Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Irbesartan 300 mg
Zdravilo Irbesartan Mylan je indicirano za zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih.
Indicirano je tudi za zdravljenje ledvične bolezni pri bolnikih s hipertenzijo in sladkorno boleznijo tipa 2 kot del režima zdravljenja z antihipertenzivnimi zdravili (glejte poglavje 5.1).
Odmerjanje
Običajni priporočeni začetni in vzdrževalni odmerek je 150 mg enkrat na dan, s hrano ali brez nje. Na splošno zagotavlja odmerek 150 mg irbesartana enkrat na dan boljši 24-urni nadzor krvnega tlaka kot 75 mg. Vendar pa pride v poštev tudi uvedba zdravljenja s 75 mg, zlasti pri bolnikih na hemodializi in pri bolnikih, starejših od 75 let.
Pri bolnikih, kjer enkratni dnevni odmerek 150 mg zdravila Irbesartan Mylan ne zadošča za nadzor krvnega tlaka, se lahko odmerek poveča na 300 mg ali uvede dodatni antihipertenziv. Zlasti pri dodatni uvedbi diuretika, kot je hidroklorotiazid, so opazili sinergistični učinek z irbesartanom (glejte poglavje 4.5).
Pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 moramo zdravljenje začeti z enkratnim dnevnim odmerkom 150 mg irbesartana in ga postopno povečevati do 300 mg enkrat dnevno, kar je priporočeni vzdrževalni odmerek za zdravljenje ledvične bolezni.
Koristi zdravljenja z irbesartanom za ledvice pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 so pokazale študije, kjer so irbesartan uporabljali dodatno z drugimi antihipertenzivi, potrebnimi za doseganje ciljne vrednosti krvnega tlaka (glejte poglavje 5.1).
Posebne populacije
Okvara ledvic:
Pri bolnikih z okvaro delovanja ledvic odmerka ni potrebno prilagajati. Pri bolnikih na hemodializi je potrebno pretehtati možnost uporabe manjšega začetnega odmerka – 75 mg (glejte poglavje 4.4).
Okvara jeter:
Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro delovanja jeter odmerka ni potrebno prilagajati. Pri bolnikih s hudo okvaro jeter ni kliničnih izkušenj.
Starejši bolniki:
Čeprav je pri bolnikih, starejših od 75 let, potrebno pretehtati možnost uporabe začetnega odmerka 75 mg, prilagajanje odmerka pri starejših običajno ni potrebno.
Pediatrična populacija:
Varnosti in učinkovitosti zdravila pri otrocih, starih od 0 do 18 let, niso dokazali. Trenutno razpoložljivi podatki so opisani v poglavjih 4.8, 5.1 in 5.2, vendar priporočil o odmerjanju ni mogoče dati.
Način uporabe
za peroralno uporabo
Zmanjšan intravaskularni volumen:
Pri bolnikih, ki imajo zmanjšan volumen tekočin in/ali pomanjkanje natrija zaradi intenzivnega zdravljenja z diuretiki, omejevanja vnosa soli s hrano, driske ali bruhanja, se lahko pojavi simptomatska hipotenzija, zlasti po prvem odmerku. Ta stanja je potrebno odpraviti pred uporabo zdravila Irbesartan Mylan.
Renovaskularna hipertenzija:
Pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvične arterije ali s stenozo arterije ene same delujoče ledvice, je pri uporabi zdravil z vplivom na sistem renin-angiotenzin-aldosteron povečano tveganje za hudo hipotenzijo in ledvično insuficienco. Čeprav to za irbesartan ni dokazano, je potrebno podobne učinke pričakovati pri antagonistih receptorjev za angiotenzin II.
Okvara ledvic in presaditev ledvic:
Pri dajanju zdravila Irbesartan Mylan bolnikom z okvarjenim delovanjem ledvic se priporoča redno nadzorovanje vrednosti kalija in kreatinina v serumu. Glede uporabe zdravila Irbesartan Mylan pri bolnikih po nedavni presaditvi ledvic ni nobenih izkušenj.
