Flukloksacilin Kabi 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje

Zdravilo Flukloksacilin Kabi je indicirano za zdravljenje naslednjih okužb, ki jih povzročajo

streptokoki, ki proizvajajo beta laktamaze, in občutljivi grampozitivni mikroorganizmi, kot so

streptokoki (glejte poglavje 4.2 in 5.1):

• okužbe kože in mehkih tkiv, kot so abscesi, celulitis, okužene opekline, impetigo,

• okužbe zgornjih dihal, kot so faringitis, tonzilitis, sinuzitis,

• okužbe spodnjih dihal, kot so pljučnica, bronhopnevmonija, pljučni absces,

• okužbe kosti in sklepov, kot so osteomielitis in artritis,

• endokarditis,

• profilaksa pri kardiovaskularnih operacijah (vstavitev umetne srčne zaklopke, vstavitev umetne

  žilne proteze) in ortopedskih operacijah (artoplastika, osteosinteza in artrotomija).

  Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo protibakterijskih zdravil.

Odmerjanje

Odmerjanje je odvisno od bolnikove starosti, telesne mase in delovanja ledvic, pa tudi resnosti in vrste

okužbe.

Odrasli in mladostniki, stari 12 let in več

Skupni dnevni odmerek znaša 1 do 4 g. Apliciramo ga v treh ali štiri enakih odmerkih, ki jih injiciramo i.v. ali i.m..

V primeru hudih okužb: do 8 g na dan v 4 infuzijah (ki trajajo 20 do 30 minut). Enkratni odmerek v obliki bolusne injekcije ali infuzije ne sme presegati 2 g.

Največjega odmerka, ki znaša 12 g na dan, se ne sme prekoračiti.

Pri kirurški profilaksi: 2 g i.v. (v obliki bolusne injekcije ali z infuzijo) po začetku anestezije, kar ponavljamo vsakih 6 ur, in sicer 24 ur v primeru vaskularne ali ortopedske operacije in 48 ur v primeru operacije srca ali koronarnih arterij.

Na meticilin občutljivi Staphylococcus aerius. Endokarditis: 2 g flukloksacilina vsakih 6 ur, kar

povečamo na 2 g vsake 4 ure pri bolnikih s telesno maso > 85 kg.

Pediatrična populacija Otroci, mlajši od 12 let

Pri blagih do zmernih okužbah: 25 do 50 mg/kg/24 ur v treh ali štirih enakih odmerkih, ki jih injiciramo i.m. ali i.v..

V primeru hude okužbe: do 100 mg/kg/24 ur v treh ali štirih enakih odmerkih. Enkratni odmerek v obliki bolusne injekcije ali infuzije ne sme presegati 33 mg/kg.

Na meticilin občutljivi Staphylococcus aerius. Endokarditis: 200 mg/kg/24 ur flukloksacilina v treh do

štirih enakih odmerkih.

Nedonošeni novorojenčki, novorojenčki, dojenčki in majhni otroci

Flukloksacilin lahko pri nedonošenih novorojenčkih in novorojenčkih povzroči kernikterus, zato je

treba pred njegovo uporabo natančno oceniti razmerje med koristjo in tveganjem (glejte poglavje 4.4).

Običajni odmerek pri nedonošenih novorojenčkih, novorojenčkih, kot tudi pri dojenčkih in majhnih

otrocih je 25 do 50 mg/kg/24 ur v treh ali štirih enakih odmerkih. Dnevni odmerek lahko povečamo na

največ 100 mg/kg/24 ur.

Nenormalno delovanje ledvic

Pri bolnikih z ledvično insuficienco je izločanje flukloksacilina upočasnjeno. Vseeno pa je treba v primeru hude ledvične insuficience (očistek kreatinina < 10 ml/min) razmisliti o zmanjšanju odmerka ali podaljšanju intervala med odmerki. Največji priporočeni odmerek pri odraslih je 1 g vsakih 8 do 12 ur (pri bolnikih z anurijo je največji odmerek 1 g vsakih 12 ur).

Zdravilo Flukloksacilin Kabi se ne izloči znatno med dializo, zato dodatni odmerki med dializo ali po njej niso potrebni.

