LEQEMBI 100 mg/ml koncentrat za raztopino za infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
- ▼
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - LEQEMBI 100 mg/ml
Zdravilo LEQEMBI je indicirano za zdravljenje odraslih bolnikov s klinično diagnozo blage kognitivne motnje in blage demence zaradi Alzheimerjeve bolezni (zgodnja Alzheimerjeva bolezen), ki niso nosilci ali so heterozigotni nosilci apolipoproteina E ε4 (ApoE ε4), s potrjenim patološkim amiloidom (glejte poglavje 4.4).
Zdravljenje morajo uvesti in nadzorovati zdravniki, ki imajo izkušnje z diagnosticiranjem in zdravljenjem Alzheimerjeve bolezni ter lahko zagotovijo pravočasen dostop do magnetnoresonančnega slikanja (MRI). Lekanemab morajo infundirati kvalificirani zdravstveni delavci, ki so usposobljeni za spremljanje, prepoznavanje in obvladovanje z infuzijo povezanih reakcij.
Bolnikom, ki se zdravijo z lekanemabom, je treba izročiti kartico za bolnika in jih seznaniti s tveganji, povezanimi z lekanemabom (glejte tudi navodilo za uporabo).
Testiranje genotipa ApoE4
Genotip ApoE4 je treba oceniti z diagnostičnim testom in vitro z oznako CE, ki je predviden za ta namen. Če diagnostični test in vitro z oznako CE ni na voljo, je treba uporabiti drug validiran test (glejte poglavje 5.1).
Test za ugotavljanje prisotnosti gena ApoE ε4 je treba opraviti pred začetkom zdravljenja z lekanemabom, da se ugotovi, kakšno je tveganje za pojav z amiloidom povezanih nepravilnosti pri slikovnih preiskavah (ARIA – amyloid related imaging abnormalities) (glejte poglavji 4.1 in 5.1). Pred testiranjem je treba bolnikom omogočiti ustrezen posvet in pridobiti njihovo soglasje v skladu z nacionalnimi oziroma lokalnimi smernicami, kot je ustrezno.
Odmerjanje
Priporočeni odmerek lekanemaba je 10 mg/kg telesne mase v obliki intravenske (i.v.) infuzije vsaka
2 tedna.
Zdravljenje z lekanemabom je treba prekiniti, ko Alzheimerjeva bolezen pri bolniku napreduje v zmerno hudo obliko.
Med zdravljenjem z lekanemabom je treba približno vsakih 6 mesecev opraviti testiranje kognitivnih funkcij in oceniti klinične simptome. Na podlagi testiranja kognitivnih funkcij in napredovanja simptomov je treba oceniti, ali je Alzheimerjeva demenca pri bolniku napredovala v zmerno hudo obliko oziroma ali siceršnji klinični potek kaže na to, da lekanemab pri bolniku ni učinkovit, ter na podlagi tega sprejeti odločitev o tem, ali je zdravljenje z lekanemabom treba prekiniti.
Spremljanje glede z amiloidom povezanih nepravilnosti pri slikovnih preiskavah (ARIA)
Lekanemab lahko povzroči ARIA, ki se kažejo kot ARIA z edemom (ARIA-E), ki jih je na magnetnoresonančnih slikah mogoče opaziti kot edeme možganov ali sulkusne izlive, in kot ARIA z depoziti hemosiderina (ARIA-H), ki vključujejo mikrokrvavitve in površinsko siderozo. Poleg ARIA so se pri bolnikih, ki so se zdravili z lekanemabom, pojavile tudi znotrajmožganske krvavitve premera več kot 1 cm.
Pred začetkom zdravljenja z lekanemabom je treba pridobiti novejše magnetnoresonančne slike možganov (posnete v zadnjih 6 mesecih) in preveriti, ali so morda prisotne obstoječe ARIA. Magnetnoresonančno slikanje je treba opraviti pred 3., 5., 7. in 14. infundiranjem. Na splošno je treba magnetnoresonančno slikanje opraviti približno en teden pred načrtovano infuzijo lekanemaba in ga pregledati pred dajanjem infuzije. Če se pri bolniku kadar koli med zdravljenjem pojavijo simptomi, ki kažejo na ARIA, je potrebna klinična ocena, vključno z magnetnoresonančnim slikanjem (glejte poglavje 4.4).
Priporočila za prekinitve odmerjanja ali prekinitev zdravljenja pri bolnikih z ARIA
ARIA-E
V primeru blagih asimptomatskih radiografskih ARIA-E odmerjanja ni treba prekiniti. Pri kakršnih koli simptomatskih ali zmernih ali hudih radiografskih ARIA-E odmerjanje začasno prekinite. Nato je treba 2 do 4 mesece po odkritju prvih sprememb opraviti magnetnoresonančno slikanje in oceniti, ali so izzvenele. Ko magnetnoresonančno slikanje pokaže, da so radiografske
spremembe izzvenele, in ko izzvenijo tudi morebitni simptomi, se lahko odmerjanje nadaljuje v skladu s klinično presojo. Za stopnje resnosti radiografskih sprememb pri magnetnoresonančnem slikanju glejte preglednico 1 (glejte poglavje 4.4).
Pri odločanju glede nadaljevanja odmerjanja pri bolnikih s ponovnim pojavom ARIA-E uporabite klinično presojo. Po drugem pojavu simptomatskih ali zmernih ali hudih radiografskih ARIA-E je zdravljenje z lekanemabom treba prekiniti (glejte poglavje 4.8).
ARIA-H
V primeru blagih asimptomatskih radiografskih ARIA-H odmerjanja ni treba prekiniti. Pri
kakršnih koli blagih ali zmernih simptomatskih ali zmernih radiografskih ARIA-H odmerjanje začasno prekinite. Nato je treba 2 do 4 mesece po odkritju prvih sprememb opraviti magnetnoresonančno slikanje in oceniti, ali so se stabilizirale. Ko magnetnoresonančno slikanje pokaže, da so se radiografske spremembe stabilizirale, in ko izzvenijo tudi morebitni simptomi, se lahko odmerjanje nadaljuje v skladu s klinično presojo (glejte poglavje 4.8). V primeru hudih radiografskih ali simptomatskih ARIA-H je treba zdravljenje z lekanemabom trajno prekiniti. Za stopnje resnosti radiografskih sprememb pri magnetnoresonančnem slikanju glejte preglednico 1 (glejte poglavje 4.4).
