Prialt 100 mikrogramov/ml raztopina za infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Prialt 100 mikrogramov/ml
Zdravilo Prialt je indicirano za zdravljenje hude, kronične bolečine pri odraslih, ki potrebujejo
intratekalno (IT) analgezijo.
Zdravljenje z zikonotidom naj izvajajo le zdravniki, ki imajo izkušnje z intratekalnim (IT) načinom
aplikacije zdravila.
Bolniki morajo pred začetkom intratekalnega zdravljenja z zikonotidom, med njim in po njem ter takoj ob pojavu kakršnih koli znakov ali simptomov depresije opraviti nevropsihiatrični pregled (glejte poglavja 4.3, 4.4, 4.8 in 5.1).
Odmerjanje
Začetek odmerjanja
Začetni odmerek zikonotida ne sme biti večji od 2,4 μg/dan in ga je treba titrirati za vsakega bolnika posebej glede na analgetični učinek ter neželene učinke.
Titracija odmerka
Pri vsaki titraciji odmerka je treba oceniti potrebe po odmerjanju in za doseganje novega odmerka
ustrezno prilagoditi hitrost pretoka infuzijske črpalke.
Titracijo pri bolnikih je mogoče izvesti z zvečevanjem odmerka v korakih po ≤ 2,4 μg/dan, do največjega odmerka 21,6 μg/dan. Najkrajši interval med posameznimi zvečanji odmerka je 24 ur; iz varnostnih razlogov je priporočeni interval 48 ur ali več.
Največji dnevni odmerek je 21,6 µg/dan (0,9 µg/uro).
Mediani odmerek, na katerega se bolniki odzovejo, je približno 6,0 µg/dan. V kliničnih preskušanjih, nadzorovanih s placebom, je približno 75 % odzivnih bolnikov potrebovalo ≤ 9,6 µg/dan. Z vidika omejevanja pojava resnih neželenih učinkov pa poročila iz klinične prakse kažejo, da je pri odzivnih bolnikih morda potreben manjši dnevni odmerek, približno 3,0-4,5 µg/dan ali manj.
Prilagodite odmerek intratekalnega zikonotida glede na intenzivnost bolečine, bolnikov odziv na zdravljenje in pojav neželenih učinkov.
Splošno obvladovanje neželenih učinkov
Za obvladovanje neželenih učinkov se po potrebi odmerek lahko poljubno zmanjša (vključno s
prekinitvijo infuzije).
Pravilo glede ukinitve
Zdravljenje je treba ukiniti v primeru neučinkovitosti ali premajhne učinkovitosti, ki je opredeljena kot zmanjšanje bolečine za manj kot 20 % pri največjem odmerku, ki ga bolnik prenaša. Zdravnik mora razmerje med koristjo in tveganjem vselej pretehtati na individualni osnovi.
Okvara ledvic
Na bolnikih z okvarjeno ledvično funkcijo študije niso bile opravljene. Zaradi tega je ob uporabi zikonotida pri bolnikih z okvarjeno ledvično funkcijo potrebna posebna previdnost.
Okvara jeter
Na bolnikih z okvarjeno jetrno funkcijo študije niso bile opravljene. Zaradi tega je ob uporabi zikonotida pri bolnikih z okvarjeno jetrno funkcijo potrebna posebna previdnost.
Starejši bolniki (≥ 65 let)
Prilagoditev odmerka pri starejših bolnikih ni potrebna. Treba pa je upoštevati, da je ledvična in/ali jetrna insuficienca pogostejša pri bolnikih, starih 65 let ali več.
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost zikonotida pri otrocih, starih 0 do 18 let, nista bili dokazani.
Podatkov ni na voljo.
Način uporabe
Intratekalna uporaba.
Zikonotid moramo dajati kot neprekinjeno infuzijo po intratekalnem katetru in pri tem uporabljati zunanjo ali notranjo implantirano mehansko infuzijsko črpalko, ki lahko oddaja natančen infuzijski volumen. Ker je nevarnost meningitisa zaradi dolgotrajne katetrizacije intratekalnega prostora večja pri infuzijskem sistemu z zunanjim katetrom, so za dolgotrajno dajanje zikotonida priporočljivi notranji sistemi (glejte poglavje 4.4). Sistem z zunanjim katetrom smemo uporabiti le, kadar notranjega sistema ni mogoče implantirati.
Kadar so potrebni majhni odmerki zikonotida, na primer pri uvajanju titriranja, moramo zikonotid pred uporabo razredčiti z 9 mg/ml (9 %) raztopino natrijevega klorida za injiciranje brez konzervansa.
Za navodila glede redčenja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Kombinacija z intratekalno obliko kemoterapije (glejte poglavje 4.5).
Anamneza psihoze v povezavi z zikonotidom.
Anamneza poskusa samomora ali razmišljanja o samomoru pri uporabi zikonotida (glejte poglavje 4.2, 4.4 in 4.8).
Okužba na mestu injiciranja za mikroinfuzijo, neobvladana nagnjenost h krvavitvam in obstrukcija spinalnega kanala, ki ovira kroženje cerebrospinalnega likvorja (cerebrospinal fluid – CSF).
Bolniki morajo pred začetkom intratekalnega zdravljenja z zikonotidom, med njim in po njem ter takoj ob pojavu kakršnih koli znakov ali simptomov depresije opraviti nevropsihiatrični pregled (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 4.8).
Skrbniki se morajo takoj obrniti na zdravnika, če se pri bolniku pojavijo simptomi neželenega učinka, ki bi lahko bil življenje ogrožajoč.
Dolgoročna uporaba
Čeprav so bile z zikonotidom opravljene dolgoročne odprte klinične študije učinkovitosti in varnosti,
kontrolirane študije, ki bi bile daljše od 3 tednov, niso bile izvedene (glejte poglavje 5.1).
Možni lokalni toksični učinki na podaljšano hrbtenjačo po dolgoročni uporabi niso bili izključeni, predklinični podatki te vrste so omejeni (glejte poglavje 5.3). Zaradi tega je ob dolgoročni uporabi potrebna previdnost.
