Portal 20 mg trde kapsule

Odrasli:

Velike depresivne epizode. Obsesivno-kompulzivna motnja.

Bulimija nervoza: Portal je indiciran kot dopolnilo psihoterapiji za zmanjšanje prenajedanja in bruhanja.

Samo za peroralno jemanje pri odraslih. Velike depresivne epizode.

Odrasli in starejši: Priporočeni odmerek je 20 mg na dan. V 3 do 4 tednih po začetku zdravljenja ter kasneje je treba oceniti odmerjanje in ga v skladu s klinično presojo po potrebi prilagoditi. Kljub večji možnosti pojava neželenih učinkov pri višjih odmerkih, lahko pri nekaterih bolnikih z nezadostnim odgovorom na 20 mg, odmerek postopno večamo, do največ 60 mg (glejte poglavje 5.1). Prilagajanje odmerkov naj bo skrbno in prilagojeno posamezniku, z namenom vzdrževanja bolnikov na najnižjem učinkovitem odmerku.

Bolnike z depresijo moramo zdraviti zadosti dolgo, najmanj 6 mesecev, da zagotovimo, da so brez simptomov.

Obsesivno-kompulzivna motnja.

Odrasli in starejši: Priporočeni odmerek je 20 mg na dan. Kljub večji možnosti pojava neželenih učinkov pri višjih odmerkih, lahko pri nekaterih bolnikih z nezadostnim odgovorom na 20 mg, odmerek postopno večamo, do največ 60 mg.

Če po 10 tednih ni izboljšanja, je treba ponovno razmisliti o smiselnosti zdravljenja s fluoksetinom. Če dosežemo dober odziv na zdravljenje, lahko zdravljenje nadaljujemo s posamezniku prilagojenim odmerjanjem. Čeprav ni sistematičnih študij, ki bi odgovorile na vprašanje, kako dolgo nadaljevati zdravljenje s fluoksetinom, je obsesivno-kompulzivna motnja kronično stanje in je razumno razmisliti o nadaljevanju zdravljenja tudi preko 10 tednov pri bolnikih, ki se na zdravljenje odzovejo. Skrbno prilagajamo odmerjanje pri vsakem posamezniku, da bolnika vzdržujemo na najnižjem učinkovitem odmerku. Redno je treba ocenjevati potrebo po zdravljenju. Nekateri zdravniki zagovarjajo sočasno vedenjsko psihoterapijo pri bolnikih, ki se dobro odzivajo na farmakoterapijo.

Pri obsesivno-kompulzivni motnji dolgoročne učinkovitosti (dlje kot 24 tednov) niso dokazali.

Bulimija nervoza. Odrasli in starejši: Priporočeni odmerek je 60 mg/dan. Pri bulimiji dolgoročne učinkovitosti (dlje kot 3 mesece) niso dokazali.

Odrasli - vse indikacije: Priporočeni odmerek je možno znižati ali zvišati. Odmerkov, višjih od 80 mg/dan, niso sistematično vrednotili.

Fluoksetin lahko dajemo kot enkratni ali razdeljeni odmerek, s hrano ali brez nje.

Ko odmerjanje prekinemo, ostanejo zdravilne učinkovine zdravila v telesu še nekaj tednov. To je treba ob začetku ali zaključku zdravljenja upoštevati.

Otroci in mladostniki: Zdravilo Portal se ne uporablja pri mladostnikih in otrocih mlajših od 18 let.

Starejši: Pri višanju odmerka je potrebna previdnost, odmerek pa naj v splošnem ne presega 40 mg na dan. Najvišji priporočeni odmerek je 60 mg/dan.

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter (glejte poglavje 5.2) ali pri bolnikih, ki sočasno jemljejo zdravila, ki bi lahko medsebojno delovala z zdravilom Portal (glejte poglavje 4.5), je treba razmisliti o nižjem odmerku ali manj pogostem odmerjanju (npr. 20 mg vsak drugi dan).

Odtegnitveni simptomi, opaženi pri prenehanju zdravljenja s selektivnimi zaviralci privzema serotonina (SSRI)

Nenadnemu prenehanju zdravljenja se je treba izogniti. Pri prekinitvi zdravljenja s fluoksetinom je treba odmerek zmanjševati postopoma, in sicer v obdobju najmanj enega do dveh tednov, da bi zmanjšali tveganje za pojav odtegnitvenih reakcij (glejte poglavji 4.4 in 4.8). Če se pri zmanjševanju odmerka ali pri prenehanju zdravljenja pojavijo simptomi, ki so za bolnika nevzdržni, je treba razmisliti o ponovnem dajanju predhodno predpisanega odmerka. Kasneje lahko zdravnik nadaljuje z zmanjševanjem odmerka, vendar počasneje.

