Bikalutamid Synthon 150 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Bikalutamid 150 mg
Zdravilo Bikalutamid Synthon je indicirano bodisi kot monoterapija ali kot adjuvantna terapija poleg radikalne prostatektomije ali radioterapije pri bolnikih z lokalno napredovalim rakom prostate z visokim tveganjem za napredovanje bolezni (glejte poglavje 5.1).
Zdravilo Bikalutamid Synthon je indicirano za zdravljenje bolnikov z lokalno napredovalim rakom prostate, brez zasevkov, kadar zdravljenje z operativno kastracijo ali drugim medicinskim posegom ni primerno ali ni sprejemljivo.
Odmerjanje
Odrasli moški, vključno s starejšimi bolniki: odmerek je ena 150 mg tableta peroralno enkrat na dan. Zdravilo Bikalutamid Synthon je treba jemati neprekinjeno najmanj 2 leti ali do napredovanja bolezni.
Posebne skupine bolnikov
Okvara ledvic
Bolnikom z okvaro ledvic odmerka ni treba prilagoditi.
Okvara jeter
Bolnikom z blago okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi. Pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter lahko pride do povečanega kopičenja zdravila (glejte poglavje 4.4).
Pediatrična populacija
Bikalutamid kontraindiciran pri otrocih in mladostnikih (glejte poglavje 4.3). Način uporabe
Tablete je treba zaužiti cele in s tekočino.
Zdravilo Bikalutamid Synthon je kontraindicirano pri ženskah in otrocih (glejte poglavje 4.6). Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Sočasno z zdravilom Bikalutamid Synthon je kontraindicirana uporaba terfenadina, astemizola ali cisaprida (glejte poglavje 4.5).
Uvedbo zdravljenja mora neposredno nadzorovati zdravnik specialist.
Bikalutamid se v veliki meri presnovi v jetrih. Podatki kažejo, da se lahko bikalutamid pri osebah s hudo okvaro jeter odstrani počasneje; to lahko poveča njegovo kopičenje. Zato je treba bikalutamid pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter uporabljati previdno.
Zaradi možnih jetrnih sprememb so priporočljive redne kontrole delovanja jeter. Pričakovati je mogoče, da se večina sprememb pojavi v prvih 6 mesecih zdravljenja z bikalutamidom.
V redkih primerih so med zdravljenjem z bikalutamidom opažali hude jetrne spremembe in odpoved jeter, poročali so pa tudi o smrtnih izidih (glejte poglavje 4.8). Če so spremembe hude, je treba zdravljenje z bikalutamidom prekiniti.
Pri bolnikih, ki imajo objektivno dokazano napredovanje bolezni skupaj s povečanim PSA, je potrebno razmisliti o prenehanju zdravljenja z bikalutamidom.
Ugotovljeno je, da bikalutamid zavira citokrom P450 (CYP 3A4), zato je potrebna previdnost med njegovo uporabo hkrati z zdravili, ki se pretežno presnovijo s CYP 3A4 (glejte poglavji 4.3 in 4.5).
V redkih primerih so bile pri bolnikih, ki so jemali bikalutamid v odmerku 150 mg, opisane fotosenzitivne reakcije. Bolnikom je treba naročiti, naj se med zdravljenjem z bikalutamidom v odmerku 150 mg izogibajo pretiranemu neposrednemu izpostavljanju sončni svetlobi ali UV-svetlobi; v poštev pride uporaba zaščitnih sredstev za sončenje. Če je fotosenzitivna reakcija trdovratnejša in/ali huda, je treba uvesti ustrezno simptomatsko zdravljenje.
Zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko podaljša interval QT.
Pri bolnikih z anamnezo ali dejavniki tveganja za podaljšanja intervala QT in pri bolnikih, ki sočasno prejemajo zdravila, katera lahko podaljšajo interval QT (glejte poglavje 4.5), mora zdravnik pred uvedbo zdravljenja z bikalutamidom pretehtati razmerje med koristjo in tveganjem, vključno z možnostjo pojava aritmije tipa torsade de pointes.
Antiandrogeno zdravljenje lahko povzroči morfološke spremembe pri spermatozojih. Kljub temu, da učinka bikalutamida na morfologijo sperme niso preučevali in o takih spremembah pri bolnikih, ki so prejemali bikalutamid niso poročali, bi morali bolniki in/ali njihovi partnerji uporabljati ustrezno kontracepcijo med in še 130 dni po končanem zdravljenju z bikalutamidom.