Znotrajmožganske krvavitve
Zdravljenje z lekanemabom je treba trajno prekiniti, če se pojavi znotrajmožganska krvavitev premera več kot 1 cm.
Zamujeni ali izpuščeni odmerki
Če bolnik izpusti infundiranje zdravila, je naslednji odmerek treba dati čim prej. Posebne populacije
Starejši
Prilagajanje odmerka pri bolnikih, starih ≥ 65 let, ni potrebno (glejte poglavje 5.1).
Okvara ledvic
Posebno prilagajanje odmerka pri bolnikih z blago do zmerno okvaro ledvic ni potrebno (glejte poglavje 5.2).
Okvara jeter
Posebno prilagajanje odmerka pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter ni potrebno (glejte poglavje 5.2).
Pediatrična populacija
Lekanemab ni namenjen za uporabo pri pediatrični populaciji. Način uporabe
Lekanemab je samo za intravensko uporabo. Lekanemab se daje v obliki približno 1-urne intravenske infuzije vsaka 2 tedna. Pri prvem infundiranju je treba bolnika še približno 2,5 ure po končanem infundiranju opazovati glede znakov in simptomov z infuzijo povezanih reakcij (glejte poglavje 4.4).
Lekanemab je pred intravenskim infundiranjem treba razredčiti.
Za navodila glede redčenja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Bolniki z motnjami strjevanja krvi, ki niso ustrezno urejene.
Predhodna znotrajmožganska krvavitev, več kot 4 mikrokrvavitve, površinska sideroza ali vazogeni edem ali druge spremembe, ki kažejo na cerebralno amiloidno angiopatijo (CAA), odkrite pri magnetnoresonančnem slikanju pred zdravljenjem (glejte poglavje 4.4).
Zdravljenje z lekanemabom se ne sme uvesti pri bolnikih, ki že prejemajo antikoagulacijsko
zdravljenje (glejte poglavje 4.4).
Program nadzorovanega dostopa in register
Za zagotovitev varne in učinkovite uporabe lekanemaba je treba zdravljenje pri vseh bolnikih uvesti preko sistema centralnega registra, vzpostavljenega v okviru programa nadzorovanega dostopa.
Sledljivost
Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.
Preobčutljivostne reakcije
Pri bolnikih, ki so se zdravili z lekanemabom, so se pojavile preobčutljivostne reakcije, vključno z angioedemom, bronhospazmom in anafilaksijo, ki so lahko resne. Ob prvem pojavu katerih koli znakov ali simptomov, ki kažejo na preobčutljivostno reakcijo, takoj prekinite infundiranje in uvedite ustrezno zdravljenje (glejte poglavje 4.2).
Patološki amiloid beta
Pred začetkom zdravljenja je treba z ustreznim testom potrditi prisotnost patološkega amiloida beta. Z amiloidom povezane nepravilnosti pri slikovnih preiskavah (ARIA)
Pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo se lahko spontano pojavijo ARIA. ARIA-H se običajno pojavijo sočasno z ARIA-E.
ARIA se običajno pojavijo v zgodnji fazi zdravljenja in so največkrat asimptomatske, redko pa se lahko pojavijo tudi resni in življenjsko ogrožajoči dogodki, vključno z epileptičnim napadom in epileptičnim statusom. Kadar so prisotne ARIA, lahko bolniki poročajo o simptomih, ki vključujejo glavobol, zmedenost, spremembe vida, omotico, navzeo in težave pri hoji. Pojavijo se lahko tudi žariščni nevrološki izpadi. Med bolniki, pri katerih so se pojavile ARIA med prejemanjem placeba ali lekanemaba, so pri 1/3 opazili ponoven pojav teh nepravilnosti. Po prvem dogodku ARIA se te nepravilnosti po nadaljevanju zdravljenja z lekanemabom zelo pogosto ponovno pojavijo (glejte poglavje 4.8). Simptomi, povezani z ARIA, običajno sčasoma izzvenijo (glejte poglavje 4.8).
Tveganje za ARIA, vključno s simptomatskimi in resnimi ARIA, je večje pri homozigotnih nosilcih apolipoproteina E ε4 (ApoE ε4) (glejte poglavje 4.8). Poleg ARIA so se pri bolnikih, ki so se zdravili z lekanemabom, pojavile tudi znotrajmožganske krvavitve premera več kot 1 cm.
Pri odločanju glede uvedbe zdravljenja z lekanemabom je treba upoštevati koristi lekanemaba pri zdravljenju Alzheimerjeve bolezni in možno tveganje za resne neželene dogodke, povezane z ARIA (glejte poglavje 4.8).
Spremljanje glede ARIA
Priporočljivo je pridobiti magnetnoresonančne slike možganov ob izhodišču in nato opravljati redna kontrolna slikanja. Posebej skrbno klinično spremljanje glede ARIA je priporočljivo v prvih 14 tednih zdravljenja z lekanemabom. Če se pri bolniku pojavijo simptomi, ki kažejo na ARIA (glejte
poglavje 4.8), je potrebna klinična ocena, vključno z dodatnimi magnetnoresonančnimi preiskavami
(glejte poglavje 4.2).
Radiografske spremembe
Resnost radiografskih ARIA, povezanih z lekanemabom, je bila določena na podlagi meril iz
preglednice 1.
Preglednica 1: Merila za razvrstitev ARIA, odkritih pri magnetnoresonančnem slikanju
| Vrsta ARIA | Resnost radiografskih sprememb1 | ||
| Blaga | Zmerna | Huda | |
| ARIA-E | Hiperintenzivna sprememba na slikah, posnetih z zaporedjem FLAIR, omejena na sulkus in/ali belo možganovino v korteksu/subkorteksu, na enem mestu premera < 5 cm. | Hiperintenzivna sprememba na slikah, posnetih z zaporedjem FLAIR, na enem mestu premera od 5 do 10 cm na najširšem delu ali na več kot enem mestu premera < 10 cm (vsaka). | Hiperintenzivna sprememba na slikah, posnetih z zaporedjem FLAIR, premera > 10 cm, ki jo spremljata otekanje možganskih vijug in stisnjenje sulkusa.Prisotna je lahko na enem ali več ločenih/med seboj nepovezanih mestih. |
| ARIA-H zmikrokrvavitvijo | ≤ 4 nove povezane mikrokrvavitve. | Od 5 do 9 novihpovezanih mikrokrvavitev. | 10 ali več novihpovezanih mikrokrvavitev. |
| ARIA-Hs površinsko siderozo | 1 žarišče površinskesideroze. | 2 žarišči površinskesideroze. | > 2 žarišči površinskesideroze. |
1 Resnost radiografskih sprememb je opredeljena glede na skupno število novih mikrokrvavitev od izhodišča ali skupno število mest s površinsko siderozo.