Nevarnost okužbe
Intratekalni (IT) način aplikacije zdravil predstavlja tveganje za potencialno resne okužbe, kot je meningitis, ki so lahko življenje ogrožajoče. Meningitis, do katerega pride zaradi vstopa mikroorganizmov preko katetra ali nenamerne kontaminacije infuzijskega sistema, je poznana komplikacija intratekalnega načina aplikacije zdravil, zlasti ob uporabi eksternih katetrskih sistemov.
Bolniki in zdravniki morajo biti pozorni na tipične simptome in znake meningitisa.
Optimalno mesto za intratekalno uvedbo katetra ni bilo določeno. Namestitev konice katetra v nižjem predelu, na primer na nivoju ledvenega dela, lahko zmanjša pogostost z zikonotidom povezanih nevroloških neželenih učinkov. Zaradi tega je potrebno skrbno izbrati mesto uvedbe katetra, da bi zdravilu omogočili ustrezen dostop do spinalnih nociceptivnih segmentov ob hkratni minimalni koncentraciji zdravila v možganskih predelih.
Le malo bolnikov je prejemalo sistemsko obliko kemoterapije in IT zikonotid. Kadar je zikonotid apliciran bolnikom, ki prejemajo sistemsko kemoterapijo, je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.5).
Zvišanje kreatin kinaze
Zvišanje kreatin kinaze, ki je običajno asimptomatsko, je med bolniki, ki prejemajo IT zikonotid, pogosto. Progresivno višanje kreatin kinaze je občasno. Vseeno je kreatin kinazo priporočljivo spremljati. V primeru progresivnega povečanja ali klinično signifikantnega povečanja v povezavi s klinično sliko miopatije ali rabdomiolize je potrebno razmisliti o ukinitvi zikonotida.
Preobčutljivostne reakcije
Tekom kliničnih študij z zikonotidom niso opazili preobčutljivostnih reakcij (vključno z anafilakso), imunogenost IT apliciranega zikonotida pa se zdi nizka. Kljub temu ni mogoče izključiti možnosti nastanka resnih alergijskih reakcij in pojavila so se spontana poročila o anafilaktičnih reakcijah.
Kognitivni in nevropsihiatrični neželeni učinki
Kognitivni in nevropsihiatrični neželeni učinki, zlasti zmedenost, so pri bolnikih, zdravljenih z zikonotidom, pogosti. Kognitivne motnje se navadno pojavljajo po nekaj tednih zdravljenja. Pri bolnikih, zdravljenih z zikonotidom, so opazili tudi epizode akutnih psihiatričnih motenj kot so halucinacije, paranoidne reakcije, sovražnost, agresivnost, delirij, psihoze in manične reakcije. Če se razvijejo znaki ali simptomi poslabšanja kognitivnih sposobnosti ali nevropsihiatrični neželeni učinki, je potrebno odmerek zikonotida zmanjšati ali z uporabo zdravila prenehati, vendar je potrebno upoštevati tudi druge vzroke, ki k motnji lahko prispevajo. Učinek zikonotida na kognitivne sposobnosti je običajno reverzibilen (stanje se popravi v 1 do 4 tednih), v posameznih primerih pa se lahko obdrži. Priporočljivo je, da imajo bolniki pred začetkom intratekalnega zdravljenja z zikonotidom in po njem nevropsihiatrični pregled.
Pri bolnikih z močno kronično bolečino sta samomor in poskus samomora pogostejša kot v splošni populaciji. Zikonotid lahko pri občutljivih bolnikih povzroči ali poglobi depresijo s tveganjem za samomor. Pri bolnikih, ki imajo pred začetkom zdravljenja v anamnezi dogodke, povezane s samomorom, je znano večje tveganje za samomorilne misli ali vedenje, zato jih je treba med zdravljenjem skrbno spremljati. Bolnikom (in skrbnikom bolnikov) je treba naročiti, naj se posvetujejo z zdravnikom, če se pojavijo znaki samomorilnih misli ali vedenja. Bolniki, ki imajo v anamnezi poskus samomora pri uporabi zikonotida, zikonotida ne smejo več prejeti. Zikonotid je kontraindiciran pri bolnikih s poskusom samomora ali samomorilnimi mislimi pri uporabi zikonotida v anamnezi (glejte poglavje 4.3).
Depresija centralnega živčnega sistema (CŽS)
Bolniki so ob prejemanju zikonotida izkazovali zmanjšano stopnjo zavesti. Bolnik običajno ostane pri zavesti in dihanje ni zavirano. Dogodek lahko mine sam od sebe, toda dokler se bolnik ne povrne v normalno stanje, je potrebno apliciranje zdravila prekiniti. Ponovna uvedba zikonotida pri teh bolnikih ni priporočljiva. Prav tako je potrebno razmisliti o ukinitvi sočasne uporabe zdravil z zaviralnim učinkom na CŽS, ker lahko pripomorejo k zmanjšani stopnji budnosti.
Specifične klinične študije o medsebojnem delovanju z drugimi zdravili za zikonotid niso bile opravljene. Zaradi nizkih plazemskih koncentracij zikonotida, zaradi presnavljanja preko povsod navzočih peptidaz in zaradi relativno nizke vezave na plazemske beljakovine (glejte poglavje 5.2) metabolično osnovane interakcije ali interakcije tipa izpodrivanja vezave na plazemske beljakovine med zikonotidom in drugimi zdravili niso verjetne.
Podatkov o interakcijah med IT zikonotidom in IT kemoterapevtiki ni. Zikonotid je v kombinaciji z IT
kemoterapevtiki kontraindiciran (glejte poglavje 4.3).
Le malo bolnikov je prejemalo sistemsko kemoterapijo in IT zikonotid. Kadar je zikonotid apliciran bolnikom, ki prejemajo sistemsko kemoterapijo, je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.4.).
Ni pričakovano, da bi zdravila, ki vplivajo na specifične peptidaze/proteaze, vplivale na raven zikonotida v plazmi. Na osnovi zelo omejenih kliničnih študij tako ACE zaviralci (npr. benazepril, lizinopril in moeksipril) kot tudi zaviralci HIV proteaze (npr. ritonavir, sakvinavir, indinavir) ne izkazujejo jasnega učinka na plazemsko raven zikonotida.
