Concordina 5 mg/10 mg tablete

Zdravilo Concordina je indicirano za zdravljenje hipertenzije kot nadomestno zdravljenje pri bolnikih, katerih krvni tlak je že ustrezno uravnan s posameznima učinkovinama, danima sočasno v enakih velikostih odmerkih, kot so navzoče v kombinaciji, vendar v obliki ločenih tablet.

Zdravilo Concordina je indicirano za uporabo pri bolnikih, katerih krvni tlak je že ustrezno uravnan z ločeno zaužitima enokomponentnima zdraviloma v enakih odmerkih, kot jih vsebuje priporočena kombinacija stalnih odmerkov.

Odmerjanje

Priporočeni dnevni odmerek je ena tableta dane jakosti.

Zdravljenja ne smete naglo prekiniti, ker bi lahko to vodilo do začasnega poslabšanja bolnikovega kliničnega stanja - to je še posebej pomembno pri bolnikih z ishemično srčno boleznijo. Priporočeno je torej postopno zmanjševanje odmerkov.

Bolniki z jetrno okvaro

V primeru jetrne okvare je lahko izločanje amlodipina podaljšano. Natančnejša priporočila za odmerjanje amlodipina še niso izdelana, zato je treba pri teh bolnikih zdravilo uporabljati še posebej previdno (glejte poglavje 4.4).

V primeru hude jetrne okvare dnevni odmerek bisoprolola ne sme preseči 10 mg.

Bolniki z ledvično okvaro

Pri bolnikih z blago do zmerno ledvično okvaro ni potrebna prilagoditev odmerka.

Amlodipin se ne odstranjuje z dializo, zato je treba pri bolnikih na dializi amlodipin uporabljati še posebej previdno (glejte poglavje 4.4).

V primeru hude ledvične okvare (očistek kreatinina < 0,33 mL/s oz. 20 mL/min) dnevni odmerek bisoprolola ne sme preseči 10 mg.

Starejši

Starejšim lahko predpišete običajne odmerke, vendar svetujemo previdnost pri povečanjih odmerka (glejte poglavje 5.2).

Pediatrični bolniki

Varnost in učinkovitost zdravila Concordina nista bili ugotovljeni pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, zato tovrstni podatki niso na voljo.

Način uporabe

Zdravilo Concordina naj bolniki jemljejo zjutraj, s hrano ali brez nje in brez žvečenja.

Kontraindikacije, ki so povezane z amlodipinom:

• huda hipotenzija,

• šok (vključno s kardiogenim šokom),

• zapora iztočnega trakta levega prekata (npr. aortna stenoza visoke stopnje),

• hemodinamično nestabilno srčno popuščanje po akutnem miokardnem infarktu.

  Kontraindikacije, ki so povezane z bisoprololom:

• akutno srčno popuščanje ali epizode srčnega popuščanja, pri katerih je potrebno i.v. zdravljenje z inotropnimi zdravili,

• kardiogeni šok,

• AV blok druge ali tretje stopnje (brez srčnega spodbujevalnika),

• bolezen sinusnega vozla,

• sinoatrijski blok,

• bradikardija (srčna frekvenca manj kot 60 utripov v minuti) pred začetkom zdravljenja,

• hipotenzija (sistolični krvni tlak manj kot 100 mmHg),

• huda bronhialna astma ali huda kronična obstruktivna pljučna bolezen,

• hude oblike periferne okluzivne arterijske bolezni in hude oblike Raynaudovega sindroma,

• nezdravljen feokromocitom (glejte poglavje 4.4),

• metabolna acidoza.

  Kontraindikacije, ki so povezane z zdravilom Concordina:

• preobčutljivost za amlodipin, derivate dihidropiridina, bisoprolol in/ali katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Povezana z amlodipinom:

Varnost in učinkovitost amlodipina v hipertenzivni krizi nista bili ugotovljeni.

Bolniki s srčnim popuščanjem

Bolnike s srčnim popuščanjem je treba zdraviti previdno. V dolgoročni, s placebom nadzorovani študiji pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem (v III. in IV. funkcijskem razredu po klasifikaciji NYHA) je bila prijavljena incidenca pljučnega edema višja v skupini, ki so jo zdravili z amlodipinom, kot v skupini, ki je prejemala placebo, vendar to ni bilo združeno s poslabšanjem srčnega popuščanja.