Pri bolnikih, ki so prejemali bikalutamid sočasno s kumarinskimi antikoagulanti, so poročali o okrepljenih antikoagulacijskih učinkih, kar lahko privede do povečanja protrombinskega časa (Prothrombine Time – PT) in mednarodno umerjenega razmerja (International Normalised Ratio – INR). Nekatere primere so povezali s povečanim tveganjem za krvavitve. Priporočljivo je skrbno spremljanje PT/INR in razmislek o prilagoditvi odmerka antikoagulanta (glejte poglavji 4.5 in 4.8).
Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.
Študije in vitro so pokazale, da R-bikalutamid zavira CYP 3A4, manj pa zavira CYP 2C9, 2C19 in 2D6.
Klinične študije, v katerih so kot označevalec aktivnosti citokroma P450 (CYP) uporabili antipirin, sicer niso odkrile znakov možnega medsebojnega delovanja midazolama in bikalutamida, toda povprečna izpostavljenost midazolamu (AUC) se je po 28-dnevni sočasni uporabi z bikalutamidom povečala do 80 %. Takšen porast bi lahko bil pomemben za zdravila z nizkim terapevtskim indeksom. Zato je hkratna uporaba terfenadina, astemizola in cisaprida kontraindicirana (glejte poglavje 4.3), previdnost pa je potrebna med hkratno uporabo bikalutamida s snovmi, kakršne so ciklosporin in zaviralci kalcijevih kanalčkov. Potrebno je lahko zmanjšanje odmerka teh zdravil, zlasti če obstajajo znaki močnejših ali neželenih učinkov zdravila. Med uporabo ciklosporina je po uvedbi ali opustitvi bikalutamida priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo ciklosporina v plazmi in bolnikovo klinično stanje.
Previdnost je potrebna pri predpisovanju bikalutamida z drugimi zdravili, ki lahko zavrejo oksidacijo zdravila, npr. s cimetidinom ali ketokonazolom. Teoretično bi to lahko povečalo koncentracijo bikalutamida v plazmi, to pa bi teoretično lahko povzročilo povečanje neželenih učinkov.
Študije in vitro so pokazale, da lahko bikalutamid izpodrine kumarinski antikoagulant varfarin z njegovega vezavnega mesta na beljakovinah. Ob sočasnem dajanju z bikalutamidom so poročali o povečanju učinka varfarina in drugih kumarinskih antikoagulantov. Če predpišemo bikalutamid bolnikom, ki se že zdravijo s kumarinskimi antikoagulanti, je priporočljivo skrbno spremljati PT/INR in razmisliti o prilagoditvi odmerka antikoagulanta (glejte poglavji 4.4 in 4.8).
Ker zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko podaljša interval QT, je potrebno skrbno pretehtati sočasno uporabo bukalutamida z zdravili, ki podaljšajo interval QT ali z zdravili, ki lahko inducirajo torsades de pointes, kot so antiaritmiki skupine IA (npr. kinidin, dizopiramid) ali skupine III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid), metadon, moksifloksacin, antipsihotiki (glejte poglavje 4.4).
Pediatrična populacija
Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.
Nosečnost
Bikalutamid je pri ženskah kontraindiciran in ga nosečnice ne smejo jemati.
Dojenje
Bikalutamid je pri ženskah kontraindiciran in ga doječe matere ne smejo jemati.
Plodnost
V študijah na živalih so opazili reverzibilno poslabšanje plodnosti pri samcih (glejte poglavje 5.3). Pri moških je treba predpostaviti pojav obdobja zmanjšane plodnosti ali neplodnosti.
Malo verjetno je, da bi bikalutamid poslabšal bolnikovo sposobnost vožnje ali upravljanja strojev. Vendar pa je treba bolnike opozoriti, da se občasno lahko pojavi zaspanost. Bolniki, ki se jim to zgodi, morajo biti previdni.