Zikonotid se ne veže na opiatne receptorje. Ob prenehanju uporabe opiatov ob uvedbi zdravljenja z zikonotidom je potrebno opiate ukinjati postopoma. Pri bolnikih, ki prenehajo dobivati opiate intratekalno, je potrebno intratekalni infuzijski odmerek opiatov zmanjševati postopoma tekom več tednov in jih zamenjati s farmakološko ekvivalentnim odmerkom peroralnih opiatov. IT zikonotid je možno dodajati ustaljenim odmerkom IT morfina (glejte poglavje 5.1), vendar pa to zahteva posebno pozornost, saj so v študiji 202 kljub nizkemu odmerku zikonotida opazili visok odstotek neželenih nevropsihiatričnih reakcij, nekatere od teh so bile resne (zmedenost/nenormalno razmišljanje, paranoidne reakcije in halucinacije in nenormalna hoja). Ob dodajanju IT zikonotida IT morfinu so zabeležili tudi pojave bruhanja, anoreksije in perifernega edema. Boljše prenašanje se doseže z
dodajanjem IT morfina ustaljenim odmerkom IT zikonotida (poročajo o pojavu pruritusa) (glejte
poglavje 5.1).
Ob sočasni aplikaciji zikonotida in sistemsko apliciranega baklofena, klonidina, bupivakaina ali propofola je bila pri bolnikih pogosteje opažena zaspanost, zato zaenkrat njihova sočasna uporaba ni priporočljiva.
Glede sočasne uporabe delnih opioidnih agonistov (npr. buprenorfina) in zikonotida ni razpoložljivih
podatkov.
Nosečnost
Podatkov o uporabi zikonotida pri nosečnicah ni ali pa so omejeni.
Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).
Zikonotida ne uporabljajte pri nosečnicah in pri ženskah v rodni dobi, ki ne uporabljajo učinkovite
kontracepcije.
Dojenje
Ni znano, ali se zikonotid/presnovki izločajo v materino mleko. Tveganja za dojenega novorojenca/otroka ne moremo izključiti.
Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prenehanjem/prekinitvijo zdravljenja z zdravilom Prialt, pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja za mater.
Plodnost
Pri ljudeh posebnih študij z zikonotidom za oceno učinkov na plodnost niso opravili. V študiji plodnosti samcev in samic pri podganah niso opazili učinkov na samce, pri samicah pa so opazili zmanjšanje rumenih telesc, ugnezditvenih mest in števila živih zarodkov (glejte poglavje 5.3).
Zdravilo Prialt ima zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.
Zikonotid lahko povzroči zmedenost, zaspanost in druge nevrološke neželene učinke, zaradi tega je potrebno bolnike poučiti, da v primeru prizadetosti med zdravljenjem ne smejo voziti ali upravljati strojev.
Povzetek varnostnega profila
Varnost uporabe zikonotida, apliciranega v obliki kontinuirane intratekalne infuzije, je bila ovrednotena pri preko 1.400 bolnikih, ki so sodelovali v kliničnih študijah o akutni in kronični bolečini. Razpon trajanja zdravljenja je segal od enourne bolusne infuzije do kontinuirane aplikacije v trajanju več kot 6 let. Mediano trajanje zdravljenja je znašalo 43 dni. Infuzijski odmerek je znašal od 0,03 do 912 µg/dan, mediani končni odmerek je znašal 7,2 µg/dan.
V kliničnih študijah je 88 % bolnikov izkazalo neželene učinke. Najpogostejši neželeni učinki, o katerih so poročali pri dolgoročnih kliničnih študijah, so bili omotičnost (42 %), slabost (30 %), nistagmus (23 %), zmedenost (25 %), nenormalna drža (16 %), motnje spomina (13 %), zamegljen vid
(14 %), glavobol (12 %), astenija (13 %), bruhanje (11 %) in zaspanost (10 %). Večina neželenih učinkov je bila blagih do zmernih in so sčasoma izzveneli.
Seznam neželenih učinkov v obliki preglednice
Če ni drugače navedeno, preglednica kaže pogostnost pojavljanja neželenih učinkov, o katerih so poročali v kliničnih študijah o intratekalni uporabi zikonotida (kratkotrajna in dolgotrajna izpostavljenost). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči pogostnosti.
Zelo pogosti (≥ 1/10)
Pogosti (≥ 1/100 do < 1/10) Občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100) Redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000) Zelo redki (< 1/10.000)
Neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
| Organski sistem | Zelo pogosti | Pogosti | Občasni | Neznana pogostnost |
| Infekcijske in parazitske bolezni | sepsa, meningitis | |||
| Bolezni imunskega sistema | anafilaktičnareakcijaa | |||
| Presnovne inprehranske motnje | zmanjšanje apetita, anoreksija | |||
| Psihiatrične motnje | zmedenost | anksioznost, slušne | delirij, psihotične | |
| halucinacije, | motnje, | |||
| nespečnost, | razmišljanje o | |||
| vznemirjenost, | samomoru, poizkus | |||
| dezorientacija, | samomora, blokada | |||
| halucinacije, vidne | mišljenja, | |||
| halucinacije, depresija, | nenormalne sanje, | |||
| paranoja, | agresivnost | |||
| razdražljivost, | ||||
| poslabšanje depresije, | ||||
| nervoza, čustvena | ||||
| labilnost, spremembe | ||||
| mentalnega statusa, | ||||
| poslabšanje | ||||
| anksioznosti, | ||||
| poslabšanje | ||||
| zmedenosti |
| Organski sistem | Zelo pogosti | Pogosti | Občasni | Neznana pogostnost |
| Bolezni živčevja | omotica, nistagmus, motnje spomina, glavobol, zaspanost | dizartrija, izguba spomina, motnje okušanja, tremor, motnje ravnotežja, ataksija, afazija, pekoči občutki, sedacija, parestezije, hipestezija, motnje pozornosti, motnje govora, arefleksija, nenormalna koordinacija, posturalna omotica, kognitivne motnje, hiperestezija, hiporefleksija, izguba sposobnosti okušanja, stanje zmanjšane zavesti, disestezija, motnje voha, poslabšanje mentalnihsposobnosti | inkoherenca, izguba zavesti, koma, stupor, konvulzije, cerebrovaskularni dogodek, encefalopatija | |
| Očesne bolezni | zamegljen vid | diplopija, motnje vida, fotofobija | ||
| Ušesne bolezni, vključno z motnjamilabirinta | vrtoglavica, zvonjenjev ušesih | |||
| Srčne bolezni | atrijska fibrilacija | |||
| Žilne bolezni | ortostatska hipotenzija, hipotenzija | |||
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | dispneja | dihalna stiska | ||
| Bolezni prebavil | navzea, bruhanje | driska, suha usta, zaprtje, poslabšanje navzee, bolečina v zgornjem delu trebuha | dispepsija | |
| Bolezni kože in podkožja | srbenje, zvečanoznojenje | izpuščaj | ||
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | bolečine v udih, bolečine v mišicah, mišični spazmi, mišični krči, mišična šibkost, bolečine v sklepih, perifernootekanje | rabdomioliza, miozitis, bolečine v hrbtu, trzanje mišic, bolečine v vratu | ||
| Bolezni sečil | retencija urina, težave ob začetku uriniranja, dizurija, urinska inkontinenca | akutna odpoved ledvic |
| Organski sistem | Zelo pogosti | Pogosti | Občasni | Neznana pogostnost |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | nenormalna drža,astenija | utrujenost, pireksija, letargija, periferni edemi, rigor, padanje, bolečina v prsih, občutek mraza, bolečine, občutek živčnosti, izbruh bolečine | težave pri hoji | |
| Preiskave | zvišana kreatin-fosfokinaza v krvi, zmanjšanje telesne mase | nenormalen elektrokardiogram, zvišana aspartat-aminotransferaza, zvišana kreatin-fosfokinaza MM vkrvi, zvišana telesna temperatura |
a. iz spontanih poročil
Opis izbranih neželenih učinkov
Meningitis
Intratekalna uporaba zdravil predstavlja tveganje za potencialno resne okužbe, kot je meningitis, ki so lahko življenje ogrožajoče. Bolniki in zdravniki morajo biti pozorni na tipične simptome in znake meningitisa (glejte poglavje 4.4).