Preobčutljivost za fluoksetin ali katerokoli pomožno snov.

Zaviralci monoaminooksidaze: Poročali so o resnih in včasih usodnih reakcijah pri bolnikih, ki so prejemali selektivni zaviralec privzema serotonina v kombinaciji z zaviralcem monoaminooksidaze, ter pri bolnikih, ki so nedavno prekinili zdravljenje s selektivnim zaviralcem privzema serotonina in začeli zdravljenje z zaviralcem monoaminooksidaze. Zdravljenje s fluoksetinom lahko začnemo šele 2 tedna po prenehanju zdravljenja z ireverzibilnim zaviralcem monoaminooksidaze in dan po prenehanju zdravljenja z reverzibilnim zaviralcem monoaminooksidaze.

Nekateri bolniki so kazali značilnosti, podobne serotoninskemu sindromu (ki je lahko podoben in diagnosticiran kot nevroleptični maligni sindrom). Bolnikom s takimi reakcijami lahko koristita

ciproheptadin ali dantrolen. Simptomi medsebojnega delovanja z zaviralcem monoaminooksidaze vključujejo: hipertermijo, rigidnost, mioklonus, avtonomno labilnost z možnimi hitrimi nihanji vitalnih znakov, spremembe v mentalnem stanju, ki vključujejo zmedenost, razdražljivost in skrajno vznemirjenost ter se razvijejo v delirij in komo.

Fluoksetin je torej v kombinaciji z neselektivnimi zaviralcem monoaminooksidaze kontraindiciran. Prav tako mora preteči najmanj 5 tednov po prekinitvi zdravljenja s fluoksetinom, preden začnemo zdravljenje z zaviralcem monoaminooksidaze. Če je bil fluoksetin predpisovan kronično in/ali v visokih odmerkih, je treba upoštevati daljši interval.

Kombinacijo fluoksetina z reverzibilnim zaviralcem monoaminooksidaze (npr. moklobemidom) odsvetujemo. Vendar pa lahko zdravljenje s fluoksetinom uvedemo naslednji dan po prenehanju zdravljenja z reverzibilnim zaviralcem monoaminooksidaze.

Uporaba pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let

S samomorom povezana vedenja (poskus samomora in samomorilne misli) ter sovražnost (večinoma nasilno vedenje, nasprotovalno vedenje in jeza) so bila v kliničnih preskušanjih pogosteje opažena pri otrocih in mladostnikih, ki so bili zdravljeni z antidepresivnimi zdravili, v primerjavi s tistimi, ki so prejemali placebo. Peroralno raztopino zdravila Portal lahko uporabljamo pri otrocih in mladostnikih med 8 in 18 letom starosti za zdravljenje zmernih do hudih velikih depresivnih epizod in ga ne smemo uporabljati za druge indikacije. Če se na podlagi klinične potrebe vseeno odločite za zdravljenje, morate bolnika natančno spremljati za pojav simptomov samomorilnosti. Poleg tega manjkajo podatki o varnosti na dolgi rok pri otrocih in mladostnikih v zvezi z rastjo, spolnim odraščanjem, kognitivnim, čustvenim in vedenjskim razvojem (glejte poglavje 5.3).

V 19 tedenskem kliničnem preskušanju so pri otrocih in mladostnikih, ki so jih zdravili s fluoksetinom, opažali manjši porast telesne višine in telesne mase (glejte poglavje 4.8). Niso dokazali, ali obstaja vpliv na doseganje normalne telesne višine odraslega. Ne moremo izključiti možnosti zaostanka v puberteti (glejte poglavji 5.3 in 4.8). Zato moramo med in po končanem zdravljenju s fluoksetinom nadzorovati rast in pubertetni razvoj (telesno višino, maso in stopnjo zrelosti po TANNER-ju). Če je katerikoli upočasnjen, je treba razmisliti o nasvetu pediatra.

V pediatričnih preskušanjih so pogosto poročali o maniji in hipomaniji (glejte poglavje 4.8). Zato priporočamo redno nadzorovanje z namenom odkritja manije/hipomanije. Zdravljenje s fluoksetinom prekinemo pri vsakem bolniku, pri katerem se pojavi manična faza.

