo odmerek somatropina morda treba zmanjšati, da se prepreči presežek rastnega hormona in/ali pojav neželenih učinkov (glejte poglavje 4.5).

Preobčutljivost na insulin

Somatropin lahko zmanjša občutljivost na insulin. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo bo morda treba po začetku zdravljenja s somatropinom prilagoditi odmerek insulina. Bolnike z že izraženo sladkorno boleznijo, intoleranco za glukozo ali dodatnimi dejavniki tveganja za sladkorno bolezen je treba med zdravljenjem s somatropinom skrbno spremljati.

Delovanje ščitnice

Rastni hormon poviša ekstratiroidno pretvorbo T4 v T3, kar lahko povzroči zmanjšanje serumske vrednosti T4 in zvečanje koncentracije T3. Pri tem so vrednosti perifernega hormona ščitnice ostale v priporočenih mejah za zdrave ljudi. Teoretično se lahko hipotiroidizem razvije pri osebah s subkliničnim hipotiroidizmom. Posledično je treba pri vseh bolnikih nadzirati delovanje ščitnice. Pri bolnikih s hipopituitarizmom s standardno nadomestno terapijo je treba skrbno nadzirati možne učinke zdravljenja z rastnim hormonom na delovanje ščitnice.

Novotvorbe

Pri pomanjkanju rastnega hormona, ki je posledica zdravljenja maligne bolezni, je priporočljivo posvetiti pozornost znakom ponovitve maligne bolezni. Pri otrocih, ki so preživeli raka, so poročali o povečanem tveganju za sekundarne novotvorbe pri bolnikih, zdravljenih s somatropinom po svoji prvi novotvorbi. Najpogostejše sekundarne novotvorbe so bile intrakranialni tumorji, zlasti meningiomi, pri bolnikih, zdravljenih z obsevanjem glave zaradi prve novotvorbe.

Zdrs epifize stegnenične glavice

Pri bolnikih z motnjami delovanj žlez z notranjim izločanjem, tudi s pomanjkanjem rastnega hormona, lahko pogosteje kot pri splošni populaciji zdrsne epifiza stegnenične glavice. Bolnike, ki med zdravljenjem s somatropinom šepajo, je treba klinično pregledati.

Benigna intrakranialna hipertenzija

Pri bolnikih s hudim ali ponavljajočim se glavobolom, motnjami vida, slabostjo in/ali bruhanjem se priporoča fundoskopija za odkrivanje edema papile. Če je edem papile potrjen, je treba razmisliti o diagnozi benigne intrakranialne hipertenzije in, če je potrebno, prekiniti zdravljenje z rastnim hormonom. Trenutno ni dovolj dokazov za pripravo priporočil glede nadaljevanja zdravljenja z rastnim hormonom pri bolnikih z odpravljeno intrakranialno hipertenzijo. Če se zdravljenje z rastnim hormonom ponovno začne, je treba bolnika skrbno spremljati, da bi zaznali simptome intrakranialne hipertenzije.

Levkemija

Pri majhnem številu bolnikov s pomanjkanjem rastnega hormona, pri čemer so bili nekateri zdravljeni s somatropinom, so poročali o levkemiji. Vendar pa ni dokazov, da je incidenca levkemije povečana pri prejemnikih rastnega hormona brez predispozicijskih dejavnikov.

Protitelesa

Pri majhnem odstotku bolnikov se lahko razvijejo protitelesa za zdravilo Omnitrope. Zdravilo Omnitrope povzroči nastajanje protiteles pri približno 1 % bolnikov. Sposobnost vezave teh protiteles je majhna in učinka na stopnjo rasti ni. Testiranje za protitelesa za somatropin je treba opraviti pri vseh bolnikih, pri katerih pomanjkanja odziva ni mogoče pojasniti na drugačen način.

Vnetje trebušne slinavke

Primeri so sicer redki, vendar pa je pri bolnikih, ki se zdravijo s somatropinom, v primeru pojava bolečine v trebuhu treba pomisliti na vnetje trebušne slinavke, še posebej pri otrocih.

