Valoran 1 g prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Valoran 1 g
Hude okužbe, ki jih povzročajo za cefotaksim občutljivi patogeni (glejte poglavje 5.1):
-
okužbe dihal,
-
okužbe ušes, nosu in grla,
-
okužbe ledvic in sečil,
-
okužbe kože in mehkih tkiv,
-
okužbe kosti in sklepov,
-
genitalne okužbe, vključno z gonorejo,
-
okužbe v trebušni votlini (vključno s peritonitisom),
-
meningitis,
-
lymska borelioza (še posebej II. in III. stadij),
-
sepsa,
-
endokarditis.
Perioperativna profilaksa pri bolnikih s povečanim tveganjem za okužbe.
Pri uporabi cefotaksima je potrebno upoštevati uradne lokalne smernice za ustrezno uporabo antibiotikov.
Odmerjanje
Mladostniki in otroci, starejši od 12 let
Klinične izkušnje kažejo, da je cefotaksim pri hudih in zapletenih okužbah potrebno dajati
intravensko. Odrasli in otroci, starejši od 12 let, običajno dobivajo 1 g do 2 g cefotaksima vsakih 12 ur. V hudih primerih lahko odmerek povečamo na največ 12 g. Dnevni odmerek do 6 g lahko
razdelimo na vsaj dva enkratna odmerka vsakih 12 ur. Večje dnevne odmerke je potrebno razdeliti na
| Vrsta okužbe | Enkratenodmerek cefotaksima | Interval odmerjanja | Dnevniodmerek cefotaksima |
| Tipične okužbe, pri katerih je zaznan občutljivpatogen, ali obstaja sum na takšen patogen | 1 g | 12 ur | 2 g |
| Okužbe, pri katerih so zaznani različni patogeni, ki so zelo občutljivi ali srednje občutljivi, ali obstaja sum na takšne patogene | 2 g | 12 ur | 4 g |
| Nejasne bakterijske okužbe, ki jih ni mogoče lokalizirati, kot tudi okužbe, ki so življenjsko nevarne za bolnika | 2-3 g | 8 urdo največ 6 urdo največ 4 ur | 6 gdo največ 8 gdo največ 12 g |
vsaj 3 do 4 enkratne odmerke vsakih 8 ali 6 ur. Naslednja preglednica prikazuje režime odmerjanja:
Pediatrična populacija
Dojenčkom in otrokom, do 12. leta starosti dajemo 50 mg do 100 mg cefotaksima (do največ 150 mg) na kilogram telesne mase na dan (odvisno od resnosti okužbe), ki ga razdelimo v enake enkratne odmerke in jih dajemo v intervalih na 12 (do 6) ur.
V posameznih primerih, še posebej pri okužbah, ki ogrožajo življenje, bo dnevni odmerek lahko
potrebno povečati na 200 mg cefotaksima na kilogram telesne mase.
Nedonošenčkom se ne sme dajati odmerkov, večjih od 50 mg cefotaksima na kilogram telesne mase na dan, saj je potrebno upoštevati nezrelost njihovih ledvic in ledvičnega delovanja.
Posebna priporočila za odmerjanje
Gonoreja
Za zdravljenje gonoreje pri odraslih damo 0,5 g cefotaksima intramuskularno v enkratnem odmerku. Pri manj občutljivih patogenih je lahko potrebno odmerek povečati. Pred začetkom zdravljenja je bolnika potrebno testirati na sifilis.
Perioperativna profilaksa okužb
Priporočen odmerek pri perioperativni profilaksi okužb je 1 g do 2 g cefotaksima 30 do 60 min pred
operacijo. Glede na stopnjo tveganja za okužbo lahko enak odmerek ponovimo.
Lymska borelioza
Dnevni odmerek je 6 g cefotaksima (14 do 21 dni). Dnevni odmerek je običajno razdeljen na 3 odmerke (2 g cefotaksima trikrat na dan), v nekaterih primerih pa je bil razdeljen na 2 odmerka (3 g cefotaksima dvakrat na dan). Ta priporočila za odmerjanje niso oblikovana na podlagi kontroliranih kliničnih preskušanjih, temveč na opazovanju posameznih primerov.
Kombinirano zdravljenje
Kombinirano zdravljenje s cefotaksimom in aminoglikozidi brez antibiograma je indicirano pri hudih okužbah, ki ogrožajo življenje. Pri dajanju cefotaksima v kombinaciji z aminoglikozidi je potrebno spremljati delovanje ledvic.
V primeru okužb, ki jih povzroči Pseudomonas aeruginosa, je lahko indicirano tudi kombinirano zdravljenje z drugimi antibiotiki, ki so učinkoviti proti Pseudomonas.
Za profilakso okužb pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom je lahko indicirano tudi
kombinirano zdravljenje z drugimi ustreznimi antibiotiki.
