Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Zanacodar 80 mg
Hipertenzija:
Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih.
Preprečevanje srčnožilnih bolezni:
Zmanjšanje srčnožilne obolevnosti pri bolnikih:
-
z razvito aterotrombotično srčnožilno boleznijo (koronarna srčna bolezen, možganska kap ali periferna arterijska bolezen v anamnezi) ali
-
s sladkorno boleznijo tipa 2 s potrjeno okvaro ciljnih organov.
Zdravljenje esencialne hipertenzije:
Običajno učinkovit odmerek je 40 mg enkrat na dan. Pri nekaterih bolnikih je učinkovit že dnevni odmerek 20 mg. Kadar s priporočenim odmerkom ne dosežemo želenega znižanja krvnega tlaka, lahko odmerek telmisartana povečamo do največ 80 mg enkrat na dan. Telmisartan lahko uporabljamo tudi v kombinaciji s tiazidnimi diuretiki, kot je npr. hidroklorotiazid, za katerega je znano, da ima v kombinaciji s telmisartanom aditivni učinek na znižanje krvnega tlaka. Ko presojamo o povečanju odmerka, moramo upoštevati, da doseže zdravilo največji antihipertenzivni učinek večinoma štiri do osem tednov po začetku zdravljenja (glejte poglavje 5.1).
Preprečevanje srčnožilnih bolezni:
Priporočeni odmerek je 80 mg enkrat na dan. Ni znano, ali so odmerki telmisartana, nižji od 80 mg telmisartana, učinkoviti pri zmanjševanju srčnožilne obolevnosti.
Ob začetku zdravljenja s telmisartanom za zmanjševanje srčnožilne obolevnosti je priporočljivo pozorno spremljanje krvnega tlaka, morda pa bo treba tudi ustrezno prilagoditi odmerek zdravil, ki znižujejo krvni tlak.
Zdravilo Zanacodar se lahko jemlje s hrano ali brez nje.
Ledvična okvara: bolnikom z blago do zmerno ledvično okvaro ni treba prilagajati odmerka. Izkušenj pri bolniki s hudo ledvično okvaro ali hemodializo je malo.
Pri teh bolnikih priporočamo nižji začetni odmerek 20 mg (glejte poglavje 4.4).
Jetrna okvara: Odmerek za bolnike z blago do zmerno jetrno okvaro ne sme prekoračiti 40 mg enkrat na dan (glejte poglavje 4.4).
Starejši bolniki
Starejšim bolnikom odmerka ni treba prilagajati.
Pediatrični bolniki
Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba zdravila Zanacodar pri otrocih pod 18 let ni priporočljiva.
Nosečnost:
Zdravljenja z antagonisti angiotenzina II se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).
Jetrna okvara:
Zdravila Zanacodar ne dajemo bolnikom, ki imajo holestazo, obolenja z zaporo žolčevodov ali hudo jetrno okvaro (glejte poglavje 4.3), ker se telmisartan pretežno izloča z žolčem. Pri teh bolnikih je jetrni očistek telmisartana lahko zmanjšan. Zdravilo Zanacodar moramo previdno dajati bolnikom z blago do zmerno jetrno okvaro.
Ledvičnožilna hipertenzija:
Pri bolnikih z obojestransko zožitvijo ledvične arterije ali zožitvijo arterije samo ene delujoče ledvice zdravljenje z zdravili, ki delujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, poveča nevarnost hude hipotenzije in zmanjšanja ledvičnega delovanja.
Ledvična okvara in ledvični presadek:
Kadar bolnike z ledvično okvaro zdravimo z zdravilom Zanacodar, je priporočljivo periodično spremljanje ravni kalija in kreatinina v serumu. Pri bolnikih z nedavno presajeno ledvico ni izkušenj z uporabo zdravila Zanacodar.
Znotrajžilna hipovolemija:
Pri bolnikih z zmanjšanim volumnom krvi in/ali zmanjšano količino natrija zaradi intenzivnega diuretičnega zdravljenja, omejitve količine soli v hrani, driske ali bruhanja, se zlasti po prvem odmerku zdravila Zanacodar lahko pojavi simptomatska hipotenzija. Tovrstna stanja moramo uravnati
pred zdravljenjem z zdravilom Zanacodar. Pomanjkanje volumna ali natrija ali obe stanji je treba popraviti pred začetkom zdravljenja z zdravilom Zanacodar.