Hipertenzivni Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 in boleznijo ledvic:
V analizi, ki je bila opravljena pri raziskavi, v kateri so sodelovali bolniki z napredovalo ledvično boleznijo, učinki irbesartana tako na ledvične kot kardiovaskularne dogodke pri vseh skupinah niso bili enakomerno
razporejeni. Še zlasti so bili, kot kaže, manj ugodni pri ženskah in osebah, ki niso bile bele rase (glejte poglavje 5.1).
Hiperkaliemija:
Kot pri drugih zdravilih, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, se lahko tudi med zdravljenjem z zdravilom Irbesartan Mylan pojavi hiperkaliemija, zlasti ob prisotnosti okvare ledvic, izrazite proteinurije zaradi diabetične bolezni ledvic in/ali odpovedi srca. Pri ogroženih bolnikih se priporoča stalno nadzorovanje ravni kalija v serumu (glejte poglavje 4.5).
Litij:
Sočasna uporaba litija in zdravila Irbesartan Mylan ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).
Stenoza aortne in mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija:
Pri bolnikih, ki imajo stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo, je tako kot pri drugih vazodilatatorjih potrebna posebna previdnost.
Primarni aldosteronizem:
Bolniki s primarnim aldosteronizmom se na splošno ne odzivajo na antihipertenzive, ki delujejo prek zaviranja sistema renin-angiotenzin, zato uporaba zdravila Irbesartan Mylan ni priporočljiva.
Splošno:
Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in delovanje ledvic pretežno odvisna od delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron (npr. bolniki s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali osnovno boleznijo ledvic, vključno s stenozo ledvične arterije), je zdravljenje z zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE) ali antagonisti angiotenzina II, ki vplivajo na ta sistem, povezano z akutno hipotenzijo, azotemijo, oligurijo ali v redkih primerih z akutno odpovedjo ledvic. Kot pri vseh antihipertenzivih ima lahko pretirano znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično kardiopatijo ali ishemično srčnožilno boleznijo za posledico miokardni infarkt ali možgansko kap.
Kot so opazili pri zaviralcih ACE, so irbesartan in drugi antagonisti angiotenzina izrazito manj učinkoviti pri zniževanju krvnega tlaka pri ljudeh črne rase kot pri drugih rasah, verjetno zaradi večje prevalence stanj z nizko vrednostjo renina pri bolnikih črne rase z visokim krvnim tlakom (glejte poglavje 5.1).
Nosečnost:
Zdravljenja z antagonisti angiotenzina II se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).
Laktoza:
To zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze tega zdravila ne smejo jemati.
Pediatrična populacija:
Irbesartan so raziskovali pri pediatričnih bolnikih, starih od 6 do 16 let, vendar trenutni podatki ne zadoščajo za podporo razširitvi uporabe zdravila za otroke do 16. leta, dokler ne bo na voljo dodatnih podatkov (glejte poglavja 4.8, 5.1 in 5.2).
Diuretiki in drugi antihipertenzivi:
Drugi antihipertenzivi lahko povečajo hipotenzivni učinek irbesartana; vendar pa so irbesartan varno uporabljali z drugimi antihipertenzivi, kot so antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci kalcijevih kanalčkov z dolgotrajnim delovanjem in tiazidnimi diuretiki. Predhodno zdravljenje z velikimi odmerki diuretikov lahko ob uvedbi zdravljenja z zdravilom Irbesartan Mylan povzroči zmanjšanje volumna in tveganje za hipotenzijo (glejte poglavje 4.4).
Dodatki kalija in diuretiki, ki zadržujejo kalij:
Na podlagi izkušenj z drugimi zdravili, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin, lahko sočasna uporaba diuretikov, ki zadržujejo kalij, dodatkov kalija, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija v serumu (npr. heparin), zviša raven kalija v serumu in zato ni priporočljiva (glejte poglavje 4.4).
Litij:
Pri sočasni uporabi litija in zaviralcev angiotenzinske konvertaze so poročali o reverzibilnem zvišanju serumske koncentracije litija in o toksičnosti. O podobnih učinkih so do sedaj zelo redko poročali pri irbesartanu. Zato takšne kombinacije ne priporočamo (glejte poglavje 4.4). Če je takšna kombinacija nedvoumno potrebna, priporočamo skrbno spremljanje serumske ravni litija.