Odmerjanje pri ledvični okvari:
Pri bolnikih z očistkom kreatinina manj kot 10 ml/min je potrebno, po običajnem začetnem odmerku, vzdrževalni odmerek zmanjšati na polovico običajnega odmerka, interval odmerjanja pa se ne spremeni.
Bolniki na hemodializi dobivajo 1 g do 2 g cefotaksima na dan, odvisno od resnosti okužbe. Na dan hemodialize je cefotaksim potrebno dati po dializi.
Bolniki na peritonealni dializi dobivajo 1 g do 2 g cefotaksima na dan, odvisno od resnosti okužbe. Cefotaksim se ne izloča s peritonealno dializo.
Način uporabe
Intravensko injiciranje
Za intravensko injiciranje raztopimo 1 g cefotaksima v najmanj 4 ml vode za injekcije, 2 g cefotaksima pa v najmanj 10 ml vode za injekcije. Nato raztopino injiciramo neposredno v veno 3 do 5 minut.
Pri hitrem injiciranju v centralno veno preko centralnega venskega katetra (CVC - central venous catheter) so opazili možno življenje ogrožajočo aritmijo (glejte tudi poglavje 4.4).
Intravensko infundiranje
Za kratkotrajno intravensko infuzijo raztopimo 1 g ali 2 g cefotaksima v 40 ml do 50 ml vode za injekcije ali kompatibilne raztopine za infundiranje in ga intravensko infundiramo približno 20 min. Za dolgotrajno intravensko infuzijo raztopimo 2 g cefotaksima v 100 ml izotonične raztopine natrijevega klorida ali raztopine glukoze in ga intravensko infundiramo 50 do 60 min. Uporabimo lahko tudi drugo kompatibilno raztopino za infundiranje (npr. raztopino natrijevega laktata, Ringerjevo raztopino).
Intramuskularno injiciranje
Za intramuskularno injiciranje raztopimo 1 g cefotaksima v 4 ml vode za injekcije. Nato injiciramo globoko v glutealno mišico. Za preprečevanje bolečine med intramuskularnim injiciranjem lahko raztopimo 1 g cefotaksima v 4 ml 1 % raztopine lidokaina. Take raztopine ne smemo injicirati intravaskularno, saj lahko intravaskularno dajanje lidokaina povzroči nemir, tahikardijo, nenormalno prevodnost, kot tudi bruhanje in konvulzije. Cefotaksima, pripravljenega z lidokainom, ne smemo
dajati otrokom, mlajšim od 30 mesecev. Pri pripravi take raztopine je potrebno upoštevati navodilo za
uporabo zdravila, ki vsebuje lidokain.
Priporočeno je, da ne injiciramo več kot 4 ml zdravila na eno stran. Če je dnevni odmerek večji od 2 g cefotaksima ali če cefotaksim injiciramo pogosteje kot dvakrat na dan, je priporočena uporaba intravenske injekcije.
Trajanje zdravljenja je odvisno od poteka bolezni. Zdravila VALORAN 2 g se ne sme dati intramuskularno.
Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Zaradi tveganja za anafilaktični šok je zdravilo VALORAN kontraindicirano v primeru predhodno
znanih takojšnih preobčutljivostnih reakcij ali hudih preobčutljivostnih reakcij na cefotaksim ali druge
cefalosporine, pa tudi pri anafilaktičnih reakcijah na peniciline ali druge betalaktamske antibiotike. Uporaba cefotaksima, mešanega z lidokainom, za intramuskularno injiciranje ni indicirana pri otrocih, mlajših od 30 mesecev. Pri pripravi raztopine je potrebno upoštevati navodilo za uporabo zdravila, ki vsebuje lidokain.
Anafilaktične reakcije
Pri bolnikih, ki so prejemali cefotaksim, so poročali o resnih preobčutljivostnih reaakcijah (npr. angioedem, bronhospazem, anafilaksija, ki lahko vodi do šoka), tudi s smrtnim izidom (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
V teh primerih je potrebno zdravljenje s cefotaksimom ukiniti in uvesti ustrezno zdravljenje (npr.
zdravljenje šoka).
Pred uporabo cefotaksima pri bolnikih s kakršno koli preobčutljivostjo na peniciline in druge betalaktamske antibiotike je potrebna posebna previdnost zaradi morebitne navzkrižne alergije (za kontraindikacije pri znanih preobčutljivostnih reakcijah glejte poglavje 4.3).
Cefotaksim je potrebno uporabljati posebej previdno tudi pri bolnikih z drugimi alergijskimi reakcijami (npr. seneni nahod ali bronhialna astma), saj je tveganje za resne preobčutljivostne reakcije pri teh bolnikih povečano.