Dvojno zaviranje renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema:
Pri občutljivih posameznikih so poročali o hipotenziji in spremembah ledvičnega delovanja (tudi o akutni ledvični odpovedi) kot posledicah zaviranja renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema, zlasti pri uporabi kombinacije zdravil, ki delujejo na ta sistem. Dvojnega zaviranja renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema (npr. z dodajanjem zaviralca ACE k antagonistu receptorjev angiotenzina II) zato ne priporočamo pri bolnikih z že uravnanim krvnim tlakom, njegovo uporabo pa je treba omejiti na posamezne bolnike, pri katerih natančno spremljamo ledvično delovanje.
Druga stanja, pri katerih prihaja do spodbujanja renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema:
Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in delovanje ledvic pretežno odvisna od delovanja renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali ledvično boleznijo, tudi zožitvijo ledvične arterije), povezujejo zdravljenje z drugimi zdravili, katera delujejo na ta sistem, kot telmisartan, z akutno hipotenzijo, s hiperazotemijo, oligurijo in redko, z akutno ledvično odpovedjo (glejte poglavje 4.8).
Primarni aldosteronizem:
Na splošno se bolniki s primarnim aldosteronizmom ne odzivajo na antihipertenzive, ki delujejo z zaviranjem renin-angiotenzinskega sistema, zato se zanje zdravljenja s telmisartanom ne priporoča.
Zožitev aorte in mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija:
Enako kot za druge vazodilatatorje velja posebna previdnost pri dajanju telmisartana bolnikom z zožitvijo aorte ali mitralne zaklopke ali z obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.
Hiperkaliemija:
Zdravila, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, lahko povzročijo hiperkaliemijo. Za starejše bolnike in tiste z okvarjenim delovanjem ledvic ali s sladkorno boleznijo ter vse, ki se sočasno zdravijo z drugimi zdravili, ki lahko povišajo raven kalija, in/ali bolniki, ki so hkrati izpostavljeni več dejavnikom, je lahko hiperkaliemija usodna.
Preden se bomo odločili za sočasno zdravljenje z zdravili, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, je treba oceniti razmerje med koristjo in tveganjem njihove uporabe.
Glavni dejavniki tveganja za pojav hiperkaliemije, ki jih je treba upoštevati, so:
-
sladkorna bolezen, ledvična okvara, starost (>70 let).
-
kombinacija z enim ali več zdravili, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, ali s kalijevimi nadomestki. Zdravila ali terapevtske skupine zdravil, ki lahko povzročijo hiperkaliemijo so nadomestki soli s kalijem, diuretiki, ki zadržujejo kalij, zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II, nesteroidna protivnetna zdravila (tudi selektivni zaviralci ciklooksigenaze 2); heparin, imunosupresivi (ciklosporin ali takrolimus) in trimetoprim.
-
več dejavnikov hkrati, zlasti dehidracija, akutna srčna dekompenzacija, presnovna acidoza, poslabšanje ledvičnega delovanja, nenadno poslabšanje ledvične bolezni (na primer okužbe), celična liza (na primer akutna ishemija uda, rabdomioliza, obsežna poškodba).
Pri bolnikih s povečanim tveganjem je priporočljivo natančno spremljati raven kalija v serumu (glejte poglavje 4.5).
Razlike med etničnimi skupinami:
Kot je bilo ugotovljeno za zaviralce angiotenzinske konvertaze, tudi telmisartan in drugi antagonisti receptorjev angiotenzina II manj učinkovito znižujejo krvni tlak pri črni rasi v primerjavi z drugimi rasami. To je verjetno posledica večje razširjenosti stanj z manjšo količino renina pri osebah črne rase, ki imajo hipertenzijo.
