Test Helicobacter INFAI 75 mg prašek za peroralno raztopino

Farmakoterapevtska skupina: drugi diagnostiki, oznaka ATC: VO4CX

Za količino 75 mg ¹³C-sečnine praška, ki se uporabi za dihalni test, farmakodinamični učinki niso opisani. Označena sečnina se po zaužitju razširi v želodčno sluznico. V prisotnosti bakterije Helicobacter pylori se ¹³C-sečnina presnovi z ureazo bakterije Helicobacter pylori.

2H2N(¹³CO)NH2 + 2H2O ^{encim ureaza} 4NH3 + 2¹³CO2

Ogljikov dioksid preide v krvne žile. Od tam se v obliki bikarbonata prenese v pljuča in se sprosti v

izdihanem zraku kot ¹³CO2.

V prisotnosti bakterijske ureaze se razmerje med ¹³C in ¹²C-ogljikovimi izotopi znatno spremeni. Delež ^13CO2 ^{v izdihanem zraku je določen z nedisperzivno infrardečo spektrometrijo (NDIR, non-dispersive} infrared spectrometry) in predstavljen kot absolutna razlika (vrednost Δδ) med 00-minutnimi in 30-minutnimi vrednostmi.

Ureazo v želodcu proizvaja samo Helicobacter pylori. V želodčni flori so zelo redko našli druge bakterije, ki proizvajajo ureazo.

Mejna točka za razločevanje na Helicobacter pylori negativne in pozitivne bolnike je določena kot Δδ-vrednost 4 ‰. To pomeni, da povečanje Δδ-vrednosti za več kot 4 ‰ pomeni okužbo. V primerjavi z bioptično diagnostiko okužbe s Helicobacter pylori je dihalni test v kliničnih preskušanjih na 457 bolnikih dosegel obseg občutljivosti 96,5 % do 97,9 % [95 %-interval zaupanja, IZ: 94,05 % - 99,72 %] in obseg specifičnosti od 96,7 % do 100 % [95 %-IZ: 94,17 % - 103,63 %].

V odsotnosti bakterijske ureaze se bo vsa količina zaužite sečnine po absorpciji iz prebavil presnovila enako kot endogena sečnina. Amonijak, ki nastane z bakterijsko hidrolizo (kot je opisano zgoraj), se vključi v presnovo v obliki NH4+.

Zaužita ¹³C-sečnina se presnovi v ogljikov dioksid in amonijak ali se vključi v cikel sečnine v telesu. Povečanje količine ¹³CO2 merimo z izotopno analizo.

Absorpcija in porazdelitev ¹³CO2 sta hitrejši od reakcije ureaze. Torej je razkroj ¹³C-sečnine z bakterijsko

ureazo tista stopnja, ki omejuje hitrost celotnega postopka.

Samo pri bolnikih, ki so pozitivni na Helicobacter pylori, 75 mg označene sečnine povzroči znatno povečanje ¹³CO2 v izdihanem zraku v prvih 30 minutah po zaužitju.

Navedba smiselno ni potrebna.

Ne velja v tem primeru.

Rok uporabnosti je 3 leta.

Shranjujte pri temperaturi do 25 °C.

Test vsebuje 50 lončkov z dodatnimi sestavinami:

1. Test morate opraviti v prisotnosti usposobljene osebe.

2. Podatke o vsakem bolniku morate zabeležiti v priložen podatkovni list. Bolnik naj med izvedbo

   testa počiva oz. miruje.

3. Postopek pričnemo z zbiranjem vzorcev za določitev začetne vrednosti (00-minutne vrednosti):

   • Iz kompleta vzemite vsebnike za vzorce izdihnjenega zraka (epruveto ali vrečko) z napisom: "Čas vzorčenja: 00-minutna vrednost".

   • Z enega izmed vsebnikov za vzorec izdihnjenega zraka (z epruvete ali vrečke) odstranite

     zamašek; odvijte slamico in jo vstavite v vsebnik.