Skolioza

Znano je, da je skolioza v nekaterih skupinah bolnikov, ki se zdravijo s somatropinom, pogostejša. Poleg tega lahko hitra rast pri katerem koli otroku povzroči napredovanje skolioze. Ni dokazano, da bi somatropin povečal pojavnost ali resnost skolioze. Med zdravljenjem je treba spremljati znake skolioze.

Akutne kritične bolezni

Učinke somatropina na izboljšanje stanja so preučevali v dveh s placebom kontroliranih preskušanjih, v katerih je bilo vključenih 522 kritično bolnih odraslih bolnikov z zapleti po kirurškem posegu na odprtem srcu, abdominalnem kirurškem posegu, večkratnih nezgodnih poškodbah ali akutni pljučni odpovedi. Umrljivost je bila večja pri bolnikih, ki so se zdravili s 5,3 mg ali 8 mg somatropina na dan, kot pri bolnikih, ki so dobivali placebo (42 % proti 19 %). Na podlagi teh informacij se ti bolniki ne smejo zdraviti s somatropinom. Ker ni na voljo podatkov o varnosti nadomestnega zdravljenja z rastnim hormonom pri akutno kritično bolnih bolnikih, je treba pretehtati koristi nadaljnjega zdravljenja v primerjavi z morebitnim tveganjem.

Pri vseh bolnikih, pri katerih se je pojavila druga ali podobna akutna kritična bolezen, je treba pretehtati morebitno korist zdravljenja s somatropinom v primerjavi z morebitnim tveganjem.

Starejši bolniki

Izkušnje z zdravljenjem bolnikov, starih več kot 80 let, so omejene. Starejši bolniki so morda bolj občutljivi na delovanje zdravila Omnitrope in zato bolj nagnjeni k pojavu neželenih učinkov.

Prader-Willijev sindrom

Pri bolnikih s PWS mora biti zdravljenje vedno v kombinaciji s prehrano z manjšim vnosom kalorij.

Obstajajo poročila o smrtnih primerih, povezanih z uporabo rastnega hormona pri otrocih s PWS, ki so imeli enega ali več od naslednjih dejavnikov tveganja: čezmerna debelost (bolniki, ki razmerje telesna masa/višina presegajo za 200 %), motnje dihanja v anamnezi ali apneja v spanju ali neugotovljena okužba dihal. Bolniki s PWS in enim ali več dejavnikov tveganja so bolj ogroženi.

Pred začetkom zdravljenja s somatropinom je treba pri bolnikih s PWS preveriti, ali imajo obstrukcijo zgornjega dela dihal, in oceniti apnejo v spanju ali okužbo dihal.

Če ocena obstrukcije zgornjega dela dihalnih poti pokaže patološke izsledke, je treba otroka pred začetkom zdravljenja z rastnim hormonom napotiti k specialistu za ušesa, nos in grlo (ORL) na zdravljenje in odpravo respiratorne težave.

Apnejo v spanju je treba pred začetkom zdravljenja z rastnim hormonom oceniti s priznanimi metodami, kot sta polisomnografija ali nočna oksimetrija, bolnike pa je treba nadzorovati, če obstaja sum na apnejo v spanju.

Če imajo bolniki med zdravljenjem s somatropinom znake obstrukcije zgornjih dihal (vključno s pojavom smrčanja ali njegovega povečanja), je treba zdravljenje prekiniti in opraviti novo oceno ORL.

Vse bolnike s PWS je treba pregledati in oceniti glede apneje med spanjem in jih nadzorovati, če obstaja sum nanjo. Pri vseh bolnikih je treba biti pozoren na morebitne znake okužbe dihal, jih čim prej diagnosticirati in agresivno zdraviti.

Pri vseh bolnikih s PWS je treba pred začetkom zdravljenja z rastnim hormonom in med njim učinkovito kontrolirati telesno maso.

Izkušenj s podaljšanim zdravljenjem odraslih in bolnikov s PWS je malo. Majhnost za gestacijsko starost

Pri otrocih/mladostnikih, ki so se za svojo gestacijsko starost rodili majhni (MGS), je treba pred začetkom zdravljenja izključiti druge zdravstvene težave ali vrste zdravljenja, ki bi lahko pojasnile motnjo pri rasti.