Okvara jeter

Pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem jeter odmerka ni treba zmanjšati.

Intraplevralna in intraartikularna uporaba

Običajni odmerek je 250 mg do 500 mg enkrat na dan.

Način uporabe

Parenteralno zdravljenje je indicirano, če peroralno zdravljenje ni mogoče ali ni primerno, na primer v primeru hude driske ali bruhanja, ter še zlasti za nujno zdravljenje hudih okužb.

Poti uporabe zdravila Flukloksacilin Kabi 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje in zdravila Flukloksacilin Kabi 2000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje: intravenska, intramuskularna uporaba.

Poti uporabe zdravila Flukloksacilin Kabi 250 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje in zdravila Flukloksacilin Kabi 500 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje: intramuskularna, intravenska, intraplevralna in intraartikularna uporaba.

Intravensko injiciranje/infundiranje mora potekati počasi.

Za navodila glede priprave raztopine glejte poglavje 6.6.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Flukloksacilina ne smemo dajati bolnikom z anamnezo preobčutljivosti na betalaktamske

  antibiotike (npr. penicilini, cefalosporini).

• Flukloksacilin je kontraindiciran pri bolnikih, pri katerih je flukloksacilin v preteklosti povzročil

  zlatenico/moteno delovanje jeter.

• Flukloksacilin ni primeren za okularno ali subkonjunktivalno uporabo.

• Flukloksacilin ni primeren za intratekalno injekciranje.

Pred začetkom zdravljenja s flukloksacilinom je treba natančno poizvedeti, ali je imel bolnik v

preteklosti preobčutljivostno reakcijo na betalaktamske antibiotike. Pogosto so poročali o navzkrižni preobčutljivosti med penicilini in cefalosporini.

Poročali so o resnih in občasno smrtnih preobčutljivostnih reakcijah (anafilaksiji) pri bolnikih, ki so prejemali betalaktamske antibiotike. Čeprav se anafilaksija pojavi pogosteje po parenteralnem zdravljenju, se je pojavila tudi pri bolnikih, ki so se zdravili peroralno. Te reakcije se pogosteje pojavljajo pri posameznikih z anamnezo preobčutljivosti na betalaktame. Če se pojavi alergijska reakcija, je treba zdravljenje s flukloksacilinom prekiniti in uvesti ustrezno zdravljenje. Pri hudih

anafilaktoidnih reakcijah bo morda potrebno takojšnje nujno zdravljenje z adrenalinom. Lahko so potrebni tudi kisik, intravenski steroidi in sprostitev dihalnih poti, vključno z intubacijo.

Pojav vročinskega generaliziranega eritema, povezanega s pustulo, na začetku zdravljenja je lahko simptom akutne generalizirane eksantematozne pustuloze (AGEP - acute generalised exanthematous pustulosis) (glejte poglavje 4.8). V primeru ugotovljene AGEP je potrebno zdravljenje s

flukloksacilinom prekiniti, kakršno koli nadaljnja uporaba flukloksacilina pa je kontraindicirana.

Flukloksacilin je treba uporabljati previdno pri bolnikih z znaki motenega delovanja jeter, bolnikih, starih 50 let in več, ter bolnikih z resno osnovno boleznijo. Pri teh bolnikih so lahko učinki na jetra resni, v izjemno redkih primerih pa so poročali o smrti (glejte poglavje 4.8).

Raztopin flukloksacilina, ki so bile rekonstituirane z lokalnimi anestetiki (lidokain), ne smemo dajati intravensko (glejte poglavje 6.6).

V primeru okvare ledvic je treba odmerjanje prilagoditi (glejte poglavje 4.2).

Pri uporabi flukloksacilina pri novorojenčkih je nujna posebna previdnost zaradi tveganja za pojav hiperbilirubinemije. Študije so pokazale, da lahko flukloksacilin po paranteralnem dajanju velikih odmerkov izpodrine bilirubin iz vezavnih mest na plazemskih beljakovinah, zaradi česar se lahko pri dojenčkih z zlatenico pojavi predispozicija za kernikterus. Poleg tega je pri novorojenčkih nujna posebna previdnost, ker lahko pride do visokih serumskih koncentracij flukloksacilina zaradi

zmanjšane hitrosti izločanja preko ledvic.