   • Bolnik naj počasi izdihuje skozi slamico v vsebnik za vzorec izdihnjenega zraka.

   • Medtem ko bolnik neprekinjeno izdihuje, izvlecite slamico in takoj zaprite vsebnik za vzorec izdihnjenega zraka (epruveto ali vrečko) s priloženim zamaškom (Če ostane odprta več kot 30 sekund, bo izid testa morda napačen.)

   • Epruveto ali vrečko držite pokonci in nanjo prilepite etiketo s črtno kodo z napisom "00-minutna vrednost" na vsebnik.

4. Napolnite drugo epruveto (oznaka "Čas vzorčenja: 00-minutna vrednost") z izdihanim zrakom po

   enakem postopku. Za analizo z infrardečo spektrometrijo uporabite samo eno vrečko.

5. Takoj po tem mora bolnik popiti 200 ml 100-% pomarančnega soka ali 200 ml vode z 1 g citronske kisline.

6. Sledi priprava raztopine:

   • Iz kompleta vzemite lonček z napisom "¹³C-sečnina prašek", ga odprite in do 3/4 napolnite z navadno vodo.

   • Lonček zaprite in ga previdno stresajte, dokler se prašek ne raztopi. Prelijte vsebino v kozarec.

   • Lonček do roba napolnite z vodo še drugič in tretjič in dodajte to vsebino v kozarec (celotna količina vode mora biti približno 30 ml).

7. Raztopino mora bolnik popiti takoj. Zapišite si točen čas zaužitja.

8. Trideset minut po zaužitju testnega odmerka (korak 7) zberite vzorce 30-minutnih vrednosti v vsebnik za vzorec z izdihanim zrakom (epruveta ali vrečka) (napis: "Čas vzorčenja: 30-minutna vrednost"), kot je opisano v koraku 3 do 4. Za te vzorce uporabite nalepko z napisom "30-minutna vrednost".

9. Ustrezno etiketo nalepite tudi na bolnikov podatkovni list. Na koncu zapečatite paket z nalepko.

10. Vsebnike z vzorcem izdihanega zraka (epruvete ali vrečke) morate poslati v usposobljen laboratorij,

kjer jih bodo analizirali.

Podrobnosti testiranja in analize vzorcev izdihanega zraka za laboratorije za infrardeče analizatorje ali

masno spektrometrijo (IRMS)

Infrardeča spektroskopija (NDIR)

Vzorce izdihanega zraka, zbrane v 100 ml vrečkah, analizirajte z nedisperzivno infrardečo spektrometrijo

(NDIR).

Analiza razmerja med ¹³C in ¹²C v izdihanem ogljikovem dioksidu je sestavni del diagnostičnega postopka z zdravilom Test Helicobacter INFAI. Natančnost testa je močno odvisna od kvalitetne analize izdihanega zraka. Podroben opis parametrov analize zraka – linearnost, stabilnost (natančnost referenčnega plina), ter natančnost meritev – sta bistvena pogoja za točnost testnih rezultatov.

Zagotoviti morate, da bodo opravili analizo v usposobljenem laboratoriju. Priporočamo, da opravite meritve čimprej po zbiranju testnih vzorcev in v nobenem primeru pozneje kot po 4 tednih.

Metoda validirana za opisano rabo je naslednja:

• Priprava vzorcev za infrardečo spektroskopijo (NDIR)

  Razmerje med ¹³C in ¹²C v ogljikovem dioksidu se določa neposredno v izdihanem zraku. Zrak boste spustili iz vrečk v spektrometer s pomočjo plinske črpalke. Stalno količino vode v vzorcu boste obdržali z ^{vodno zaporo z nafionom. Zrak brez CO}2^{, potreben za kalibracijo in meritve, pridobimo z vezalcem CO}2^, vgrajenem v analizatorju.

