• Centralni diabetes insipidus.

• Nočna enureza pri otrocih starejših od 5 let.

• Zdravljenje nokturije pri odraslih, ki je posledica nočne poliurije. Preberite pomembne informacije o varni uporabi v poglavjih 4.3 in 4.4.

Razdelilna zareza je namenjena prelomu tablete, ki olajša požiranje, in ne razdelitvi na enaka odmerka.

Odmerek dezmopresina je treba prilagoditi posameznemu bolniku. Tablete z dezmopresinijevim acetatom se ne smejo vzeti ob obroku.

Diabetes insipidus

Otroci in odrasli

Ustrezen začetni odmerek za odrasle in otroke je 100 mikrogramov (0,1 mg) trikrat dnevno. Režim odmerjanja je nato treba prilagoditi glede na bolnikov odziv. Klinične izkušnje kažejo, da lahko dnevni odmerek niha med 200 mikrogrami (0,2 mg) in 1200 mikrogrami (1,2 mg). Vzdrževalni

odmerek je pri večini bolnikov 100–200 micrograms (0,1–0,2 mg) trikrat dnevno. Če se pojavijo znaki zastajanja vode oz. hiponatriemije, je treba začasno prekiniti zdravljenje in prilagoditi odmerek.

Nočna enureza

Otroci, starejši od 5 let

Ustrezen začetni odmerek je 200 mikrogramov (0,2 mg) pred spanjem. Odmerek se lahko poveča na največ 400 mikrogramov (0,4 mg), če manjši odmerek ni dovolj učinkovit.

Med dolgotrajnim zdravljenjem je treba preverjati, ali je bolnik spontano okreval, tako, da se vsake tri mesece uvede vsaj enotedensko preizkusno obdobje brez zdravljenja.

Treba je omejiti in nadzorovati vnos tekočine. Če se pojavijo znaki ali simptomi zastajanja vode in/ali hiponatriemije (glavobol, navzeja/bruhanje, povečanje telesne mase ter, v resnih primerih, konvulzije in koma), je treba zdravljenje prekiniti, dokler bolnik popolnoma ne okreva. Ko se zdravljenje spet nadaljuje, mora bolnik upoštevati omejitev vnosa tekočine (glejte poglavje 4.4).

Nokturija

Priporočeni začetni odmerek je 100 mikrogramov (0,1 mg) pred spanjem. Če zdravljenje ni dovolj učinkovito, se lahko odmerek v tedenskih presledkih poveča na 200 mikrogramov (0,2 mg), nato pa na največ 400 mikrogramov (0,4 mg). Treba je omejiti in nadzorovati vnos tekočine (glejte poglavje 4.4).

Pri bolnikih z nočno poliurijo je treba za diagnosticiranje vsaj 48 ur pred začetkom zdravljenja meriti pogostost uriniranja in volumen urina. Za nočno poliurijo smatramo nastajanje urina, ki v nočnem času preseže kapaciteto sečnega mehurja ali eno tretjino količine urina, ki nastane v 24 urah.

Če se pojavijo znaki ali simptomi zastajanja vode in/ali hiponatriemije (glavobol, navzeja/bruhanje, povečanje telesne mase ter, v resnih primerih, konvulzije in koma), je treba zdravljenje prekiniti, dokler bolnik popolnoma ne okreva. Ko se zdravljenje spet nadaljuje, mora bolnik upoštevati omejitev vnosa tekočine, poleg tega pa je treba meriti ravni natrija v serumu (glejte poglavje 4.4).

Če v 4 tednih po prilagoditvi odmerka klinični učinek ni zadosten, je treba zdravljenje opustiti. Zdravljenje starejših bolnikov (65 let ali več) se ne priporoča. Če se zdravnik kljub temu odloči

predpisati dezmopresin, je treba bolnika pozorno spremljati, ker bo tveganje za pojav hiponatriemije

večje. Ravni natrija v serumu je treba preverjati pred zdravljenjem, tri dni po začetku zdravljenja, ob

vsakem morebitnem povečanju odmerka in redno med dolgotrajnim zdravljenjem.

• Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov,

• habitualna ali psihogena polidipsija (s posledičnim nastajanjem urina, ki presega 40 ml/kg/24 ur),

• srčna insuficienca ali druge bolezni, pri katerih je potrebno zdravljenje z diuretiki,

• zmerna ali huda odpoved ledvic (kreatininski očistek, manjši od 50 ml/min),

• znana hiponatriemija,

• sindrom neustreznega izločanja antidiuretskega hormona (SNIADH) – bolezen, pri kateri

  nastaja neustrezno velika količina ADH.

