Kvetiapin je indiciran za:

• zdravljenje shizofrenije;

• zdravljenje bipolarne motnje:

  • za zdravljenje zmernih do hudih epizod manije pri bipolarni motnji,

  • za zdravljenje epizod velike depresije pri bipolarni motnji,

  • za preprečevanje ponavljanja epizod manije ali depresije pri bolnikih z bipolarno motnjo, ki so se predhodno odzvali na zdravljenje s kvetiapinom;

• dodatno zdravljenje epizod velike depresije pri bolnikih z veliko depresivno motnjo (MDD – Major Depressive Disorder), ki se niso najbolje odzvali na monoterapijo z antidepresivi (glejte poglavje 5.1). Pred uvedbo zdravljenja mora zdravnik preveriti varnostni profil kvetiapina (glejte poglavje 4.4).

Odmerjanje

Za vsako indikacijo obstajajo različne sheme odmerjanja. Zato je treba zagotoviti, da bolniki dobijo jasne informacije o ustreznem odmerjanju za svojo bolezen.

Odrasli:

Za zdravljenje shizofrenije in zmernih do hudih epizod manije pri bipolarni motnji

Kvetiapin je treba zaužiti vsaj eno uro pred obrokom. Dnevni odmerek na začetku zdravljenja je 300 mg prvi dan in 600 mg drugi dan. Priporočeni dnevni odmerek je 600 mg, vendar se lahko, če je to klinično indicirano, poveča na 800 mg na dan. Odmerek je treba prilagoditi v učinkovitem razponu odmerkov od 400 mg do 800 mg na dan, odvisno od kliničnega odziva posameznega bolnika in od tega, kako zdravilo prenaša. Pri vzdrževalnem zdravljenju shizofrenije odmerka ni treba prilagoditi.

Za zdravljenje epizod velike depresije pri bipolarni motnji

Kvetiapin je treba vzeti pred spanjem. Skupni dnevni odmerki prve štiri dni zdravljenja so 50 mg (1. dan), 100 mg (2. dan), 200 mg (3. dan) in 300 mg (4. dan). Priporočeni dnevni odmerek je 300 mg. V kliničnih preskušanjih niso opazili dodatne koristi zdravljenja v skupini, ki je dobivala 600 mg, v primerjavi s skupino, ki je dobivala 300 mg (glejte poglavje 5.1). Posameznim bolnikom bo morda koristil odmerek 600 mg. Zdravljenje z odmerki, večjimi od 300 mg, mora uvesti zdravnik, ki ima izkušnje z zdravljenjem bipolarne motnje. Klinična preskušanja so pokazala, da pri posameznih bolnikih, ki zdravila ne prenašajo dobro, pride v poštev zmanjšanje odmerka na minimalno 200 mg.

Za preprečevanje ponavljanja epizod bipolarne motnje

Pri bolnikih z bipolarno motnjo, ki so se odzvali na akutno zdravljenje s kvetiapinom, je za preprečevanje recidivov maničnih, depresivnih ali mešanih epizod priporočljivo zdravljenje nadaljevati z enakim odmerkom kvetiapina, ki ga bolnik vzame pred spanjem. Odmerek kvetiapina je mogoče prilagoditi glede na klinični odziv in prenašanje posameznega bolnika v razponu od 300 do 800 mg na dan. Pomembno je, da za vzdrževalno zdravljenje uporabimo najmanjši še učinkovit odmerek zdravila.

Za dodatno zdravljenje epizod velike depresije pri veliki depresivni motnji (MDD)

Kvetiapin je treba vzeti pred spanjem. Dnevni odmerek na začetku zdravljenja je 50 mg prvi in drugi dan ter 150 mg tretji in četrti dan. V kratkotrajnih preskušanjih kvetiapina kot dodatnega zdravila (z amitriptilinom, bupropionom, citalopramom, duloksetinom, escitalopramom, fluoksetinom, paroksetinom, sertralinom in venlafaksinom - glejte poglavje 5.1) je bil antidepresivni učinek opazen pri 150 in 300 mg/dan, v kratkotrajnih preskušanjih monoterapije s kvetiapinom pa pri 50 mg/dan. Pri večjih odmerkih je tveganje za pojav neželenih učinkov večje. Zdravnik naj torej zagotovi, da se za zdravljenje uporablja najmanjši učinkoviti odmerek, z začetkom pri 50 mg/dan. Povečanje odmerka s 150 na 300 mg/dan mora temeljiti na

oceni posameznega bolnika.