Nesteroidna protivnetna zdravila:
Ob sočasnem jemanju antagonistov angiotenzina II in nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID) (npr. selektivni zaviralci COX-2, acetilsalicilna kislina (> 3 g dnevno) in neselektivni NSAID), se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša.
Kot z zaviralci ACE lahko sočasna uporaba antagonistov angiotenzina II in NSAID poveča tveganje za poslabšanje delovanja ledvic, vključno z možno akutno ledvično odpovedjo, in zvišanje ravni kalija v plazmi, predvsem pri bolnikih z obstoječim oslabljenim delovanjem ledvic. Kombinacijo je predvsem pri starejših bolnikih treba uporabljati previdno. Bolniki morajo zaužiti primerno količino tekočine, priporočljivo pa je tudi spremljanje delovanja ledvic po uvedbi sočasnega zdravljenja in nato v rednih presledkih.
Dodatni podatki o medsebojnem delovanju z irbesartanom:
V kliničnih študijah hidroklorotiazid ni vplival na farmakokinetiko irbesartana. Presnova ibersartana večinoma poteka prek CYP2C9 in v manjšem obsegu z glukuronidacijo. Opazili niso nobenih pomembnih farmakokinetičnih in farmakodinamičnih interakcij pri sočasni uporabi irbesartana in varfarina, zdravila, ki se presnavlja prek CYP2C9. Vpliva CYP2C9 induktorjev, kot je rifampicin, na farmakokinetiko irbesartana niso proučevali. Farmakokinetika digoksina se ob sočasnem dajanju irbesartana ni spremenila.
Nosečnost:
Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti z alternativnim zdravljenjem.
Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3). V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.
Otroke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Dojenje:
Ker informacij glede uporabe zdravila Irbesartan Mylan med obdobjem dojenja ni na voljo, uporaba zdravila Irbesartan Mylan med obdobjem dojenja ni priporočljiva. Zaželeno je alternativno antihipertenzivno zdravljenje z bolj uveljavljenim varnostnim profilom, zlasti v obdobju dojenja novorojenčka ali nedonošenčka.
Ni znano, ali se irbesartan ali njegovi presnovki izločajo v materino mleko.
Razpoložljivi farmakodinamični/toksikološki podatki kažejo na to, da se irbesartan ali njegovi presnovki pri podganah izločajo v mleko (za podrobnosti glejte poglavje 5.3).
Plodnost
Irbesartan ni vplival na plodnost podgan, ki so ga prejemale, in njihovih mladičev do odmerkov, pri katerih so se pokazali prvi znaki toksičnosti pri starših (glejte poglavje 5.3).
Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso izvedli. Na podlagi farmakodinamičnih lastnosti ni verjetno, da bi irbesartan poslabšal to sposobnost. Pri upravljanju z vozili ali stroji je treba upoštevati, da se med zdravljenjem lahko pojavita omotica ali utrujenost.
V preskušanjih, nadzorovanih s placebom, pri bolnikih s hipertenzijo se celotna pogostonst neželenih učinkov med skupinama, ki je bodisi jemala irbesartan (56,2 %) ali placebo (56,5 %) ni razlikovala. Prekinitev zaradi kateregakoli kliničnega ali laboratorijskega neželenega učinka je bila pri bolnikih v skupini, ki je jemala irbesartan, manj pogosta (3,3 %) kot pri bolnikih v skupini, ki je jemala placebo (4,5 %). Pogostnost neželenih dogodkov ni bila povezana z velikostjo odmerka (v mejah priporočenega odmerjanja), s spolom, starostjo, raso ali trajanjem zdravljenja.
Pri diabetičnih hipertenzivnih bolnikih z mikroalbuminurijo in normalnim delovanjem ledvic, sta se ortostatska omotica in ortostatska hipotenzija pojavili pri 0,5 % bolnikov (tj. redko), kar pa je več kot pri placebu.
V naslednji tabeli so predstavljeni neželeni učinki, o katerih so poročali v preskušanjih, nadzorovanih s placebom, kjer je 1965 bolnikov s hipertenzijo prejemalo irbesartan. Izrazi, označeni z zvezdico (*), označujejo neželene učinke, o katerih so dodatno poročali pri > 2 % diabetičnih bolnikov z visokim krvnim tlakom s kronično ledvično insuficienco in izraženo proteinurijo, kar je več kot pri placebu.