Uporaba pri bolnikih z okvaro delovanja jeter

Razpolovna doba amlodipina je podaljšana pri bolnikih z okvaro delovanja jeter in priporočila za njegovo odmerjanje pri teh bolnikih še niso izdelana, zato ga je treba uporabljati previdno.

Uporaba pri Starejših

Pri starejših je treba povečevanje odmerka izvajati previdno (glejte poglavje 5.2).

Uporaba pri bolnikih z ledvično odpovedjo

Amlodipin lahko pri teh bolnikih uporabljate v običajnih odmerkih in spremembe njegove plazemske koncentracije niso povezane s stopnjo ledvične okvare. Amlodipin se ne odstranjuje iz telesa z dializo.

Povezana z bisoprololom:

Še posebej pri bolnikih z ishemično srčno boleznijo zdravljenja z bisoprololom ne smete naglo prekiniti, razen če je to nujno potrebno, ker lahko nagla prekinitev vodi do začasnega poslabšanja srčne bolezni (glejte poglavje 4.2).

Bisoprolol je treba uporabljati še posebej previdno pri bolnikih s hipertenzijo ali angino pektoris, združeno s srčnim popuščanjem.

Bisoprolol je treba uporabljati previdno pri:

• Sladkorni bolezni z velikimi nihanji vrednosti glukoze v krvi, ker lahko to prikrije simptome hipoglikemije (npr. tahikardijo, palpitacije ali potenje).

• Strogem postu ali dieti.

• Sočasni desenzibilizacijski terapiji; kot drugi zaviralci adrenergičnih receptorjev beta lahko namreč tudi bisoprolol poveča občutljivost za alergene in jakost anafilaktične reakcije, pri čemer zdravljenje z adrenalinom morda ne bo vedno imelo pričakovanega terapevtskega učinka.

• AV bloku prve stopnje.

• Prinzmetalovi angini.

• Periferni okluzivni arterijski bolezni (pride lahko do poslabšanja težav, še posebej na začetku zdravljenja).

• Bolnikom s psoriazo ali psoriazo v pretekli anamnezi lahko zaviralce adrenergičnih receptorjev beta (npr. bisoprolol) predpišete šele po skrbnem pretehtanju koristi in tveganj zdravljenja.

• Zdravljenje z bisoprololom lahko prikrije simptome hipertireoze.

• Pri bolnikih s feokromocitomom smete predpisati bisoprolol šele po prenehanju jemanja zaviralcev adrenergičnih receptorjev alfa.

• Pri bolnikih v splošni anesteziji z dajanjem zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta zmanjšamo incidenco aritmij in ishemije miokarda med uvajanjem anestezije in intubacijo ter tudi v pooperativnem obdobju, zato je trenutno priporočeno, da se z dajanjem vzdrževalnega odmerka zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta nadaljuje tudi v perioperativnem obdobju. Poleg tega mora biti anestezist obveščen, da bolnik jemlje zaviralce adrenergičnih receptorjev beta, ker obstaja možnost medsebojnih delovanj z drugimi zdravili, ki bi lahko vodila do pojava bradiaritmij, oslabitve refleksne tahikardije in zmanjšanja refleksne sposobnosti telesa za kompenzacijo izgube krvi.

  Če menite, da je potrebno bolniku pred kirurškim posegom ukiniti zdravljenje z zaviralci adrenergičnih receptorjev beta, mora biti njihova ukinitev postopna in zaključena približno 48 ur pred anestezijo.

• Pri bronhialni astmi ali drugih kroničnih obstruktivnih pljučnih boleznih, ki lahko povzročajo simptome, je treba bolniku sočasno predpisati zdravljenje z bronhodilatatorji. Občasno lahko pri bolnikih z astmo nastopi povečanje upora v dihalnih poteh, zato jim bo lahko treba povečati odmerek spodbujevalcev β2.

Interakcije, ki so povezane z amlodipinom:

• Amlodipin so varno uporabljali s tiazidnimi diuretiki, zaviralci adrenergičnih receptorjev beta, dolgodelujočimi nitrati, podjezičnimi pripravki gliceriltrinitrata, nesteroidnimi antirevmatiki, antibiotiki in peroralnimi hipoglikemiki.