Zvišanje kreatin fosfokinaze
Zvišanje kreatin fosfokinaze je bilo navadno asimptomatsko. Spremljanje kreatin fosfokinaze ¸je priporočljivo. V primeru progresivnega zvišanja ali klinično pomembnega zvišanja v povezavi s klinično sliko miopatije ali rabdomiolize je treba razmisliti o ukinitvi zikonotida (glejte poglavje 4.4).
Neželeni učinki na CŽS
Kognitivni in nevropsihiatrični neželeni učinki so pri bolnikih, zdravljenih z zikonotidom, pogosti. Kognitivne motnje se običajno pojavljajo po nekaj tednih zdravljenja. Pri bolnikih, zdravljenih z zikonotidom, so opazili tudi epizode akutnih psihiatričnih motenj, kot so halucinacije, paranoidne reakcije, sovražnost, agresivnost, delirij, psihoze in manične reakcije. Če se razvijejo znaki ali simptomi kognitivnih okvar ali nevropsihiatrični neželeni učinki, je treba odmerek zikonotida zmanjšati ali z uporabo zdravila prenehati, vendar je treba upoštevati tudi druge vzroke, ki k motnji lahko prispevajo. Učinki zikonotida na kognitivne sposobnosti so značilno reverzibilni v 1-4 tednih po ukinitvi zdravila, v nekaterih primerih pa lahko vztrajajo.
Na podlagi razpoložljivih podatkov pri uporabi zikonotida ni mogoče izključiti zvečanega tveganja za samomor. Zdravilo Prialt je kontraindicirano pri bolnikih s poskusom samomora ali samomorilnimi mislimi pri uporabi zikonotida v anamnezi (glejte poglavje 4.3). Priporočljivo je, da bolniki pred začetkom intratekalnega zdravljenja z zikonotidom in po njem opravijo nevropsihiatrični pregled (glejte poglavji 4.2 in 4.4).
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Opravljene so bile študije, pri katerih je bilo zdravilo z intravensko infuzijo aplicirano zdravim prostovoljcem moškega spola, ki so prejeli zikonotid v odmerkih do 70.000 µg/dan, kar pomeni 3.200-kratni največji priporočeni odmerek za intratekalno infuzijo. Pri skoraj vseh osebah, ki so prejele visok intravenski odmerek zikonotida, so opazili posturalno hipotenzijo.
Največji priporočeni intratekalni odmerek znaša 21,6 µg/dan. Največji predvideni intratekalni odmerek zikonotida v kliničnih študijah je znašal 912 µg/dan in je bil dosežen s postopnim večanjem odmerka tekom 7 dni.
Simptomi
V eni od kliničnih študij je bolnik moškega spola, obolel za rakom, nenamerno v 24 urah intratekalno prejel 744 µg zikonotida (31 µg/uro) in bil naprej zdravljen s predvidenim odmerkom, ko so na vizualni analogni bolečinski skali (Visual Analog Scale of Pain Intensity, VASPI) ugotovili zmanjšanje vrednosti z 82 na 2,5 mm. Pri nekaterih bolnikih, ki so intratekalno prejeli večje odmerke od največjega priporočenega odmerka, so bili opaženi povečani farmakološki učinki, na primer, ataksija, nistagmus, omotičnost, stupor, zmanjšana stopnja zavesti, mišični krči, zmedenost, sedacija, hipotenzija, afazija, motnje govora, slabost in bruhanje. Znakov zaviranja dihanja ni bilo. Večina opazovanih bolnikov si je opomogla v 24 urah po ukinitvi zdravila.
Zdravljenje
Bolniki, ki so prejeli prevelike odmerke, potrebujejo splošno podporno zdravljenje, dokler znaki
premočnega farmakološkega delovanja ne izzvenijo.
Farmakološke lastnosti - Prialt 100 mikrogramov/ml
Farmakoterapevtska skupina: Analgetiki, drugi analgetiki in antipiretiki, oznaka ATC: N02BG08 Mehanizem delovanja
Zikonotid je sintetični analog ω-conopeptida, MVIIA, odkritega v strupu morskega polža Conus
magus. Gre za N-tip zaviralca kalcijevih kanalčkov. N-tip zaviralec kalcijevih kanalčkov uravnava sproščanje nevrotransmiterjev v specifičnih živčnih končičih, odgovornih za prevajanje bolečine po hrbtenjači. Ob vezavi na te nevrone zikonotid zavira od napetosti odvisen pretok kalcija v primarne nociceptivne aferentne živčne končiče, ki se končujejo v površinskih slojih dorzalnih rogov hrbtenjače, kar zavre sproščanje nevrotransmiterjev iz njih (vključno s substanco P) in s tem prenos bolečinskih signalov po hrbtenjači.