Pogostnost spodaj naštetih neželenih učinkov je opredeljena po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10);
pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1000); zelo redki (≤ 1/10.000);
neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).
V razvrstitvah pogostnosti pojavljanja so neželeni učinki razvrščeni po padajoči resnosti.
Navedeni so tudi neželeni učinki, o katerih so poročali v obdobju trženja zdravila na podlagi spontanih poročil.
| Organski sistem | Zelo pogosti | Pogosti | Občasni | Neznana pogostnost |
| Bolezni imunskegasistema | preobčutljivostne reakcije (kot so angioedem, izpuščaj, urtikarija) | |||
| Presnovne in prehranskemotnje | hiperkaliemija | |||
| Bolezni živčevja | omotica, ortostatskaomotica* | vrtoglavica, glavobol | ||
| Ušesne bolezni, vključno z motnjamilabirinta | tinitus | |||
| Srčne bolezni | tahikardija | |||
| Žilne bolezni | ortostatska hipotenzija* | zardevanje | ||
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | kašelj | |||
| Bolezni prebavil | navzea/bruhanje | driska,dispepsija/ zgaga | disgevzija | |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | zlatenica | hepatitis, nenormalno delovanje jeter | ||
| Bolezni kože inpodkožja | levkocitoklastični vaskulitis | |||
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | mišično-skeletna bolečina* | artralgija, mialgija (v nekaterih primerih povezana s povečanimi plazemskimi vrednostmi kreatin-kinaze), mišični krči | ||
| Bolezni sečil | okvarjeno delovanje ledvic, vključno s primeri ledvične odpovedi pri rizičnih bolnikih (glejte poglavje4.4) | |||
| Motnje reprodukcije in dojk | spolna disfunkcija | |||
| Splošne težave inspremembe na mestu aplikacije | utrujenost | bolečina v prsnem košu | ||
| Preiskave | hiperkaliemija*1 | zvišanje vrednosti kreatin-kinaze v plazmi2;znižanje vrednosti hemoglobina*3 |
1 Hiperkaliemija* se je pogosteje pojavljala pri diabetičnih bolnikih, zdravljenih z irbesartanom, kot pri bolnikih, ki so dobivali placebo. Pri diabetičnih hipertenzivnih bolnikih z mikroalbuminurijo in normalnim delovanjem ledvic se je hiperkaliemija (≥ 5,5 mEq/l) pojavila pri 29,4 % bolnikov, ki so prejemali 300 mg irbesartana, in pri 22 % bolnikov v skupini s placebom. Pri diabetičnih hipertenzivnih bolnikih s kronično ledvično insuficienco in izraženo proteinurijo se je hiperkaliemija (≥ 5,5 mEq/l) pojavila pri 46,3 % bolnikov, ki so dobivali irbesartan, in pri 26,3 % bolnikov v skupini s placebom.
2 Pri bolnikih, zdravljenih z irbesartanom, so pogosto (1,7 %) opazili pomembno zvišanje plazemske ravni kreatin-kinaze. Nobeno od teh zvišanj ni bilo povezano s prepoznavnimi kliničnimi mišično-skeletnimi pojavi.
3 Pri 1,7 % hipertenzivnih bolnikov z napredovalo diabetično ledvično boleznijo, ki so jih zdravili z irbesartanom, so opazili znižanje ravni hemoglobina*, ki ni bilo klinično pomembno.
Pediatrična populacija:
Med randomiziranim preskušanjem pri 318 hipertenzivnih otrocih in mladostnikih, starih od 6 do 16 let, so se med 3-tedensko dvojno slepo fazo pojavili naslednji povezani neželeni učinki: glavobol (7,9 %), hipotenzija (2,2 %), omotica (1,9 %), kašelj (0,9 %). Med 26-tedenskim odprtim obdobjem tega preskušanja so bila najpogostejša laboratorijska odstopanja zvišanje ravni kreatinina (6,5 %) in zvišanje ravni kreatin-kinaze (CK) pri 2 % otrok.