Pri bolnikih z asimptomatskimi radiografskimi ARIA-E je priporočljivo posebej skrbno klinično spremljanje glede simptomov ARIA (za simptome glejte poglavje 4.8). Po 1 do 2 mesecih (ali prej, če so prisotni simptomi) je treba opraviti dodatna magnetnoresonančna slikanja in oceniti, ali so spremembe izzvenele.
Status nosilca gena ApoE ε4 in tveganje za ARIA
Pri bolnikih, ki se zdravijo z lekanemabom in so homozigotni nosilci gena ApoE ε4, se pogosteje pojavljajo ARIA, vključno s simptomatskimi resnimi in ponavljajočimi se ARIA, v primerjavi s heterozigotnimi nosilci in tistimi, ki niso nosilci tega gena (glejte poglavje 4.8). Lekanemab ni indiciran za uporabo pri bolnikih, ki so homozigotni nosilci (glejte poglavje 4.1).
Povečano tveganje za znotrajmožganske krvavitve
Pri odločanju glede uporabe lekanemaba pri bolnikih z dejavniki, ki kažejo na povečano tveganje za znotrajmožganske krvavitve, je potrebna previdnost.
Pri bolnikih, ki so jemali tako lekanemab kot antikoagulante, in pri bolnikih, ki so med zdravljenjem z lekanemabom prejemali trombolitična zdravila, so opazili znotrajmožganske krvavitve premera več kot 1 cm, vključno s smrtnimi primeri. Pri odločanju glede uporabe antikoagulantov pri bolnikih, ki se že zdravijo z lekanemabom, je potrebna dodatna previdnost.
Sočasna antitrombotična zdravila
V kliničnih preskušanjih je bila uporaba antitrombotičnih zdravil (acetilsalicilne kisline, drugih antiagregacijskih zdravil ali antikoagulantov) ob izhodišču dovoljena, če je bolnik prejemal stabilen odmerek. Bolniki, ki so bili izpostavljeni antitrombotičnim zdravilom, so večinoma jemali acetilsalicilno kislino. Pri uporabi antiagregacijskih zdravil niso opazili povečanega tveganja za ARIA ali znotrajmožganske krvavitve.
Ker so pri bolnikih, ki so jemali tako lekanemab kot antikoagulante (glejte poglavje 4.8), in pri bolnikih, ki so med zdravljenjem z lekanemabom prejemali trombolitična zdravila, opazili znotrajmožganske krvavitve, je pri odločanju glede uporabe antikoagulantov ali trombolitičnih zdravil (npr. tkivnega aktivatorja plazminogena) pri bolnikih, ki se že zdravijo z lekanemabom, potrebna dodatna previdnost:
-
Če je med zdravljenjem z lekanemabom treba uvesti antikoagulacijsko zdravljenje (na primer zaradi povezane arterijske tromboze, akutne pljučne embolije ali drugih življenjsko ogrožajočih indikacij), je treba zdravljenje z lekanemabom začasno prekiniti. Zdravljenje z lekanemabom se
lahko nadaljuje, ko za antikoagulacijsko zdravljenje ni več medicinskih indikacij. Sočasna uporaba acetilsalicilne kisline in drugih antiagregacijskih zdravil je dovoljena.
-
Izpostavljenost trombolitičnim zdravilom v kliničnih preskušanjih je bila omejena, vendar pri sočasni uporabi najverjetneje obstaja tveganje za hude znotrajlobanjske krvavitve. Uporabi trombolitičnih zdravil se je treba izogibati, razen v primeru neposredno življenjsko ogrožajočih indikacij, ki jih ni mogoče zdraviti na drug način (npr. pljučna embolija s hemodinamsko nestabilnostjo), če bi bile koristi lahko večje od tveganj.
-
Ker lahko ARIA-E povzročijo žariščne nevrološke izpade, ki lahko posnemajo ishemično možgansko kap, morajo lečeči zdravniki presoditi, ali bi bili ti simptomi lahko posledica ARIA-E, preden bolniku, ki se zdravi z lekanemabom, predpišejo trombolitično zdravilo.
Zdravljenje z lekanemabom se ne sme uvesti pri bolnikih, ki že prejemajo antikoagulacijsko
zdravljenje (glejte poglavje 4.3).
Drugi dejavniki tveganja za znotrajmožganske krvavitve
Iz študije 301 so izključili bolnike, pri katerih so pri slikanju možganov odkrili spremembe, ki so kazale na povečano tveganje za znotrajmožganske krvavitve. To je vključevalo spremembe, ki so kazale na CAA (predhodna možganska krvavitev premera več kot 1 cm na najširšem delu, več kot 4 mikrokrvavitve, površinska sideroza, vazogeni edem), ali druge lezije (anevrizma, žilna malformacija), ki bi morda lahko povečale tveganje za znotrajmožganske krvavitve.
Prisotnost alela ApoE ε4 je povezana s CAA, pri kateri obstaja povečano tveganje za znotrajmožganske krvavitve.
Z infuzijo povezane reakcije
V kliničnih preskušanjih z lekanemabom so opazili z infuzijo povezane reakcije (glejte poglavje 4.8), ki so bile večinoma blage ali zmerne in so se pojavile pri prvem infundiranju. V primeru z infuzijo povezane reakcije je treba zmanjšati hitrost infundiranja ali prekiniti infundiranje in uvesti ustrezno zdravljenje v skladu s kliničnimi indikacijami. Pred naslednjimi infundiranji je lahko smiselno uvesti profilaktično zdravljenje z antihistaminiki, acetaminofenom, nesteroidnimi protivnetnimi zdravili ali kortikosteroidi.
Bolniki, ki so jih izključili iz kliničnih preskušanj (glejte tudi poglavje 5.1)
Iz kliničnih preskušanj z lekanemabom so izključili bolnike s prehodnimi možganskimi ishemijami (TIA – transient ischemic attack), možgansko kapjo ali epileptičnimi napadi v zadnjih 12 mesecih pred presejanjem. Varnost in učinkovitost pri teh bolnikih nista znani.