• Infrardeča spektroskopska analiza

  Pri analizi ogljikovega dioksida v izdihanem zraku izmenično usmerjamo širokopasovno infrardečo svetlobo skozi merilno komoro ter kontrolno komoro, s pomočjo prekinjevalca svetlobnega žarka. Modulirani infrardeči žarki vstopijo v infrardeče detektorje. To so 2-plastni detektorji s prednjo in zadnjo komoro, ki sta napolnjeni z enim od izotopno čistih plinov (¹³CO2 ali ¹²CO2), na katerem opravljamo meritve. Ta plinska komponenta oslabi infrardeče žarčenje v merilni komori. S tem je ravnovesje žarčenja med merilnim in kontrolnim žarkom porušeno. To vodi v nihanje temperature, ki povzroči nihanje pritiska v prednji komori infrardečega detektorja. Membranski kondenzator, ki je povezan s to komoro in izpostavljen neposredni napetosti z visokim uporom, spremeni to nihanje pritiska v izmenično napetost, ki

  je merilo za izotopno sestavo ogljikovega dioksida v izdihanem zraku.

• Dovod vzorca

  Polavtomatski sistem odprtine za vzorec vbrizga merjeni plin v določeni količini v referenčni zrak, ki kroži v infrardečem spektrometru. To omogoča meritev razmerja med ¹³C in ¹²C v vseh koncentracijah ^CO2 ^{nad 1 %.}

• Specifikacije za določitevrazmerja med ¹³C in ¹²C

  Dihalni test je osnovan na zaužitju sečnine, označene s ¹³C, katere encimsko hidrolizo nadzorujemo z merjenjem ¹³CO2 v izdihanem zraku z nedisperzivno infrardečo spektrometrijo.

  Infrardeči spektrometri za analizo izdihanega zraka morajo ustrezati naslednjim specifikacijam: Večkratna ponovitev analize: vsaj tri zaporedne analize istega vzorca.

  Zavarovan dostop: shranjevanje merilnih parametrov in rezultatov z varovanim dostopom, da se

  prepreči poznejše spreminjanje podatkov.

  Za potrditev specifikacij moramo preizkusiti linearnost, stabilnost in natančnost meritev.

  Nastavitev detektorja na ničlo s pomočjo kontrolnega plina, ki ga proizvaja spektrometer. Nastavitev

  detektorja na končno točko s pomočjo kalibracijskih plinov v natančnih, znanih koncentracijah.

  Linearnost: 0,5 ‰ za vzorce izdihanega zraka v različnih koncentracijah med 1 % in 7 % CO2

  Stabilnost: 0,3 ‰ pri 10 zaporednih pulzih

  Natančnost meritev: 0,5 ‰ pri običajni naravni prisotnosti ¹³C, z uporabo 100 ml vrečke s 3 % CO2 v izdihanem zraku

  Okužba s Helicobacter pylori je prisotna, če razlika ¹³C/¹²C med osnovno vrednostjo in 30-minutno vrednostjo presega 4,0 ‰.

  Uporabimo lahko tudi kakšno drugo primerno, validirano metodo, ki jo izvede usposobljen laboratorij. Podrobnosti testiranja in analize vzorcev izdihanega zraka za laboratorije

  Vzorce izdihanega zraka, zbrane v 10 ml steklenih ali plastičnih epruvetah ali, analiziramo s spektrometrično metodo določanja razmerja mase izotopov (IRMS).

  Analiza razmerja med ¹³C in ¹²C v izdihanem ogljikovem dioksidu je sestavni del diagnostičnega postopka z zdravilom Test Helicobacter INFAI za otroke v starosti 3 – 11 let. Natančnost testa je močno odvisna od kakovosti analize izdihanega zraka. Podroben opis parametrov analize zraka – linearnost, stabilnost (natančnost referenčnega plina), ter natančnost meritev – sta bistvena pogoja za točnost testnih rezultatov. Zagotoviti morate, da bo analizo opravil usposobljen laboratorij. Metoda validirana za opisano rabo je naslednja:

• Priprava vzorcev za IRMS

  Za določitev razmerja med ¹³C in ¹²C v izdihanem ogljikovem dioksidu z masno spektrometrično analizo, moramo ogljikov dioksid ločiti od zraka in ga vnesti v masni spektrometer. Avtomatski sistem priprave vzorcev za masne spektrometre, namenjen analizi izdihanega zraka, je osnovan na plinsko-kromatografski tehniki ločevanja z neprekinjenim pretokom.