V tem poglavju so neželeni učinki opredeljeni takole: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
Preglednica 1: Pogostnost neželenih učinkov
| Organski sistem | Pogostnost | Učinek |
| Bolezni krvi in limfatičnegasistema | pogosti | anemija |
| Bolezni imunskegasistema | občasni | preobčutljivost, angioedem in urtikarija |
| Presnovne inprehranske motnje | pogosti | zmanjšan apetit |
| Psihiatričnemotnje | pogosti | zmanjšanje libida, depresija |
| Bolezniživčevja | pogosti | omotica, zaspanost |
| Srčne bolezni | neznana pogostnost | podaljšanje intervala QT (glejte poglavji 4.4 in 4.5) |
| Žilne bolezni | pogosti | vročinski valovi |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnegaprostora | občasni | intersticijska bolezen pljuče (poročali so o smrtnih primerih) |
| Bolezni prebavil | pogosti | bolečine v trebuhu, zaprtje, dispepsija, flatulenca, navzea |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | pogosti | hepatotoksičnost, zlatenica, hipertransaminazemijaa |
| redki | odpoved jeterd (poročali so o smrtnih primerih) | |
| Bolezni kože in podkožja | zelo pogosti | izpuščaj |
| pogosti | alopecija, hirzutizem/ponovna rast las/dlak,suha kožac, srbenje | |
| redki | fotosenzitivne reakcije | |
| Bolezni sečil | pogosti | hematurija |
| Motnje reprodukcije indojk | zelo pogosti | ginekomastija in občutljivost dojkb |
| pogosti | erektilna disfunkcija | |
| Splošne težave in spremembe na mestuaplikacije | zelo pogosti | astenija |
| pogosti | bolečina v prsnem košu, edemi | |
| Preiskave | pogosti | povečanje telesne mase |
a Jetrne spremembe so redko hude in so bile pogosto prehodne; minile ali izboljšale so se med nadaljevanjem zdravljenja ali po njegovi prekinitvi.
b Večini bolnikov, ki prejemajo bikalutamid v odmerku 150 mg kot monoterapijo, se pojavi ginekomastija in/ali bolečine v prsih. V študijah so bili ti simptomi hudi pri do 5 % bolnikov. Zgodi se lahko, da ginekomastija po prenehanju zdravljenja ne mine sama od sebe, še zlasti po dolgotrajnem zdravljenju.
c Zaradi uporabe terminološkega dogovora v EPC študiji so neželeni učinek “suha koža” označevali kot COSTART termin “izpuščaj”. Za bikalutamid v odmerku 150 mg ni ločenega opisa frekvence, posledično se pričakuje enaka pogostnost kot za odmerek 50 mg.
d Naveden kot neželeni učinek glede na podatke v obdobju trženja. Frekvenca je bila določena glede na pogostnost poročanih neželenih dogodkov jetrne odpovedi pri bolnikih, ki so prejemali bikalutamid v odmerku 150 mg v odprtih EPC študijah.
e Naveden kot neželeni učinek glede na podatke iz obdobja trženja. Frekvenca je bila določena glede na pogostnost poročanih neželenih dogodkov intersticijske pljučnice bolnikov, ki so prejemali bikalutamid v odmerku 150 mg v randomiziranem obdobju zdravljenja v EPC študijih.
Povečanje PT/INR: med spremljanjem v obdobju trženja zdravila so poročali o medsebojnem delovanju kumarinskih antikoagulantov in bikalutamida (glejte poglavji 4.4 in 4.5).
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke
Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si.
Izkušenj s prevelikim odmerjanjem pri človeku ni. Specifičnega antidota ni; zdravljenje mora biti simptomatsko. Bikalutamid je v veliki meri vezan na beljakovine in se nespremenjen ne pojavi v urinu, zato dializa predvidoma ne koristi. Indicirana je splošna podporna oskrba, vključno s pogostim nadziranjem vitalnih znakov.
Farmakološke lastnosti - Bikalutamid 150 mg
Farmakoterapevtska skupina: antiandrogeni. Oznaka ATC: L02BB03 Mehanizem delovanja
Bikalutamid je nesteroiden antiandrogen, ki nima drugih endokrinih učinkov. Se veže na divji tip ali
običajni tip androgenskih receptorjev, ne da bi aktiviral genetsko ekspresijo, in tako zavre
androgensko stimulacijo. Posledica tega zavrtja je nazadovanje tumorjev prostate. S kliničnega stališča bi lahko prekinitev zdravljenja pri nekaterih bolnikih povzročila pojav antiandrogenskega odtegnitvenega sindroma.