Iz kliničnih preskušanj z lekanemabom so izključili bolnike z boleznimi imunskega sistema, ki niso bile ustrezno urejene ali jih je bilo treba zdraviti z imunoglobulini, sistemskimi monoklonskimi protitelesi, sistemskimi imunosupresivi ali plazmaferezo, zato varnost in učinkovitost pri teh bolnikih nista znani.
Iz kliničnih preskušanj z lekanemabom so izključili bolnike z avtosomsko dominantno Alzheimerjevo boleznijo ali Downovim sindromom, ki sta lahko povezana s pogostejšim pojavljanjem CAA in dogodkov ARIA. Varnost in učinkovitost lekanemaba pri teh bolnikih nista znani.
Kartica za bolnika in navodilo za uporabo
Zdravnik, ki bo predpisal zdravilo, se mora z bolnikom pogovoriti o tveganjih zdravljenja z lekanemabom, magnetnoresonančnih slikanjih in znakih ali simptomih neželenih učinkov ter o tem, kdaj mora bolnik poiskati pomoč zdravstvenega delavca. Bolnik bo prejel kartico za bolnika in navodila, da jo mora imeti ves čas pri sebi.
Pomožne snovi z znanim učinkom
Pred dajanjem zdravila je potrebno redčenje z natrijevim kloridom (0,9-odstotno fiziološko raztopino).
Za informacije glejte informacije o zdravilu za redčilo natrijev klorid.
To zdravilo vsebuje 0,5 mg polisorbata 80 v 1 ml lekanemaba. Polisorbati lahko povzročijo alergijske reakcije. To je treba upoštevati pri bolnikih z znanimi alergijami.
Študij medsebojnega delovanja z lekanemabom niso izvedli.
Lekanemab se najverjetneje izloči po običajnih poteh razgradnje imunoglobulinov, zato malomolekulska sočasna zdravila ne bi smela vplivati na njegov očistek. Posledično ni pričakovati, da bi lekanemab lahko povzročil ali bil dovzeten za farmakokinetične interakcije z drugimi sočasno uporabljenimi zdravili.
Pri bolnikih, ki se zdravijo z antikoagulanti ali trombolitičnimi zdravili, lahko pri zdravljenju z lekanemabom obstaja večje tveganje za znotrajmožganske krvavitve (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Ženske v rodni dobi
Pri ženskah v rodni dobi je pred začetkom zdravljenja z lekanemabom treba preveriti, ali so morda noseče.
Ženske v rodni dobi morajo uporabljati učinkovito kontracepcijo med zdravljenjem in še 2 meseca po
zadnjem odmerku lekanemaba. Nosečnost
Podatkov o uporabi lekanemaba pri nosečnicah ali podatkov pri živalih za oceno tveganja, povezanega z uporabo lekanemaba med nosečnostjo, ni. Znano je, da humani IgG prehaja skozi placento po prvem trimesečju nosečnosti. Zato obstaja možnost, da se lekanemab preko matere prenese na razvijajoči se plod. Učinki lekanemaba na razvijajoči se plod niso znani. Lekanemaba ni priporočljivo uporabljati med nosečnostjo.
Dojenje
Podatkov o prisotnosti lekanemaba v materinem mleku, učinkih na dojene otroke ali učinkih zdravila
na tvorjenje mleka ni.
Znano je, da se IgG prvih nekaj dni po rojstvu izloča v materino mleko, kmalu zatem pa se njegova koncentracija zmanjša na nizke vrednosti. Učinki te izpostavljenosti na dojenega otroka niso znani in tveganja ni mogoče izključiti. Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prenehanjem zdravljenja z lekanemabom, pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja z lekanemabom za mater.
Plodnost
Podatkov o učinkih lekanemaba na plodnost pri ljudeh ni.
Lekanemab nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Bolnikom je treba svetovati, naj bodo previdni pri vožnji ali upravljanju strojev, če med zdravljenjem z lekanemabom opažajo omotico ali zmedenost.
Povzetek varnostnega profila
Varnost lekanemaba so ocenili pri 2203 bolnikih, ki so prejeli vsaj en odmerek lekanemaba.
V dvojno slepem, s placebom nadzorovanem obdobju študije 301 pri bolnikih z blago kognitivno motnjo zaradi Alzheimerjeve bolezni ali blago demenco zaradi Alzheimerjeve bolezni je skupno 898 bolnikov prejemalo lekanemab v priporočenem odmerku 10 mg/kg vsaka 2 tedna, od tega 757 bolnikov, ki niso bili nosilci ali so bili heterozigotni nosilci (indicirana populacija).
Med bolniki, ki so se zdravili z lekanemabom, je bilo 31 % (278/898) bolnikov, ki niso bili nosilci, 53 % (479/898) bolnikov, ki so bili heterozigotni nosilci, in 16 % (141/898) bolnikov, ki so bili homozigotni nosilci. Razen dogodkov, povezanih z ARIA, je bil varnostni profil pri vseh genotipih enak.
Pri zdravljenju z lekanemabom so v kliničnih preskušanjih poročali o epileptičnih napadih, vključno z epileptičnih statusom.
Pri indicirani populaciji so bili najpogostejši neželeni učinki z infuzijo povezane reakcije (26 %),
ARIA-H (13 %), glavobol (11 %) in ARIA-E (9 %).
O znotrajmožganskih krvavitvah premera več kot 1 cm so v študiji 301 poročali pri 0,5 %
(4/757) bolnikov, ki so prejemali zdravljenje z lekanemabom, v primerjavi z 0,1 % (1/764) bolnikov, ki so prejemali placebo. Pri bolnikih, ki so prejemali lekanemab, so opazili tudi znotrajmožganske krvavitve s smrtnim izidom.
Neželeni učinki v obliki preglednice
V spodnji preglednici 2 so navedeni neželeni učinki, o katerih so poročali v kliničnih preskušanjih z
lekanemabom.
