Apaurin 10 mg tablete

Vsa bolezenska stanja, za katera so značilni čustvena napetost, anksioznost, ekscitacija, nemir,

nespečnost in mišični spazmi, posebno nevrotske motnje, psihosomatske motnje, abstinenčni sindrom,

anksiozna stanja, ki spremljajo organska obolenja (angina pektoris).

Centralni in periferni mišični spazmi (obolenja osrednjega živčevja s spastičnimi znaki, hipertonus, hiperrefleksija, spazmi; mišični spazmi vertebralnega izvora in zunajsklepni revmatizem).

Odmerjanje

Velikost odmerkov vedno določi zdravnik.

Odmerjanje je prilagojeno bolniku, odvisno od resnosti simptomov, starosti in bolnikovega stanja.

Anksiozne in druge nevrotske motnje:

2 mg do 10 mg 2- do 3-krat na dan.

Nespečnost:

4 mg do 10 mg zvečer pred spanjem.

Mišični spazmi:

2 mg do 10 mg 3-krat na dan.

Starejši bolniki, bolniki z jetrno in/ali ledvično okvaro:

2 mg 1- do 2-krat na dan.

Pediatrična populacija

Otroci, starejši od 6 mesecev: 2 mg 2- do 3-krat na dan. Za to odmerjanje so primerne samo Apaurin 2 mg obložene tablete. Otrokom, mlajšim od 6 mesecev, ne priporočamo uporabe zdravila Apaurin v obliki tablet.

Pri dolgotrajnejšem jemanju benzodiazepinov se spremeni toleranca zanje, lahko se razvijejo znaki psihične in fizične odvisnosti. Nevarnost razvoja odvisnosti je večja pri jemanju velikih odmerkov in pri dolgotrajnem jemanju.

Če je zdravljenje dolgotrajno, naj bolnik z njim preneha postopoma, kajti naglo prenehanje lahko sproži odtegnitveni sindrom (tresenje, trebušni in mišični krči, bruhanje, potenje).

Način uporabe

Za peroralno uporabo.

Zdravljenje začnemo s priporočenimi odmerki; po enem do dveh tednih lahko odmerek po potrebi zmanjšamo, tako da bolnik jemlje zdravilo enkrat na dan, najbolje zvečer.

Zdravljenje traja običajno od nekaj dni do nekaj tednov.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1,

• preobčutljivost za druge benzodiazepine,

• akutni glavkom z ozkim zakotjem,

• dihalna odpoved,

• sindrom zastoja dihanja med spanjem,

• huda jetrna okvara,

• miastenija gravis,

• akutna zastrupitev z alkoholom, uspavali, analgetiki in drugimi psihofarmaki.

Pri starejših bolnikih, otrocih in bolnikih z organskimi spremembami osrednjega živčevja uvajamo Apaurin previdno in postopno, ker ga bolniki zelo različno prenašajo.

Previdnost je potrebna pri kroničnih pljučnih obolenjih, ker se respiratorna insuficienca lahko poslabša.

Skrbno je treba nadzorovati bolnike s hudimi ledvičnimi okvarami, s hudim srčnim popuščanjem, s

psihozami in tiste, ki so nagnjeni k odvisnosti od alkohola, psihofarmakov in nedovoljenih

psihoaktivnih substanc.

Pri dolgotrajnejšem jemanju benzodiazepinov se spremeni toleranca zanje.

Včasih se lahko pojavita fizična in psihična odvisnost, posebno če bolniki jemljejo diazepam dalj časa (več kot 3 mesece) in v velikih odmerkih. Zato moramo bolnike, ki so nagnjeni k zlorabi psihoaktivnih učinkovin, kot so odvisni od alkohola in drugih psihoaktivnih snovi ter bolnike z osebnostnimi motnjami med zdravljenjem skrbno nadzorovati.

Naglo prenehanje z zdravljenjem lahko povzroči prehodno poslabšanje anksioznosti ali nespečnosti

("rebound" anksioznost).

Če je zdravljenje dolgotrajno, naj bolnik z njim preneha postopoma, kajti naglo prenehanje lahko sproži odtegnitveni sindrom (tresenje, trebušni in mišični krči, bruhanje, potenje).

Zdravljenje običajno traja od nekaj dni do največ 12 tednov vključno z dobo postopnega zmanjševanja odmerkov. Čas zdravljenja se lahko podaljša samo po skrbni ponovni oceni bolnikovega stanja.

