Zdravilo Cufence je indicirano za zdravljenje Wilsonove bolezni pri odraslih, mladostnikih in otrocih, starih 5 let ali več, ki ne prenašajo zdravljenja z D-penicilaminom.

Zdravljenje z zdravilom Cufence sme uvesti le zdravnik specialist z izkušnjami z zdravljenjem Wilsonove bolezni.

Odmerjanje

Začetni odmerek običajno ustreza najmanjšemu priporočljivemu odmerku in ga je treba naknadno prilagoditi glede na bolnikov klinični odziv (glejte poglavje 4.4).

Priporočeni odmerek je med 800 in 1600 mg na dan, razdeljen v 2 do 4 odmerke.

Priporočeni odmerki zdravila Cufence so izraženi v mg baze trientina (ne pa v mg soli trientinijevega diklorida) (glejte poglavje 4.4).

Posebne skupine bolnikov

Starejši

Za zdravilo Cufuence ni na voljo dovolj podatkov za ugotovitev razlik v odzivu med starejšimi in mlajšimi bolniki. Na splošno velja, da je pri izboru odmerka potrebna previdnost, zato običajno začnemo z najmanjšim priporočljivim odmerkom za odrasle, zaradi bolj pogoste zmanjšane jetrne, ledvične ali srčne funkcije ter sočasnih bolezni ali drugega zdravljenja.

Okvara ledvic

Podatkov o uporabi zdravila pri bolnikih z okvaro ledvic je malo. Zato je priporočen odmerek pri bolnikih z okvaro ledvic enak priporočenemu odmerku za odrasle (za posebne previdnostne ukrepe glejte poglavje 4.4).

Okvara jeter

Podatkov o uporabi zdravila pri bolnikih z okvaro jeter je malo. Zato je priporočen odmerek pri bolnikih z okvaro jeter enak priporočenemu odmerku za odrasle. Za posebne previdnostne ukrepe glejte poglavje 4.4.

Bolniki, ki kažejo predvsem simptome okvare jeter

Priporočen odmerek pri bolnikih s simptomi okvare jeter je enak priporočenemu odmerku za odrasle. Kljub temu je priporočljivo spremljati bolnike s simptomi okvare jeter vsaka dva do tri tedne po začetku zdravljenja z zdravilom Cufence.

Bolniki, ki kažejo predvsem nevrološke simptome

Priporočeni odmerki so enaki kot pri odraslih. Vendar pa je treba povečevanje odmerka opraviti zmerno in premišljeno, začnete lahko z najmanjšim razpoložljivim odmerkom ter ga prilagodite glede na klinični odziv bolnika, kot je poslabšanje tremorja, saj lahko na začetku zdravljenja obstaja tveganje za poslabšanje nevrološkega stanja (glejte poglavje 4.4). Priporočljivo je tudi spremljati bolnike z nevrološkimi simptomi enkrat na teden ali enkrat na dva tedna po začetku zdravljenja z zdravilom Cufence, dokler ni dosežen ciljni odmerek.

Pediatrična populacija

Odmerek je manjši kot pri odraslih in je odvisen od starosti in telesne mase. Odmerek je treba prilagoditi kliničnemu odzivu; na začetku zdravljenja uporabimo odmerek med 400 in 1000 mg (glejte poglavje 4.4).

Otroci, mlajši od 5 let

Varnost in učinkovitost zdravila Cufence pri otrocih med 0 in 5 let še nista bili dokazani. Podatki niso na voljo.

Način uporabe

Peroralna uporaba.

Kapsule je treba pogoltniti cele z vodo.

Pomembno je, da se zdravilo Cufence jemlje na prazen želodec vsaj eno uro pred obrokom ali dve uri po njem in v razmiku vsaj ene ure od jemanja drugega zdravila, hrane ali mleka (glejte poglavje 4.5).

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Kadar bolnik preide z zdravljenja z drugo obliko trientina, se priporoča previdnost, ker so na voljo različne trientinijeve soli, ki imajo lahko drugačno vsebnost trientina (baza) in drugačno biološko uporabnost. Morda bo potrebna prilagoditev odmerka (glejte poglavje 4.2).

Trientin je kelator, ki dokazano zmanjšuje raven železa v serumu. V nekaterih primerih so morda potrebni dodatki železa. Peroralno železo, ki se uporablja istočasno, je treba vzeti ob drugem času kot trientin (glejte poglavje 4.5).

Kombiniranje trientina s cinkom se ne priporoča. Na voljo je le malo podatkov o njuni sočasni uporabi in ni mogoče dati priporočil glede odmerjanja.