Neželeni učinki so navedeni z uporabo priporočenih izrazov po MedDRA pri posameznem organskem sistemu po MedDRA. Neželeni učinki so razvrščeni po organskih sistemih po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki
(≥ 1/10 000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10 000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). Pri vsaki pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
Preglednica 2: Neželeni učinki
| Organski sistem | Neželeni učinek | Pogostnost |
| Bolezni imunskegasistema | preobčutljivostne reakcije1 | pogosti |
| zapoznele preobčutljivostne reakcije2,3 | pogosti | |
| Bolezni živčevja | glavobol | zelo pogosti |
| ARIA4 | zelo pogosti | |
| ARIA-H5,6 | zelo pogosti | |
| simptomatske ARIA-H7 | pogosti | |
| ≤ 10 možganskih mikrokrvavitev | zelo pogosti | |
| > 10 možganskih mikrokrvavitev | pogosti | |
| površinska sideroza | pogosti | |
| znotrajmožganska krvavitev premera> 1 cm | občasni | |
| ARIA-E8,9 | pogosti | |
| simptomatske ARIA-E7 | pogosti | |
| Srčne bolezni | atrijska fibrilacija | pogosti |
| Bolezni prebavil | navzea | pogosti |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | z infuzijo povezane reakcije10 | zelo pogosti |
1 Vključuje angioedem, bronhospazem, anafilaksijo, izpuščaj in glavobol.
2 Vključuje izpuščaj, glavobol, rinorejo, rinitis in izpadanje las.
3 Pojavile so se 24 ur po infundiranju.
4 ARIA: vključuje radiografske ARIA-E, simptomatske ARIA-E, radiografske ARIA-H in
simptomatske ARIA-H.
5 ARIA-H: vključuje radiografske ARIA-H in simptomatske ARIA-H.
6 ARIA-H: z amiloidom povezana nepravilnost pri slikovnih preiskavah z mikrokrvavitvijo in
depoziti hemosiderina, površinska sideroza osrednjega živčevja in možganska mikrokrvavitev.
7 Vključuje pogost simptom glavobol, občasne simptome zmedenost, spremembe vida (diplopija, bleščanje, zamegljen vid, zmanjšana ostrina vida, okvara vida), omotico, navzeo, težave pri hoji in epileptične napade.
8 ARIA-E: vključuje radiografske ARIA-E in simptomatske ARIA-E.
9 ARIA-E so pogoste pri indicirani populaciji in zelo pogoste pri homozigotni populaciji.
10 Vključuje z infuzijo povezano reakcijo in reakcijo na mestu infundiranja.
Opis izbranih neželenih učinkov
Pojavnost ARIA pri indicirani populaciji
V študiji 301 so se simptomatske ARIA pojavile pri 2 % (16/757) bolnikov, ki so prejemali lekanemab in niso bili nosilci ali so bili heterozigotni nosilci. O resnih simptomih, povezanih z ARIA, zaradi katerih je bila potrebna hospitalizacija, so poročali pri 0,4 % (3/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom. Klinični simptomi, povezani z ARIA, so v obdobju spremljanja izzveneli pri
75 % (12/16) bolnikov.
Če upoštevamo tudi asimptomatske radiografske dogodke, so ARIA v študiji 301 opazili pri
17 % (128/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, v primerjavi s 7 % (55/764) bolnikov, ki so prejemali placebo.
ARIA-E so v študiji 301 opazili pri 9 % (67/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, v primerjavi z 1 % (10/764) bolnikov, ki so prejemali placebo. ARIA-E so bile večinoma asimptomatske, o simptomatskih pa so poročali pri 2 % (12/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, medtem ko pri bolnikih, ki so prejemali placebo, o njih niso poročali. Kadar so bili prisotni simptomi, povezani z ARIA-E, so poročali o glavobolu (50 %; 6/12), zmedenosti (17 %; 2/12), omotici (8 %; 1/12) in navzei (8 %; 1/12). Pojavili so se tudi žariščni nevrološki izpadi (8 %; 1/12).
ARIA-H so opazili pri 13 % (98/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, v primerjavi s 7 % (52/764) bolnikov, ki so prejemali placebo. ARIA-H so bile večinoma asimptomatske, o simptomatskih pa so poročali pri 0,8 % (6/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, in pri 0,1 % (1/764) bolnikov, ki so prejemali placebo. ARIA-H in ARIA-E se lahko pojavijo sočasno.
Izolirane ARIA-H (tj. ARIA-H pri bolnikih brez sočasnih ARIA-E) pri uporabi lekanemaba niso bile pogostejše kot pri uporabi placeba.
Dogodki radiografskih ARIA-E so se večinoma pojavili v zgodnji fazi zdravljenja (pri prvih
7 odmerkih), vendar se ARIA-E lahko pojavijo kadar koli in več kot enkrat pri istem bolniku. Najvišja stopnja resnosti radiografskih ARIA-E pri bolnikih, ki so se zdravili z lekanemabom, je bila blaga pri 4 % (31/757) bolnikov, zmerna pri 4 % (33/757) bolnikov in huda pri 0,3 % (2/757) bolnikov. Do izzvenenja sprememb, potrjenega z magnetnoresonančnim slikanjem, je po 12 tednih od odkritja prišlo pri 64 % (43/67) bolnikov, po 17 tednih pri 87 % (58/67) bolnikov in na koncu pri
100 % (67/67) bolnikov v primerjavi z 80 % (8/10) bolnikov, ki so prejemali placebo.
Najvišja stopnja resnosti radiografskih ARIA-H z mikrokrvavitvijo pri bolnikih, ki so se zdravili z lekanemabom, je bila blaga pri 8 % (60/757) bolnikov, zmerna pri 1 % (8/757) bolnikov in huda pri 1 % (10/757) bolnikov, pri ARIA-H s površinsko siderozo pa je bila blaga pri 3 % (26/757) bolnikov, zmerna pri 0,5 % (4/757) in huda pri 0,3 % (2/757) bolnikov. Za resnost radiografskih sprememb pri magnetnoresonančnem slikanju glejte preglednico 1 v poglavju 4.4.
Ponoven pojav ARIA pri indicirani populaciji
ARIA-E so opazili pri 9 % (67/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, od katerih jih je
88 % (59/67) nadaljevalo zdravljenje z lekanemabom s prekinitvijo odmerjanja ali brez nje. Pri tistih,
ki so nadaljevali zdravljenje z lekanemabom, so se ARIA-E ponovno pojavile pri 14 % (8/59) bolnikov.