Pomembno je, da se zdravnik, ki zdravljenje predpiše, z otrokom/mlado osebo in/ali njegovimi starši natančno pogovori o tveganjih in prednostih zdravljenja.

Izpuščaji in alergijske reakcije: Poročali so o izpuščaju, anafilaktoidnih reakcijah in progresivnih sistemskih reakcijah, včasih resnih (vključujejo kožo, ledvice, jetra ali pljuča). Ob pojavu izpuščaja ali drugih alergijskih fenomenov, za katere ne identificiramo alternativnega vzroka, moramo zdravljenje s fluoksetinom prekiniti.

Krči: Krči so možno tveganje pri antidepresivnih zdravilih. Zato je treba podobno kot pri drugih antidepresivih fluoksetin pri tistih bolnikih, ki so že imeli krče, uvajati postopno. Zdravljenje je treba prekiniti pri vseh bolnikih, ki dobijo krče ali se jim pogostnost krčev poveča. Fluoksetina ne uporabljamo pri bolnikih z nestabilnimi obolenji s krči/epilepsijo, bolnike z nadzorovano epilepsijo pa je treba skrbno spremljati.

Manija: Antidepresive je treba pri bolnikih z manijo/hipomanijo v anamnezi uporabljati previdno. Kot pri vseh antidepresivih je treba zdravljenje s fluoksetinom prekiniti pri vseh bolnikih, ki vstopajo v manično

fazo.

Delovanje jeter/ledvic: Fluoksetin se obsežno presnavlja v jetrih in izloča skozi ledvice. Pri bolnikih s pomembno okvaro delovanja jeter priporočamo nižji odmerek, npr. odmerjanje vsak drugi dan. Ob dajanju fluoksetina 20 mg/dan 2 meseca bolniki s hudo okvarjenim delovanjem ledvic (hitrost glomerulne filtracije < 0,17 ml/s) na dializi niso kazali razlike v plazemskih ravneh fluoksetina ali norfluoksetina v primerjavi s kontrolno skupino z normalnim ledvičnim delovanjem.

Srčna obolenja: V elektrokardiogramih 312 bolnikov, ki so prejemali fluoksetin v dvojno slepih kliničnih preskušanjih, niso opažali nobenih motenj prevajanja, ki bi imele za posledico srčni blok. Vendar pa so klinične izkušnje pri akutnih srčnih obolenjih omejene, zato priporočamo previdnost.

Znižanje telesne mase: Pri bolnikih, ki jemljejo fluoksetin, se lahko telesna masa zniža, vendar je to navadno sorazmerno z izhodiščno telesno maso.

Sladkorna bolezen: Pri bolnikih z diabetesom lahko zdravljenje s selektivnim zaviralcem privzema serotonina spremeni uravnavanje koncentracije glukoze v krvi. Med zdravljenjem s fluoksetinom se je pojavljala hipoglikemija, po prenehanju jemanja fluoksetina pa se je razvila hiperglikemija. Odmerjanje insulina in/ali peroralnega hipoglikemika bi morebiti bilo potrebno prilagoditi.

Samomor/samomorilne misli ali klinično poslabšanje

Depresija je povezana z večjim tveganjem za pojav samomorilnih misli, samopoškodovanja in samomorilnosti (s samomorom povezani dogodki). Takšno tveganje obstaja vse dokler ne pride do znatnega izboljšanja zdravstvenega stanja. Ker se prvih nekaj tednov zdravljenja ali dlje zdravstveno stanje morda še ne bo izboljšalo, je treba bolnike skrbno nadzirati vse dokler ne pride do izboljšanja. Splošne klinične izkušnje kažejo, da se tveganje za samomor v zgodnji fazi izboljšanja lahko poveča.

Z večjim tveganjem za pojav s samomorom povezanih dogodkov so lahko povezana tudi druga stanja v psihiatriji, pri katerih se predpisuje fluoksetin. Poleg tega pa se ta stanja lahko pojavijo sočasno s hudo depresivno motnjo. Med zdravljenjem bolnikov z drugimi psihiatričnimi motnjami je torej treba izvajati enake previdnostne ukrepe kot med zdravljenjem bolnikov s hudo depresivno motnjo.