Pri vseh benzodiazepinih lahko izjemoma pride do paradoksne reakcije. Pojavi se zlasti pri starejših bolnikih in otrocih. Če se pojavijo agitacija, agresivnost, anksioznost, zmedenost, povečana mišična spastičnost, nespečnost, je treba z zdravljenjem prenehati.

Otrokom, mlajšim od 6 mesecev, ne dajemo zdravila Apaurin v obliki tablet. Otrokom, starejšim od 6 mesecev, odmerjamo zdravilo Apaurin le v obliki 2 mg obloženih tablet.

Tveganje zaradi sočasne uporabe opioidov

Sočasna uporaba zdravila Apaurin in opioidov lahko povzroči sedacijo, depresijo dihanja, komo in

smrt. Zaradi teh tveganj se sedativna zdravila, kot so benzodiazepini, ali sorodna zdravila, kot je

zdravilo Apaurin, lahko sočasno predpisujejo z opioidi le pri bolnikih, pri katerih ni drugih možnosti zdravljenja. Pri odločitvi, da se zdravilo Apaurin predpiše sočasno z opioidi, je treba uporabiti

najmanjši še učinkovit odmerek, trajanje zdravljenja pa mora biti kar se da kratko (glejte tudi splošna priporočila za odmerjanje v poglavju 4.2).

Bolnike je treba skrbno spremljati zaradi možnosti pojava znakov in simptomov depresije dihanja in sedacije. Zelo priporočljivo je tudi naročiti bolnikom in (kjer je to smiselno) njihovim skrbnikom, naj bodo pozorni na te simptome (glejte poglavje 4.5).

Pomembne informacije o nekaterih sestavinah zdravila

Apaurin 2 mg in 5 mg obložene tablete in Apaurin 10 mg tablete vsebujejo laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Apaurin 2 mg in 5 mg obložene tablete vsebujejo saharozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za fruktozo, malabsorpcijo glukoze/galaktoze ali s pomanjkanjem saharoza-izomaltaze ne smejo jemati tega zdravila. Saharoza lahko škoduje zobem.

Apaurin 2 mg obložene tablete vsebujejo sončno rumeno FCF (E110), ki lahko povzroči alergijske

reakcije.

Apaurin 10 mg tablete vsebujejo črno PN (E151), ki lahko povzroči alergijske reakcije.

Med zdravljenjem z zdravilom Apaurin bolnik ne sme piti alkoholnih pijač, ker se njihov učinek poveča.

Pri sočasnem jemanju zdravila Apaurin s sedativi, antidepresivi, antipsihotiki, barbiturati, opioidi, anestetiki, zaviralci MAO, antiepileptiki in antihistaminiki je zaviralni učinek na osrednje živčevje večji.

Učinek diazepama poveča tudi sočasno jemanje eritromicina ali rifampicina. Diazepam zmanjša učinek levodope.

Cimetidin zmanjša očistek diazepama in okrepi njegovo delovanje.

Omeprazol upočasni presnovo diazepama in podaljša čas njegovega delovanja in izločanja. Sočasno jemanje antimikotikov – itrakonazola, flukonazola in ketokonazola - lahko poveča koncentracijo diazepama v plazmi in povzroči neželene učinke.

Peroralni kontraceptivi lahko zmanjšajo presnovo diazepama.

Hrana ne vpliva na absorpcijo diazepama.

Opioidi

Sočasna uporaba sedativnih zdravil, kot so benzodiazepini, ali sorodna zdravila, kot je zdravilo Apaurin, z opioidi poveča tveganje za sedacijo, depresijo dihanja, komo in smrt zaradi aditivnega depresivnega učinka na osrednje živčevje. Odmerek in trajanje sočasnega zdravljenja morata biti omejena (glejte poglavje 4.4).

Nosečnost

Nosečnicam zdravila Apaurin ne priporočamo. Jemanje pred porodom lahko povzroči hipotonijo,

zavira dihanje in izzove odtegnitveni sindrom pri novorojenčku. Uporablja se le v nujnih primerih, če pričakovana korist zdravljenja opravičuje tveganje za plod. V takem primeru je potrebno dojenčka skrbno nadzorovati.

Dojenje

Zdravilo Apaurin se izloča z mlekom, zato ga doječim materam ne dajemo, razen v nujnih primerih,

takrat pa ne smejo dojiti.