Drugo:
Enako kot pri vseh antihipertenzivih lahko preveliko znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično kardiomiopatijo ali ishemično srčnožilno boleznijo povzroči miokardni infarkt ali kap.
Študije medsebojnega delovanja z drugimi zdravili so izvedli le pri odraslih.
Telmisartan lahko tako kot druga zdravila, ki delujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, povzroči hiperkaliemijo (glejte poglavje 4.4). Tveganje je lahko povečano pri kombiniranem zdravljenju z drugimi zdravili, ki lahko povzročijo hiperkaliemijo (nadomestki soli s kalijem, diuretiki, ki zadržujejo kalij, zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II, nesteroidna protivnetna zdravila (tudi selektivni zaviralci ciklooksigenaze 2), heparin, imunosupresivi (ciklosporin ali takrolimus) in trimetoprim.
Pojav hiperkaliemije je odvisen od spremljajočih dejavnikov. Pri zgoraj naštetih oblikah kombiniranega zdravljenja je tveganje povečano. Zlasti je tveganje povečano pri kombinaciji z diuretiki, ki zadržujejo kalij, in če jih kombiniramo z nadomestki soli s kalijem. Na primer kombinacija z zaviralci ACE ali nesteroidnimi protivnetnimi zdravili je manj tvegana, če natančno upoštevamo previdnostne ukrepe za uporabo.
Sočasna uporaba ni priporočljiva
Diuretiki, ki zadržujejo kalij, ali nadomestki kalija:
Antagonisti receptorjev angiotenzina II, kot je telmisartan, zmanjšajo izgubo kalija, ki jo povzročajo diuretiki. Diuretiki, ki zadržujejo kalij, na primer spironolakton, eplerenon, triamteren ali amilorid, kalijevi nadomestki ali nadomestki soli s kalijem, lahko močno povišajo raven kalija v serumu. Če je sočasna uporaba indicirana zaradi potrjene hipokaliemije, jih je treba uporabljati previdno in pogosto spremljati raven kalija v serumu.
Litij:
Med sočasnim dajanjem litija in zaviralcev angiotenzin-konvertaze ter antagonistov receptorjev angiotenzina II, vključno s telmisartanom, so poročali o reverzibilnem povišanju ravni litija v serumu in toksičnih učinkih. Če je kombinacija potrebna, je priporočljivo skrbno spremljati raven litija v serumu.
Pri sočasni uporabi je potrebna posebna previdnost
Nesteroidna protivnetna zdravila:
Nesteroidna protivnetna zdravila (acetilsalicilna kislina v odmerkih, ki učinkujejo protivnetno; zaviralci ciklooksigenaze 2 in neselektivna nesteroidna protivnetna zdravila) lahko zmanjšajo antihipertenzivni učinek antagonistov receptorjev angiotenzina II. Pri nekaterih bolnikih z zmanjšanim ledvičnim delovanjem (na primer pri dehidriranih ali starejših bolnikih z zmanjšanim ledvičnim delovanjem) lahko sočasno dajanje antagonistov receptorjev angiotenzina II in zdravil, ki zavirajo ciklooksigenazo, povzroči nadaljnje poslabšanje ledvičnega delovanja, tudi akutno ledvično odpoved, ki je običajno reverzibilna. Zato je treba kombinacijo zlasti starejšim bolnikom dajati previdno.
Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani, na začetku sočasnega zdravljenja in v rednih razmikih med njim pa je treba presoditi tudi o spremljanju ledvičnega delovanja.
V eni študiji sta se med sočasnim dajanjem telmisartana in ramiprila do 2,5-krat povišala AUC0-24 in Cmax ramiprila in ramiprilata. Klinični pomen tega pojava ni znan.
Diuretiki (tiazidni diuretiki ali diuretiki Henlejeve zanke):
Ob uvedbi telmisartana sta lahko možni posledici predhodnega zdravljenja z visokimi odmerki diuretikov, kot sta furosemid (diuretiki Henlejeve zanke) in hidroklorotiazid (tiazidni diuretik), zmanjšanje volumna in hipotenzija.