Znano je, da pri bolnikih s samomorom povezanimi dogodki v anamnezi, ali bolnikih, ki kažejo znatno stopnjo samomorilne miselnosti pred uvedbo zdravljenja, obstaja večje tveganje za pojav samomorilnih misli ali poskusov samomora in jih je treba med zdravljenjem skrbno spremljati. Metaanaliza s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanj antidepresivov pri odraslih bolnikih s psihiatričnimi motnjami je pokazala, da pri bolnikih, mlajših od 25 let, pri uporabi antidepresivov obstaja večje tveganje za pojav samomorilnega vedenja kot pri uporabi placeba.

Med zdravljenjem, še posebej po uvedbi zdravljenja in pri vsaki spremembi odmerka, je treba bolnike skrbno nadzorovati. Še posebej skrbno je treba nadzirati bolnike z velikim tveganjem. Bolnike (in skrbnike bolnikov) je treba opozoriti, da morajo biti pozorni na kakršnokoli klinično poslabšanje, pojav samomorilnega vedenja, misli na samomor in pojav neobičajnih vedenjskih sprememb, ter da se morajo v primeru, da takšni simptomi ne minejo, nemudoma posvetovati z zdravnikom.

Akatizija/psihomotorični nemir

Uporabo fluoksetina so povezali s pojavom akatizije, za katero so značilni osebno neprijeten ali nadležen subjektiven občutek nemira in potreba po pogostem premikanju ter nezmožnost stati mirno. To se najpogosteje pojavi v prvih tednih zdravljenja. Pri bolnikih z naštetimi simptomi, bi bilo povečanje odmerka lahko škodljivo.

Odtegnitveni simptomi, opaženi pri prenehanju zdravljenja z zaviralci privzema serotonina (SSRI)

Pri prenehanju zdravljenja se pogosto pojavijo odtegnitveni simptomi, še zlasti pri nenadnem prenehanju zdravljenja (glejte poglavje 4.8). V kliničnih preskušanjih so se neželeni učinki ob prekinitvi zdravljenja pojavili pri približno 60 % bolnikov, tako v skupini s fluoksetinom kot tudi v skupini s placebom. Od neželenih učinkov jih je bilo resnih 17 % v skupini s fluoksetinom in 12 % v skupini s placebom.

Tveganje za pojav odtegnitvenih simptomov je lahko odvisno od več dejavnikov, tudi od trajanja zdravljenja, odmerka in hitrosti zmanjševanja odmerka. Najpogosteje so poročali o omotici, senzornih motnjah (vključno s parestezijo), motnjah spanja (vključno z nespečnostjo in intenzivnimi sanjami), vznemirjenosti ali anksioznosti, navzeji in/ali bruhanju, tremorju in glavobolu. Na splošno so ti simptomi blagi do zmerni, čeprav so lahko pri nekaterih bolnikih zelo intenzivni. Običajno se pojavijo v prvih dneh po prenehanju zdravljenja, vendar so take simptome zelo redko opazili tudi pri bolnikih, ki so nenamerno pozabili vzeti odmerek. V splošnem so ti simptomi prehodni in izzvenijo v dveh tednih, čeprav lahko pri nekaterih posameznikih trajajo dalj časa (2 – 3 mesece ali več). Zaradi tega je priporočljivo postopno prenehanje zdravljenja s fluoksetinom, ki poteka v obdobju več tednov ali mesecev, odvisno od bolnikovih potreb (glejte

»Odtegnitveni simptomi, opaženi pri prenehanju zdravljenja s fluoksetinom«, poglavje 4.2).

Krvavitve: Pri uporabi selektivnih zaviralcev privzema serotonina so poročali o nenormalnih kožnih krvavitvah, kot so ekhimoze in purpure. Med zdravljenjem s fluoksetinom so o ekhimozah poročali kot o nepogostih dogodkih. O drugih krvavitvah (npr. ginekoloških krvavitvah, krvavitvah v prebavilih in drugih kožnih ali sluzničnih krvavitvah) so poročali redko. Pri bolnikih, ki jemljejo selektivne zaviralce privzema serotonina je potrebna previdnost, zlasti ob sočasni uporabi peroralnih antikoagulantov, zdravil, za katere vemo, da vplivajo na delovanje trombocitov (npr. atipični antipsihotiki, kot so klozapin, fenotiazini, večina tricikličnih antidepresivov, acetilsalicilna kislina, nesteroidna protivnetna zdravila), ali drugih zdravil, ki lahko povečajo tveganje za krvavitev, kot tudi pri bolnikih, ki imajo v anamnezi motnje strjevanja krvi.