Izkušnje pri odraslih, ki so bili 8 tednov izpostavljeni odmerkom do 900 mg/dan, niso odkrile toksičnosti. Kot manifestacijo prevelikega odmerjanja je najverjetneje pričakovati hipotenzijo in tahikardijo; zaradi prevelikega odmerka se lahko pojavi tudi bradikarija.
O zdravljenju prevelikega odmerjanja zdravila Irbesartan Mylan nimamo specifičnih informacij. Bolnika je treba skrbno nadzorovati, zdravljenje pa mora biti simptomatsko in podporno. Priporočeni ukrepi vključujejo sprožitev bruhanja in/ali izpiranje želodca. Pri zdravljenju prevelikega odmerjanja je lahko koristno aktivno oglje. Irbesartan se s hemodializo ne odstrani.
Farmakološke lastnosti - Irbesartan 300 mg
Farmakoterapevtska skupina: antagonisti angiotenzina II, enokomponentna zdravila. Oznaka ATC: C09CA04.
Mehanizem delovanja:
Irbesartan je močan peroralno delujoč selektivni antagonist receptorjev za angiotenzin II (tip AT1). Pričakovani učinek je blokada vseh učinkov angiotenzina II, ki potekajo prek receptorja AT1, ne glede na izvor ali sintezno pot angiotenzina II. Selektivni antagonistični učinek na receptorje angiotenzina II (AT1) povzroči povečanje plazemske ravni renina in angiotenzina II ter zmanjšanje plazemske koncentracije aldosterona. Na serumsko raven kalija sam irbesartan v priporočenih odmerkih pomembno ne vpliva. Irbesartan ne zavira ACE (kininaze-II), to je encima, ki tvori angiotenzin II in tudi razgrajuje bradikinin v neučinkovite presnovke. Za svoje delovanje irbesartan ne potrebuje metabolične aktivacije.
Klinična učinkovitost:
Hipertenzija
Irbesartan znižuje krvni tlak ob minimalni spremembi srčnega utripa. Znižanje krvnega tlaka je pri enkratnih dnevnih odmerkih odvisno od odmerka in s tendenco doseganja platoja pri odmerkih, večjih od 300 mg. Enkratni dnevni odmerki 150–300 mg ob najmanjšem odzivu (tj. 24 ur po odmerku) znižajo krvni tlak v ležečem ali sedečem položaju v povprečju za 8–13/5–8 mm Hg (sistolični/diastolični) več, kot se zniža s placebom.
Največje znižanje krvnega tlaka je doseženo v 3–6 urah po jemanju zdravila. Antihipertenzivni učinek traja najmanj 24 ur. Po 24 urah je bilo znižanje krvnega tlaka 60–70 % ustreznega največjega diastoličnega in sistoličnega odziva na priporočeni odmerek. Pri odmerjanju 150 mg enkrat na dan sta bila odziv po 24 urah in povprečni odziv podobna kot pri dajanju istega celotnega odmerka dvakrat dnevno.
Učinek irbesartana na znižanje krvnega tlaka je viden po 1–2 tednih, največji učinek pa nastopi 4–6 tednov po začetku zdravljenja. Antihipertenzivni učinek se z dolgotrajno terapijo vzdržuje. Po ukinitvi terapije se krvni tlak postopno vrne na začetno vrednost. Povratnega zvišanja krvnega tlaka niso opazili.
Učinki irbesartana in tiazidnih diuretikov na zniževanje krvnega tlaka se seštevajo. Pri bolnikih, ki niso zadostno kontrolirani s samim irbesartanom, se z dodatno uvedbo majhnega odmerka hidroklorotiazida
(12,5 mg) enkrat dnevno, poleg odmerka irbesartana enkrat dnevno, doseže dodatno s placebom izravnano znižanje krvnega tlaka ob najmanjšem odzivu za 7–10/3–6 mm Hg (sistolični/diastolični).
Spol in starost ne vplivata na učinkovitost irbesartana. Podobno kot pri drugih zdravilih, ki delujejo na sistem renin-angiotenzin, se bolniki črne rase z visokim krvnim tlakom izrazito slabše odzivajo na monoterapijo z irbesartanom. Kadar se irbesartan uporablja sočasno z majhnim odmerkom hidroklorotiazida (npr. 12,5 mg dnevno), se antihipertenzivni odziv bolnikov črne rase z visokim krvnim tlakom približa odzivu belcev.