ARIA-H (s sočasnimi ARIA-E ali brez njih) so opazili pri 13 % (98/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, in 7 % (52/764) bolnikov, ki so prejemali placebo, med katerimi jih je 80 % (78/98) oziroma 77 % (40/52) nadaljevalo zdravljenje s prekinitvijo odmerjanja ali brez nje. Pri tistih, ki so nadaljevali zdravljenje, so se ARIA-H ponovno pojavile pri 36 % (28/78) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, in 30 % (23/40) bolnikov, ki so prejemali placebo.
Izolirane ARIA-H so opazili pri 8 % (61/757) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, in 6 % (45/764) bolnikov, ki so prejemali placebo, med katerimi jih je 97 % (59/61) oziroma 100 % (45/45) nadaljevalo zdravljenje s prekinitvijo odmerjanja ali brez nje. Pri tistih, ki so
nadaljevali zdravljenje, so se ARIA-H ponovno pojavile pri 20 % (12/59) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, in 20 % (10/45) bolnikov, ki so prejemali placebo.
Znotrajmožganske krvavitve pri indicirani populaciji
Znotrajmožganska krvavitev se je pojavila pri 0,3 % (1/286) bolnikov, ki so se v času dogodka sočasno zdravili z lekanemabom in antitrombotičnimi zdravili, v primerjavi z 0,7 % (3/450) bolnikov, ki se niso. Pri bolnikih, ki so jemali lekanemab skupaj z antikoagulantom ali z antikoagulantom v kombinaciji z antiagregacijskim zdravilom ali acetilsalicilno kislino, je bila pojavnost znotrajmožganske krvavitve 1,5 % (1/68 bolnikov) v primerjavi z 0 bolniki v skupini s placebom.
Status nosilca gena ApoE ε4 in tveganje za ARIA
Približno 15 % bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo je homozigotnih nosilcev gena ApoE ε4. V študiji 301 je bila pojavnost ARIA pri tistih, ki niso bili nosilci (13 % v skupini z lekanemabom v primerjavi s 4 % v skupini s placebom) ali so bili heterozigotni nosilci (19 % v skupini z
lekanemabom v primerjavi z 9 % v skupini s placebom), manjša kot pri homozigotnih nosilcih (45 % v skupini z lekanemabom v primerjavi z 22 % v skupini s placebom). Med bolniki, ki so prejemali lekanemab, so se ARIA-E pojavile pri 5 % bolnikov, ki niso bili nosilci, in 11 % heterozigotnih nosilcev v primerjavi s 33 % homozigotnih nosilcev. Simptomatske ARIA-E so se pojavile pri 1 % bolnikov, ki niso bili nosilci, in 2 % heterozigotnih nosilcev v primerjavi z 9 % homozigotnih nosilcev. ARIA-H so se pojavile pri 12 % bolnikov, ki niso bili nosilci, in 14 % heterozigotnih
nosilcev v primerjavi z 38 % homozigotnih nosilcev. Simptomatske ARIA-H so se pojavile pri 1 % bolnikov, ki niso bili nosilci ali so bili heterozigotni nosilci, v primerjavi s 4 % homozigotnih nosilcev. Resni dogodki ARIA so se pojavili pri približno 1 % bolnikov, ki niso bili nosilci ali so bili heterozigotni nosilci, v primerjavi s 3 % homozigotnih nosilcev.
Priporočila za ukrepanje ob pojavu ARIA so za bolnike, ki so nosilci gena ApoE ε4, in tiste, ki niso,
enaka.
Z infuzijo povezane reakcije
Z infuzijo povezane reakcije so v študiji 301 opazili pri 26 % (237/898) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom, pri čemer se jih je 75 % (178/237) pojavilo pri prvem infundiranju. Z infuzijo povezane reakcije so bile večinoma blage (69 %) ali zmerne (28 %), o hudih z infuzijo povezanih reakcijah pa so poročali pri manj kot 1 % bolnikov. Pojavile so se tudi resne z infuzijo povezane reakcije. Zaradi z infuzijo povezanih reakcij so zdravljenje prekinili pri 1 % (12/898) bolnikov, ki so se zdravili z lekanemabom. Simptomi z infuzijo povezanih reakcij vključujejo zvišano telesno temperaturo in gripi podobne simptome (mrzlica, generalizirane bolečine, občutek šibkosti in bolečine v sklepih), navzeo, bruhanje, hipotenzijo, hipertenzijo in desaturacijo kisika. Pri več kot 63 % bolnikov, pri katerih so se na začetku pojavile z infuzijo povezane reakcije, se te po uvedbi zdravil za preventivo niso več pojavile (glejte poglavje 4.4). Pojavnost z infuzijo povezanih reakcij je bila podobna ne glede na genotip ApoE ε4.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Farmakološke lastnosti - LEQEMBI 100 mg/ml
Farmakoterapevtska skupina: psihoanaleptiki, druga zdravila za zdravljenje demence, oznaka ATC: N06DX04
Mehanizem delovanja
Lekanemab je monoklonsko protitelo IgG1, ki je usmerjeno proti topnim in netopnim agregiranim oblikam amiloida beta in zmanjšuje plake amiloida beta.
Farmakodinamični učinki
Učinek lekanemaba na patološki amiloid beta
Lekanemab je v primerjavi s placebom zmanjšal plake amiloida beta v odvisnosti od časa. Učinek lekanemaba na količino plakov amiloida beta v možganih so ocenili z vizualnim odčitavanjem slik PET in kvantificirali z uporabo relativnega razmerja intenzitet kopičenja radiooznačevalcev po možganskih regijah (SUVR – standard uptake value ratio) in lestvice z ocenami, izraženimi v centiloidih (Centiloid scale). V študiji 301 je bila povprečna sprememba od izhodišča do 79. tedna pri odmerku lekanemaba 10 mg/kg vsaka 2 tedna pri indicirani populaciji statistično pomembna v primerjavi s placebom (–59,437).
Povezava med izpostavljenostjo in odzivom
Analiza izpostavljenosti in odziva je pokazala, da se je opažena vrednost SUVR na slikah, posnetih z amiloidno PET, ob povečanju izpostavljenosti lekanemabu zmanjšala.
Farmakokinetična/farmakodinamična analiza je pokazala, da so bile spremembe vrednosti Aβ1-42 v cerebrospinalni tekočini, razmerja Aβ42/40 v plazmi in vrednosti p-tau181 v plazmi tesno povezane s povečevanjem izpostavljenosti lekanemabu.