Elektrokonvulzivna terapija (EKT): Pri bolnikih, ki so prejemali fluoksetin v času zdravljenja z EKT, so redko poročali o podaljšanih krčih, zato je potrebna previdnost.

Šentjanževka: Ob sočasni uporabi selektivnih zaviralcev privzema serotonina in zeliščnih pripravkov, ki vsebujejo šentjanževko (Hypericum perforatum), se lahko serotoninergični učinki, denimo, serotoninski sindrom, okrepijo.

Redko so v povezavi z zdravljenjem s fluoksetinom poročali o razvoju serotoninskega sindroma ali o nevroleptičnemu malignemu sindromu podobnih dogodkih, zlasti ob dajanju zdravila v kombinaciji z drugimi serotoninergičnimi (med drugim L-triptofanom) in/ali nevroleptičnimi zdravili. Ker ti sindromi lahko povzročijo potencialno življenjsko nevarna stanja, je treba zdravljenje s fluoksetinom ob pojavu takih dogodkov (ki jih označujejo skupki simptomov, kot so hipertermija, rigidnost, mioklonus, avtonomna labilnost z možnimi hitrimi nihanji vitalnih znakov, spremembe mentalnega stanja, vključujoč zmedenost, razdražljivost, skrajno vznemirjenost, ki napredujejo v delirij in komo) prekiniti in uvesti podporno simptomatsko zdravljenje.

Zdravilo vsebuje propilparahidroksibenzoat (E216) in metilparahidroksibenzoat (E218). Lahko povzročita alergijske reakcije (lahko zapoznele).

Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.

Razpolovni čas: Ob ocenjevanju farmakodinamičnega ali farmakokinetičnega medsebojnega delovanja zdravil (npr. ob prevedbi s fluoksetina na druge antidepresive) je treba upoštevati dolga razpolovna časa izločanja tako fluoksetina kot tudi norfluoksetina (glejte poglavje 5.2).

Zaviralci monoaminooksidaze: (glejte poglavje 4.3).

Odsvetovane kombinacije: Zaviralec monoaminooksidaze-A (glejte poglavje 4.3).

Kombinacije, ki zahtevajo previdnostne ukrepe: Zaviralec monoaminooksidaze-B (selegelin): nevarnost serotoninskega sindroma. Priporočamo klinično spremljanje.

Fenitoin: Ob sočasnem dajanju s fluoksetinom so opažali spremembe v krvnih koncentracijah. V nekaterih primerih so se pojavile manifestacije toksičnosti. Upoštevati je treba konzervativne sheme

višanja odmerka sočasno jemanega zdravila in spremljati klinično stanje.

Serotoninergična zdravila: Sočasno jemanje serotoninergičnih zdravil (npr. tramadola, triptanov) lahko poveča tveganje za serotoninski sindrom. Sočasna uporaba s triptani prinaša dodatno tveganje koronarne vazokonstrikcije in hipertenzije.

Litij in triptofan: Ob sočasnem dajanju selektivnih zaviralcev privzema serotonina z litijem ali triptofanom so poročali o serotoninskem sindromu, zato je pri sočasni uporabi fluoksetina s temi zdravili potrebna previdnost. Pri uporabi fluoksetina v kombinaciji z litijem je potrebno bolj natančno in pogostejše klinično spremljanje.

Izoencim CYP2D6: Ker presnova fluoksetina (kot tudi tricikličnih antidepresivov in drugih antidepresivov iz skupine selektivnih zaviralcev privzema serotonina) vključuje jetrni izoencimski sistem citokroma CYP2D6, lahko sočasno zdravljenje z zdravili, ki se prav tako presnavljajo s tem encimskim sistemom, povzroči medsebojna delovanja zdravil. Sočasno zdravljenje z zdravili, ki se presnavljajo predvsem s tem izoencimom in imajo ozek terapevtski indeks (kot so flekainid, enkainid, karbamazepin in triciklični antidepresivi), je treba začeti z nižjimi vrednostmi razpona njihovega odmerjanja ali pa jih takšnim vrednostim prilagoditi. Enako velja, če je bolnik jemal fluoksetin v zadnjih 5 tednih.