Zdravilo Apaurin ima pomemben vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Zdravilo lahko vpliva na psihofizične sposobnosti, zlasti če ga bolnik jemlje skupaj z alkoholom ali

zaviralci osrednjega živčevja. Zdravnik ali farmacevt mora bolnika, ki med zdravljenjem vozi motorna

vozila ali upravlja stroje, na to opozoriti.

Apaurin 10 mg tablete močno vplivajo na psihofizične sposobnosti, zato je med zdravljenjem potrebna še posebna previdnost pri upravljanju motornih vozil in strojev.

Neželeni učinki, ki se lahko pojavljajo med zdravljenjem z diazepamom, so po pogostnosti razvrščeni

v naslednje skupine:

- zelo pogosti (≥ 1/10),

- pogosti (≥ 1/100 do < 1/10),

- občasni (≥ 1/1000 do < 1/100),

- redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000),

- zelo redki (< 1/10 000),

- neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

1 Pri dolgotrajnejšem zdravljenju priporočamo občasne kontrole krvne slike.

2 Pri dolgotrajnejšem zdravljenju priporočamo občasen nadzor funkcionalnih jetrnih testov).

Pri vseh benzodiazepinih lahko izjemoma pride do paradoksne reakcije. Če se pojavijo agitacija,

anksioznost, halucinacije, povečana mišična spastičnost, nespečnost, razjarjenost, motnje spanja in

stimulacija, je treba zdravljenje prekiniti.

Med zdravljenjem in po zdravljenju z diazepamom so opazili manjše spremembe v EEG-ju (najpogosteje nizkovoltno hitro aktivnost), ki pa niso klinično pomembne.

Pri dolgotrajnejšem jemanju benzodiazepinov se spremeni toleranca zanje, lahko pa se razvijejo znaki psihične in fizične odvisnosti. Nevarnost razvoja odvisnosti je večja pri jemanju velikih odmerkov in pri dolgotrajnem jemanju.

Po nenadnem prenehanju jemanja diazepama so opazili podobne abstinenčne simptome, kot pri barbituratih in alkoholu (konvulzije, tremor, abdominalne in mišične krče, bruhanje, potenje).

Hujši abstinenčni simptomi se pojavijo pri bolnikih, ki so jemali velike odmerke dlje časa. O blažjih abstinenčnih simptomih (disforiji, nespečnosti) so, po nenadnem prenehanju jemanja, poročali pri bolnikih, ki so jemali terapevtske odmerke benzodiazepinov več mesecev. Zato se pri dolgotrajnem jemanju nenadnem prenehanju zdravljenja izogibamo in dnevne odmerke zmanjšujemo postopoma. Z zdravljenjem je treba prenehati, če se pojavijo hudi neželeni učinki.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco

Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Pri prevelikem odmerjanju se pojavijo somnolenca, omotica, utrujenost, dizartrija in dihalna odpoved, v hujših primerih tudi nezavest, hiporefleksija ali arefleksija ali celo zastoj dihanja, posebno če je bolnik hkrati pil alkohol ali zaužil druge zaviralce osrednjega živčevja.

Bolnika skrbno nadzorujemo na oddelku za intenzivno nego; v hujših primerih, zlasti pri depresiji dihanja, mu predpišemo specifični antagonist benzodiazepinskih receptorjev flumazenil. Razpolovna doba flumazenila je približno eno uro in je krajša od razpolovne dobe diazepama. Zato je za vzdrževanje ustrezne stopnje zavesti potrebno večkratno dajanje flumazenila, najbolje v obliki

infuzije. Priporočeni začetni odmerek flumazenila je 0,3 mg intravensko. Če v 60 sekundah ne

dosežemo želenega učinka, lahko ponavljamo odmerke po 0,1 mg, dokler se bolnik ne prebudi oz.

največ do 2 mg. Enake odmerke damo tudi, če se po prebujanju ponovno pojavijo motnje zavesti. V

takih primerih se lahko odločimo tudi za intravensko infuzijo z 0,1 mg do 0,4 mg flumazenila na uro, odvisno od stopnje budnosti, ki jo želimo doseči. Čeprav je flumazenil učinkovit antidot pri zastrupitvah z benzodiazepini, ga pri zastrupitvah z njimi pri bolnikih z epilepsijo ne dajemo, ker

lahko sproži krče.