Imunogenost
V 18-mesečnem obdobju zdravljenja v študiji 301 je pri 3,4 % (30/883) bolnikov, ki so prejemali lekanemab v odmerku 10 mg/kg na dva tedna, prišlo do pojava protiteles proti lekanemabu, povezanih z zdravljenjem, pri 1,9 % (17/885) pa do pojava nevtralizirajočih protiteles. Razvoj protiteles proti zdravilu ni vplival na farmakokinetiko, farmakodinamiko, učinkovitost ali varnost lekanemaba.
Klinična učinkovitost in varnost
Učinkovitost lekanemaba so ocenili v dvojno slepem, s placebom nadzorovanem randomiziranem preskušanju z vzporednima skupinama (študija 301) pri bolnikih z zgodnjo Alzheimerjevo boleznijo (bolniki s potrjeno prisotnostjo patološkega amiloida in blago kognitivno motnjo [62 % bolnikov] ali boleznijo v fazi blage demence [38 % bolnikov]).
Prisotnost patološkega amiloida β so ugotavljali z vizualnim odčitavanjem z uporabo odobrenih sledil za zaznavanje amiloida β pri PET na podlagi označevanja in cerebrospinalne tekočine glede na razmerje med celokupnim tau (t-tau) in Aβ42 z validirano mejno vrednostjo > 0,54 (test: Lumipulse® G P-Amyloid 1-42).
V študijo so vključili bolnike, ki so ustrezali naslednjim merilom:
-
skupni rezultat vprašalnika za klinično oceno demence (CDR – Clinical Dementia Rating) 0,5 ali 1,0 in ocena posameznega področja (Memory Box) 0,5 ali več;
-
ključna klinična merila Nacionalnega inštituta za staranje in združenja za Alzheimerjevo bolezen (NIA-AA – National Institute on Aging and the Alzheimer’s Association) za blago kognitivno motnjo ali verjetno demenco zaradi Alzheimerjeve bolezni;
-
ocena pri kratkem preizkusu spoznavnih sposobnosti (MMSE – Mini-Mental State
Examination) ≥ 22 in ≤ 30;
-
objektivno poslabšanje epizodnega spomina, izmerjeno kot najmanj 1 standardni odklon pod starosti prilagojeno povprečno vrednostjo ocene na Wechslerjevi podlestvici za oceno logičnega spomina (WMS-IV LMII – Wechsler-Memory Scale-IV Logical Memory II).
Bolnike so izključili v primeru prehodne možganske ishemije, možganske kapi ali epileptičnih napadov v zadnjih 12 mesecih pred presejanjem, kontuzije možganov, infekcijskih lezij, več lakunarnih infarktov ali možganske kapi, ki je vključevala večji predel žilja, hude bolezni malih žil ali bele možganovine, motenj strjevanja krvi, ki niso bile ustrezno urejene, bolezni imunskega sistema, ki niso bile ustrezno urejene (npr. aktivni vaskulitis), ali potrebe po zdravljenju z imunoglobulini, sistemskimi monoklonskimi protitelesi, sistemskimi imunosupresivi ali plazmaferezo.
Varnost in učinkovitost zdravljenja pri bolnikih z zmerno Alzheimerjevo boleznijo, atipičnimi sindromi Alzheimerjeve bolezni (brez Alzheimerjeve bolezni z izgubo spomina) ali avtosomsko dominantno Alzheimerjevo boleznijo in pri odraslih z Downovim sindromom nista dokazani.
V študiji 301 so 1795 bolnikov, med katerimi jih je bilo 1521 iz indicirane populacije, randomizirali tako, da so 18 mesecev prejemali bodisi lekanemab v odmerku 10 mg/kg vsaka 2 tedna bodisi placebo. Med vsemi randomiziranimi bolniki je bilo 31 % bolnikov, ki niso bili nosilci, 53 % bolnikov, ki so bili heterozigotni nosilci, in 16 % bolnikov, ki so bili homozigotni nosilci. Ob izhodišču je bila mediana starost randomiziranih bolnikov 72 let, pri čemer je bil razpon od 50 do 90 let. Dvainpetdeset odstotkov bolnikov je bilo ženskega spola, 77 % jih je bilo belcev, 17 % Azijcev in 3 % so bili temnopolti. Sočasne bolezni so vključevale hiperlipidemijo (60 %), hipertenzijo (55 %), debelost
(17 %), ishemično bolezen srca (16 %) in sladkorno bolezen (15 %).
Randomizacija je bila stratificirana glede na klinično podskupino, prisotnost ali odsotnost sočasnih zdravil za simptome Alzheimerjeve bolezni ob izhodišču, status nosilca gena ApoE ε4 in območje.
Rezultati študije 301
Primarni izid učinkovitosti je bil sprememba skupnega seštevka rezultatov vprašalnika za klinično oceno demence (CDR-SB – Clinical Dementia Rating-Sum of Boxes) od izhodišča do 18. meseca. Ključni sekundarni opazovani dogodki so vključevali spremembo naslednjih meril od izhodišča do
18. meseca: rezultata amiloidne PET z uporabo centiloidov, ocene na podlestvici za oceno kognitivnih sposobnosti pri Alzheimerjevi bolezni (ADAS-Cog14 – Alzheimer’s Disease Assessment
Scale-Cognitive Subscale), ocene na sestavljeni lestvici za oceno Alzheimerjeve bolezni (ADCOMS – Alzheimer’s Disease Composite Score) in ocene na lestvici združenja Alzheimer’s Disease Cooperative Study za oceno vsakodnevnih dejavnosti pri blagi kognitivni motnji (ADCS MCI-ADL – Alzheimer’s Disease Cooperative Study-Activities of Daily Living Scale for Mild Cognitive Impairment).
V celotni populaciji je bila razlika v spremembi ocene CDR-SB od izhodišča med lekanemabom in placebom –0,401 (95-% IZ: –0,622, –0,180). Učinek pri celotni populaciji in omejeni indicirani populaciji je bil podoben. Pomembne ugotovitve iz študije za indicirano populacijo so predstavljene v spodnji preglednici 3.