Peroralni antikoagulanti: Ob sočasnem dajanju fluoksetina s peroralnimi antikoagulanti so občasno poročali o spremenjenih učinkih zdravila proti strjevanju krvi (laboratorijske vrednosti in/ali klinični znaki in simptomi), brez doslednega vzorca, a s povečanim krvavenjem. Pri bolnikih, ki prejemajo varfarin, je treba ob uvedbi ali ukinitvi zdravljenja s fluoksetinom strjevanje krvi skrbno nadzorovati (glejte poglavje 4.4, Krvavitve).

Elektrokonvulzivna terapija (EKT): Pri bolnikih, ki so prejemali fluoksetin in zdravljenje z EKT, so redko poročali o podaljšanih krčih, zato je potrebna previdnost.

Alkohol: V formalnih testiranjih fluoksetin ni povišal koncentracije alkohola v krvi ali okrepil učinkov alkohola. Vendar pa kombinacija zdravljenja s selektivnimi zaviralci privzema serotonina in alkohola ni priporočljiva.

Šentjanževka: Kot pri drugih selektivnih zaviralcih privzema serotonina lahko pride do farmakodinamičnih medsebojnih delovanj med fluoksetinom in zdravilno rastlino šentjanževko (Hypericum perforatum), kar lahko povzroči porast neželenih učinkov.

Nosečnost: Nekatere epidemiološke študije kažejo na povečano tveganje za srčno-žilne okvare, ki so povezane z uporabo fluoksetina v prvem trimesečju nosečnosti. Mehanizem ni znan. Podatki kažejo, da se pri izpostavljenosti matere fluoksetinu srčno-žilna okvara pri dojenčku pojavi v približno 2 primerih od 100 nosečnosti, v primerjavi s splošno populacijo, kjer je predvideno število tovrstnih okvar približno 1 primer na 100 nosečnosti.

Epidemiološki podatki kažejo, da uporaba SSRI v nosečnosti, še zlasti v pozni nosečnosti, lahko poveča tveganje za persistentno pljučno hipertenzijo novorojenčkov (PPHN – persistent pulmunary hypertension in the newborn). Opaženo tveganje je bilo približno 5 primerov na 1000 nosečnosti. V splošni populaciji pa se na 1000 nosečnosti pojavita 1 do 2 primera PPNH.

Čeprav fluoksetin med nosečnostjo lahko uporabljamo, je potrebna previdnost pri

predpisovanju fluoksetina nosečim ženskam, zlasti v pozni nosečnosti ali tik pred porodom, ker so pri novorojenčkih poročali o naslednjih učinkih: razdražljivost, tresenje, hipotonija, vztrajno jokanje, težave pri sesanju ali motnje spanja. Ti simptomi lahko kažejo na serotoninergične učinke ali odtegnitveni sindrom. Čas do pojava in trajanje teh simptomov sta lahko povezana z dolgim razpolovnim časom fluoksetina (4-6 dni) in njegovega aktivnega presnovka, norfluoksetina (4-16 dni).

Dojenje: Znano je, da se fluoksetin in njegov presnovek norfluoksetin izločata v materino mleko. Pri dojenih dojenčkih so poročali o neželenih učinkih. Če je zdravljenje s fluoksetinom nujno potrebno, je treba razmisliti o prekinitvi dojenja; če pa se z dojenjem nadaljuje, moramo predpisati najnižji učinkoviti odmerek fluoksetina.

Plodnost: Podatki študij na živalih kažejo, da lahko fluoksetin vpliva na kakovost semenčic (glejte poglavje 5.3). Poročila o primerih bolnikov, ki so se zdravili z nekaterimi SSRI, so pokazala, da je vpliv na kakovost semenčic reverzibilen. Vpliva na plodnost pri človeku do sedaj niso opazili.

Čeprav fluoksetin dokazano ne vpliva na psihomotorične sposobnosti zdravih prostovoljcev, lahko katerokoli psihoaktivno zdravilo poslabša presojo ali sposobnosti. Bolnikom svetujemo, naj ne vozijo avtomobila ali upravljajo nevarnih strojev, dokler niso utemeljeno prepričani, da njihove sposobnosti vožnje in upravljanja strojev niso prizadete.

Neželeni učinki so glede na pojavljanje opredeljeni na sledeč način:

zelo pogosti ( 1/10 bolnikov) pogosti ( 1/100 do < 1/10 bolnikov)

občasni ( 1/1.000 do < 1/100 bolnikov) redki ( 1/10.000 do < 1/1.000 bolnikov) zelo redki (< 1/10.000 bolnikov)

neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti)

Jakost in pogostnost neželenih učinkov se lahko s trajanjem zdravljenja zmanjšata in na splošno ne vodita v prekinitev zdravljenja.