Sočasno zdravljenje, kjer je potrebna pozornost
Drugi antihipertenzivi:
Sočasno jemanje drugih antihipertenzivov lahko poveča antihipertenzivni učinek telmisartana.
Zdravili, ki lahko zaradi svojih farmakoloških lastnosti povečata hipotenzivne učinke vseh antihipertenzivov, tudi telmisartana, sta baklofen in amifostin.
Poleg tega alkohol, barbiturati, narkotiki ali antidepresivi poslabšajo ortostatsko hipotenzijo.
Sistemski kortikosteroidi: Zmanjšajo antihipertenzivni učinek.
Uporaba antagonistov angiotenzina II v prvem trimesečju nosečnosti ni priporočljiva (glejte poglavje 4.4.). Uporaba antagonistov angiotenzina II je kontraindicirana v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Nosečnost (glejte poglavji 4.3 in 4.4)
Ni zadostnih podatkov o uporabi zdravila Zanacodar pri nosečnicah. Študije na živalih so pokazale škodljiv vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).
Epidemiološki podatki niso dokončni o teratogenem učinku pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontroliranih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno zdravljenje hipertenzije z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno.
Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.
Znano je, da ima izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko škodljiv vpliv na plod pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (ledvična odpoved, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).
V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.
Dojenčke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti hipotenzije (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Dojenje (glejte poglavje 4.3)
Ker o uporabi zdravila Zanacodar med dojenjem ni podatkov, uporaba med dojenjem ni priporočljiva. Prednost imajo druga zdravila z bolje raziskanim varnostnim profilom, še posebej pri dojenju novorojenčkov ali nedonošenčkov.
Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene. Bolniki, ki vozijo motorna vozila ali upravljajo stroje, morajo upoštevati, da lahko antihipertenzivno zdravljenje včasih povzroči omotico ali dremavost.
V s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanjih je bila skupna pogostnost neželenih učinkov telmisartana (41,4 %) primerljiva s placebom (43,9 %). Pogostnost neželenih učinkov ni bila povezana z odmerkom in ni kazala povezave s spolom, starostjo ali raso bolnika. Pri bolnikih, ki so prejemali zdravljenje za zmanjšanje srčnožilne obolevnosti, je bil varnostni profil telmisartana skladen z varnostnim profilom pri bolnikih s hipertenzijo.
Spodaj navedeni neželeni učinki so bili zbrani v vseh kliničnih preskušanjih pri bolnikih, ki so se zdravili za hipertenzijo, in iz poročil po začetku trženja zdravila. Na seznamu so upoštevani tudi resni neželeni učinki in neželeni učinki, zaradi katerih je bilo treba prekiniti zdravljenje, o katerih so poročali v treh dolgoročnih kliničnih študijah, v katerih je sodelovalo 21.642 bolnikov, ki so se do šest let zdravili s telmisartanom za zmanjšanje srčnožilne obolevnosti.
Neželeni učinki so razvrščeni glede na pogostnost po naslednjih kriterijih: zelo pogosti (≥1/10); pogosti (≥1/100 do <1/10); občasni (≥1/1.000 do <1/100); redki (≥1/10.000 do <1/1.000); zelo redki (<1/10.000), neznana (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).
Pri vsaki pogostnostni skupini so neželeni učinki prikazani v padajočem vrstnem redu glede na njihovo resnost.