Farmakodinamični učinki
Čeprav so bila po enourni intratekalni aplikaciji zdravila opažena statistično signifikantna razmerja in razumna korelacija med koncentracijo zdravila v cerebrospinalni tekočini (AUC, Cmax) in meritvami kliničnega odgovora, dobro definirana razmerja med odmerkom, koncentracijo in odgovorom še niso bila ugotovljena. Mnogo odzivnih bolnikov doseže skoraj maksimalno analgezijo v nekaj urah prejemanja ustreznega odmerka zdravila. Vendar pa so pri nekaterih bolnikih opazili zakasnjen maksimalni odziv na zdravilo. Ker analgezija in pojav neželenih učinkov nastopita pri podobnih odmerkih, je priporočeni najkrajši interval med zvečanji posameznih odmerkov 24 ur; iz varnostnih razlogov pa je priporočeni interval med zvečanji posameznih odmerkov 48 ur ali več. Za obvladovanje neželenih učinkov se po potrebi odmerek lahko poljubno zmanjša (vključno s prekinitvijo infuzije).
Za neželene učinke, povezane z živčnim sistemom, zlasti za omotico, slabost in nenormalno držo, se zdi, da so povezani s koncentracijo zdravila v cerebrospinalni tekočini, čeprav dokončno razmerje še ni bilo definirano.
Zaradi nizkih priporočenih hitrosti intratekalne infuzije in relativno hitrega plazemskega očistka (glejte poglavje 5.2.) so koncentracije zdravila v plazmi nizke. Zaradi tega bi morali biti farmakološki učinki, povezani s sistemsko izpostavljenostjo zdravilu, minimalni.
Mediani odmerek, na katerega se bolniki odzovejo, znaša približno 6,0 µg/dan. V kliničnih preskušanjih, nadzorovanih s placebom, je približno 75 % odzivnih bolnikov potrebovalo
≤ 9,6 µg/dan. Z vidika omejevanja pojava resnih neželenih učinkov pa poročila iz klinične prakse kažejo, da je pri odzivnih bolnikih morda potreben manjši dnevni odmerek, približno 3,0-4,5 µg/dan ali manj.
Za omejitev pojava resnih neželenih učinkov se priporoča majhen začetni odmerek in počasen interval titracije, pri čemer je treba vselej upoštevati ozko terapevtsko okno. Največji priporočeni odmerek znaša 21,6 µg/dan.
V kliničnih študijah je bilo ugotovljeno, da bolniki, ki ob počasni 3- do 4-tedenski titraciji prenesejo dnevni odmerek 21,6 µg/dan, v splošnem prenesejo tudi večje odmerke, do 48,0 µg/dan.
O razvoju farmakološke tolerance bolnikov na zikonotid ni dokumentiranih podatkov. Vendar na osnovi omejenih podatkov razvoja tolerance ni mogoče izključiti. Če potrebni odmerek zikonotida kontinuirano narašča in ni ustreznega učinka oziroma več neželenih učinkov, je potrebno prekontrolirati prehodnost intratekalnega katetra.
Alternativne sheme odmerjanja, ki vključujejo uvajanje odmerjanja z manjšimi odmerki zikotonida in
uporabo v obliki bolusa, so raziskovali v omejenem številu študij, ki so na voljo v literaturi.
Študije uporabe bolusov kažejo, da je odmerjanje v obliki bolusov lahko koristno za prepoznavanje bolnikov, ki jim dolgoročna uporaba zikonotida utegne koristiti, vendar pa ima dajanje v obliki bolusov lahko za posledico več neželenih učinkov kot dajanje z neprekinjeno infuzijo.
Te študije kažejo, da so alternativne metode dajanja zikonotida sicer možne, vendar so zaradi omejenih števil bolnikov rezultati neprepričljivi in trenutno ni dovolj dokazov, ki bi omogočili dokončna priporočila za take alternativne sheme odmerjanja.
Klinična učinkovitost in varnost
Z intratekalno apliciranim zikonotidom so bile izvedene tri s placebom kontrolirane študije.
Dve kratkoročni študiji, 95-001 (maligna bolečina) in 96-002 (nemaligna bolečina) pri 366 bolnikih, sta demonstrirali učinkovitost intratekalno apliciranega zikonotida ob močni kronični bolečini in sta kot primarno merilo učinkovitosti uporabili odstotno spremembo na vizualno analogni skali intenzitete bolečine (VASPI, Visual Analog Scale of Pain Intensity). Ti dve študiji sta bili kratkotrajni, trajali sta 5 oziroma 6 dni, v njih so bili uporabljeni višji odmerki in hitrejše zviševanje odmerkov, kot je priporočeno v poglavju 4.2.
Rezultati učinkovitosti v študiji 95-001 (maligna bolečina in nemaligna bolečina, Staats et al. 2004)
| Načrt začetnega zdravljenja | |||
| Parameter | zikonotid (n = 71) | placebo (n = 40) | p-vrednost |
| srednja VASPI vrednost nazačetku v mm (SD) | 74,1 (± 13,82) | 77,9 (± 13,60) | - |
| srednja VASPI vrednost nakoncu inicialne titracije v mm (SD) | 35,7 (± 33,27) | 61,0 (± 22,91) | _ |
| % izboljšanja VASPI vrednosti ob koncu inicialne titracije (SD) | 51,4 (± 43,63) | 18,1 (± 28,28) | < 0,001 |
| Odzivni bolnikia n (%) | 34 (47,9 %) | 7 (17,5 %) | 0,001 |
| Začetni odmerek zikonotida | 9,6 µg/dan (0,4 µg/uro) | ||
| Pogostnost titracije | vsakih 12 ur | ||
| Spremenjenib začetniodmerek | 2,4 µg/dan (0,1 µg/uro) ali manj | ||
| Spremenjenab pogostnost titracije | vsakih 24 ur donajvečjega odmerka alianalgezije | ||
| Odmerek na koncu titracije(μg/h)povprečni mediani razpon | 0,910,600,074 - 9,36 | ||
aKot odzivni bolniki so bili definirani tisti bolniki, ki so 1) izkazali ≥ 30-odstotno znižanje VASPI vrednosti glede na izhodiščno vrednost, 2) imeli stabilno ali zmanjšano potrebo po opiatnih analgetikih in 3) v primeru, da so prejemali opiate, niso spremenili tipa opiatov.
bZaradi pojava velikega števila nevroloških neželenih učinkov pri velikih odmerkih, ki so pogosto
vodili v ukinitev zdravljenja, so bile potrebne spremembe protokola za izboljšanje prenašanja. Neželeni učinki so bili reverzibilni in njihova incidenca se je zmanjšala z zmanjšanjem začetnega odmerka in pogostnosti titracije.