Na sečno kislino v serumu ali z urinom izločeno sečno kislino irbesartan nima klinično pomembnega učinka.
Pediatrična populacija
Znižanje krvnega tlaka s ciljnimi titracijskimi odmerki irbesartana 0,5 mg/kg (nizki odmerek), 1,5 mg/kg (srednji odmerek) in 4,5 mg/kg (visoki odmerek) so v 3-tedenskem obdobju ocenili pri 318 otrocih in mladostnikih, starih od 6 do 16 let, s hipertenzijo ali tveganjem zanjo (sladkorna bolezen, družinska anamneza hipertenzije). Po koncu 3-tedenskega obdobja se je primarna spremenljivka učinkovitosti, sistolični krvni tlak sede (SeSBP – seated systolic blood pressure), ob najmanjšem odzivu v primerjavi z izhodiščem znižala za povprečno 11,7 mm Hg (nizki odmerek), 9,3 mm Hg (srednji odmerek) oz. 13,2 mm Hg (visoki odmerek). Razlike med temi odmerki niso bile značilne. Korigirana povprečna sprememba diastoličnega krvnega tlaka sede (SeDBP – seated diastolic blood pressure) ob najmanjšem odzivu je bila: 3,8 mm Hg (nizki odmerek), 3,2 mm Hg (srednji odmerek) oz. 5,6 mm Hg (visoki odmerek). V naslednjih dveh tednih so bolnike ponovno randomizirali bodisi na zdravilno učinkovino bodisi na placebo; tistim, ki so dobivali placebo, se je SeSBP zvišal za 2,4 mm Hg in SeDBP za 2,0 mm Hg, medtem ko se je bolnikom na vseh odmerkih irbesartana SeSBP spremenil za +0,1 mm Hg in SeDBP za –0,3 mm Hg (glejte poglavje 4.2).
Hipertenzivni bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 in ledvično boleznijo
Preskušanje irbesartana pri diabetični nefropatiji – »Irbesartan Diabetic Nephropathy Trial« (IDNT) kaže, da irbesartan pri bolnikih s kronično ledvično insuficienco in izraženo proteinurijo zmanjša napredovanje ledvične bolezni. IDNT je bilo dvojno slepo, kontrolirano preskušanje vpliva irbesartana na obolevnost in smrtnost v primerjavi z amlodipinom in placebom. Pri 1715 hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, proteinurijo ≥ 900 mg/dan in serumskim kreatininom 1,0–3,0 mg so raziskovali dolgotrajne učinke irbesartana (povprečje 2,6 let) na napredovanje ledvične bolezni in na celokupno smrtnost. Bolnikom so postopoma povečevali odmerek irbesartana 75 mg do vzdrževalnega odmerka 300 mg, odmerek amlodipina od 2,5 do 10 mg, oziroma placeba, kot so ga prenesli. V vseh zdravljenih skupinah so bolniki običajno prejemali 2 do 4 antihipertenzive (diuretike, antagoniste adrenergičnih receptorjev beta, antagoniste adrenergičnih receptorjev alfa), da so dosegli ciljni krvni tlak ≤ 135/85 mm Hg ali znižanje krvnega tlaka za najmanj 10 mm Hg, če je bil izhodiščni krvni tlak > 160 mm Hg. V skupini s placebom je doseglo ciljni krvni tlak 60 % bolnikov, v skupini z irbesartanom 76 % in v skupini z amlodipinom 78 %. Irbesartan je pomembno zmanjšal tveganje za primarni opazovani dogodek, sestavljen iz podvojitve serumskega kreatinina, zadnje faze ledvične bolezni (ESRD- end stage renal disease) in celokupne smrtnosti. Pri približno 33 % bolnikov v skupini z irbesartanom je prišlo do z ledvicami povezanega primarnega opazovanega dogodka v primerjavi z 39 % pri placebu in 41 % v skupini z amlodipinom [20 % relativno zmanjšanje tveganja v primerjavi s placebom (p = 0,024) in 23 % relativno zmanjšanje tveganja v primerjavi z amlodipinom (p = 0,006)]. Pri analizi posameznih komponent primarnega opazovanega dogodka niso opazili učinka na celokupno smrtnost, pač pa pozitivno tendenco pri zniževanju ESRD in pomembno zmanjšanje podvojitve serumskega kreatinina.