Prehod s tablet kvetiapina s takojšnjim sproščanjem

Za enostavnejše odmerjanje lahko bolniki, ki se trenutno zdravijo z deljenimi odmerki tablet kvetiapina s takojšnjim sproščanjem, preidejo na zdravilo Loquen SR v enakem celotnem dnevnem odmerku, ki ga vzamejo enkrat na dan. Morda bo treba posameznim bolnikom prilagoditi odmerke.

Starostniki:

Kot druge antipsihotike in antidepresive je treba tudi kvetiapin pri starejših bolnikih uporabljati previdno, zlasti v začetnem obdobju odmerjanja. Morda bo potrebno počasnejše večanje odmerka in nižji dnevni terapevtski odmerek kot pri mlajših bolnikih. Srednji plazemski očistek kvetiapina je bil pri starejših zmanjšan za 30 do 50 % v primerjavi z mlajšimi bolniki. Starejše bolnike začnite zdraviti z dnevnim odmerkom 50 mg. Odmerek se lahko povečuje v korakih po 50 mg/dan, dokler ni dosežen učinkovit odmerek, glede na klinični odziv in prenašanje zdravila pri posameznem bolniku.

Pri starejših bolnikih s epizodami velike depresije v sklopu velike depresivne motnje se odmerjanje začne s 50 mg/dan prve tri dni, četrti dan se odmerek poveča na 100 mg/dan in osmi dan na 150 mg/dan. Uporabiti je treba najmanjši učinkoviti odmerek, z začetkom pri 50 mg/dan. Če je na podlagi ocene posameznega bolnika odmerek treba povečati na 300 mg/dan, se tega ne sme narediti prej kot 22. dan zdravljenja.

Učinkovitost in varnost nista bili ocenjeni pri bolnikih, starejših od 65 let, z depresivnimi epizodami v okviru bipolarne motnje.

Pediatrična populacija:

Kvetiapina ni priporočljivo uporabljati pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ker ni podatkov, ki bi podpirali njegovo uporabo v tej starostni skupini. Ugotovitve s placebom kontroliranih kliničnih preskušanj kvetiapina so predstavljene v poglavjih 4.4, 4.8, 5.1 in 5.2.

Okvara ledvic:

Bolnikom z okvaro ledvic ni treba prilagoditi odmerkov.

Okvara jeter:

Kvetiapin se obsežno presnavlja v jetrih. Kvetiapin je treba zato pri bolnikih z znano okvaro jeter uporabljati previdno, zlasti v začetnem obdobju odmerjanja. Pri bolnikih z okvaro jeter je treba zdravljenje začeti s

50 mg/dan. Odmerek se lahko povečuje v korakih po 50 mg/dan, do učinkovitega odmerka, glede na klinični odziv in prenašanje zdravila pri posameznem bolniku.

Način uporabe

Kvetiapin je treba jemati enkrat na dan, brez hrane. Bolnik mora tablete s podaljšanim sproščanjem pogoltniti cele in jih ne sme razdeliti, žvečiti ali zdrobiti.

Tableta s podaljšanim sproščanjem ohranja svojo obliko med celotno prebavo, pri čemer sprošča učinkovino in se nepoškodovana izloči z blatom.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Sočasna uporaba zaviralcev citokroma P450 3A4, na primer zaviralcev proteaze HIV, azolnih antimikotikov,

eritromicina, klaritromicina in nefazodona, je kontraindicirana (glejte poglavje 4.5).

Ker ima kvetiapin več indikacij, je treba njegove varnostne značilnosti obravnavati glede na diagnozo posameznega bolnika in uporabljeni odmerek.

Dolgoročna učinkovitost in varnost pri bolnikih z veliko depresivno motnjo (MDD) nista bili ocenjeni v primeru uporabe kot dodatno zdravilo, ocenjeni pa sta bili dolgoročna učinkovitost in varnost pri monoterapiji odraslih bolnikov (glejte poglavje 5.1).

Pediatrična populacija:

Kvetiapina ni priporočljivo uporabljati pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ker ni podatkov, ki bi podpirali njegovo uporabo v tej starostni skupini.