Kot pri drugih selektivnih zaviralcih privzema serotonina so opažali naslednje neželene učinke: Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Pogosti: limfadenopatija.

Redki: podaljšan čas krvavitve kot posledica zmanjšanja zalog serotonina v krvnih ploščicah.

Bolezni imunskega sistema

Pogosti: alergijske kožne reakcije (srbenje, izpuščaj, koprivnica).

Zelo redki: anafilaktoidna reakcija, vaskulitis, serumski bolezni podobna reakcija, angioedem (glejte poglavje 4.3 Kontraindikacije in 4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi) .

Presnovne in prehranske motnje

Zelo pogosti: anoreksija in izguba telesne mase.

Redki: hipoglikemija, protin, hiperholesterolemija, hipokaliemija.

Zelo redki: Redko so poročali o hiponatriemiji (vključujoč serumsko koncentracijo natrija pod 110 mmol/l), ki se je popravila po prekinitvi zdravljenja s fluoksetinom. V nekaterih primerih je bila najverjetneje posledica sindroma neustreznega izločanja antidiuretičnega hormona. Pri večini poročil je šlo za starejše bolnike in bolnike, ki so jemali diuretike ali bili iz drugih vzrokov hipovolemični.

Psihiatrične motnje

Zelo pogosti: zaskrbljenost (anksioznost) in s tem povezani simptomi (npr. nervoznost).

Občasni: psihoza, halucinacije, evforija, manične reakcije, zmedenost, vznemirjenost, težave s koncentracijo in miselnim procesom (npr. depersonalizacija), napadi panike.

Redki: samomorilno obnašanje in razmišljanje o samomoru (glejte poglavje 4.4), nočne more.

Med zdravljenjem ali kmalu po prenehanju zdravljenja s fluoksetinom so bili opaženi primeri razmišljanja o samomoru in samomorilno obnašanje (glejte poglavje 4.4).

Bolezni živčevja

Zelo pogosti: glavobol, motnje spanja (npr. nenormalne sanje, nespečnost), vrtoglavica, utrujenost (npr. somnolenca, zaspanost).

Občasni: prehodni nenormalni gibi (npr. trzanje, ataksija, tremor, mioklonus), konvulzije in psihomotorični nemir/akatizija (glejte poglavje 4.4), omotica.

Zelo redki: serotoninski sindrom (glejte poglavje 4.4), sindrom karpalnega kanala.

Očesne bolezni

Pogosti: nenormalen vid (npr. zamegljen vid, midriaza). Redki: povečan tlak v očesu.

Srčne bolezni Pogosti: palpitacije.

Občasni: tahikardija, angina pektoris.

Žilne bolezni

Občasni: vazodilatacija, ortostatska hipotenzija.

Zelo redki: Redko so poročali o hemoragičnih manifestacijah (npr. ginekoloških krvavitvah, krvavitvah v prebavilih in drugih krvavitvah v koži ali sluznicah: petehije, ekhimoza) (glejte poglavje 4.4, poglavje

«Krvavitve»).

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora Pogosti: faringitis, dispnea.

Redki: Redko so poročali o zehanju, dogodkih, povezanih s pljuči (vključno z vnetnimi procesi različne histopatologije in/ali fibrozo). Dispnea je lahko edini predhodni simptom.

Bolezni prebavil

Zelo pogosti: driska, zaprtje, slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu, dispepsija, disfagija, spremenjeno zaznavanje okusa, suha usta.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov Zelo redki: idiosinkratični hepatitis.

Neznana: Redko so poročali o nenormalnih izvidih jetrnih testov.

Bolezni kože in podkožja

Zelo pogosti: pruritus, znojenje. Pogosti: kožni izpuščaji, koprivnica.

Redki: preobčutljivost za svetlobo, alopecija in suha koža. Zelo redki: toksična epidermalna nekroliza (Lyellov sindrom).

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva Pogosti: artralgija, mialgija.

Bolezni sečil

Pogosti: zadrževanje seča, pogosto odvajanje seča. Neznana: proteinurija.

Motnje reprodukcije in dojk

Zelo pogosti: motnje spolnih funkcij (zapoznela ali odsotna ejakulacija, anorgazmija), priapizem. Občasni: galaktoreja.