Klinična učinkovitost in varnost
Bikalutamid v odmerku 150 mg je bil preučevan kot terapija za bolnike z lokaliziranim (T1–T2, N0 ali NX, M0) ali lokalno napredovalim (T3–T4, katerikoli N, M0; T1–T2, N+, M0) nemetastatskim rakom prostate v kombinirani analizi treh s placebom kontroliranih, dvojno slepih študij pri 8113 bolnikih.
Bikalutamid je bil uporabljen kot takojšnja hormonska terapija ali kot adjuvantna terapija poleg radikalne prostatektomije ali radioterapije (v prvi vrsti z zunanjim obsevanjem). Po mediano 9,7 leta spremljanja se je objektivno napredovanje bolezni pojavilo pri 36,6 % vseh bolnikov, ki so dobivali bikalutamid, in pri 38,17 % vseh bolnikov, ki so dobivali placebo.
Tveganje za objektivno napredovanje bolezni se je zmanjšalo v večini skupin bolnikov, a najočitneje pri bolnikih z največjim tveganjem za napredovanje bolezni. Zato se lahko zdravniki odločijo, da je optimalna medicinska strategija pri bolniku z majhnim tveganjem za napredovanje bolezni, zlasti v adjuvantnih okoliščinah po radikalni prostatektomiji, odložitev hormonskega zdravljenja, dokler se ne pojavijo znaki napredovanja bolezni.
Po mediano 9,7 leta spremljanja ni bilo razlik v celotnem preživetju; umrljivost je bila 31,4 % (razmerje ogroženosti (RO) = 1,01; 95 %; interval zaupanja (IZ): 0,94 – 1,09). Vendar so eksplorativne analize podskupin pokazale nekatere trende.
Podatki o preživetju brez napredovanja in celotnem preživetju v daljšem časovnem obdobju, ki temelji na Kaplan-Meierovi oceni za bolnike z lokalno napredovalo boleznijo so povzeti v naslednjih dveh preglednicah:
Preglednica 2: Delež bolnikov z lokalno napredovalo boleznijo in napredovanjem bolezni skozi čas po terapevtski podskupini
| Analizirana populacija | Krak zdravljenja | Dogodki (%) pri 3 letih | Dogodki (%) pri 5 letih | Dogodki (%) pri 7 letih | Dogodki (%) pri 10 letih |
| Nadzorovano opazovanje (n=657) | bikalutamid v odmerku 150 mg | 19,7 % | 36,3 % | 52,1 % | 73,2 % |
| placebo | 39,8 % | 59,7 % | 70,7 % | 79,1 % | |
| Radioterapija (n=305) | bikalutamid vodmerku 150 mg | 13,9 % | 33,0 % | 42,1 % | 62,7 % |
| placebo | 30,7 % | 49,4 % | 58,6 % | 72,2 % | |
| Radikalna prostatektomija (n=1719) | bikalutamid vodmerku 150 mg | 7,5 % | 14,4 % | 19,8 % | 29,9 % |
| placebo | 11,7 % | 19,4 % | 23,2 % | 30,9 % |
Preglednica 2: Celotno preživetje pri lokalno napredovali bolezni po terapevtskih podskupina
| Analizirana populacija | Krak zdravljenja | Dogodki (%) pri 3 letih | Dogodki (%) pri 5 letih | Dogodki (%) pri 7 letih | Dogodki (%) pri 10 letih |
| Nadzorovano opazovanje (n=657) | bikalutamid vodmerku 150 mg | 14,2 % | 29,4 % | 42,2 % | 65,0 % |
| placebo | 17,0 % | 36,4 % | 53,7 % | 67,5 % |
| Radioterapija (n=305) | bikalutamid v odmerku 150 mg | 8,2 % | 20,9 % | 30,0 % | 48,5 % |
| placebo | 12,6 % | 23,1 % | 38,1 % | 53,3 % | |
| Radikalna prostatektomija (n=1719) | bikalutamid v odmerku 150 mg | 4,6 % | 10,0 % | 14,6 % | 22,4 % |
| placebo | 4,2 % | 8,7 % | 12,6 % | 20,2 % |
Pri bolnikih z lokalizirano boleznijo, ki so prejemali bikalutamid, ni bilo bistvenih razlik pri preživetju brez napredovanja. Značilne razlike v celotnem preživetju niso ugotovili pri bolnikih z lokalizirano boleznijo, ki so prejemali bikalutamid kot adjuvantno zdravljenje po radioterapiji (RO = 0,98, 95 % IZ: 0,80 – 1,20) ali radikalni prostatektomiji (RO = 1,03, 95 %; IZ: 0,85 – 1,25). Pri bolnikih z lokalizirano boleznijo, ki bi sicer bili pod nadzorovanim opazovanjem, je obstajal trend h krajšemu preživetju v primerjavi z bolniki, ki so dobivali placebo (RO = 1,15; 95 %; IZ: 1,00 – 1,32). Glede na to je profil koristi in tveganj uporabe bikalutamida pri bolnikih z lokalizirano boleznijo ocenjen kot neugoden.