Hude kožne reakcije
V povezavi z zdravljenjem s cefotaksimom so v obdobju trženja poročali o hudih kožnih neželenih učinkih, vključno z akutno generalizirano eksantemsko pustulozo (AGEP), Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS), toksično epidermalno nekrolizo (TEN), reakcijo na zdravilo z eozinofilijo in
sistemskimi simptomi (DRESS), ki so lahko življenjsko nevarni ali smrtni.
Pri predpisovanju zdravila je treba bolnike podučiti o znakih in simptomih kožnih reakcij.
Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba zdravljenje s cefotaksimom takoj prekiniti. Če so se pri bolniku ob uporabi cefotaksima pojavili AGEP, SJS, TEN ali DRESS, se zdravljenje s cefotaksimom ne sme ponovno začeti in ga je treba dokončno ukiniti.
Pri otrocih se pojav izpuščaja lahko zamenja z osnovno okužbo ali alternativnim infekcijskim procesom, zato morajo zdravniki pri otrocih, pri katerih se med zdravljenjem s cefotaksimom pojavijo simptomi izpuščaja in zvišane telesne temperature, pomisliti na možnost reakcije na cefotaksim.
Bolezen, povezana s Clostridium difficile (npr. psevdomembranski kolitis)
Huda in vztrajna driska med zdravljenjem ali prvih nekaj tednov po zdravljenju lahko kaže na s Clostridium difficile povezano bolezen. Njena najhujša oblika, psevdomembranski kolitis, je lahko življenjsko nevarna. Diagnozo je možno potrditi z endoskopsko ali histološko preiskavo.
Pri sumu na psevdomembranski kolitis je zdravljenje s cefotaksimom potrebno nemudoma ukiniti in takoj uvesti ustrezno zdravljenje (npr. dajanje posebnih antibiotikov/kemoterapevtikov, ki so klinično dokazano učinkoviti). Bolniki ne smejo jemati zdravil, ki zavirajo peristaltiko. Zastajanje blata lahko pospeši s Clostridium difficile povezano bolezen.
Hematološke reakcije
Med zdravljenjem s cefotaksimom, zlasti v primeru dolgotrajnega zdravljenja, se lahko pojavijo levkopenija, nevtropenija in, redkeje, odpoved kostnega mozga, pancitopenija ali agranulocitoza. Med zdravljenjem, ki traja dlje od 7 do 10 dni, je zato potrebno opravljati preiskave krvi. V primeru spremembe v krvni sliki je potrebno premisliti o ukinitvi zdravljenja s cefotaksimom.
Poročali so o nekaj primerih ezinofilije ter trombocitopenije in hemolitične anemije, ki so po prekinitvi zdravljenja s cefotaksimom hitro minile (glejte tudi poglavje 4.8).
Encefalopatija
Betalaktamski antibiotiki, tudi cefotaksim, lahko povečajo tveganje za pojav encefalopatije, ki jo lahko spremljajo tudi konvulzije, zmedenost, motnje zavesti in motnje gibanja. To se lahko zgodi pri uporabi velikih odmerkov, v primeru prevelikega odmerjanja ali pri bolnikih z okvarjenim ledvičnim delovanjem (glejte poglavji 4.8 in 4.9). Bolnike je treba poučiti, da morajo o pojavu takšnih reakcij nemudoma obvestiti zdravnika. V primeru pojava konvulzij so indicirani običajni nujni ukrepi, zdravljenje s cefotaksimom pa je potrebno po oceni tveganj in koristi prekiniti.
Bolniki z ledvično insuficienco
Pri bolnikih z okvaro ledvic je potrebno odmerek prilagoditi glede na očistek kreatinina (glejte poglavje 4.2).
Cefotaksim je potrebno previdno dajati hkrati z aminoglikozidi, probenecidom ali drugimi
nefrotoksičnimi zdravili (glejte poglavje 4.5). Pri teh bolnikih ter pri starejših bolnikih in bolnikih z obstoječo disfunkcijo ledvic je treba spremljati delovanje ledvic.
Previdnost pri dajanju
Poročali so o življenjsko nevarnih srčnih aritmijah po hitrem intravenskem dajanju cefotaksima pri nekaterih bolnikih, ki so prejeli cefotaksim prek centralnega venskega katetra. Potrebno je torej
upoštevati priporočeno hitrost injiciranja (glejte poglavje 4.2).
Spremljanje
Tako kot pri uporabi vseh antibiotikov lahko dajanje cefotaksima (še posebej med dolgotrajnejšim zdravljenjem) povzroči povečanje števila patogenov, ki so odporni na uporabljeno zdravilo. Bolnika je potrebno spremljati, če bi se pojavili znaki morebitne kasnejše ponovne okužbe s takšnimi patogeni.
Kasnejše okužbe je potrebno ustrezno zdraviti.