  Učinki drugih zdravil na amlodipin

• Zaviralci citokroma CYP3A4: Med sočasno uporabo z zaviralcem CYP3A4 eritromicinom pri mladih bolnikih in diltiazemom pri starejših bolnikih se je koncentracija amlodipina v plazmi povečala za 22 % oziroma za 50 %. Klinični pomen tega izsledka ni povsem pojasnjen. Ni mogoče izključiti, da bi lahko močni zaviralci CYP3A4 (npr. ketokonazol, itrakonazol, ritonavir) močneje povečali koncentracijo amlodipina v plazmi kot diltiazem. Pri hkratni uporabi amlodipina z zaviralci CYP3A4 je potrebna previdnost, čeprav ni bilo nobenih poročil o neželenih dogodkih, ki bi jih lahko pripisali takšni interakciji

• Induktorji CYP3A4: O vplivu induktorjev CYP3A4 na amlodipin ni podatkov. Sočasna uporaba induktorjev CYP3A4 (npr. rifampicina, Hypericum perforatum) lahko zniža koncentracijo amlodipina v plazmi. Skupaj z induktorji CYP3A4 je torej treba amlodipin uporabljati previdno.

  V študijah kliničnih interakcij zdravila grenivkin sok, cimetidin, aluminij z magnezijem (v antacidih) in sildenafil niso vplivali na farmakokinetiko amlodipina.

  Učinki amlodipina na druga zdravila

  Vpliv amlodipina na zniževanje krvnega tlaka prispeva k učinkom drugih antihipertenzivov na zniževanje krvnega tlaka.

  V študijah kliničnih interakcij amlodipin ni vplival na farmakokinetiko atorvastatina, digoksina, etanola (alkohola), varfarina ali ciklosporina.

  Amlodipin ne vpliva na laboratorijske parametre. Interakcije, ki so povezane z bisoprololom:

  Kombinacije, ki niso priporočljive:

• Kalcijevi antagonisti verapamilskega tipa in v manjši meri diltiazemskega tipa: Neugoden vpliv na kontraktilnost, atrioventrikularno prevajanje in krvni tlak. Intravenska uporaba verapamila pri bolnikih, ki se zdravijo za zaviralci adrenergičnih receptorjev beta, lahko vodi do nastanka hude hipotenzije in atrioventrikularnega bloka.

• Antihipertenzivi, ki delujejo na osrednje živčevje, kot so klonidin, metildopa, moksonodin, rilmenidin: Sočasna uporaba antihipertenzivov, ki delujejo na osrednje živčevje, lahko vodi do zmanjšanja srčne frekvence in minutnega srčnega volumna ter vazodilatacije. Pri nagli ukinitvi zdravila se lahko poveča tveganje povratne hipertenzije.

  Kombinacije, ki jih je treba uporabljati posebej previdno:

• Kalcijevi antagonisti dihidropiridinskega tipa, kot je nifedipin: Njihova sočasna uporaba lahko poveča tveganje hipotenzije in ni mogoče izključiti povečanega tveganja za nadaljnje poslabševanje črpalne funkcije prekatov pri bolnikih s srčnim popuščanjem.

• Antiaritmiki I. razreda (npr. dizopiramid, kinidin, lidokain, fenitoin, flekainid, propafenon): Okrepljena sta lahko vpliv na čas atrioventrikularnega prevajanja in negativni inotropni učinek.

• Antiaritmiki III. razreda (npr. amjodaron): Okrepljen je lahko vpliv na čas atrioventrikularnega prevajanja.

• Parasimpatikomimetiki: Sočasna uporaba lahko podaljša čas atrioventrikularnega prevajanja in s tem tudi tveganje za nastanek bradikardije.

• Lokalna zdravila z zaviralci adrenergičnih receptorjev beta (npr. očesne kapljice za zdravljenje glavkoma) lahko prispevajo k sistemskim učinkom bisoprolola.

• Insulin in peroralni antidiabetiki: Okrepitev učinka na zniževanje vrednosti sladkorja v krvi.

  Zaviranje adrenergičnih receptorjev beta lahko prikrije simptome hipoglikemije.

• Anestetiki: Oslabitev refleksne tahikardije in povečano tveganje hipotenzije (za nadaljnje informacije o splošni anesteziji glejte poglavje 4.4).

• Glikozidi digitalisa: Zmanjšanje srčne frekvence, povečanje časa atrioventrikularnega prevajanja.

• Nesteroidni antirevmatiki (NSAID): Nesteroidni antirevmatiki lahko zmanjšajo hipotenzivno delovanje bisoprolola.