Klinična preskušanja s kvetiapinom so pokazala, da so poleg znanih varnostnih značilnosti, ugotovljenih pri odraslih (glejte poglavje 4.8), nekateri neželeni učinki pri otrocih in mladostnikih pogostejši kot pri odraslih (večji apetit, zvišanje prolaktina v serumu, bruhanje, rinitis in sinkopa), ali pa imajo lahko za otroke in mladostnike drugačne implikacije (ekstrapiramidni simptomi in razdražljivost). Pojavil pa se je tudi neželen učinek, ki pred tem ni bil zabeležen v študijah pri odraslih (zvišan krvni tlak). Pri otrocih in mladostnikih so opazili tudi spremembe v preiskavah delovanja ščitnice.

Poleg tega ni bila raziskana dolgoročna varnost glede vpliva na rast in dozorevanje v primeru, da zdravljenje s kvetiapinom traja več kot 26 tednov. Dolgoročne posledice za kognitivni in vedenjski razvoj niso znane.

V kliničnih, s placebom kontroliranih preskušanjih zdravljenja shizofrenije, bipolarne manije in bipolarne depresije s kvetiapinom pri otrocih in mladostnikih, je kvetiapin spremljala večja incidenca ekstrapiramidnih simptomov (EPS) kot placebo (glejte poglavje 4.8).

Samomor/samomorilne misli ali klinično poslabšanje:

Depresija je povezana z večjim tveganjem za pojav samomorilnih misli, samopoškodovanja in samomorilnosti (s samomorom povezani dogodki). Takšno tveganje obstaja, vse dokler ne pride do znatnega izboljšanja bolezni. Ker se prvih nekaj tednov zdravljenja ali dlje zdravstveno stanje morda še ne bo izboljšalo, je treba bolnike skrbno nadzirati, vse dokler ne pride do izboljšanja. Splošne klinične izkušnje kažejo, da se tveganje za samomor v zgodnji fazi izboljšanja lahko poveča.

Poleg tega morajo zdravniki zaradi znanih dejavnikov tveganja povezanih z zdravljeno boleznijo upoštevati, da po nenadni prekinitvi zdravljenja s kvetiapinom obstaja nevarnost s samomorom povezanih dogodkov.

Druga psihiatrična stanja, za katere se predpisuje kvetiapin, so tudi lahko povezana s povečanim tveganjem za dogodke, povezane s samomorom. Ta stanja so lahko dodatno prisotna poleg epizod velike depresije. Zato je treba pri zdravljenju drugih psihiatričnih motenj upoštevati enake previdnostne ukrepe kot pri zdravljenju epizod velike depresije.

Znano je, da je tveganje za pojav samomorilnih misli oz. za poskus samomora večje pri bolnikih z anamnezo dogodkov, povezanih s samomorom, in bolnikih, pri katerih je pred začetkom zdravljenja v veliki meri prisotno samomorilno razmišljanje. Takšne bolnike je treba med zdravljenjem natančno spremljati. Meta- analiza s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanj antidepresivov pri odraslih bolnikih s psihiatričnimi motnjami je pokazala, da pri bolnikih, mlajših od 25 let, pri uporabi antidepresivov obstaja večje tveganje za pojav samomorilnega vedenja kot pri uporabi placeba.

Med zdravljenjem, še posebej po uvedbi zdravljenja in pri vsaki spremembi odmerka, je treba bolnike skrbno nadzirati. Še posebej skrbno je treba nadzirati bolnike z velikim tveganjem. Bolnike (in skrbnike bolnikov) je treba opozoriti, da morajo biti pozorni na kakršno koli klinično poslabšanje, samomorilno vedenje ali razmišljanje in na neobičajne vedenjske spremembe. Če se pojavijo takšni simptomi, se morajo nemudoma posvetovati z zdravnikom.

V kratkotrajnih, s placebom kontroliranih kliničnih študijah pri bolnikih z epizodami velike depresije pri bipolarni motnji so ugotovili večje tveganje s samomorom povezanih dogodkov pri mladih odraslih bolnikih (mlajših od 25 let), ki so prejemali kvetiapin (3,0 %), kot pri tistih, ki so prejemali placebo (0 %). V kliničnih študijah bolnikov z MDD je bila incidenca s samomorom povezanih dogodkov, zabeleženih med mladimi odraslimi bolniki (mlajšimi od 25 let) 2,1 % (3/144) s kvetiapinom in 1,3 % (1/75) s placebom. Populacijska retrospektivna študija kvetiapina za zdravljenje bolnikov s hudo depresivno motnjo je pokazala večje tveganje za samopoškodovanje in samomor med bolniki, starimi od 24 do 64 let, ki v anamnezi niso imeli samopoškodovanja med uporabo kvetiapina z drugimi antidepresivi.