Cefotaksim ni primeren za zdravljenje sifilisa.
Na voljo ni dovolj kliničnih izkušenj z uporabo cefotaksima pri okužbah s Salmonella typhi, Paratyphi
A in Paratyphi B.
Vpliv na laboratorijske izvide
Tako kot pri drugih cefalosporinih je lahko tudi pri nekaterih bolnikih, ki se zdravijo s cefotaksimom, Coombsov preizkus pozitiven. Ta pojav lahko spremeni tudi izid navzkrižnega preizkusa ujemanja krvi.
Izvid določanja glukoze v urinu z nespecifičnimi redukcijskimi reagenti je lahko lažno pozitiven. Do
tega ne prihaja pri uporabi metode z glukoza-oksidazo.
Vsebnost natrija
Zdravilo VALORAN 1 g vsebuje približno 48 mg (2,09 mmol) natrija v eni viali, kar je enako 2,4 %
največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
Zdravilo VALORAN 2 g vsebuje približno 96 mg (4,18 mmol) natrija v eni viali, kar je enako 4,8 %
največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
Drugi antibiotiki
Cefotaksima ne smemo dajati v kombinaciji z bakteriostatičnimi antibiotiki (npr. s tetraciklini, z eritromicinom, kloramfenikolom ali s sulfonamidi), ker ima antagonistični učinek na antibakterijski učinek in vitro. Pri dajanju cefotaksima z aminoglikozidi lahko pride do sinergističnega učinka.
Zdravila za pospeševanje izločanja sečne kisline (urikozuriki)
Probenecid moti prenos cefotaksima skozi ledvične tubule, zaradi česar je izpostavljenost cefotaksimu povečana približno dvakrat in ledvični očistek zmanjšan na polovico pri terapevtskih odmerkih.
Prilagoditev odmerka cefotaksima pri bolnikih z normalno ledvično funkcijo zaradi velikega terapevtskega razpona cefotaksima ni potrebna. Prilagoditev odmerka pa je lahko indicirana pri bolnikih z ledvično okvaro (glejte poglavji 4.2 in 4.4).
Aminoglikozidi in diuretiki
Pri dajanju cefotaksima v kombinaciji z zdravili, ki lahko potencialno škodujejo ledvicam (npr. aminoglikozidnimi antibiotiki, polimiksinom B in kolistinom) ali močnimi diuretiki (npr.
furosemidom), moramo spremljati delovanje ledvic, saj lahko cefotaksim, tako kot drugi cefalosporini,
poveča nefrotoksičnost navedenih učinkovin (glejte poglavje 4.4).
Nosečnost
Varnost uporabe cefotaksima med nosečnostjo ni dokazana.
Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost
razmnoževanja in razvoja. Vendar ustreznih in dobro nadzorovanih študij pri nosečnicah ni. Cefotaksim prehaja skozi placento. Cefotaksima zato med nosečnostjo ne smemo uporabljati, razen če je pričakovana korist večja od kakršnega koli možnega tveganja.
Dojenje
Cefotaksim se izloča v materino mleko.
Uporaba cefotaksima med dojenjem lahko učinkuje na črevesno floro dojenčka, lahko povzroči drisko, naselitev kvasovkam podobnih glivic in senzibilizacijo dojenčka.
Odločiti se je potrebno med prenehanjem dojenja in prekinitvijo zdravljenja s cefotaksimom. Pri tem je potrebno upoštevati koristi dojenja za dojenčka in koristi zdravljenja za mater.
Glede na dosedanje izkušnje cefotaksim v majhnih do srednje velikih odmerkih nima vpliva na sposobnost koncentracije in odzivanja.
Če se pojavijo kakršni koli neželeni učinki, kot sta vrtoglavost in encefalopatija (ki je lahko povezana s konvulzijami, zmedenostjo, motnjami zavesti in gibanja), je bolnikom potrebno odsvetovati vožnjo in upravljanje strojev (glejte tudi poglavji 4.4 in 4.8).