Učinke zdravljenja so proučevali pri podskupinah, sestavljenih glede na spol, raso, starost, trajanje sladkorne bolezni, začetno vrednost krvnega tlaka, serumski kreatinin in hitrost izločanja albuminov. V podskupinah z ženskami in bolniki črne rase, ki so predstavljale 32 % oziroma 26 % celotne preiskovane populacije, koristnost irbesartana za ledvice ni bila dokazana, čeprav je meje zaupanja ne izključujejo. V sekundarnem opazovanem dogodku usodnih in neusodnih srčnožilnih dogodkov med tremi skupinami celotne populacije ni bilo razlik, čeprav je bilo opaziti povečano pogostost neusodnih MI (miokardni infarkt) pri ženskah in zmanjšano pogostost neusodnih MI pri moških v skupini z irbesartanom, v primerjavi s skupino s placebom. Pri ženskah v skupini z irbesartanom so opazili v primerjavi z ženskami v skupini z amlodipinom povečano pogostost neusodnih MI in možganskih kapi, medtem ko se je v celotni populaciji zmanjšalo število hospitalizacij zaradi odpovedi srca. Za te ugotovitve pri ženskah niso našli ustrezne razlage.
Študija »Učinki irbesartana na mikroalbuminurijo pri hipertenzivnih bolnikih z diabetesom melitusom tipa 2 (IRMA 2)« je pokazala, da pri bolnikih z mikroalbuminurijo 300 mg odmerek irbesartana odloži napredovanje do izražene proteinurije. IRMA 2 je bila dvojno slepa, s placebom kontrolirana raziskava smrtnosti pri 590 bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, mikroalbuminurijo (30–300 mg/dan) in normalnim delovanjem ledvic (serumski kreatinin pri moških ≤ 1,5 mg/dl, pri ženskah < 1,1 mg/dl). V raziskavi so proučevali dolgotrajne učinke (2 leti) irbesartana na napredovanje v klinično (izraženo) proteinurijo (hitrost izločanja albuminov z urinom – »urinary albumin excretion rate« – UAER > 300 mg/dan in povečanje UAER-a najmanj za 30 % od izhodiščne vrednosti). Ciljni krvni tlak je bil ≤ 135/85 mm Hg. Po potrebi so za doseganje ciljnega krvnega tlaka uporabljali dodatne antihipertenzive (brez zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev za angiotenzin II in dihidropiridinskih zaviralcev kalcija). Medtem ko so dosegli v vseh skupinah podoben krvni tlak, je v skupini s 300 mg odmerkom irbesartana (5,2 %) do izražene proteinurije prišlo pri manj bolnikih kot v skupini s placebom (14,9 %) ali v skupini s 150 mg odmerkom irbesartana (9,7 %), kar kaže na 70 % relativno zmanjšanje tveganja v primerjavi s placebom (p = 0,0004) pri večjem odmerku. V prvih treh mesecih zdravljenja niso opazili spremljajočega izboljšanja hitrosti glomerulne filtracije (GFR). Upočasnitev napredovanja v klinično proteinurijo je bila vidna že v prvih treh mesecih in se je nadaljevala skozi celotno dveletno obdobje. V skupini s 300 mg irbesartana je bila regresija na normoalbuminurijo (< 30 mg/dan) pogostejša (34 %) kot v skupini s placebom (21 %).
Irbesartan se po peroralni uporabi dobro absorbira: študije absolutne biološke uporabnosti so dale vrednosti približno 60–80 %. Sočasen vnos hrane ne vpliva pomembno na biološko uporabnost irbesartana. Vezava na plazemske beljakovine je približno 96 %, z zanemarljivo vezavo na krvne celice. Volumen porazdelitve je 53–93 litrov. Po peroralni ali intravenski uporabi s 14C označenega irbesartana prispeva 80–85 % radioaktivnosti v plazemskem obtoku nespremenjeni irbesartan. Irbesartan se presnavlja v jetrih s konjugacijo z glukuronsko kislino in z oksidacijo. Glavni presnovek v obtoku je irbesartanov glukuronid (približno 6 %). In vitro študije kažejo, da se irbesartan primarno oksidira z encimom CYP2C9 citokroma P450; izoencim CYP3A4 ima zanemarljiv učinek.