Zdravljenje nokturije kot posledice nočne poliurije pri odraslih z dezmopresinom morajo uvesti in

nadzirati zdravniki specialisti, ki imajo izkušnje s to vrsto zdravljenja.

Pri zdravljenju nočne enureze in nokturije mora bolnik od 1 ure pred odmerkom, ki ga vzame pred spanjem, pa vse do jutra, v vsakem primeru pa še vsaj 8 ur po zaužitju odmerka, čim bolj omejiti vnos tekočine. Bolniku se priporoča, da v tem obdobju pije samo, kadar dejansko občuti žejo. Posledica zdravljenja brez sočasnega omejevanja tekočine sta lahko zastajanje vode in/ali hiponatriemija s spremljajočimi opozorilnimi znaki in simptomi (glavobol, navzeja/bruhanje, povečanje telesne mase ter, v resnih primerih, konvulzije in koma) ali brez njih. Zato je dobro bolnike opozoriti na to nevarnost, zlasti starejše bolnike in starše majhnih otrok. Večkrat so poročali, da se je pri otrocih in mladih odraslih, ki so se zdravili z dezmopresinom zaradi nočne enureze, pojavil možganski edem.

Zdravljenje je treba ovrednotiti na vsake tri mesece, da bi ugotovili, ali bolnik še vedno potrebuje zdravljenje. To se lahko opravi z uvedbo preizkusnih obdobij brez zdravljenja, ki trajajo najmanj po en teden. Dezmopresin se ne sme uporabljati za zdravljenje enureze pri otrocih, mlajših od 5 let, prav tako se uporaba ne priporoča pri bolnikih, starejših od 65 let.

Pri bolnikih z urgentno inkontinenco, organskimi vzroki za povečano pogostost uriniranja ali nokturijo (npr. benigna hiperplazija prostate, okužba sečil, kamni ali tumorji v mehurju, motnje sfinktra sečnega mehurja), polidipsijo ali diabetesom mellitusom, ki ni ustrezno nadzorovan, je treba najprej zdraviti specifični vzrok težave ali pa to možnost izključiti.

Če bolnik jemlje dezmopresin sočasno z zdravili, ki lahko sprožijo SNIADH, npr. s tricikličnimi antidepresivi, selektivnimi zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), klorpromazinom, karbamazepinom ali nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, so potrebni previdnostni ukrepi za preprečevanje hiponatriemije, kot so omejevanje vnosa tekočine in meritve ravni natrija v serumu.

Pri starejših ljudeh in bolnikih, ki imajo nizko raven natrija v serumu, je lahko tveganje za pojav hiponatriemije večje.

Pri boleznih, pri katerih je porušeno ravnovesje tekočine in/ali elektrolitov, je treba zdravljenje z dezmopresinom prekiniti (npr. pri sistemskih okužbah, povišani telesni temperaturi ali gastroenteritisu).

Pred začetkom zdravljenja je treba upoštevati možnost, da obstaja hujša disfunkcija sečnega mehurja

ali obstrukcija iztoka urina.

Pri kroničnih boleznih ledvic je antidiuretični učinek dezmopresina manjši kot običajno.

Pri bolnikih z boleznimi srca in ožilja ali pri bolnikih, ki imajo astmo, epilepsijo ali migreno, je treba

to zdravilo uporabljati previdno in, če je potrebno, zmanjšati odmerek.

Pri bolnikih s cistično fibrozo je treba dezmopresin uporabljati previdno in prilagoditi odmerek na

podlagi osmolalnosti plazme.

Med zdravljenjem z dezmopresinom bo morda treba spremljati bolnikovo telesno maso, ravni natrija v serumu in/ali krvni tlak.

To zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Zdravila, za katera je znano, da sprožajo SNIADH (npr. triciklični antidepresivi, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, klorpromazin in karbamazepin), lahko povzročajo aditivni antidiuretični učinek, s tem pa se poveča tveganje za zastajanje vode oz. hiponatriemijo.

Poročali so o povečanem (vendar ne podaljšanem) učinku dezmopresinijevega acetata med sočasnim

zdravljenjem z indometacinom. Upoštevati je treba dejstvo, da bo ob sočasni uporabi teh dveh zdravil

verjetno treba prilagoditi odmerek zdravila Dezmopresinijev acetat Teva. Prilagoditev bo verjetno potrebna tudi pri kombinaciji drugih nesteroidnih protivnetnih zdravil z zdravilom Dezmopresinijev acetat Teva. Vzrok je v tem, da lahko nesteroidna protivnetna zdravila povzročijo zastajanje vode oz. hiponatriemijo (glejte poglavje 4.4).