  Vodo odstranimo iz vzorca z vodno zaporo z nafionom ali s plinsko-kromatografskim sistemom, ki loči posamezne pline v plinsko-kromatografski koloni s helijem kot eluentom. Z ionizacijskim detektorjem določimo vrste posameznih plinov, ko ti prehajajo skozi kolono. V masni spektrometer vnesemo frakcijo ogljikovega dioksida, ki jo določimo z zanj značilnim retencijskim časom.

• Masno spektrometrična analiza

  Za analizo ločenega ogljikovega dioksida se morajo njegove molekule ionizirati in oblikovati v žarek. Molekule se nato pospešijo v električnem polju, odklonijo v magnetnem polju in na koncu detektirajo. Teh pet procesov poteka v analizatorju masnega spektrometra, ki je sestavljen iz treh ločenih delov: vira, cevi in detektorja. Ionizacija, tvorba žarka in pospešek potekajo v viru, magnetni odklon poteka v cevi in detekcija v kolektorju.

• Dovod vzorca

  Za uvajanje ogljikovega dioksida v analizator je na voljo veliko sistemov za dovod vzorcev. Za analizo izdihanega zraka je ključno razmerje ogljikovega dioksida v vzorcu glede na referenčni standardni plin. To zagotavlja visoko natančnost sistema, kajti vsebina izotopa v ogljikovem dioksidu je izračunana glede na neodvisni standard.

• Specifikacije za določitev razmerja med ¹³C in ¹²C

  Koncept testa izdihanega zraka je zasnovan na uporabi s ¹³C specifično označene sečnine, katere porabo v

  presnovi nadzorujemo z merjenjem ¹³CO2 v izdihanem zraku. Masni spektrometer mora imeti naslednje funkcije:

  Večkratna ponovitev analize: Vsaj tri zaporedne analize istega vzorca.

  Zavarovan dostop: Shranjevanje delovnih parametrov in rezultatov z varovanim

  dostopom, da se prepreči poznejše spreminjanje podatkov.

  Nastavitev: Razmerje med ¹³C in ¹²C glede na standard PDB (Pee Dee Belemnite)

  Zanka za vzorec: < 200 µl

  Glavni testi, s katerimi preverimo specifikacije, so linearnost, stabilnost (natančnost referenčnega plina) in natančnost meritev.Vsi masni spektrometri za analizo izdihanega zraka morajo ustrezati naslednjim specifikacijam:

  Linearnost: ≤ 0,5 ‰ za vzorce izdihanega zraka v različnih koncentracijah med

  1 % in 7 % CO2

  Stabilnost: ≤ 0,2 ‰ pri 10 zaporednih pulzih

  ^{Natančnost meritev:} ≤ 0,3 ‰ pri običajni naravni prisotnosti ¹³C, z uporabo 10 ml

  epruvete s 3 % CO2 v izdihanem zraku

  Okužba s Helicobacter pylori je prisotna, če razlika ¹³C/¹²C med osnovno vrednostjo in 30-minutno vrednostjo presega 4,0 ‰.

  Uporabimo lahko tudi kakšno drugo primerno, validirano metodo, ki jo izvede usposobljen laboratorij.

  Masna spektrometrija (IRMS)

  Vzorce izdihanega zraka, zbrane v 10-ml steklenih ali plastičnih epruvetah, analiziramo s spektrometrično metodo določanja razmerja mase izotopov (IRMS).

  Analiza razmerja med ¹³C in ¹²C v izdihanem ogljikovem dioksidu je sestavni del diagnostičnega postopka z zdravilom Test Helicobacter INFAI. Natančnost testa je močno odvisna od kakovosti analize izdihanega zraka. Podroben opis parametrov analize zraka – linearnost, stabilnost (natančnost referenčnega plina), ter natančnost meritev – sta bistvena pogoja za točnost sistema.