Trajanje študije: pet dni SD – standardna deviacija
Rezultati učinkovitosti v študiji 96-002 (nemaligna bolečina, Wallace et al. 2006)
| Načrt začetnega zdravljenja | |||
| parameter | zikonotid (n = 169)b | placebo (n = 86) | p-vrednost |
| srednja VASPI vrednost nazačetku v mm (SD) | 80,1 (± 15,10) | 76,9 (± 14,58) | - |
| srednja VASPI vrednost nakoncu inicialne titracije v mm (SD) | 54,4 (± 29,30) | 71,9 (± 30,93) | _ |
| % izboljšanja VASPI vrednosti ob koncu inicialne titracije (SD) | 31,2 (± 38,69) | 6,0 (± 42,84) | < 0,001 |
| Odzivni bolnikia n (%) | 57 (33,7 %) | 11 (12,8 %) | < 0,001 |
| Začetni odmerek zikonotida | 9,6 µg/dan (0,4 µg/uro) | ||
| Pogostnost titracije | vsakih 24 ur doanalgezije, največjegaodmerka ali neželenega učinka | ||
| Čas titracije (ure) in odmerek(µg/uro) | 0-24 0,424-48 0,948-72 1,872-96 3,496-120 5,3120-144 7,0 | ||
| Revidiranic začetni odmerek | 2,4 µg/dan (0,1 µg/uro) | ||
| Revidiranac pogostnost titracije | vsakih 24 ur do največjega odmerka ali analgezije | ||
| Revidiranic čas titracije (ure)in odmerek (µg/uro) | 0-24 0,124-48 0,248-72 0,372-96 0,696-120 1,2120-144 2,4 | ||
| Odmerek na koncu titracije(μg/uro)povprečnimediani razpon | 1,020,500,019 - 9,60 | ||
aKot odzivni bolniki so bili definirani tisti bolniki, ki so 1) izkazali ≥ 30-odstotno znižanje VASPI vrednosti glede na izhodiščno vrednost, 2) imeli stabilno ali zmanjšano potrebo po opiatnih analgetikih in 3) v primeru, da so prejemali opiate, niso spremenili tipa opiatov
b164 bolnikov je ob koncu titracije podalo VASPI vrednosti za zikonotid
cZaradi pojava neželenih učinkov pri velikih odmerkih so bile potrebne spremembe protokola za
izboljšanje prenašanja.
Trajanje študije: šest dni, z dodatnimi 5 dnevi ambulantnega vzdrževalnega zdravljenja pri bolnikih, odzivnih na zikonotid
SD – standardna deviacija
Etiologija bolečine v študiji 95-001 (maligna bolečina) in 96-002 (nemaligna bolečina) je bila različna in je vključevala bolečine v kosteh (n = 38), večinoma zaradi kostnih metastaz (n = 34), mielopatijo (n = 38), polovica jih je imela poškodbo hrbtenjače s paralizo (n = 19), nevropatijo (n = 79), radikulopatijo (n = 24), bolečine v hrbtenici (n = 91), večinoma kot posledico neuspele operacije hrbtenice (n = 82) in druge etiologije (n = 82). Nekateri bolniki so trpeli bolečine zaradi več vzrokov. Učinkovitost intratekalno apliciranega zikonotida je bila opazna v vseh skupinah.
Študija 301 (n = 220) je trajala dlje časa (21 dni), vključevala je bolj previdno zviševanje odmerkov (titracijo) in nižje odmerke zikonotida ter zajela najbolj neodzivno populacijo bolnikov, sodelujočih v treh študijah. Nihče izmed bolnikov, sodelujočih v študiji 301, se ni odzival na zdravljenje z intratekalno kombinacijo analgetikov in njihovi zdravniki so bili mnenja, da se jih 97 % ne odziva na trenutno razpoložljivo zdravljenje. Večina izmed njih je imela bolečine v hrbtenjači (n = 134), zlasti po neuspeli operaciji hrbtenice (n = 110); nižji delež bolnikov je imel nevropatije (n = 36). Samo pet izmed njih je trpelo zaradi maligne bolečine. Osnovno merilo je predstavljala odstotna sprememba rezultata na VASPI skali. Učinkovitost intratekalno aplicirnega zikonotida v študiji 301 je bila nižja kot v prejšnjih dveh kratkoročnih študijah. Nižji sta bili tudi pogostost in resnost neželenih učinkov, večinoma kot rezultat manjšega začetnega odmerka 2,4 µg/dan (0,1 µg/uro). Titracija je bila dovoljena po najmanj 24 urah, zvečanja odmerka pa so bila omejena na 1,2-2,4 µg/dan.