• Beta-simpatikomimetiki (npr. izoprenalin, dobutamin): Sočasna uporaba z bisoprololom lahko zmanjša učinek obeh zdravil.

• Simpatikomimetiki, ki aktivirajo tako beta kot alfa adrenergične receptorje (npr. norepinefrin, epinefrin): Sočasna uporaba z bisoprololom lahko razkrije vazokonstriktorske učinke teh zdravil, posredovane z adrenergičnimi receptorji alfa, ki vodijo do povečanja krvnega tlaka. Menijo pa, da so tovrstne interakcije bolj verjetne pri uporabi neselektivnih zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta.

• Sočasna uporaba z antihipertenzivi, pa tudi z drugimi zdravili, ki lahko znižujejo krvni tlak

  (npr. tricikličnimi antidepresivi, barbiturati, fenotiazini), lahko poveča tveganje hipotenzije.

  Kombinacije, ki jih je treba upoštevati:

• Meflokin: povečano tveganje bradikardije.

• Zaviralci monoaminooksidaze (razen zaviralcev MAO-B): Okrepljen hipotenzivni učinek zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta, vendar tudi tveganje hipertenzivne krize.

• Rifampicin: Možno je rahlo zmanjšanje razpolovne dobe bisoprolola zaradi indukcije jetrnih encimov za presnovo zdravil. Prilagoditev odmerka običajno ni potrebna.

• Derivati ergotamina: Poslabšanje motenj prekrvavitve na perifernih delih telesa.

Nosečnost

Bisoprolol ima farmakološke učinke, ki lahko povzročajo škodljivo delovanje na nosečnost in/ali na plod oziroma novorojenčka. Na splošno zaviralci adrenergičnih receptorjev beta zmanjšujejo prekrvavitev posteljice, kar je bilo združeno z zastojem rasti, intrauterino smrtjo ploda, spontanimi splavi in prezgodnjim porodom. Pri plodu oziroma novorojenčku se lahko pojavijo tudi neželeni učinki (npr. hipoglikemija in bradikardija). Če je potrebno zdravljenje z zaviralci

adrenergičnih receptorjev beta, so torej bolj primerni selektivni zaviralci adrenergičnih receptorjev beta β1.

Varnost amlodipina pri človeški nosečnosti ni bila ugotovljena.

Študije razmnoževanja pri podganah niso pokazale nikakršnih toksičnih učinkov, razen poznejšega datuma kotitve in daljšega trajanja kotitve pri odmerkih, ki so bili 50-krat večji od največjega priporočenega odmerka za človeka.

Uporaba zdravila Concordina ni priporočljiva v času nosečnosti, če ni nujno potrebno. Če menite, da je zdravljenje z zdravilom Concordina potrebno, morate skrbno spremljati uteroplacentalni pretok krvi in rast ploda. V primeru škodljivih učinkov na nosečnost ali plod razmislite o uporabi drugega zdravila. Tudi novorojenčka je treba skrbno spremljati. Pojav simptomov hipoglikemije in bradikardije običajno pričakujemo v prvih 3 dneh.

Dojenje

Ni znano, ali se bisoprolol ali amlodipin izločata v materino mleko, zato uporaba zdravila Concordina ni priporočljiva v času dojenja.

Plodnost

Podatki iz študij na živalih niso pokazali nobenega vpliva bisoprololijevega fumarata ali amlodipina na plodnost (glejte poglavje 5.3).

Amlodipin ima lahko majhen do zmeren vpliv na sposobnost vožnje ali upravljanja s stroji. Če se pri bolniku, ki jemlje amlodipin, pojavijo omotica, glavobol, utrujenost ali slabost, je lahko njegova sposobnost odzivanja zmanjšana. V študiji pri bolnikih s koronarno srčno boleznijo bisoprolol ni poslabšal njihove sposobnosti vožnje, vendar odvisno od odziva posameznega bolnika na zdravljenje ni mogoče izključiti vpliva na sposobnost vožnje vozil ali upravljanje s stroji.

To se lahko zgodi predvsem na začetku zdravljenja, med spreminjanjem zdravljenja ali med sočasnim uživanjem alkohola.