  Zagotoviti morate, da bo analizo opravil usposobljen laboratorij. Metoda validirana za opisano rabo je naslednja:

• Priprava vzorcev za IRMS

  Za določitev razmerja med ¹³C in ¹²C v izdihanem ogljikovem dioksidu z masno spektrometrično analizo, moramo ogljikov dioksid ločiti od zraka in ga vnesti v masni spektrometer. Avtomatski sistem priprave vzorcev za masne spektrometre, namenjen analizi izdihanega zraka, je osnovan na plinsko-kromatografski tehniki ločevanja z neprekinjenim pretokom.

  Vodo odstranimo iz vzorca z vodno zaporo z nafionom ali s plinsko-kromatografskim sistemom, ki loči posamezne pline v plinsko-kromatografski koloni s helijem kot eluentom. Z ionizacijskim detektorjem določimo vrste posameznih plinov, ko ti prehajajo skozi kolono. V masni spektrometer vnesemo frakcijo ogljikovega dioksida, ki jo določimo z zanj značilnim retencijskim časom.

• Masno spektrometrična analiza

  Za analizo ločenega vzorca ogljikovega dioksida je treba njegove molekule ionizirati in oblikovati v žarek. Molekule se nato pospešijo v električnem polju, odklonijo v magnetnem polju in na koncu detektirajo. Teh pet procesov poteka v analizatorju masnega spektrometra, ki je sestavljen iz treh ločenih delov: vira, cevi in detektorja. Ionizacija, tvorba žarka in pospešek potekajo v viru, magnetni odklon poteka v cevi in detekcija v kolektorju.

• Dovod vzorca

  Za uvajanje ogljikovega dioksida v analizator je na voljo veliko sistemov za dovod vzorcev. Za analizo izdihanega zraka je ključno razmerje ogljikovega dioksida v vzorcu glede na referenčni standardni plin. To zagotavlja visoko natančnost sistema, kajti vsebina izotopa v ogljikovem dioksidu je izračunana glede na neodvisni standard.

• Specifikacije za določitev razmerja med ¹³C in ¹²C

  Koncept testa izdihanega zraka je zasnovan na uporabi s ¹³C specifično označene sečnine, katere porabo v

  presnovi nadzorujemo z merjenjem ¹³CO2 v izdihanem zraku.

• Masni spektrometer mora imeti naslednje funkcije:

  Večkratna ponovitev analize: Vsaj tri zaporedne analize istega vzorca med delovanjem

  Zavarovan dostop: Shranjevanje delovnih parametrov in rezultatov z varovanim dostopom, da

  se prepreči poznejše spreminjanje podatkov

  Nastavitev: Razmerje med ¹³C in ¹²C glede na standard PDB (Pee Dee Belemnite) Zanka za vzorec: < 200 µl

  Glavni testi, s katerimi preverimo specifikacije, so linearnost, stabilnost (natančnost referenčnega plina) in natančnost meritev.

• Vsi masni spektrometri za analizo izdihanega zraka morajo ustrezati naslednjim specifikacijam: Linearnost: ≤ 0,5 ‰ za vzorce izdihanega zraka v različnih koncentracijah med 1 % in

7 % CO2

Stabilnost: ≤ 0,2 ‰ pri 10 zaporednih pulzih

Natančnost meritev: ≤ 0,3 ‰ pri običajni naravni prisotnosti ¹³C, z uporabo 10 ml epruvete s ^{3 % CO}2 ^{v izdihanem zraku}

Okužba s Helicobacter pylori je prisotna, če razlika ¹³C/¹²C med osnovno vrednostjo in 30-minutno vrednostjo presega 4,0 ‰.

Uporabimo lahko tudi kakšno drugo primerno, validirano metodo, ki jo izvede usposobljen laboratorij.