Presnovno tveganje

Glede na ugotovljeno tveganje za poslabšanje presnovnega stanja, vključno s spremembami telesne mase, glukoze v krvi (glejte Hiperglikemija) in maščob v krvi, ki so ga opažali v kliničnih študijah, je treba bolnikove presnovne parametre oceniti ob uvedbi zdravljenja, njihove spremembe pa redno kontrolirati ves čas zdravljenja. Poslabšanje teh parametrov je treba obravnavati, kot je klinično ustrezno (glejte tudi poglavje 4.8).

Ekstrapiramidni simptomi

V kliničnih, s placebom kontroliranih preskušanjih pri odraslih bolnikih je bil kvetiapin med zdravljenjem epizod velike depresije pri bipolarni motnji in MDD povezan z večjo incidenco ekstrapiramidnih simptomov (EPS) kot placebo (glejte poglavji 4.8 in 5.1).

Uporabo kvetiapina povezujejo s pojavom akatizije, za katero sta značilna subjektivno neprijeten ali zoprn nemir ter potreba po gibanju, ki jo pogosto spremlja bolnikova nezmožnost, da bi stal ali sedel pri miru.

Pojav akatizije je najverjetnejši v prvih tednih zdravljenja. Bolnikom, ki se jim pojavijo ti simptomi, lahko povečanje odmerka škoduje.

Zapoznela diskinezija

Če se pojavijo znaki in simptomi zapoznele diskinezije, je potrebno premisliti o zmanjšanju odmerka ali prekinitvi uporabe kvetiapina. Simptomi zapoznele diskinezije se lahko poslabšajo ali celo pojavijo po prenehanju zdravljenja (glejte poglavje 4.8).

Zaspanost in omotica

Zdravljenje s kvetiapinom povezujejo z zaspanostjo in sorodnimi simptomi, npr. sedacijo (glejte poglavje 4.8). V kliničnih preskušanjih zdravljenja bolnikov z bipolarno depresijo in veliko depresivno motnjo so se ponavadi pojavili v prvih 3 dneh zdravljenja in so bili pretežno blagi do zmerni. Bolniki, ki se jim pojavi huda zaspanost, lahko potrebujejo pogostejše stike vsaj 2 tedna od pojava zaspanosti, ali dokler se simptomi ne izboljšajo; včasih pride v poštev prekinitev zdravljenja.

Ortostatska hipotenzija

Zdravljenje s kvetiapinom povezujejo z ortostatsko hipotenzijo in spremljajočo omotico (glejte poglavje 4.8), ki se po navadi pojavi med uvodnim obdobjem prilagajanja odmerka, tako kot zaspanost. To lahko poveča pojavljanje poškodb zaradi nezgod (padci), zlasti pri starejših bolnikih. Zato je treba bolnikom naročiti, naj bodo previdni, dokler ne spoznajo možnih učinkov zdravila.

Kvetiapin je treba uporabljati previdno pri bolnikih s prepoznanimi boleznimi srca in ožilja, možganskožilnimi boleznimi ali drugimi stanji in motnjami, ki povečajo nagnjenost k hipotenziji. Če se pojavi ortostatska hipotenzija, pride v poštev zmanjšanje odmerka ali postopnejše titriranje odmerka, zlasti pri bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi.

Sindrom apneje med spanjem

Pri bolnikih, ki so uporabljali kvetiapin, je bil opisan sindrom apneje med spanjem. Kvetiapin je treba uporabljati previdno pri bolnikih, ki sočasno prejemajo depresive osrednjega živčevja in imajo apnejo v spanju v anamnezi ali imajo tveganje zanjo, npr. pri prekomerno težkih/debelih osebah in pri moških bolnikih.

Konvulzije

V kontroliranih kliničnih preskušanjih se incidenca konvulzij med prejemniki kvetiapina in placeba ni razlikovala. Podatkov o pogostnosti pojava konvulzij pri bolnikih s konvulzivnimi motnjami v anamnezi ni. Tako kot pri drugih antipsihotičnih zdravilih se priporoča previdnost pri zdravljenju bolnikov s konvulzijami v anamnezi (glejte poglavje 4.8).