| Organski sistem | Zelo pogosti(≥ 1/10) | Pogosti(≥1/100 do<1/10) | Občasni (≥1/1,000 do<1/100) | Neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivihpodatkov)1 |
| Infekcijske in parazitske bolezni | Superinfekcije (glejte poglavje 4.4), npr. ustna ali vaginalnakandidiaza | |||
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | Granulocitopenija, levkocitopenija, eozinofilija, trombocitopenija | Odpoved kostnega mozga, pancitopenija, nevtropenija, agranulocitoza (glejte poglavje 4.4), hemolitičnaanemija | ||
| Bolezni imunskega sistema | Jarisch-Herxheimerjeva reakcija2 | Anafilaktične reakcije, angioedem,bronhospazem, anafilaktični šok | ||
| Bolezni živčevja | Konvulzije (glejte poglavje 4.4) | Glavobol, vrtoglavost, encefalopatija3 (glejte poglavje4.4) | ||
| Srčne bolezni | Tahikardija, aritmija po hitri bolusni aplikaciji prek centralnegavenskega katetra | |||
| Bolezni prebavil | Driska, izguba apetita | Navzea, bruhanje,bolečina v trebuhu, |
| Organski sistem | Zelo pogosti(≥ 1/10) | Pogosti(≥1/100 do<1/10) | Občasni (≥1/1,000 do<1/100) | Neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivihpodatkov)1 |
| enterokolitis (tudi hemoragični), psevdomembranski kolitis (glejtepoglavje 4.4) | ||||
| Bolezni jeter,žolčnika in žolčevodov | Povišane vrednosti jetrnih encimov (ALAT, ASAT, LDH,gama-GT in/ali alkalne fosfataze) in/ali bilirubina4 | Hepatitis1 (možno z zlatenico) | ||
| Bolezni kože in podkožja | Izpuščaj, pruritus, urtikarija | Multiformni eritem, Stevens-Johnsonov sindrom, toksična epidermalna nekroliza, akutno generaliziran pustularni izpuščaj, reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS) (glejtepoglavje 4.4) | ||
| Bolezni mišično-skeletnegasistema in vezivnega tkiva | Težave s sklepi(npr. otekanje) | |||
| Bolezni sečil | Ledvična okvara/ povišane vrednosti kreatinina insečnine (še posebej pri predpisovanju skupaj zaminoglikozidi) | Akutna ledvična odpoved (glejte poglavje 4.4), intersticijski nefritis | ||
| Spošne težave in spremembe na mestu aplikacije | Bolečina namestu injiciranja,i.m. dajanje: zatrdlina | Povišana telesna temperatura, vnetne reakcije na mestu aplikacije, vključno sflebitisom/ tromboflebitisom | Občutek vročine in bruhanje pri hitrem intravenskem injiciranju |
1Izkušnje iz obdobja po prihodu zdravila na trg
2Pri zdravljenju okužb s spirohetami (npr. lymska borelioza) se lahko pojavi Jarisch-Herxheimerjeva reakcija s povišano telesno temperaturo, mrzlico, glavobolom in nelagodjem v sklepih. Po nekaj tednih zdravljenja lymske borelioze so poročali o enem ali večih naslednjih simptomih: kožni izpuščaj, srbenje, povišana telesna temperatura, levkopenija, povišane vrednosti jetrnih encimov, oteženo dihanje, nelagodje v sklepih. Ti simptomi delno sovpadajo s simptomi osnovne bolezni bolnikov, ki jih zdravimo.
3Betalaktamski antibiotiki, vključno s cefotaksimom, lahko, še posebej pri velikih odmerkih, v primeru prevelikega odmerjanja in pri bolnikih z okvarjenim ledvičnim delovanjem, povečajo tveganje za pojav encefalopatije, ki jo lahko spremljajo ekscitacija osrednjega živčnega sistema, mioklonus, konvulzije, zmedenost, motnje zavesti in motnje gibanja.
4Povišane vrednosti jetrnih encimov ali bilirubina redko presežejo dvakratno zgornjo mejo normalnega
območja in nakazujejo različne oblike poškodb jeter (običajno holestatske in brez simptomov).
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco,
Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, tel: +386 (0)8 2000
500, faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.
V primeru prevelikega odmerjanja je potrebno dajanje cefotaksima prekiniti in po potrebi uvesti ukrepe za pospeševanje izločanja. Cefotaksim se lahko izloči s hemodializo, peritonealna dializa pa je neučinkovita pri izločanju cefotaksima. Antidot ne obstaja.
Simptomi prevelikega odmerjanja
Ni poročil o primerih zelo hude zastrupitve pri ljudeh. Simptomi večinoma ustrezajo profilu neželenih učinkov. Uporaba betalaktamskih antibiotikov, vključno s cefotaksimom, je povezana s tveganjem za encefalopatijo, ki jo spremljajo ekscitacija osrednjega živčnega sistema, mioklonus, zmedenost, motnje zavesti, motnje gibanja in konvulzije. Uporaba velikih odmerkov, preveliko odmerjanje,
zmanjšano delovanje ledvic, epilepsija in meningitis povečajo tveganje za pojav tega neželenega učinka.
Zdravljenje
Centralno povzročene konvulzije lahko zdravimo z diazepamom ali s fenobarbitalom, ne pa s
fenitoinom. V primeru anafilaktične reakcije je potrebno uvesti običajne takojšnje ukrepe, če je
mogoče ob pojavu prvih simptomov šoka. Sicer pa je priporočeno simptomatsko zdravljenje neželenih učinkov, ki ga uvedemo po potrebi.