Ni dokazov, da kalcijevi in magnezijevi antacidi spreminjajo učinkovitost trientina, vendar je priporočljivo ločiti njihovo jemanje (glejte poglavje 4.5).

Pri bolnikih, ki so se predhodno zdravili z D-penicilaminom, so pri kasnejšem zdravljenju s trientinom poročali reakcijah, podobnih lupusu, vendar vzročne povezave s trientinom ni mogoče ugotoviti.

Spremljanje

Bolniki, ki prejemajo zdravilo Cufence, morajo biti pod rednim zdravniškim nadzorom, pri spremljanju pa je treba uporabiti vse razpoložljive klinične podatke za ustrezen nadzor kliničnih simptomov in ravni bakra, da se optimizira zdravljenje. Priporočljiva pogostost spremljanja je vsaj dvakrat letno. Pogostejše spremljanje je priporočljivo v začetni fazi zdravljenja in med fazami napredovanja bolezni ali kadar se izvede prilagoditev odmerka, kot določi zdravnik (glejte poglavje 4.2).

Cilj vzdrževalnega zdravljenja je vzdrževanje ravni prostega bakra v plazmi (znan tudi kot neceruloplazminski plazemski baker) ter izločanje bakra z urinom v sprejemljivih mejah.

Koncentracija prostega bakra v serumu, izračunana na podlagi razlike med skupnim bakrom in bakrom, vezanim na ceruloplazmin (normalna koncentracija prostega bakra v serumu običajno znaša 100 do 150 mikrogramov/l), je lahko uporaben pokazatelj za spremljanje zdravljenja.

Med zdravljenjem je mogoče izvajati merjenje izločanja bakra z urinom. Ker kelacijska terapija poveča izločanje bakra v urinu, tak način morda ne odraža/ne bo natančno pokazal presežka bakra v telesu, je pa lahko uporaben za preverjanje, ali se bolnik drži zdravljenja.

Uporaba ustreznih parametrov, kar zadeva ciljne vrednosti bakra, je opisana v smernicah za klinično prakso, povezanih z Wilsonovo boleznijo.

Tako kot pri vseh sredstvih proti bakru predstavlja prekomerno zdravljenje tveganje za pomanjkanje bakra, kar je še posebej škodljivo za otroke in nosečnice (glejte poglavje 4.6), ker je baker potreben za pravilno rast in duševni razvoj. Zato je treba spremljati manifestacije prekomernega zdravljenja.

Bolniki z okvaro ledvic in/ali jeter, ki prejemajo trientin, morajo biti pod stalnim zdravniškim nadzorom za ustrezen nadzor simptomov in ravni bakra. Pri teh bolnikih je priporočljivo natančno spremljanje delovanja ledvic in/ali jeter (glejte poglavje 4.2).

Ob začetku kelacijskega zdravljenja se lahko zaradi presežka prostega bakra v serumu med začetnim odzivom na zdravljenje pojavi poslabšanje nevroloških simptomov. Možno je, da je ta učinek bolj očiten pri bolnikih z obstoječimi nevrološkimi simptomi. Priporočljivo je skrbno spremljanje bolnikov glede takšnih znakov in simptomov ter razmisliti o skrbni titraciji, da je dosežen priporočeni terapevtski odmerek, in po potrebi zmanjšati odmerek.

V primeru znakov zmanjšane učinkovitosti, kot so (vztrajno) zvišanje ravni jetrnih encimov in poslabšanje tremorja, je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka trientina. Odmerke trientina je treba prilagoditi v majhnih korakih. Odmerek trientina je lahko zmanjšan tudi v primeru neželenih učinkov trientina, kot so gastrointestinalne težave ter hematološke spremembe. Odmerke trientina je treba zmanjšati na sprejemljivejši odmerek in ga je mogoče znova povečati, ko neželeni učinki izginejo.

Študij medsebojnega delovanja niso izvedli. Cink

Ni dovolj podatkov, ki bi podpirali sočasno uporabo cinka in trientina. Kombinacija trientina s cinkom ni priporočljiva, ker je verjetno, da bo interakcija cinka s trientinom zmanjšala učinek obeh učinkovin.

Druga zdravila proti bakru

Študij medsebojnega delovanja s sočasno uporabo trientina z D-penicilaminom niso izvedli. Hrana

Trientin se po peroralnem vnosu slabo absorbira, hrana pa še dodatno zavira njegovo absorpcijo. Pri zdravih osebah so izvedli posebne študije medsebojnega delovanja trientina s hrano, ki so pokazale zmanjšanje absorpcije trientina za do 45 %. Sistemska izpostavljenost je bistvenega pomena za njegov glavni mehanizem delovanja, tj. kelacijo bakra (glejte poglavje 4.2).