Rezultati učinkovitosti v študiji 301 (neodzivna bolečina, Rauck et al. 2006)
| Načrt začetnega zdravljenja | |||
| parameter | zikonotid (n = 112) | placebo (n = 108) | p-vrednost |
| srednja VASPI vrednost nazačetku v mm (SD) | 80,7 (± 14,98) | 80,7 (± 14,91) | – |
| srednja VASPI vrednost na koncu inicialne titracije v mm (SD) | 67,9 (± 22,89) | 74,1 (± 21,28) | _ |
| % izboljšanja VASPI vrednosti ob koncu inicialne titracije (SD) | 14,7 (± 27,71) | 7,2 (± 24,98) | 0,0360 |
| Odzivni bolnikia n (%) | 18 (16,1 %) | 13 (12,0 %) | 0,390 |
| Začetni odmerek zikonotida | 2,4 µg/dan(0,1 µg/uro) | ||
| Pogostnost titracije | najmanj 24 ur | ||
| Titracijski odmerek | omejen na 1,2-2,4 µg/dan(0,05-0,10 µg/uro) | ||
| Odmerek na koncu titracije(μg/h)povprečni mediani razpon | 0,290,250,0– 0,80 | ||
aKot odzivni bolniki so bili definirani tisti bolniki, ki so izkazali ≥ 30-odstotno znižanje VASPI vrednosti glede na izhodiščno vrednost
Trajanje študije: 21 dni SD – standardna deviacija
Izkušnje iz obdobja trženja
Od pridobitve dovoljenja za promet so objavili podatke iz dejanske prakse pri dolgotrajnem obvladovanju bolečine z monoterapijo z zikonotidom pri < 100 bolnikih. Pri bolnikih, ki so se odzvali na začetno preskušanje (približno 50 % bolnikov), je varna in učinkovita uporaba zikonotida z majhnim začetnim odmerkom, majhnim titracijskim odmerkom in manj pogostimi intervali titracije privedla do lajšanja bolečine z izboljšanim varnostnim profilom v primerjavi z velikim začetnim odmerkom in hitro titracijo.
Kombinirane študije z IT morfinom
Klinični študiji 201 in 202 kažeta, da lahko kombinacija IT zikonotida in IT morfina za dalj časa uspešno olajša bolečino in zmanjša sistemsko uporabo opioidov pri bolnikih, pri katerih se bolečine ni dalo ustrezno obvladovati z najvišjim toleriranim odmerkom IT zikonotida (mediani 8,7 μg/dan, povprečni 25,7 μg/dan – študija 201) ali z IT morfinom samim (študija 202). Kadar se IT zikonotid dodaja ustaljenim odmerkom IT morfina, kot ob začetku monoterapije z IT zikonotidom, lahko pride do pojava neželenih psihotičnih učinkov (npr. halucinacij, paranoidnih reakcij) ali do prekinitve zdravljenja zaradi povečanja neželenih učinkov (glejte poglavje 4.5).
Farmakokinetika zikonotida v cerebrospinalni tekočini je bila proučevana po enourni intratekalni infuziji 1 - 10 µg zikonotida, aplicirani bolnikom s kronično bolečino. Proučevana je bila tudi plazemska farmakokinetika po intravenskem odmerku (0,3 - 10 µg/kg/24 ur). Podatki o farmakokinetiki ob intratekalnem in intravenskem načinu aplikacije so zbrani v spodnji tabeli.
Farmakokinetika zikonotida v cerebrospinalni tekočini in v plazmi (povprečje ± SD (mediana))
| način aplikacije | tekočimatriks | število bolnikov | CL (ml/min) | Vd (ml) | t½ (h) |
| intratekalno | cerebro- | 23 | 0,38 ± 0,56 | 155 ± 263 | 4,6 ± 0,9 |
| spinalna | (0,26) | (99) | (4,5) | ||
| tekočina | |||||
| intravensko | plazma | 21 | 270 ± 44 | 30.460 ± 6.366 | 1,3 ± 0,3 |
| (260) | (29.320) | (1,3) |
CL = očistek; Vd = volumen porazdelitve; t½ = razpolovni čas
Absorpcija
Po enourni intratekalni aplikaciji (1-10 µg) sta bili kumulativna izpostavljenost (AUC; razpon
83,6-608 ng/h/ml) in največja izpostavljenost (Cmax ; razpon 16,4 - 132 ng/ml) spremenljivi in odvisni od velikosti odmerka, vendar le delno proporcionalni velikosti odmerka. Plazemske koncentracije po kontinuirani (≥ 48 ur trajajoči) intratekalni infuziji (≤ 21,6 µg/dan) so relativno nizke in tipično nezaznavne (kar pomeni, da okrog 80 % vseh zbranih plazemskih vzorcev bolnikov z bolečino ni vsebovalo merljivih koncentracij zdravila; < 0,04 ng/ml). Akumulacija zikonotida po dolgotrajni intratekalni aplikaciji (do 9 mesecev) ni bila opažena.
Porazdelitev
Srednji volumen porazdelitve v cerebrospinalni tekočini za zikonotid (Vd 99 ml) je med volumnom cerebrospinalne tekočine v hrbtenjači (približno 75 ml) in celokupnim volumnom cerebrospinalne tekočine (približno 130 ml). Videti je, da se zikonotid do prehoda v sistemski krvni obtok porazdeli predvsem po cerebrospinalni tekočini. Po prehodu v sistemski krvni obtok se zikonotid bolj intenzivno porazdeli, plazemski volumen porazdelitve znaša približno 30 l, in se le okrog 53 % (nespecifično) veže na plazemske beljakovine.
Biotransformacija
Zikonotid je peptid, sestavljen iz 25 v naravi pojavljajočih se aminokislin z levosučno konfiguracijo, in ni videti, da bi se v cerebrospinalni tekočini presnavljal v upoštevanja vredni meri. Po prehodu v sistemski krvni obtok je pričakovati, da bo zikonotid v prvi vrsti občutljiv na proteolitično cepitev s strani različnih ubikvitarnih peptidaz/proteaz, ki so prisotne v večini organov (npr. v ledvicah, jetrih, pljučih, mišicah, itd.) in tako razgrajen na posamezne peptidne fragmente oziroma posamezne sestavne aminokisline. Za tako nastale proste aminokisline je pričakovati, da bodo prevzete s strani celičnih prenosnih sistemov in postale bodisi subjekt normalnega intermediarnega metabolizma bodisi substrat za konstitutivne biosintetske procese v celici. Zaradi razširjenosti teh peptidaz ni pričakovano, da bi okvara jeter ali ledvic vplivala na sistemski očistek zikonotida. Biološka aktivnost različnih pričakovanih proteolitičnih razgradnih produktov zikonotida ni bila raziskana. Ni verjetno, da bi razgradni produkti zikonotida imeli signifikantno biološko aktivnost, saj je bilo ugotovljeno, da imajo
peptidi, sestavljeni iz posameznih struktur peptidne zanke, nekajkrat manjšo vezavno afiniteto za N-tip napetostno občutljivih kalcijevih kanalčkov kakor matična spojina (zikonotid).