Pri otrocih/mladostnikih, ki so MGS, se priporoča merjenje vrednosti insulina in sladkorja v krvi na tešče pred začetkom zdravljenja in nato enkrat na leto. Pri bolnikih z zvečano nevarnostjo pojava sladkorne bolezni (npr. anamneza sladkorne bolezni v družini, debelost, velika odpornost proti insulinu, acanthosis nigricans) je treba opraviti peroralni glukozno tolerančni test (OGTT). Če se pojavi izražena sladkorna bolezen, se rastnega hormona ne daje.

Pri otrocih/mladostnikih, ki so MGS, se priporoča merjenje ravni IGF-I pred začetkom zdravljenja in nato dvakrat na leto. Če pri ponovljenih meritvah ravni IGF-I presegajo +2 SD v primerjavi z referenčnimi vrednostmi za starost in puberteto, se za preučitev prilagoditve odmerkov lahko upošteva razmerje IGF-I/IGFBP-3.

Izkušenj z začetkom zdravljenja otrok z MGS, pri katerih se bo kmalu začela puberteta, je malo. Zato se ne priporoča začetek zdravljenja tik pred začetkom pubertete. Izkušenj pri bolnikih s Silver- Russellovim sindromom je malo.

Nekaj pridobljenih centimetrov telesne višine pri otrocih/mladostnikih, ki so se rodili MGS, s pomočjo zdravljenja z rastnim hormonom se lahko izgubi, če se zdravljenje ustavi, preden je dosežena končna telesna višina.

Kronična ledvična insuficienca

Pri kronični ledvični insuficienci mora biti pred uvedbo zdravljenja delovanje ledvic manjše od

50 odstotkov normalnega delovanja. Da bi potrdili motnje rasti, je treba rast spremljati eno leto pred začetkom zdravljenja. V tem času je treba začeti konzervativno zdravljenje ledvične insuficience (ki vključuje nadzor acidoze, hiperparatiroidizma in prehranjenosti) in ga nadaljevati med zdravljenjem.

Po presaditvi ledvic je treba zdravljenje prekiniti.

Podatkov o končni višini bolnikov s kronično ledvično insuficienco, ki so se zdravili z zdravilom Omnitrope, ni.

Omnitrope 5 mg/1,5 ml raztopina za injiciranje vsebuje benzilalkohol: To zdravilo vsebuje 9 mg benzilalkohola v enem ml.

Benzilalkohol lahko povzroči alergijske reakcije.

Intravensko dajanje benzilalkohola je bilo povezano s hudimi neželenimi učinki in smrtjo pri novorojenčkih (»sindrom lovljenja sape«). Najmanjša količina benzilalkohola, pri kateri se lahko pojavi toksičnost, ni znana.

Staršem ali zakonitim skrbnikom svetujte, naj pri majhnih otrocih (mlajših od 3 let) zdravila ne uporabljajo več kot en teden brez dovoljenja zdravnika ali farmacevta.

Nosečim in doječim bolnicam pojasnite, da se v njihovem telesu lahko kopiči velika količina benzilalkohola, ki lahko povzroči neželene učinke (imenovane »metabolična acidoza«).

Bolnikom z boleznijo jeter ali ledvic pojasnite, da se v njihovem telesu lahko kopiči velika količina benzilalkohola, ki lahko povzroči neželene učinke (imenovane »metabolična acidoza«).

Vsebnost natrija

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na ml, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Sočasno zdravljenje z glukokortikoidi zavre učinke spodbujanja rasti zdravila Omnitrope. Pri bolnikih s pomanjkanjem ACTH je treba nadomestno zdravljenje z glukokortikoidi skrbno prilagoditi, da bi preprečili kakršen koli zaviralni učinek na rast.

Rastni hormon zmanjša pretvorbo kortizona v kortizol, pri čemer se lahko izrazi predhodno prikrit centralni hipoadrenalizem ali pa nizki nadomestni odmerki glukokortikoidov postanejo neučinkoviti (glejte poglavje 4.4).

Pri ženskah na peroralnem estrogenskem nadomestnem zdravljenju bo za dosego cilja zdravljenja morda potreben večji odmerek rastnega hormona (glejte poglavje 4.4).