Infekcijske in parazitske bolezni:
občasni: okužbe zgornjih dihal, vključno s faringitisom in sinusitisom, okužbe sečil, vključno s cistitisom
neznana: sepsa, vključno s smrtnim izidom1
Bolezni krvi in limfatičnega sistema:
občasni: anemija
redki: trombocitopenija neznana: eozinofilija
Bolezni imunskega sistema redki: preobčutljivost neznana: anafilaktična reakcija
Presnovne in prehranske motnje občasni: hiperkaliemija
Psihiatrične motnje:
občasni: depresija, nespečnost redki: tesnoba
Bolezni živčevja:
občasni: sinkopa
Očesne bolezni:
redki: motnje vida
Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta: občasni: vrtoglavica
Srčne bolezni:
občasni: bradikardija redki: tahikardija
Žilne bolezni:
občasni: hipotenzija2, ortostatska hipotenzija
Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora: občasni: dispneja
Bolezni prebavil:
občasni: bolečina v trebuhu, driska, dispepsija, vetrovi, slabost redki: želodčne težave, suha usta
Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov:
redki: nenormalno delovanje jeter/bolezen jeter
Bolezni kože in podkožja:
občasni: hiperhidroza, pruritus, izpuščaj
redki: eritem, angioedem, medikamentni izpuščaj, toksični kožni izpuščaj, ekcem neznana: urtikarija
Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva:
občasni: bolečine v mišicah, bolečine v hrbtu (npr. išias), mišični krči redki: bolečine v sklepih, bolečine v okončinah
neznana: tendinitis
Bolezni sečil:
občasni: ledvična okvara, vključno z akutno ledvično odpovedjo
Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije:
občasni: bolečine v prsnem košu, astenija (šibkost) redki: bolezen, podobna gripi
Preiskave
občasni: povišan kreatinin v krvi
redki: povišana sečna kislina v krvi, povišani jetrni encimi, povišana kreatinin-fosfokinaza v krvi, znižan hemoglobin
1V preskušanju PRoFEESS so pri uporabi telmisartana opazili večjo pojavnost sepse kot pri uporabi placeba. Ta pojav je lahko naključen, ali pa povezan s še neznanim mehanizmom (glejte poglavje 5.1).
2O tem neželenem učinku so poročali pogosto pri bolnikih z nadzorovanim krvnim tlakom, ki so se zdravili s telmisartanom za zmanjšanje srčnožilne obolevnosti ob standardni oskrbi.
O prevelikem odmerjanju pri ljudeh je na voljo le malo podatkov.
Simptomi: Najizrazitejša pokazatelja prevelikega odmerjanja telmisartana sta hipotenzija in tahikardija; poročali so tudi o bradikardiji, omotici, zvišani ravni kreatinina v serumu in akutni ledvični odpovedi.
Zdravljenje: Telmisartan se s hemodializo ne odstrani. Bolnika moramo natančno spremljati ter uvesti simptomatsko in podporno zdravljenje. Ukrepe zdravljenja določimo glede na čas, ki je pretekel od zaužitja, in resnost simptomov. Predlagana ukrepa sta sprožitev bruhanja in/ali izpiranje želodca. Po zaužitju prevelikega odmerka je lahko koristna uporaba aktivnega oglja. Pogosto je treba meriti serumske elektrolite in kreatinin. Če se pojavi hipotenzija, je treba bolnika namestiti v ležeči položaj in hitro začeti z nadomeščanjem soli in volumna.
Farmakološke lastnosti - Zanacodar 80 mg
Farmakoterapevtska skupina: antagonisti angiotenzina II, enokomponentna zdravila, oznaka ATC: C09CA07.
Mehanizem delovanja
Telmisartan je peroralno aktiven specifičen antagonist receptorjev angiotenzina II (tipa AT1). Z veliko afiniteto spodriva angiotenzin II z njegovega vezavnega mesta na podtipu receptorja AT1, ki je odgovoren za znane učinke angiotenzina II. Na receptorju AT1 nima nikakršnega delnega agonističnega učinka. Na receptor AT1 se veže selektivno. Vezava je dogotrajna. Telmisartan nima afinitete za druge receptorje, niti za AT2 niti za druge manj raziskane receptorje AT. Funkcija teh receptorjev ni znana, kakor tudi ne posledice njihovega prevelikega spodbujanja z angiotenzinom II, katerega količino telmisartan poveča. Telmisartan zmanjša količino aldosterona v plazmi. Pri človeku ne zavira renina v plazmi niti ne blokira ionskih kanalov. Ne zavira angiotenzinske konvertaze (kinaze II) – encima, ki tudi razgrajuje bradikinin, zato predvidoma ne poveča neželenih učinkov, ki jih povzroča bradikinin.
Pri človeku odmerek telmisartana 80 mg skoraj povsem zavre povišanje krvnega tlaka, ki ga povzroča angiotenzin II. Zaviralni učinek traja 24 ur, izmerimo pa ga lahko še do 48 ur po vnosu zdravila.