Farmakološke lastnosti - Valoran 1 g
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje bakterijskih infekcij; drugi betalaktamski antibiotiki; cefalosporini tretje generacije, oznaka ATC: J01DD01.
Mehanizem delovanja
Mehanizem delovanja cefotaksima temelji na zaviranju sinteze bakterijske stene (v rastni fazi) s pomočjo blokiranja beljakovin, ki vežejo penicilin (PBPs - penicillin binding proteins), kot so na primer transpeptidaze. To povzroči baktericidni učinek.
Farmakokinetično/farmakodinamično razmerje
Učinkovitost je v osnovi odvisna od časa, v katerem je koncentracija učinkovine nad minimalno
inhibitorno koncentracijo (MIC - minimum inhibitory concentration) patogena.
Mehanizem odpornosti
Odpornost na cefotaksim lahko temelji na naslednjih mehanizmih:
-
Inaktivacija z betalaktamazami: cefotaksim lahko hidrolizirajo določene betalaktamaze, še posebej betalaktamaze z razširjenim spektrom delovanja (ESBLs - extended spectrum beta-lactamases), ki so na primer prisotne v sevih Escherichia coli ali Klebsiella pneumoniae, ali pa konstitutivno nastale betalaktamaze vrste AmpC, na primer tiste, ki so bile zaznane v Enterobacter cloacae. Pri okužbah, ki jih povzročajo bakterije, ki imajo inducirano AmpC-betalaktamazo in so in vitro
občutljive na cefotaksim, obstaja tveganje, da bodo med zdravljenjem okužbe izbrani mutanti s konstitutivnim (aktiviranim) nastajanjem betalaktamaz vrste AmpC.
-
Zmanjšana afiniteta beljakovin, ki vežejo penicilin (PBPs), za cefotaksim: pridobljeno odpornost na pnevmokoke in druge streptokoke povzročijo spremembe v obstoječih beljakovinah, ki vežejo penicilin. Te spremembe so posledica mutacije. Proti meticilinu (oksacilinu) odporne stafilokoke pa povzroča nastajanje dodatne beljakovine, ki veže penicilin (PBP), z zmanjšano afiniteto za cefotaksim.
-
Zaradi nezadostnega prehajanja cefotaksima skozi zunanjo celično steno lahko pri gram-negativnih bakterijah pride do nezadostnega zaviranja delovanja beljakovin, ki vežejo penicilin.
-
Zaradi iztočnih membranskih črpalk, cefotaksim prehaja iz celic z aktivnim transportom. Popolna navzkrižna odpornost obstaja med cefotaksimom in ceftriaksonom ter delno med cefotaksimom in drugimi penicilini in cefalosporini.
Mejne vrednosti
Testiranje cefotaksima se izvaja z uporabo običajnih serij razredčitev. Določili so naslednje minimalne inhibitorne koncentracije za občutljive in odporne patogene:
Mejne vrednosti po EUCAST (European Committee on Antimicrobial Susceptibility Testing)
| Patogen | Občutljivi | Odporni |
| Enterobacteriaceae | ≤ 1 mg/l | > 2 mg/l |
| Staphylococcus spp.1 | 1 | 1 |
| Streptococcus spp. (skupine A, B, C, G)2 | 2 | 2 |
| Streptococcus pneumonia | ≤ 0,5 mg/l | > 2 mg/l |
| Haemophilus influenzae | ≤ 0,12 mg/l | > 0,12 mg/l |
| Moraxella catarrhalis | ≤ 1 mg/l | > 2 mg/l |
| Neisseria gonorrhoeae | ≤ 0,12 mg/l | > 0,12 mg/l |
| Neisseria meningitidis | ≤ 0,12 mg/l | > 0,12 mg/l |
| Mejne vrednosti za nespecifične vrste3 * | ≤ 1 mg/l3 | > 2 mg/l3 |
1Na občutljivost bakterij Staphylococcus spp. je sklepati iz občutljivosti za oksacilin ali cefoksitin. Na meticilin (oksacilin) odporne stafilokoke se uvršča med odporne patogene ne glede na rezultate testiranj.
2 Na občutljivost bakterij Streptococcus spp. (skupine A, B, C, G) je sklepati iz občutljivosti na penicilin G.
3Vrednosti pri dnevnem intravenskem odmerku 3 x 1 g in največjem dnevnem odmerku, ki znaša
najmanj 3 x 2 g.
*Temelji večinoma na serumski farmakokinetiki.
Klinična učinkovitost proti specifičnim patogenom
Prevalenca pridobljene odpornosti se lahko pri določenih vrstah razlikuje geografsko in s časom, zato so zaželeni podatki o lokalni odpornosti, še zlasti pri zdravljenju hudih okužb. Če je lokalna
prevalenca odpornosti takšna, da je uporabnost cefotaksima vprašljiva pri vsaj nekaterih vrstah okužb, je potrebno poiskati nasvet strokovnjaka.