Podatki iz preskušanja o medsebojnem delovanju zdravil, v katerem so sodelovali odrasli s pomanjkanjem rastnega hormona, kažejo, da somatropin lahko zveča očistek učinkovin, za katere je znano, da se presnavljajo s pomočjo izoencimov citokroma P450. Očistek učinkovin, ki se presnavljajo s pomočjo citokroma P 450 3A4 (na primer spolni steroidi, kortikosteroidi, antikonvulzivi in ciklosporin), se lahko posebej zveča, zaradi česar se zmanjša njihova plazemska koncentracija.

Klinični pomen tega dejstva ni znan.

Glejte tudi poglavje 4.4 o ugotovitvah, ki se nanašajo na sladkorno bolezen in motnje delovanja ščitnice, ter poglavje 4.2 o ugotovitvah, ki se nanašajo na peroralno estrogensko nadomestno zdravljenje.

Nosečnost

Podatkov o uporabi somatropina pri nosečnicah ni oziroma jih je malo. Študije na živalih ne zadostujejo za oceno vpliva zdravila na razmoževanje (glejte poglavje 5.3). Somatropina ni priporočljivo uporabljati med nosečnostjo in pri ženskah v rodni dobi, ki ne uporabljajo učinkovite kontracepcije.

Dojenje

Kliničnih študij s somatropinom, v katerih bi bile vključene ženske, ki dojijo, niso izvedli. Ali se somatropin izloča v mleko, ni znano, toda verjetnost absorpcije nespremenjene beljakovine iz dojenčkovih prebavil je izjemno majhna. Zato je pri doječih materah, ki prejemajo zdravilo Omnitrope, potrebna previdnost.

Plodnost

Študij plodnosti z zdravilom Omnitrope niso opravili.

Zdravilo Omnitrope nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

1. Povzetek varnostnega profila

   Za bolnike s pomanjkanjem rastnega hormona je značilen primanjkljaj zunajcelične prostornine. Po začetku zdravljenja s somatropinom se primanjkljaj hitro popravi. Neželeni učinki, ki so povezani z zastajanjem tekočin, kot sta periferni edem in artralgija, so zelo pogosti; mišično-skeletna okorelost, mialgija in parestezija se pojavijo pogosto.

   Običajno so učinki blagi do zmerni, pojavijo se v prvih mesecih zdravljenja, izginejo pa sami od sebe ali po zmanjšanju odmerka.

   Pogostnost pojava teh neželenih učinkov je odvisna od odmerka zdravila, bolnikove starosti in morda v obratnem sorazmerju z njegovo starostjo ob pojavu pomanjkanja rastnega hormona.

   Zdravilo Omnitrope povzroči nastajanje protiteles pri približno 1 % bolnikov. Sposobnost vezave teh protiteles je majhna in kliničnih sprememb, povezanih z njihovim nastajanjem, ni, glejte poglavje 4.4.

2. Seznam neželenih učinkov

   V preglednici 1 so prikazani neželeni učinki, razvrščeni po organskih sistemih, z navedbo pogostnosti

   po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1000 do

   < 1/100); redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000); zelo redki (< 1/10 000); neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov) za vsako indicirano stanje.