Med dolgotrajnim zdravljenjem (npr. osteomielitis, endokarditis) je treba redno kontrolirati krvno sliko ter spremljati delovanja jeter in ledvic.

Med jemanjem antibiotikov se lahko pojavi psevdomembranski kolitis. Če se pojavi psevdomembranski kolitis, je treba zdravljenje s flukloksacilinom prekiniti in uvesti ustrezno zdravljenje, kot na primer peroralno zdravljenje z vankomicinom.

Dolgotrajno zdravljenje lahko včasih povzroči razrast neobčutljivih mikroorganizmov.

Pri sočasni uporabi flukloksacilina in paracetamola je potrebna previdnost zaradi povečanega tveganja za pojav presnovne acidoze s povečano anionsko vrzeljo (HAGMA - high anion gap metabolic acidosis). Veliko tveganje za pojav HAGMA obstaja pri bolnikih s hudo okvaro ledvic ali sepso ter podhranjenih bolnikih, še zlasti če se uporabljajo največji dnevni odmerki paracetamola.

Po sočasnem dajanju flukloksacilina in paracetamola je priporočeno natančno spremljanje, da bi ugotovili pojav motenj kislinsko-bazičnega ravnovesja, t.j. HAGMA, kar vključuje tudi iskanje 5-oksoprolina v urinu.

Če se zdravljenje s flukloksacilinom nadaljuje po prenehanju zdravljenja s paracetamolom, se je priporočljivo prepričati, da niso prisotni nobeni znaki HAGMA, saj obstaja možnost, da flukloksacilin ohranja klinično sliko HAGMA (glejte poglavje 4.5).

Posebna previdnost je potrebna pri bolnikih s haplotipom HLA-B * 5701 zaradi poškodb jeter, ki jih povzroči zdravilo, saj se pogostnost teh bolezni trenutno povečuje pri bolnikih, okuženih s HIV, pri katerih lahko obstaja tudi večje tveganje za izpostavljenost flukloksacilinu (glejte poglavje 5.1).

Pri uporabi flukloksacilina, še zlasti v visokih odmerkih, se lahko pojavi hipokaliemija (morebitno življenjsko nevarno stanje). Hipokaliemija, ki jo povzroči flukloksacilin, je lahko odporna proti

nadomeščanju kalija. Med zdravljenjem z visokimi odmerki flukloksacilina se priporoča redno merjenje ravni kalija. Na ta tveganja je treba biti pozoren tudi pri kombinaciji flukloksacilina in diuretikov, ki povzročajo hipokaliemijo, ali ob prisotnosti drugih dejavnikov tveganja za razvoj hipokaliemije (npr. slaba prehranjenost, okvara ledvičnih tubulov).

Probenecid, fenilbutazon, oksifenbutazon, acetilsalicilna kislina, indometacin in sulfinpirazon

zmanjšajo ledvično tubularno izločanje flukloksacilina. Sočasna uporaba s probenocidom upočasni izločanje flukloksacilina preko ledvic.

Bakteriostatična zdravila (kloramfenikol, eritromicini in tetraciklini) lahko vplivajo na baktericidno delovanje flukloksacilina.

Flukloksacilin lahko zmanjša izločanje metotreksata (povečano tveganje za toksičnost).

Pri sočasni uporabi flukloksacilina in paracetamola je potrebna previdnost, saj je bilo sočasno jemanje povezano s presnovno acidozo s povečano anionsko vrzeljo, še posebej pri bolnikih, pri katerih so prisotni dejavniki tveganja (glejte poglavje 4.4).

Flukloksacilin lahko vpliva na rezultat Guthriejevega testa (lažno pozitiven rezultat). Vzorce krvi je potrebno odvzeti pred uporabo flukloksacilina.

Penicilini lahko povzročijo lažno pozitivne rezultate direktnega antiglobulinskega testa (Coombsovega testa), lažno visoke vrednosti za glukozo v urinu pri testu z bakrovim(II) sulfatom in lažno visoke vrednosti za beljakovine v urinu, ne vplivajo pa na encimske teste glukoze (npr. Clinistix) in teste z bromofenolno modro (npr. Multistix ali Albustix).