Med sočasnim zdravljenjem z loperamidom se lahko koncentracija dezmopresina v plazmi potroji, kar lahko predstavlja večje tveganje za zastajanje tekočine oz. hiponatriemijo. Enak učinek imajo lahko tudi druga zdravila, ki upočasnijo prehod skozi črevesje, vendar to ni raziskano.

Verjetnost medsebojnega delovanja med dezmopresinom in zdravili, ki vplivajo na presnovo v jetrih, je majhna. Študije in vitro na človeških mikrosomih so namreč pokazale, da presnova dezmopresina v jetrih ni obsežna. Vendar študij medsebojnega delovanja in vivo niso opravili.

Med sočasnim zdravljenjem z dimetikonom se lahko absorpcija dezmopresina zmanjša.

Standarden obrok s 27-odstotno vsebnostjo maščob znatno zmanjša absorpcijo (hitrost in obseg) peroralno uporabljenega dezmopresina – za približno 40 %. Glede na farmakodinamične lastnosti (nastajanje in osmolalnost urina) pomembnejšega učinka niso opazili. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bo učinek dezmopresina pri nekaterih bolnikih drugačen, če ga vzamejo s hrano. Pri majhnih odmerkih dezmopresina lahko sočasno uživanje s hrano skrajša antidiuretični učinek.

Nosečnost

Študije z omejenim številom (n = 53) žensk z diabetesom insipidusom, ki so se zdravile med nosečnostjo, so pokazale redke primere malformacij pri otrocih. Do sedaj ni na voljo drugih ustreznih epidemioloških podatkov. Študije na živalih ne kažejo na neposredne ali posredne škodljive vplive na nosečnost, strukturo in razvoj zarodka, porod ali postnatalni razvoj. Pri predpisovanju zdravila nosečnicam je potrebna previdnost. Priporoča se spremljanje krvnega tlaka zaradi povečanega tveganja za pojav preeklampsije.

Dojenje

Rezultati analiz mleka doječih mater, ki so dobivale velike odmerke dezmopresina (300 mikrogramov intranazalno), kažejo, da je količina dezmopresina, ki se lahko prenese na otroka, občutno manjša od količine, ki je potrebna za vpliv na diurezo.

Dezmopresin se lahko uporablja v obdobju dojenja.

Študij, s katerimi bi ugotovili učinke dezmopresina na sposobnost za vožnjo in uporabo strojev, niso

opravili. Dezmopresin nima znanih učinkov na sposobnost za vožnjo in upravljanje strojev.

Posledica zdravljenja brez sočasnega omejevanja vnosa tekočine je lahko zastajanje vode oz. hiponatriemija s spremljajočimi opozorilnimi znaki in simptomi ali brez njih. Med temi simptomi so glavobol, navzeja/bruhanje, zmanjšanje vrednosti natrija v serumu, povečanje telesne mase ter, v hujših primerih, konvulzije in koma (glejte poglavje 4.4).

Pogostost spodaj navedenih neželenih učinkov je opredeljena po naslednjem dogovoru:

zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100, < 1/10), občasni (≥ 1/1000, < 1/100), redki (≥ 1/10.000,

< 1/1000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana pogostost (ni je mogoče oceniti iz razpoložljivih

podatkov).

Nočna enureza in diabetes insipidus

Med najpogostejšimi neželenimi učinki so glavobol in bolezni prebavil.

Nokturija

Med prilagajanjem odmerka v kliničnih preskušanjih so se neželeni učinki zdravila pojavili pri približno 35 % bolnikov. 8 % bolnikov je končalo zdravljenje zaradi neželenih učinkov med povečevanjem odmerka in 2 % jih je končalo zdravljenje v dvojno slepem obdobju, ki je temu sledilo (0,63% v skupini z dezmopresinom in 1,45 % v skupini s placebom).

Med dolgotrajnim zdravljenjem so se neželeni učinki pojavili pri približno 24 % bolnikov. Najpogostejši neželeni učinek je glavobol. 15 % bolnikov je imelo glavobol med povečevanjem

odmerka in 6 % med dolgotrajnim zdravljenjem.

Pri prevelikem odmerjanju se lahko podaljša trajanje učinka zdravila, pri čemer se poveča tveganje za

pojav zastajanja vode in hiponatriemije.

Simptomi resnega zastajanja vode: konvulzije in izguba zavesti

Zdravljenje

Zdravljenje hiponatriemije mora biti prilagojeno posameznemu bolniku, vendar je mogoče dati nekaj

splošnih smernic.

Hiponatriemija se zdravi z opustitvijo uporabe dezmopresina, omejevanjem vnosa tekočine in, če je

potrebno, simptomatskim zdravljenjem.