   Preglednica 1

   Organskisistem	Zelo pogosti (≥1/10)	Pogosti (≥1/100 do<1/10)	Občasni (≥1/1000 do<1/100)	Redki(≥1/10 000 do<1/1000)	Zelo redki (<1/10 000)	Neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivihpodatkov)
   Benigne, maligne in neopredeljen e novotvorbe (vključno scistami in polipi)			(Otroci)Levkemija†
   Bolezniendokrinegasistema						Hipotiroidizem**
   Presnovne in prehranske motnje						(Odrasli in otroci) Sladkornabolezen tipa 2
   Bolezniživčevja		(Odrasli) Parestezija* (Odrasli)Sindrom karpalnega kanala	(Otroci) Benigna intrakranialn a hipertenzija (Otroci) Parestezija*			(Odrasli) Benigna intrakranialna hipertenzija (Odrasli in otroci)Glavobol
   Bolezni kože in podkožja			(Otroci) Izpuščaj**, Pruritus**,Urtikarija**			(Odrasli) Izpuščaj**, Pruritus**,Urtikarija**
   Bolezni mišično- skeletnega sistema in vezivnega tkiva	(Odrasli)Artralgija*	(Odrasli) Mialgija* (Odrasli) Mišično- skeletna okorelost* (Otroci)Artralgija*	(Otroci) Mialgija *			(Otroci) Mišično- skeletna okorelost*
   Motnje reprodukcije in dojk			(Odrasli in otroci) Ginekomastija
   Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije	(Odrasli) Periferni edem*	(Otroci) Reakcija na mestu injiciranja$	(Otroci) Periferni edem*			(Odrasli in otroci)Obrazni edem* (Odrasli) Reakcija na mestuinjiciranja$
   Preiskave						(Odrasli in otroci)Znižanje kortizola v krvi‡

   *Na splošno so bili ti neželeni učinki blagi do zmerni in so se pojavili v prvih mesecih zdravljenja, nato pa so spontano ali z zmanjšanjem odmerka izzveneli. Pogostnost pojava teh neželenih reakcij je odvisna od odmerka zdravila, bolnikove starosti in morda v obratnem sorazmerju z njegovo starostjo ob pojavu pomanjkanja rastnega hormona.

   **Neželeni učinki zdravila, ugotovljeni v obdobju trženja zdravila.

   $ Poročali so o prehodnih reakcijah na mestu injiciranja pri otrocih.

   ‡ Klinični pomen ni znan.

   † Poročila pri otrocih s pomanjkanjem rastnega hormona, zdravljenih s somatropinom, vendar pa kaže, da je pojavnost podobna pri otrocih brez pomanjkanja rastnega hormona.

3. Opis izbranih neželenih reakcij

Zmanjšanje ravni kortizola v serumu

Poročali so, da somatropin niža ravni kortizola v serumu, morda z vplivom na nosilne beljakovine ali z zvečanjem jetrnega očistka. Klinična pomembnost teh izsledkov je lahko omejena. Kljub temu pa je treba pred uvedbo zdravljenja optimirati nadomestno zdravljenje s kortikosteroidom.

Prader-Willijev sindrom

Iz izkušenj v obdobju trženja so poročali o redkih primerih nenadne smrti pri bolnikih s Prader- Willijevim sindromom, zdravljenih s somatropinom, čeprav vzročne povezave niso potrdili.

Levkemija

Pri otrocih s pomanjkanjem rastnega hormona, zdravljenih s somatropinom in vključenih v izkušnje v obdobju trženja, so poročali o primerih levkemije (redkih ali zelo redkih). Vendar ni dokazov za povečano tveganje za levkemijo brez predispozicijskih dejavnikov, kot je obsevanje možganov ali glave.

Zdrs epifize glavice stegnenice in Legg-Calvé-Perthesova bolezen

Pri otrocih, zdravljenih z rastnim hormonom, so poročali o zdrsu epifize glavice stegnenice in o Legg- Calvé-Perthesovi bolezni. Zdrs epifize glavice stegnenice se pojavi pogosteje v primeru endokrinih motenj, Legg-Calvé-Perthesova bolezen pa je pogostejša pri manjši rasti. Vendar ni znano, ali sta ti dve bolezenski stanji pogostejši pri zdravljenju s somatropinom ali ne. Pri otrocih z nelagodjem ali bolečino v kolku ali kolenu je treba pomisliti na ti diagnozi.

Drugi neželeni učinki zdravila

Drugi neželeni učinki zdravila se lahko obravnavajo kot učinki zdravil razreda somatropina, kot so na primer možna hiperglikemija zaradi zmanjšane občutljivosti na insulin, zmanjšane ravni prostega tiroksina in benigna intrakranialna hipertenzija.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Simptomi:

Akutno preveliko odmerjanje lahko najprej povzroči hipoglikemijo, pozneje pa hiperglikemijo.

Dolgotrajno preveliko odmerjanje povzroči pojav znakov in simptomov, ki so podobni tistim pri čezmernem izločanju rastnega hormona pri ljudeh.