Preglednica 3: Rezultati za CDR-SB, ADAS-Cog14 in ADCS MCI-ADL v študiji 301
Indicirana populacija Klinični opazovani dogodki Lekanemab10 mg/kgvsaka 2 tedna Placebo CDR-SB n = 757 n = 764 Povprečje ob izhodišču (SD) 3,18 (1,346) 3,23 (1,343) Prilagojena povprečna sprememba od izhodišča do 1,217 1,752 18. meseca Razlika v primerjavi s placebom –0,535 (–0,778; –0,293) (95-% IZ) ADAS-Cog14 n = 757 n = 764 Povprečje ob izhodišču (SD) 24,46 (7,081) 24,40 (7,576) Prilagojena povprečna sprememba od izhodišča do 4,389 5,901 18. meseca Razlika v primerjavi s placebom –1,512 (–2,486; –0,538) (95-% IZ) ADCS MCI-ADL n = 757 n = 764 Povprečje ob izhodišču (SD) 41,15 (6,616) 40,72 (6,937) Prilagojena povprečna sprememba od izhodišča do –3,873 –5,809 18. meseca Razlika v primerjavi s placebom 1,936 (1,029; 2,844) (95-% IZ) Pediatrična populacija
Evropska agencija za zdravila je odstopila od zahteve za predložitev rezultatov študij z lekanemabom za vse podskupine pediatrične populacije pri zgodnji Alzheimerjevi bolezni (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).
Farmakokinetiko lekanemaba so opredelili z uporabo populacijske farmakokinetične analize s podatki o koncentraciji, zbranimi pri 1619 bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo, ki so prejeli enkratni ali večkratne odmerke lekanemaba. Koncentracije lekanemaba v stanju dinamičnega ravnovesja so bile
dosežene po 6 tednih zdravljenja z odmerkom 10 mg/kg vsaka 2 tedna, sistemsko kopičenje pa je bilo približno 1,4-kratno. Najvišja koncentracija (Cmax) lekanemaba in površina pod krivuljo plazemske koncentracije v odvisnosti od časa (AUC) po enkratnem odmerku sta se pri odmerkih od
0,3 do 15 mg/kg povečevali sorazmerno z odmerkom. Absorpcija
Navedba smiselno ni potrebna.
Porazdelitev
Povprečna vrednost (95-% IZ) volumna porazdelitve v stanju dinamičnega ravnovesja je 5,52 (5,14–5,93) l.
Biotransformacija
Lekanemab je monoklonsko protitelo, ki je usmerjeno proti topnim in netopnim agregiranim oblikam amiloida beta, zato ni pričakovati, da bi bil povezan s potmi, ki jih regulirajo citokini.
Izločanje
Lekanemab razgrajujejo proteolitični encimi, in sicer na enak način kot endogena protitelesa IgG. Očistek lekanemaba (95-% IZ) je 0,370 (0,353–0,384) l/dan. Končni razpolovni čas je 5 do 7 dni.
Linearnost/nelinearnost
Farmakokinetika lekanemaba je linearna. Okvara jeter ali ledvic
Lekanemab se izloči po običajnih poteh razgradnje imunoglobulinov, zato okvara ledvic ali jeter ne bi smela vplivati na sistemski očistek. Biološki označevalci delovanja jeter (ALT, AST, ALP, celokupni bilirubin) in očistek kreatinina niso vplivali na farmakokinetične parametre lekanemaba.
Farmacevtski podatki - LEQEMBI 100 mg/ml
histidin (za uravnavanje pH)
histidinijev klorid monohidrat (za uravnavanje pH)
argininijev klorid polisorbat 80 (E433) voda za injekcije
Neodprta viala: 42 mesecev.
Po pripravi raztopine za infundiranje.
Kemijsko in fizikalno stabilnost med uporabo so dokazali za 24 ur pri temperaturi 25 °C.
Z mikrobiološkega vidika je zdravilo treba uporabiti takoj, razen če je redčenje potekalo tako, da ni tveganja za kontaminacijo z mikrobi. Če se zdravilo ne uporabi takoj, je za čas in pogoje shranjevanja pred uporabo odgovoren uporabnik.
Shranjujte v hladilniku (2 °C–8 °C).
Shranjujte v originalni ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo. Ne zamrzujte ali stresajte vial.
Za pogoje shranjevanja po redčenju zdravila glejte poglavje 6.3.
2 ml koncentrata, ki vsebuje 200 mg lekanemaba, v 6-ml viali (iz prozornega stekla tipa I) z zamaškom (iz klorbutila) in tesnilom (iz aluminija) s temno sivo odstranljivo zaporko v pakiranju po 1.
5 ml koncentrata, ki vsebuje 500 mg lekanemaba, v 6-ml viali (iz prozornega stekla tipa I) z
zamaškom (iz klorbutila) in tesnilom (iz aluminija) z belo odstranljivo zaporko v pakiranju po 1. Ena škatla vsebuje eno vialo.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Parenteralna zdravila je treba pred dajanjem vizualno pregledati glede prisotnosti delcev in spremembe
barve. Če opazite kar koli od tega, zdravilo zavrzite.
Priprava raztopine za infundiranje
Izračunajte odmerek, potrebni skupni volumen raztopine lekanemaba in potrebno število vial glede na dejansko telesno maso bolnika. Ena viala vsebuje lekanemab v koncentraciji 100 mg/ml.
Odvzemite potrebni volumen lekanemaba iz vial(-e) in ga dodajte 250 ml 0,9-odstotne raztopine natrijevega klorida za injiciranje.
Nežno obračajte infuzijsko vrečko z razredčeno raztopino lekanemaba, da jo temeljito premešate. Ne
stresajte.
Za dajanje lekanemaba so potrjeno primerne infuzijske vrečke, izdelane iz polipropilena, polivinilklorida, koekstrudiranega poliolefina in poliamida ali kopolimera etilena in propilena.
Po redčenju je zdravilo priporočljivo uporabiti takoj. Dajanje raztopine za infundiranje
Pred infundiranjem počakajte, da se razredčena raztopina lekanemaba segreje na sobno temperaturo.
Celotni volumen lekanemaba infundirajte intravensko v približno 1 uri skozi intravensko linijo, ki ima na koncu 0,2-mikronski linijski filter z nizko vezavo beljakovin (združljivi materiali filtra vključujejo politetrafluoroetilen, polietersulfon, polikarbonat, poliviniliden difluorid, polipropilen, poliuretan in polisulfon). Izperite infuzijsko linijo, da zagotovite aplikacijo celotnega odmerka lekanemaba.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.