Kombinirana analiza dveh študij pri 480 predhodno nezdravljenih bolnikih z rakom prostate brez zasevkov (M0), v katerih je bila skupna smrtnost 56 % in po mediano 6,3 leta spremljanja, je pokazala, da med zdravljenjem z bikalutamidom in kastracijo ni pomembne razlike glede preživetja (RO = 1,05; IZ = 0,81 – 1,36), vendar pa enakovrednosti obeh načinov zdravljenja ni možno statistično potrditi.
Kombinirana analiza dveh študij pri 805 predhodno nezdravljenih bolnikih z rakom prostate z zasevki (M1), v katerih je bila skupna smrtnost 43 %, je pokazala, da je zdravljenje z bikalutamidom v odmerku 150 mg glede preživetja manj učinkovito kot kastracija (RO = 1,30; IZ = 1,04 – 1,65), z razliko v pričakovanem srednjem preživetju 42 dni (6 tednov).
Bikalutamid je racemat z antiandrogenskim učinkom, ki ga ima skoraj izključno njegov R-enantiomer. Pediatrična populacija
Pri pediatričnih bolnikih niso izvedli nobenih študij (glejte poglavji 4.3 in 4.6).
Absorpcija
Bikalutamid se po peroralni uporabi dobro absorbira. Ni dokazov, da bi hrana klinično pomembno vplivala na njegovo biološko uporabnost.
Porazdelitev
Bikalutamid je v veliki meri vezan na beljakovine (racemat 96 %, R-enantiomer > 99 %) in se obsežno presnovijo (z oksidacijo in glukuronidacijo). Njegovi presnovki se izločijo skozi ledvice in v žolču v približno enakih deležih.
Biotransformacija
S-enantiomer se v primerjavi z R-enantiomerom hitro odstrani, razpolovni čas odstranjevanja R-enantiomera iz plazme je približno 1 teden.
Med redno vsakodnevno uporabo bikalutamida je koncentracija R-enantiomera v plazmi približno desetkrat tolikšna kot koncentracija S-enantiomera; to je posledica dolgega eliminacijskega razpolovnega časa.
Med vsakodnevno uporabo bikalutamida v odmerku 150 mg doseže koncentracija R-enantiomera v plazmi približno 22 μg /ml. V stanju dinamičnega ravnovesja je 99 % celotnega števila enantiomerov v plazmi R-enantiomer, ki ima tudi prevladujoč delež v terapevtskem učinku.
Izločanje
V klinični študiji pri moških, ki so jemali bikalutamid v odmerku 150 mg je bila povprečna koncentracija R-bikalutamida v spermi 4,9 μg/ml. Količina bikalutamida, ki se med spolnim odnosom potencialno prenese iz moškega partnerja na žensko je nizka in doseže približno 0,3 μg/kg. To je pod mejo, ki povzroča spremembe na potomcih laboratorijskih živali.
Posebne skupine bolnikov
Na farmakokinetiko R-enantiomera ne vplivajo starost, okvara ledvic ali blaga do zmerna okvara jeter. Ugotovljeno je, da se R-enantiomer pri bolnikih s hudo okvaro jeter počasneje odstrani iz plazme.
Farmacevtski podatki - Bikalutamid 150 mg
Jedro tablete:
laktoza monohidrat povidon K-29/32 krospovidon natrijev lavrilsulfat magnezijev stearat
Obloga:
laktoza monohidrat hipromeloza
titanov dioksid (E171) makrogol 4000
Škatla s pretisnim omotom iz PVC/PE/PVDC/Al.
Pakiranja vsebujejo 5, 7, 10, 14, 20, 28, 30, 40, 50, 56, 80, 84, 90, 98, 100, 140, 200 ali 280 filmsko obloženih tablet.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.