Klinična učinkovitost in varnost Zdravljenje esencialne hipertenzije:
Po prvem odmerku telmisartana postane antihipertenzivni učinek zaznaven v 3 urah. Največje znižanje krvnega tlaka je običajno doseženo 4 do 8 tednov po začetku zdravljenja in se med dolgotrajnim zdravljenjem ne spreminja.
Antihipertenzivni učinek ostaja enakomeren 24 ur po zaužitju zdravila, tudi zadnje 4 ure pred naslednjim odmerkom, kar so pokazala ambulantna merjenja krvnega tlaka. Enakomernost učinka potrjujejo razmerja med najmanjšimi in največjimi vrednostmi, ki so bila s placebom nadzorovanih kliničnih študijah po vnosu odmerkov po 40 in 80 mg telmisartana dosledno večja od 80 %. Rezultati študij kažejo na nakazano povezanost med odmerkom in časom, v katerem se povrnejo začetne vrednosti sistoličnega krvnega tlaka. Za diastolični krvni tlak si ti podatki nasprotujejo.
Telmisartan pri hipertenzivnih bolnikih znižuje sistolični in diastolični krvni tlak, ne da bi vplival na srčni utrip. Prispevek diuretičnega in natriuretičnega učinka zdravila k hipotenzivnemu še ni podrobneje raziskan. Antihipertenzivna učinkovitost telmisartana je primerljiva z učinkovitostjo zdravil iz drugih skupin antihipertenzivnih zdravil (primerljivost dokazujejo klinična preskušanja, v katerih so telmisartan primerjali z amlodipinom, atenololom, enalaprilom, hidroklorotiazidom in lizinoprilom).
Po nenadni ukinitvi zdravljenja s telmisartanom se krvni tlak v nekaj dneh postopno poviša na vrednosti pred zdravljenjem, ne da bi prišlo do povratne hipertenzije.
Pogostnost suhega kašlja je bila med bolniki, ki so se zdravili s telmisartanom, značilno manjša kot pri tistih, ki so jemali zaviralce angiotenzinske konvertaze, kar dokazujejo rezultati kliničnih preskušanj, v katerih so neposredno primerjali obe vrsti antihipertenzivov.
Preprečevanje srčnožilnih bolezni:
V raziskavi ONTARGET (Ongoing Telmisartan Alone and in Combination with Ramipril Global Endpoint Trial – Potekajoče globalno preskušanje telmisartana samega in v kombinaciji z ramiprilom) so primerjali učinke telmisartana, ramiprila in kombinacije telmisartana ter ramiprila na srčnožilne izide pri 25.620 bolnikih, starih 55 ali več, s koronarno arterijsko boleznijo, z možgansko kapjo, s tranzitorno ishemično atako (TIA), periferno arterijsko boleznijo ali sladkorno boleznijo tipa 2 in z dokazi o poškodbah ciljnih organov (npr. retinopatija, hipertrofija levega ventrikla, makro- ali mikroalbuminurija) v anamnezi, ki je populacija, pri kateri obstaja tveganje za srčnožilne dogodke.
Bolnike so naključno razporedili v eno izmed naslednjih treh skupin: telmisartan 80 mg (n = 8.542), ramipril 10 mg (n = 8.576), ali kombinacija temisartana 80 mg in ramiprila 10 mg (n = 8.502) in jih spremljali povprečno 4,5 let.
Pri zmanjšanju primarne sestavljene končne točke (smrti zaradi srčnožilnih vzrokov, miokardnega infarkta brez smrtnega izida, možganske kapi brez smrtnega izida ali hospitalizacije zaradi kongestivnega srčnega popuščanja) je samostojno uporabljen telmisartan imel podoben učinek kot ramipril. V skupinah, v katerih so bolniki prejemali telmisartan (16,7 %) in ramipril (16,5 %) je bila incidenca primarne končne točke podobna. Razmerje ogroženosti za temisartan v primerjavi z ramiprilom je bilo 1,01 (97,5-odstotni interval zaupanja (IZ) 0,93–1,10, p (neinferiornosti) = 0,0019 pri meji 1,13). Stopnja umrljivosti zaradi vseh vzrokov je bila pri bolnikih, ki so prejemali telmisartan 11,6 %, pri bolnikih, ki so prejemali ramipril pa 11,8 %.