Neznana: amenoreja, vaginitis.

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije Zelo pogosti: astenija, letargija.

Pogosti: mrazenje.

Učinki SSRI

Epidemiološke študije, izvedene pri bolnikih starih 50 ali več, kažejo na povečano tveganje za zlome kosti pri bolnikih, ki jemljejo SSRI in triciklične antidepresive (TCA). Mehanizem, ki privede do tega tveganja ni znan.

Odtegnitveni simptomi, opaženi pri prenehanju zdravljenja z zaviralci privzema serotonina (SSRI).

Pri prenehanju zdravljenja s fluoksetinom (zlasti pri nenadnem prenehanju) se pogosto pojavijo odtegnitveni simptomi. Najpogosteje so poročali o omotici, senzornih motnjah (vključno s parestezijo), motnjah spanja (vključno z nespečnostjo in intenzivnimi sanjami), vznemirjenosti ali anksioznosti, navzei in/ali bruhanju, tremorju in glavobolu. Na splošno so ti simptomi blagi do zmerni in izzvenijo sami od sebe, čeprav so lahko pri nekaterih bolnikih zelo intenzivni in/ali trajajo dalj časa. Ko zdravljenje s fluoksetinom ni več potrebno, je zato priporočljivo, da prenehanje zdravljenja poteka s postopnim zmanjševanjem odmerka (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Otroci in mladostniki (glejte poglavje 4.4):

S samomorom povezana vedenja (poskus samomora in samomorilne misli) ter sovražnost so bila v pediatričnih kliničnih preskušanjih pogosteje opažena pri otrocih in mladostnikih, ki so bili zdravljeni s fluoksetionm, v primerjavi s tistimi, ki so prejemali placebo.

Za kronično zdravljenje, daljše od 19 tednov, varnosti fluoksetina niso sistematično ocenili.

V pediatričnih kliničnih preskušanjih so poročali o maničnih reakcijah, vključno z manijo in hipomanijo (pri 2,6 % bolnikov, zdravljenih s fluoksetinom proti 0 % kontrol, ki so dobivali placebo), kar je v večini primerov vodilo do prekinitve zdravljenja. Ti bolniki niso imeli predhodnih epizod hipomanije/manije.

Po 19 tednih zdravljenja so pediatrični bolniki, ki so se zdravili s fluoksetinom, v kliničnem preskušanju pridobili v povprečju 1,1 cm manj telesne višine (p=0,004) in 1,1 kg manj telesne mase (p=0,008) v primerjavi z osebami, ki so dobivale placebo. V klinični uporabi so poročali tudi o osamljenih primerih zastoja v rasti.

V pediatrični klinični uporabi so poročali o osamljenih primerih neželenih učinkov, ki lahko nakazujejo zapoznelo spolno dozorevanje ali spolno disfunkcijo (glejte poglavje 5.3).

V pediatričnih kliničnih preskušanjih so zdravljenje s fluoksetinom povezovali z zmanjšanjem vrednosti alkalne fosfataze.

Primeri prevelikega odmerjanja fluoksetina samega običajno potekajo blago. Simptomi prevelikega odmerjanja so vključevali slabost, bruhanje, krče, motnje delovanja srčnožilnega sistema od asimptomatskih motenj ritma do srčnega zastoja, motnje dihal in znake spremenjenega stanja osrednjega živčevja z razponom od razdraženja do kome. Smrtni izid kot posledica prevelikega odmerjanja fluoksetina samega je izjemno redek. Priporočljivo je spremljanje delovanja srca in vitalnih znakov, skupaj s splošnimi simptomatskimi in podpornimi ukrepi. Specifičen antidot ni znan.

Forsirana diureza, dializa, hemoperfuzija in izmenjalna transfuzija najverjetneje niso koristne. Aktivno oglje, ki se ga lahko uporabi skupaj s sorbitolom, je lahko vsaj toliko ali bolj učinkovito kot bruhanje ali izpiranje želodca. Pri zdravljenju prevelikega odmerjanja je treba pomisliti na možnost vpletenosti več različnih zdravil. Pri bolnikih, ki so zaužili večje količine tricikličnih antidepresivov, bo morda potrebno podaljšanje skrbnega zdravstvenega spremljanja, če so sočasno jemali ali v zadnjem času zaužili tudi fluoksetin.