Poročali so, da flukloksacilin (induktor CYP450) znatno zmanjša koncentracije vorikonazola v plazmi. Če se sočasnemu dajanju flukloksacilina v kombinaciji z vorikonazolom ni mogoče izogniti, je treba spremljati morebitno izgubo učinkovitosti vorikonazola (npr. s terapevtskim spremljanjem

koncentracij); morda bo treba povečati odmerek vorikonazola.

Nosečnost

O uporabi flukloksacilina pri nosečnicah je na voljo malo podatkov. Študije na živalih niso pokazale nobenih teratogenih učinkov flukloksacilina. Flukloksacilin se sme med nosečnostjo uporabljati le, če možne koristi odtehtajo možna tveganja, povezana z zdravljenjem.

Dojenje

Flukloksacilin se lahko uporablja med dojenjem. V materinem mleku je mogoče najti penicilin v majhnih količinah, kar lahko pri dojenem novorojenčku povzroči preobčutljivostne reakcije (npr. izpuščaj zaradi zdravila) ali akutne spremembe v novorojenčkovi črevesni flori in posledično drisko.

Plodnost

Na voljo ni nobenih podatkov o plodnosti pri človeku, toda razpoložljivi podatki o plodnosti pri živalih ne kažejo nobenih tveganj.

Ni znano.

Pogostnost neželenih učinkov je navedena v skladu z naslednjim dogovorom:

Zelo pogosti (≥ 1/10) pogosti (≥ 1/100, < 1/10)

občasni (≥1/1.000, < 1/100)

redki (≥ 1/10.000, < 1/1.000) zelo redki (< 1/10.000)

neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Če ni navedeno drugače, je bila pogostnost neželenih učinkov ocenjena na podlagi poročil, zbranih v

30-letnem obdobju trženja.

1 Ti učinki so reverzibilni po koncu zdravljenja.

2 Če se pojavi preobčutljivostna reakcija, je potrebno zdravljenje prekiniti.

3 Incidenca teh neželenih dogodkov je pridobljena iz kliničnih študij, v katerih je bilo skupno vključenih 929 odraslih in pediatričnih bolnikov, ki so jemali flukloksacilin.

4 Če se pojavi psevdomembranski kolitis, je treba zdravljenje s flukloksacilinom prekiniti in uvesti ustrezno zdravljenje, npr. peoralno zdravljenje z vankomicinom.

5 Hepatitis in holestatska zlatenica se lahko pojavita do dva meseca po končanem zdravljenju. V

nekaterih primerih je bil potek bolezni upočasnjen in je trajal več mesecev. Neželeni učinki na jetra so lahko resni in v redkih primerih so poročali o smrti. O smrti so najpogosteje poročali pri bolnikih

starejših od 50 let in bolnikih z resno osnovno boleznijo. Obstajajo dokazi, da je tveganje za poškodbe jeter, ki jih povzroči flukloksacilin, večje pri posameznikih, ki so nosilci alela HLA-B*5701. Kljub tej močni povezavi pa se poškodbe jeter pojavijo le pri 1 izmed 500 - 1.000 nosilcev. Posledično je pozitivna napovedna vrednost testa za alel HLA-B*5701 za poškodbe jeter zelo nizka (0,12 %) in rutinsko presejanje za prisotnost tega alela se ne priporoča.

6 Reverzibilne po koncu zdravljenja.

7 Včasih se pojavi več kot 48 ur po začetku zdravljenja.

8 Reverzibilen po koncu zdravljenja.

9 Izkušnje v obdobja trženja: zelo redki primeri presnovne acidoze s povečano anionsko vrzeljo, če se flukloksacilin uporablja sočasno s paracetamolom, običajno ob prisotnosti dejavnikov tveganja (glejte poglavje 4.4).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Pojavijo se lahko prebavni simptomi, kot so slabost, bruhanje ali driska, ki lahko vodijo do motenj

ravnovesja tekočin in elektrolitov in jih je treba zdraviti simptomatsko.

V primeru nevroloških motenj s konvulzijami je simptomatsko zdravljenje nujno (rehidracija in

diazepam).

Flukloksacilin se s hemodializo ne odstrani iz krvnega obtoka.