Ugotovili so, da je učinkovitost telmisartana podobna učinkovitosti ramiprila pri predhodno določenih sekundarnih končnih točkah (smrt zaradi srčnožilnih vzrokov, miokardni infarkt brez smrtnega izida in možganska kap brez smrtnega izida [0,99 (97,5-odstotni IZ 0,90–1,08), p (neinferiornosti) = 0,0004]), ki so bile primarne končne točke v referenčni študiji HOPE (The Heart Outcomes Prevention Evaluation Study – Študija ocene preprečevanja izidov zaradi srčnih vzrokov), v kateri so ugotavljali učinke ramiprila v primerjavi s placebom.
V študiji TRANSCEND so naključno razporedili bolnike, ki niso prenašali zaviralcev ACE, s sicer podobnimi merili za vključitev v študijo kot pri študiji ONTARGET, v skupini, v katerih so bolniki prejemali telmisartan 80 mg (n = 2.954) ali placebo (n = 2.972), pri čemer so v obeh skupinah bolniki prejemali zdravljenje dodatno. Povprečno trajanje sledenja je bilo 4 leta in 8 mesecev. Pojavnost primarnega sestavljenega opazovanega dogodka (smrt zaradi srčnožilnega dogodka, neusodni miokardni infarkt, neusodna možganska kap ali bolnišnično zdravljenje zaradi kongestivnega srčnega popuščanja) se ni statistično pomembno razlikovala [15,7 % v skupinah s telmisartanom in 17,0 % v skupinah s placebom ob razmerju tveganja 0,92 (95-odstotni interval zaupanja 0,81-1,05, p = 0,22)]. Podatki dokazujejo korist zdravljenja s telmisartanom v primerjavi s placebom glede na vnaprej opredeljeni sekundarni sestavljeni opazovani dogodek, in sicer smrt zaradi srčnožilnega dogodka, neusodni miokardni infarkt in neusodno možgansko kap [0,87 (95-odstotni interval zaupanja
0,76-1,00, p = 0,048)], medtem ko korist pri srčnožilni umrljivosti ni bila dokazana (razmerje tveganja 1,03, 95-odstotni interval zaupanja 0,85-1,24).
Pri bolnikih, ki so prejemali telmisartan, so redkeje poročali o kašlju in angioedemu kot pri bolnikih, ki so prejemali ramipril, pri bolnikih, ki so prejemali telmisartan, pa so pogosteje poročali o hipotenziji.
Kombinacija telmisartana in ramiprila ni imela dodatnih koristi v primerjavi s samim ramiprilom ali telmisartanom. Umrljivost zaradi srčnožilnih vzrokov in umrljivost zaradi vseh vzrokov sta bili pri kombinaciji številčno višji. Poleg tega je bila pojavnost hiperkaliemije, ledvične odpovedi, hipotenzije in sinkope v skupini, ki je prejemala kombinacijo, bistveno višja. Zato uporaba kombinacije telmisartana in ramiprila pri tej populaciji ni priporočljiva.
V preskušanju PRoFESS »Prevention Regimen For Effectively avoiding Second Strokes« (Režim preventive za učinkovito preprečevanje druge možganske kapi) se je pri bolnikih, starih 50 let in starejših, ki so pred kratkim doživeli možgansko kap, med jemanjem telmisartana povečala pojavnost sepse, in sicer pri 0,70 % v primerjavi z 0,49 % pri zdravljenih s placebom [RR 1,43 (95-odstotni interval zaupanja 1,00-2,06)]. Pri bolnikih, ki so jemali telmisartan (0,33 %), se je v primerjavi s placebom (0,16 %) povečala pojavnost usodne sepse [RR 2,07 (95-odstotni interval zaupanja
1,14-3,76)]. Opažena povečana pogostnost sepse, povezana z uporabo telmisartana, je lahko naključna, ali pa je povezana s še neznanim mehanizmom.