Neželeni učinki, ki so jih opazili v teku ločene uporabe zdravilnih učinkovin, so podani v skladu z naslednjo opredelitvijo pogostnosti:

zelo pogosti ≥1/10 pogosti ≥1/100 do <1/10

občasni ≥1/1.000 do <1/100 redki ≥1/10.000 to <1/1.000 zelo redki <1/10.000

neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Povezani z amlodipinom

V s placebom nadzorovanih študijah pri bolnikih, ki so imeli hipertenzijo in angino pektoris, so bili najpogosteje prijavljeni neželeni učinki naslednji: glavobol, edemi (še posebej okoli gležnjev), povečana utrujenost, somnolenca, slabost, trebušne bolečine, pordelost, palpitacije in omotica.

V teh kliničnih preskušanjih niso opažali klinično pomembnih nenormalnih laboratorijskih izvidov v povezavi z jemanjem amlodipina.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Zelo redki: levkopenija, trombocitopenija

Bolezni imunskega sistema

Zelo redki: alergijske reakcije

Presnovne in prehranske motnje

Zelo redki: hiperglikemija

Psihiatrične motnje

Občasni: nespečnost, spremembe razpoloženja (vključno s tesnobo), depresija Redki: zmedenost

Bolezni živčevja

Pogosti: glavobol, omotica, somnolenca (še posebej na začetku zdravljenja) Občasni: sinkopa, hipestezija, parestezije, disgevzija, tremor

Zelo redki: hipertonija, periferna nevropatija

Očesne bolezni

Občasni: motnje vida (vključno z dvojnim vidom)

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Občasni: tinitus

Srčne bolezni

Pogosti: palpitacije

Zelo redki: miokardni infarkt, aritmije (vključno z bradikardijo, ventrikularno tahikardijo in atrijsko fibrilacijo)

Žilne bolezni:

Pogosti: pordelost

Občasni: hipotenzija Zelo redki: vaskulitis

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni: dispneja, rinitis Zelo redki: kašelj

Bolezni prebavil

Pogosti: slabost, trebušne bolečine

Občasni: bruhanje, dispepsija, spremenjeno odvajanje blata (vključno z drisko in zaprtjem), suha usta

Zelo redki: gastritis, hiperplazija dlesni, pankreatitis

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Zelo redki: hepatitis*, zlatenica*

Bolezni kože in podkožja

Občasni: alopecija, purpura, obarvanje kože, hiperhidroza, pruritus, izpuščaj, eksantem Zelo redki: angioedem, multiformni eritem, urtikarija, eksfoliativni dermatitis, Stevens-

Johnsonov sindrom, Quinckejev edem, preobčutljivost za svetlobo

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Pogosti: otekanje gležnjev

Občasni: artralgija, mialgija, mišični krči, bolečine v hrbtu

Bolezni sečil

Občasni: polakisurija, motnje uriniranja, nokturija

Motnje reprodukcije in dojk

Občasni: impotenca, ginekomastija

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Pogosti: edem, utrujenost

Občasni: bolečine v prsih, astenija, bolečine, slabo počutje

Preiskave

Občasni: povečanje telesne mase, zmanjšanje telesne mase Zelo redki: zvišane vrednosti jetrnih encimov*

*v večini primerov s holestazo

Povezani z bisoprololom

Presnovne in prehranske motnje

Redki: zvišane vrednosti trigliceridov

Psihiatrične motnje

Občasni: depresija

Redki: nočne more, halucinacije

Bolezni živčevja

Pogosti: omotica**, glavobol** Občasni: motnje spanja

Redki: sinkopa

Očesne bolezni

Redki: zmanjšano izločanje solz (to je treba upoštevati, če bolnik nosi kontaktne leče) Zelo redki: konjunktivitis

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Redki: motnje sluha

Srčne bolezni

Občasni: motnje AV prevajanja, poslabšanje obstoječega srčnega popuščanja, bradikardija

Žilne bolezni

Pogosti: občutek hlada in odrevenelosti v udih Občasni: hipotenzija

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni: bronhospazem pri bolnikih z bronhialno astmo ali obstruktivno pljučno boleznijo v pretekli anamnezi

Redki: alergijski rinitis

Bolezni prebavil

Pogosti: prebavne težave, kot so slabost, bruhanje, driska, zaprtje

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Redki: hepatitis

Bolezni kože in podkožja

Redki: preobčutljivostne reakcije, kot so pruritus, pordelost in izpuščaj

Zelo redki: alopecija; zaviralci adrenergičnih receptorjev beta lahko sprožijo pojav psoriaze ali jo poslabšajo oziroma lahko povzročijo psoriazi podobno kožno motnjo

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Občasni: mišična oslabelost in krči

Motnje reprodukcije in dojk

Redki: impotenca

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Pogosti: utrujenost**

Občasni: izčrpanost**

Preiskave

Redki: zvišane vrednosti jetrnih encimov (ALAT, ASAT)

**Ti simptomi se pojavljajo še posebej na začetku zdravljenja. Običajno so blagi in pogosto izginejo v 1-2 tednih.

Preveliko odmerjanje amlodipina:

Pri človeku so izkušnje z namernim prevelikim odmerjanjem omejene.