Druga zdravila

Trientin dokazano znižuje raven železa v serumu. Zato so morda v nekaterih primerih potrebni dodatki železa. Sočasno uporabljenoperoralno uporabo železa ali drugih težkih kovin je treba izvajati ob drugem času kot trientin, da se prepreči nastanek kompleksov (glejte poglavje 4.4).

Čeprav ni dokazov, da kalcijevi in magnezijevi antacidi spreminjajo učinkovitost trientina, je dobro ločiti njihovo dajanje (glejte poglavje 4.4).

Nosečnost

Podatki o uporabi trientina pri nosečnicah so omejeni.

Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja, ki je bila verjetno posledica s trientinom povzročenega pomanjkanja bakra (glejte poglavje 5.3).

V nosečnosti se sme trientin uporabljati le po natančni proučitvi razmerja med koristmi in tveganji prekinitve zdravljenja pri posamezni bolnici. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati, vključujejo znana tveganja, povezana z nezdravljeno ali neustrezno zdravljeno Wilsonovo boleznijo, tveganja, povezana s stopnjo bolezni, tveganja drugih možnosti zdravljenja, ki so na voljo, in možne učinke trientina (glejte poglavje 5.3).

Če se po analizi tveganja in koristi zdravljenje s trientinom nadaljuje, je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka trientina na najmanjši učinkoviti odmerek in spremljati, ali se bolnik drži režima zdravljenja.

Za ugotovitev možnih nepravilnosti pri plodu in spremljanje serumskih ravni bakra pri materi v nosečnosti je treba nosečnost skrbno spremljati. Odmerek trientina je treba prilagoditi tako, da se serumske ravni bakra ohranjajo v normalnem razponu. Ker je baker potreben za primerno rast in duševni razvoj, bo za preprečitev pomanjkanja bakra pri plodu odmerek morda treba prilagoditi, poleg tega je nujno natančno spremljanje bolnice (glejte poglavje 4.4).

Pri dojenčkih, ki se rodijo materam, zdravljenim s trientinom, je treba po potrebi spremljati serumske ravni bakra in ceruloplazminske ravni.

Dojenje

Omejeni klinični podatki kažejo, da se trientin ne izloča v materino mleko. Tveganja za dojenega novorojenca/otroka ne moremo izključiti.

Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prenehanjem/prekinitvijo zdravljenja s trientinom pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja za mater.

Plodnost

Ni znano, ali ima trientin učinke na plodnost pri človeku.

Trientin nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Povzetek varnostnega profila

Na začetku zdravljenja se lahko pojavi navzea, včasih pa se lahko pojavijo tudi kožni izpuščaji. Poročali so o duodenitisu in hudem kolitisu. Nevrološko poslabšanje se lahko pojavi na začetku zdravljenja.

Preglednica z neželenimi učinki

Preglednica 1 je v skladu s klasifikacijo organskih sistemov po MedDRA (po organskih sistemih in ravni prednostnih izrazov). Pogostnost je opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do

< 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10 000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Preglednica 1. Neželeni učinki

Opis izbranih neželenih učinkov

Obstajajo poročila o nevrološkem poslabšanju na začetku zdravljenja bolnikov z Wilsonovo boleznijo, ki so se zdravili z bakrovimi kelatorji, vključno s trientinom, s simptomi, kot so distonija, togost, tremor in dizartrija (glejte poglavje 4.2).

Pediatrična populacija

Glede na podatke iz kliničnih študij z zdravilom Cufence, vključno z omejenim številom otrok v starostnem razponu od 5 do 17 let na začetku zdravljenja, se pričakuje, da bodo pogostnost, vrsta in resnost neželenih učinkov pri otrocih enake kot pri odraslih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Opisani so občasni primeri prevelikega odmerjanja trientina. V primerih do 20 g trientinske baze niso poročali o vidnih neželenih učinkih. Veliko preveliko odmerjanje 40 g baze trientina je povzročilo samoomejevalno omotico in bruhanje, brez kakršnih koli drugih kliničnih sekula ali pomembnih biokemijskih nepravilnosti.

V primeru prevelikega odmerka moramo bolnika opazovati, opraviti ustrezno biokemijsko analizo in dati simptomatsko zdravljenje. Protistrupa ni.

Kronično prekomerno zdravljenje lahko privede do pomanjkanja bakra in reverzibilne straroblastične anemije.

Prekomerno obdelavo in odvečno odstranjevanje bakra lahko spremljamo z vrednostmi izločanja bakra v urinu in bakra, ki ni vezan na ceruloplazmin. Za optimizacijo odmerka ali po potrebi prilagoditev zdravljenja je potreben natančen nadzor (glejte poglavje 4.4).