Koristni učinki telmisartana na zmanjšanje umrljivosti in srčnožilne obolevnosti še niso znani.
Absorpcija:
Telmisartan se hitro absorbira, toda v različni količini. Povprečna absolutna biološka uporabnost telmisartana je približno 50 %. Kadar jemlje bolnik telmisartan s hrano se površina pod krivuljo plazemske koncentracije telmisartana v odvisnosti od časa (AUC0-∞) zmanjša od približno 6 %
(odmerek 40 mg) do približno 19 % (odmerek 160 mg). Tri ure po jemanju so plazemske koncentracije pri jemanju na tešče in s hrano podobne.
Linearnost/nelinearnost:
Nekoliko zmanjšana površina pod krivuljo (AUC) predvidoma ne zmanjša terapevtske učinkovitosti. Razmerje med odmerki in plazemskimi koncentracijami ni linearno. Najvišja koncentracija v plazmi (Cmax) in, nekoliko manj, tudi AUC se pri odmerkih nad 40 mg višata nesorazmerno.
Porazdelitev:
Telmisartan se obsežno veže na plazemske beljakovine (>99,5 %), predvsem na albumin in kisli glikoprotein alfa-1. Povprečen navidezni volumen porazdelitve v stanju dinamičnega ravnovesja (Vdss) je približno 500 l.
Presnova:
Telmisartan se s konjugacijo presnavlja v glukuronid osnovne spojine. Konjugat ni farmakološko aktiven.
Izločanje:
Za telmisartan je značilna farmakokinetika dvoeksponentne razgradnje s končno razpolovno dobo izločanja >20 ur. Najvišja plazemska koncentracija (Cmax) in, nekoliko manj, površina pod krivuljo plazemske koncentracije in časa (AUC) se višata nesorazmerno glede na odmerek. Študije niso pokazale klinično pomembnega kopičenja telmisartana, kadar ga bolnik jemlje v priporočenih odmerkih. Plazemske koncentracije so bile pri ženskah višje kot pri moških, kar pa ne vpliva pomembneje na učinkovitost.
Po peroralnem (in intravenskem) dajanju se telmisartan skoraj povsem izloči z blatom, v največji meri kot nespremenjena spojina. S sečem se skupno izloči <1 % odmerka. Skupni očistek iz plazme (Cltot) je v primerjavi z jetrnim pretokom krvi (približno 1.500 ml/min) velik (približno 1.000 ml/min).
Posebne skupine bolnikov
Razlike med spoloma:
Plazemske koncentracije se med spoloma razlikujejo. Cmax je pri ženskah približno trikrat višja in AUC dvakrat višja kot pri moških.
Starejši bolniki:
Farmakokinetika telmisartana se pri mlajših in starejših bolnikih ne razlikuje.
Bolniki z ledvično okvaro:
Pri bolnikih z blago do zmerno in hudo ledvično okvaro so opazili podvojitev plazemske koncentracije. Vendar, bolnikom z ledvično okvaro, ki so se zdravili z dializo, so izmerili nižje koncentracije v plazmi. Telmisartan se pri bolnikih z ledvično okvaro obsežno veže na plazemske beljakovine in ga z dializo ne moremo odstraniti. Razpolovna doba izločanja se pri bolnikih z ledvično okvaro ne spremeni.
Bolniki z jetrno okvaro:
Farmakokinetične študije so pri bolnikih z jetrno okvaro pokazale povečano absolutno biološko uporabnost skoraj do 100 %. Razpolovna doba izločanja se pri bolnikih z jetrno okvaro ne spremeni.
Farmacevtski podatki - Zanacodar 80 mg
Pretisni omot iz aluminij/aluminija:
Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila.
Zunanja ovojnina je kartonska škatla.
Zdravilo Zanacodar 40 mg in 80 mg tablete je na voljo v pretisnih omotih (aluminij/aluminij), ki vsebujejo 14, 28, 30, 56, 84, 90 ali 98 tablet.
Na trgu ni vseh navedenih pakiranj.