Simptomi

Podatki, ki so na voljo, kažejo, da lahko izrazito preveliko odmerjanje vodi do čezmerne periferne vazodilatacije in morda tudi do refleksne tahikardije. Poročali o so izraziti in verjetno daljši sistemski hipotenziji vse do šoka, s smrtnim izidom.

Zdravljenje

Pri klinično pomembni hipotenziji zaradi prevelikega odmerjanja amlodipina je potrebna aktivna podpora srčnožilnemu sistemu, vključno s pogostim nadziranjem delovanja srca in dihal, dvigom udov ter spremljanjem volumna krvi v obtoku in odvajanja seča.

Za ponovno vzpostavitev žilnega tonusa in normalnega krvnega tlaka bo lahko potrebna uporaba vazokonstriktorja, če ni nobenih kontraindikacij za njegovo uporabo. Intravensko dajanje kalcijevega glukonata lahko pomaga izničiti učinke blokade kalcijevih kanalčkov.

V nekaterih primerih je lahko koristno izpiranje želodca. Pri zdravih prostovoljcih so pokazali, da uživanje aktivnega oglja do 2 uri po jemanju 10 mg amlodipina zmanjša absorpcijo amlodipina.

Ker je amlodipin v velikem odstotku vezan na beljakovine, dializa verjetno ne bo koristna.

Preveliko odmerjanje bisoprolola

Simptomi

Najpogostejši znaki, ki jih lahko pričakujemo pri prevelikem odmerjanju zaviralca adrenergičnih receptorjev beta, so bradikardija, hipotenzija, bronhospazem, akutna srčna insuficienca in hipoglikemija. Doslej so poročali o nekaj primerih prevelikega odmerjanja bisoprolola pri bolnikih s hipertenzijo in/ali ishemično srčno boleznijo, pri katerih so opazili bradikardijo in/ali hipotenzijo. Vsi ti bolniki so okrevali. Opazne so velike razlike med posamezniki glede občutljivosti in odzivanja na enkratni velik odmerek bisoprolola in bolniki s srčnimi boleznimi so opazno bolj občutljivi na učinke bisoprolola.

Zdravljenje

Na splošno velja, da če pride do prevelikega odmerjanja, je treba zdravljenje z bisoprololom ustaviti in bolniku uvesti podporno in simptomatsko terapijo. Omejeni podatki, ki so na voljo, kažejo, da se bisoprolol zelo malo odstranjuje z dializo.

Na podlagi pričakovanega farmakološkega delovanja in priporočil za uporabo drugih zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta je treba glede na klinično stanje bolnika upoštevati naslednje splošne ukrepe.

Bradikardija: Bolniku dajte intravenski atropin. Če je odziv nanj nezadosten, lahko previdno dodate še izoprenalin ali kakšno drugo zdravilo s pozitivnim kronotropnim delovanjem. V nekaterih primerih bo lahko potrebna vgraditev transvenskega srčnega spodbujevalnika.

Hipotenzija: Bolniku dajte intravensko infuzijo tekočin in vazopresorjev. Koristen je lahko tudi intravensko dan glukagon.

AV blok (druge ali tretje stopnje): Bolnika skrbno spremljajte in ga zdravite z infuzijo izoprenalina ali vgraditvjo srčnega spodbujevalnika.

Akutno poslabšanje srčnega popuščanja: Bolniku dajte intravenske diuretike, zdravila s pozitivnim inotropnim delovanjem in vazodilatatorje.

Bronhospazem: Bolnika zdravite z bronhodilatatorji, kot so izoprenalin, β2-simpatikomimetiki in/ali aminofilin.

Hipoglikemija: Bolniku dajte intravensko glukozo.

Omejeni podatki, ki so na voljo, kažejo, da se bisoprolol zelo malo odstranjuje z dializo.