Pogosto občutljive vrste
Grampozitivni aerobi
Staphylococcus aureus (občutljiv za meticilin)
Streptococcus agalactiae°
Streptococcus pneumoniae (vključno s sevi, odpornimi na penicilin)
Streptococcus pyogenes
Gramnegativni aerobi Borrelia burgdorferi° Haemophilus influenzae Klebsiella oxytoca% Moraxella catarrhalis° Neisseria gonorrhoeae° Neisseria meningitidis° Proteus mirabilis% Proteus vulgaris°
Vrste, pri katerih je lahko problem pridobljena odpornost
Grampozitivni aerobi Staphylococcus aureus∋ Staphylococcus epidermidis+ Staphylococcus haemolyticus+ Staphylococcus hominis+
Gramnegativni aerobi Citrobacter freundii Enterobacter aerogenes Enterobacter cloacae Escherichia coli% Klebsiella pneumoniae% Morganella morganii Serratia marcescens
Anaerobi Bacteroides fragilis
Inherentno odporni mikroorganizmi
Grampozitivni aerobi Enterococcus spp.
Listeria monocytogenes
Staphylococcus aureus (methicillin resistant)
Gramnegativni aerobi Acinetobacter spp.
Legionella pneumophila Pseudomonas aeruginosa Stenotrophomonas maltophilia
Anaerobi Clostridium difficile
Drugi Chlamydia spp.
Chlamydophila spp.
Mycoplasma spp.
Treponema pallidum
°Ob objavi te preglednice niso obstajali aktualni podatki. Podatki iz primarne literature, standardne reference in terapevtske smernice predvidevajo občutljivost bakterij.
+V najmanj enem območju je stopnja odpornosti nad 50 %.
%Sevi, ki izločajo betalaktamaze z razširjenim spektrom delovanja (ESBL), so vedno odporni.
∋V ambulantnem okolju je stopnja odpornosti < 10 %.
Absorpcija
Cefotaksim dajemo parenteralno. Po intravenski injekciji 1 g cefotaksima so bile serumske
koncentracije približno 81-102 mg/l po 5 minutah in 46 mg/l po 15 minutah. 8 minut po intravenski injekciji 2 g cefotaksima so bile serumske koncentracije 167-214 mg/l.
Po intramuskularnem dajanju je največja serumska koncentracija (približno 20 mg/l po 1 g cefotaksima) dosežena v 30 minutah.
Porazdelitev
Cefotaksim dobro prodira v različna tkiva. Prehaja skozi placento in v tkivih ploda dosega velike koncentracije (do 6 mg/kg). V materino mleko se izločajo le majhne količine cefotaksima (koncentracije v materinem mleku: 0,4 mg/l po 2 g cefotaksima).
Ko so možganske ovojnice vnete, cefotaksim in deacetil-cefotaksim prehajata krvno-možgansko bariero in dosežeta terapevtsko učinkovite koncentracije (npr. pri okužbah, ki jih povzročajo gramnegativne bakterije in pnevmokoki).
Navidezni volumen porazdelitve cefotaksima je 21-37 l. Vezava cefotaksima na plazemske
beljakovine je približno 25-40 %.
Biotransformacija
Pri ljudeh se cefotaksim obširno presnovi. Po parenteralni aplikaciji se približno 15-25 % odmerka
izloči v obliki O-deacetil-cefotaksima. Presnovek ima dobro antibakterijsko delovanje proti različnim
vrstam patogenov.
Poleg O-deacetil-cefotaksima obstajata še dva neaktivna laktona. Deacetil-cefotaksim proizvaja lakton v obliki intermediata, ki ga ni mogoče zaznati v urinu ali plazmi, ker se hitro pretvori v stereoizomere laktona z odprtim obročem (betalaktamski obroč). Tudi ti se izločajo z urinom.
Izločanje
Večina cefotaksima in deacetil-cefotaksima se izloči skozi ledvice. Manjši del (približno 2 %) se izloči z žolčem. Z urinom se v roku 6 ur izloči 40-60 % odmerka v obliki nespremenjenega cefotaksima,
20 % odmerka pa kot deacetil-cefotaksim. Po intravenski aplikaciji radioaktivno označenega
cefotaksima ga je bilo v urinu zaznanega več kot 80 %. 50-60 % tega deleža je bilo nespremenjenega
cefotaksima, ostalo pa so bili trije presnovki.
Skupni očistek cefotaksima je 240-390 ml/min, ledvični očistek pa 130-150 ml/min.
Serumski razpolovni čas cefotaksima je približno 50-80 minut. Pri starejših bolnikih je razpolovni čas
120-150 minut.
Pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (očistek kreatinina 3-10 ml/min) je lahko razpolovni čas
cefotaksima daljši (2,5-10 ur).
Pod temi pogoji se le majhen del cefotaksima kopiči, v nasprotju z aktivnim in neaktivnimi presnovki. Tako cefotaksim kot deacetil-cefotaksim se iz krvi, v večini primerov, izločata s hemodializo.
Farmacevtski podatki - Valoran 1 g
Cefotaksim ni kompatibilen z:
-
raztopino natrijevega hidrogenkarbonata,
-
raztopinami za infundiranje s pH, višjim od 7,
-
aminoglikozidi.
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 4.2. Inkompatibilnosti z drugimi antibiotiki in kemoterapevtiki
Zaradi fizikalno-kemijske inkompatibilnosti z vsemi aminoglikozidi se cefotaksima ne sme dajati z injekcijo ali raztopino za infundiranje, ki vsebuje aminoglikozide. Antibiotika moramo dati prek dveh različnih injekcij/infuzijskih sistemov in na različni mesti.
Neodprta viala 2 leti
Rekonstituirana raztopina 24 ur
Kemijska in fizikalna stabilnost zdravila med uporabo (po rekonstituciji) sta bili dokazani za 24 ur pri temperaturi 2-8°C. Z mikrobiološkega vidika pa je potrebno pripravljeno raztopino uporabiti takoj,
razen če metoda odpiranja/rekonstitucije zdravila izključuje tveganje mikrobiološke kontaminacije. Če pripravljene raztopine ne uporabimo takoj, so čas in pogoji shranjevanja pred uporabo odgovornost uporabnika.
Cefotaksim je kompatibilen tudi z 1 % lidokainom, vendar je potrebno uporabiti sveže pripravljene
raztopine.
Neodprta viala
Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila glede temperature.
Viale shranjujte v originalni ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Rekonstituirana raztopina
Za pogoje shranjevanja po rekonstituciji glejte poglavje 6.3.
Zdravilo VALORAN 1 g je na voljo v prozornih vialah iz stekla tipa I z nominalno prostornino 10 ml, zatesnjenih z gumijastim zamaškom iz bromobutilne gume in aluminijasto zaporko ali odstranljivo (flip-off) aluminijasto zaporko.
Zdravilo VALORAN 2 g je na voljo v prozornih vialah iz stekla tipa I z nominalno prostornino 15 ml, zatesnjenih z gumijastim zamaškom iz bromobutilne gume in aluminijasto zaporko ali odstranljivo (flip-off) aluminijasto zaporko.
Viale so v škatlah z 1, 10, 50 ali 100 vialami in navodilom za uporabo. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Kompatibilnost
Cefotaksim je kompatibilen z:
-
9 mg/ml raztopino natrijevega klorida;
-
50 mg/ml (5 %) raztopino glukoze;
-
Ringerjevim laktatom;
-
9 mg/ml raztopino natrijevega klorida + 50 mg/ml (5 %) raztopino glukoze;
-
10 mg/ml raztopino lidokaina.
Cefotaksim je kompatibilen tudi z raztopino metronidazola (500 mg/100 ml). Pri shranjevanju v hladilniku (2-8 °C) obe zdravili ohranita učinkovitost do 24 ur.
Pri rekonstituciji zdravila je potrebno uporabiti aseptično tehniko. Rekonstituirano raztopino je potrebno uporabiti takoj po pripravi.
Priprava raztopine za injiciranje/infundiranje
Zdravilo VALORAN 1 g
Za intramuskularno injekcijo raztopimo 1 g cefotaksima v 4 ml vode za injekcije ali 1 % raztopini lidokaina.
Za intravensko injekcijo raztopimo 1 g cefotaksima v vsaj 4 ml vode za injekcije.
Za kratkotrajno intravensko infuzijo raztopimo 1 g cefotaksima v 40 ml do 50 ml vode za injekcije ali kompatibilne raztopine za infundiranje.
Zdravilo VALORAN 2 g
Za intravensko injekcijo raztopimo 2 g cefotaksima v vsaj 10 ml vode za injekcije.
Za kratkotrajno intravensko infuzijo raztopimo 2 g cefotaksima v 40 ml do 50 ml vode za injekcije ali kompatibilne raztopine za infundiranje.
Za dolgotrajno intravensko infuzijo raztopimo 2 g cefotaksima v 100 ml izotonične raztopine natrijevega klorida ali raztopine glukoze ali druge kompatibilne raztopine za infundiranje (npr. raztopini natrijevega laktata, Ringerjevi raztopini).
Zdravila VALORAN 2 g ne smemo dati intramuskularno.
Neuporabljeno rezidualno raztopino, ki vsebuje antibiotik, kot tudi ves material, ki je bil uporabljen za aplikacijo, zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.