Farmakokinetika irbesartana v odmerku 10 do 600 mg je linearna in odvisna od odmerka. Pri odmerkih, večjih od 600 mg (dvakrat več od priporočenega odmerka), so opazili nesorazmerno manjše povečanje peroralne absorpcije; mehanizem tega pojava ni pojasnjen. Največje plazemske koncentracije so dosežene 1,5–2 uri po peroralni uporabi. Celokupni telesni očistek je 157–176 ml/min, ledvični pa 3–3,5 ml/min. Končni razpolovni eliminacijski čas irbesartana je 11–15 ur.
Koncentracije v stanju dinamičnega ravnovesja v plazmi so dosežene v 3 dneh po začetku odmerjanja enkrat na dan. Ob ponavljajočem odmerjanju enkrat na dan so opazili omejeno kopičenje irbesartana (< 20 %) v plazmi. V študiji so opazili nekoliko večjo koncentracijo irbesartana pri bolnicah z visokim krvnim tlakom. Vendar pa ni bilo nobene razlike v razpolovnem času in kopičenju irbesartana. Prilagajanje odmerka za bolnice ni potrebno. Vrednosti AUC in Cmax irbesartana so bile pri starejših osebah (≥ 65 let) nekoliko večje kot pri mlajših (18–40 let). Vendar pa ni bilo pomembnih sprememb končnega razpolovnega časa. Prilagajanje odmerka za starejše bolnike ni potrebno.
Irbesartan in njegovi presnovki se izločajo tako prek žolča kot prek ledvic. Po peroralnem ali i.v. dajanju s 14C označenega irbesartana se približno 20 % radioaktivnosti izloči z urinom in preostanek z blatom. Manj kot 2 % odmerka irbesartana se izloči z urinom v nespremenjeni obliki.
Pediatrična populacija:
Farmakokinetiko irbesartana so ocenili pri 23 hipertenzivnih otrocih po uporabi posamičnega in večkratnih dnevnih odmerkov irbesartana (2 mg/kg) do največjega dnevnega odmerka 150 mg, v trajanju štirih tednov. Od teh 23 otrok je bilo pri 21-ih farmakokinetiko možno primerjati s farmakokinetiko pri odraslih (dvanajst otrok, starejših od 12 let, devet otrok, starih od 6 do 12 let). Rezultati so pokazali, da so bili Cmax, AUC in očistek primerljivi s tistimi pri odraslih, ki so dobivali 150 mg irbesartana na dan. Po ponavljajočem odmerjanju enkrat na dan so ugotovili omejeno kopičenje irbesartana (18 %) v plazmi.
Okvara ledvic:
Farmakokinetični parametri irbesartana pri bolnikih z okvaro ledvic ali tistih na hemodializi niso pomembno spremenjeni. Irbesartan se s hemodializo ne odstrani.
Okvara jeter:
Pri bolnikih z blago do zmerno cirozo farmakokinetični parametri irbesartana niso pomembno spremenjeni. Raziskave pri bolnikih s hudo okvaro jeter niso bile opravljene.
Farmacevtski podatki - Irbesartan 300 mg
Jedro tablete:
povidon
laktoza monohidrat mikrokristalna celuloza premreženi natrijev karmelozat magnezijev stearat
brezvodni koloidni silicijev dioksid
Pretisni omoti iz oranžne ali prozorne Aclar/PVC/alu folije z 10, 14, 28, 30, 56, 57, 58, 60, 84, 90, 98 in 100 tabletami.
Koledarsko pakiranje s 14, 28, 56, 84 in 98 tabletami.
HDPE vsebniki s polipropilenskimi zaporkami s 500 in 1000 tabletami. Na trgu ni vseh navedenih pakiranj.
Posebna navodila za odstranjevanje
Ni posebnih zahtev.