Izločanje
Srednji očistek zikonotida (0,38 ml/min) odgovarja hitrosti obnavljanja cerebrospinalne tekočine (turnover) pri odraslem človeku, ki znaša 0,3 do 0,4 ml/min. Zato se zdi, da se zikonotid iz cerebrospinalne tekočine v glavnem izloča (t1/2 = 4,6 h) ob prehajanju cerebrospinalne tekočine iz centralnega živčnega sistema preko arahnoidnih resic in tako preide v sistemski krvni obtok. Zaradi majhne hitrosti intratekalne infuzije in relativno hitrega plazemskega očistka zikonotida so po intratekalni aplikaciji v plazmi lahko ugotovljene le zelo nizke plazemske koncentracije. Srednji eliminacijski razpolovni čas v plazmi znaša 1,3 h. Zikonotid je peptid z relativno majhno molekulsko maso (MW = 2.639) in se v ledvičnih glomerulih filtrira, vendar je po intravenski infuziji iz urina mogoče izolirati le minimalne količine zikonotida (< 1 %), ker je skoraj vsa filtrirana aktivna snov podvržena hitri endocitozi in takojšnjemu prenosu nazaj v sistemski krvni obtok.
Okvare ledvic in jeter
Formalnih študij za ocenjevanje disfunkcije ledvic ali jeter niso izvedli; vendar glede na to, da so peptidaze prisotne v raznih telesnih organih, ne pričakujemo, da bi disfunkcija ledvic ali jeter pomembno vplivala na sistemsko izpostavljenost zikonotidu.
Druge posebne skupine bolnikov
Čeprav so na razpolago le omejeni podatki, po intratekalni aplikaciji ni opaziti očitnega vpliva rase, višine, teže, spola ali starosti na koncentracijo zikonotida v cerebrospinalni tekočini.
Farmacevtski podatki - Prialt 100 mikrogramov/ml
metionin natrijev klorid voda za injekcije
klorovodikova kislina (za uravnavanje pH)
natrijev hidroksid (za uravnavanje pH)
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
5 leta
Rok uporabnosti med uporabo (razredčeno zdravilo)
Kemična in fizikalna stabilnost med uporabo znaša 60 dni pri 37 °C.
Z mikrobiološkega gledišča je potrebno zdravilo v primeru redčenja takoj prenesti v infuzijsko črpalko. Če raztopina ni uporabljena takoj, je za čas hranjenja pripravljene raztopine in pogoje shranjevanja pred uporabo odgovoren uporabnik in čas shranjevanja raztopine običajno ne sme presegati 24 ur pri temperaturi 2 °C – 8 °C, razen, če je bila raztopina pripravljena pod nadzorovanimi in validiranimi aseptičnimi pogoji.
Shranjujte v hladilniku (2 °C – 8 °C). Ne zamrzujte. Vialo shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Za pogoje shranjevanja po redčenju zdravila glejte poglavje 6.3.
Steklena viala iz nevtralnega stekla tipa 1 z zamaškom iz butil-kavčuka, prekritega s fluoriranim
polimerom.
Ena viala vsebuje 1, 2 ali 5 ml raztopine za infundiranje. Ena viala na vsebnik.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Če je potrebno redčenje, je treba zdravilo Prialt pred uporabo razredčiti z nekonzervirano 9 mg/ml (9 %) raztopino natrijevega klorida za injiciranje pod aseptičnimi pogoji. Koncentracija zikonotida v
raztopini za uporabo z infuzijsko črpalko ne sme biti nižja od 5 µg/ml pri eksterni črpalki in 25 µg/ml
pri implantirani črpalki.
Priprava in ravnanje z raztopino za infundiranje ter polnjenje črpalke morajo potekati pod striktnimi aseptičnimi pogoji. Bolnik in zdravstveno osebje morajo biti vešči ravnanja z zunanjim ali implantiranim infuzijskim sistemom in se zavedati potrebe po varovanju pred infekcijo.
Specifična navodila za uporabo črpalk mora zagotoviti njen proizvajalec.
Pri zgoraj navedenih koncentracijah je bilo zdravilo Prialt ob uporabi s Synchromed implantacijsko infuzijsko črpalko ali zunanjo CADD-Micro črpalko kemično in fizikalno stabilno. Kemična in fizikalna stabilnost med uporabo raztopine znaša 14 dni pri 37 °C pri uporabi Synchromed črpalke, ki predhodno še ni bila v stiku z zdravilom. Začetno polnitev je torej potrebno zamenjati po 14 dneh.
V Synchromed črpalki, ki je bila prej že izpostavljena zdravilu, je bilo zdravilo Prialt stabilno 60 dni pri 37 °C. V CADD-Micro črpalki je bila stabilnost dokazana za 21 dni uporabe pri sobni temperaturi.
Tehnični podatki so navedeni samo v informacijo in ne smejo omejiti izbire zdravstvenega delavca. Za aplikacijo zdravila Prialt morajo biti uporabljene s CE označene črpalke, ekvivalentne Synchromed in CADD-Micro črpalki.
Črpalke, ki so bile prej uporabljene za aplikacijo drugih zdravil, morajo biti pred polnjenjem z zdravilom Prialt trikrat izprane z 9 mg/ml (9 %) raztopino natrijevega klorida za injiciranje (nekonzervirano). Ker zikonotid pod vplivom kisika lahko razpade, je potrebno dostop kisika v rezervoar črpalke ali vložka zmanjšati na minimum.
Pred začetkom terapije mora biti implantacijska črpalka trikrat izprana z 2 ml zdravila Prialt v koncentraciji 25 µg/ml. Koncentracija zdravila Prialt v neizprani črpalki se lahko zmanjša zaradi adsorpcije na površine naprave in/ali razredčitve v rezidualnem prostoru naprave. Zaradi tega je po prvi uporabi zdravila Prialt po 14 dneh potrebno izprazniti črpalko in jo ponovno napolniti s svežo raztopino. Nato je potrebno črpalko izprazniti in ponovno napolniti vsakih 60 dni.
Zdravilo Prialt je treba pred uporabo vizualno kontrolirati glede prisotnosti delcev in spremembe barve raztopine. V primeru spremembe barve, motnosti ali prisotnosti delcev se raztopina ne sme uporabiti.
Samo za enkratno uporabo. Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi
predpisi.