Nevroleptični maligni sindrom

Nevroleptični maligni sindrom povezujejo z uporabo antipsihotičnih zdravil, vključno s kvetiapinom (glejte poglavje 4.8). Med kliničnimi znaki so hipertermija, spremenjeno duševno stanje, mišična rigidnost, avtonomna nestabilnost in zvišanje kreatin-fosfokinaze. Če se pojavijo ti znaki, je treba zdravljenje s kvetiapinom prekiniti in uvesti ustrezne zdravstvene ukrepe.

Serotoninski sindrom

Sočasna uporaba zdravila [ime zdravila] in drugih serotonergičnih zdravil, kot so zaviralci MAO, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SNRI) ali triciklični antidepresivi, lahko povzroči serotoninski sindrom, ki lahko ogrozi življenje (glejte poglavje 4.5). Če je sočasno zdravljenje z drugimi serotoninergičnimi zdravili klinično upravičeno, se priporoča skrbno opazovanje bolnika, zlasti med začetkom zdravljenja in povečanjem odmerka. Simptomi serotoninskega sindroma lahko vključujejo spremembe duševnega stanja, avtonomno nestabilnost, živčno- mišične motnje in/ali gastrointestinalne simptome.

Če obstaja sum na serotoninski sindrom, je treba glede na resnost simptomov razmisliti o zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja.

Huda nevtropenija in agranulocitoza

V kliničnih preskušanjih kvetiapina so poročali o hudi nevtropeniji (število nevtrofilcev < 0,5 x 10⁹/l). Večina primerov hude nevtropenije se je pojavila v nekaj mesecih po začetku zdravljenja s kvetiapinom. Očitne povezanosti z odmerkom ni bilo. Po podatkih iz obdobja trženja so se nekateri primeri končali s smrtjo. Med možnimi dejavniki tveganja za nevtropenijo sta že prisotno majhno število belih krvnih celic in anamneza nevtropenije, izzvane z zdravili. Vendar pa so se nekateri primeri pojavili tudi pri bolnikih brez obstoječih dejavnikov tveganja. Pri bolnikih s številom nevtrofilcev < 1,0 x 10⁹/l morate prenehati z dajanjem kvetiapina. Bolnike morate spremljati glede znakov in simptomov okužbe ter jim kontrolirati število nevtrofilcev (dokler ne preseže 1,5 x 10⁹/l) (glejte poglavje 5.1).

Na nevtropenijo je treba pomisliti pri bolnikih, ki imajo okužbo ali zvišano telesno temperaturo, zlasti če nimajo očitnih predispozicijskih dejavnikov; nevtropenijo je treba obravnavati, kot je klinično primerno.

Bolnikom je treba naročiti, da morajo nemudoma obvestiti zdravnika, če se jim kadar koli med zdravljenjem

s kvetiapinom pojavijo znaki ali simptomi, ki bi lahko bili posledica agranulocitoze ali okužbe (npr. zvišana telesna temperatura, šibkost, letargija ali vnetje žrela). Takšnim bolnikom je treba takoj določiti število belih krvnih celic in absolutno število nevtrofilcev, zlasti če nimajo predispozicijskih dejavnikov.

Antiholinergični (muskarinski) učinki

Aktivni presnovek kvetiapina norkvetiapin ima zmerno do močno afiniteto za več podvrst muskarinskih receptorjev. To vpliva na pojav neželenih učinkov, ki odražajo antiholinergične učinke, če je kvetiapin uporabljen v priporočenih odmerkih, če je uporabljen sočasno z drugimi zdravili, ki imajo antiholinergične učinke, in v primeru prevelikega odmerjanja. Kvetiapin je treba uporabljati previdno pri bolnikih, zdravljenih z zdravili, ki imajo antiholinergične (muskarinske) učinke. Kvetiapin je treba uporabljati previdno pri bolnikih, ki imajo zdaj ali v anamnezi retenco urina, klinično pomembno hipertrofijo prostate, zaporo črevesa ali sorodne motnje, zvišan očesni tlak ali glavkom z ozkim zakotjem (glejte poglavja 4.5, 4.8, 5.1 in 4.9.).

Medsebojno delovanje Glejte poglavje 4.5.

Sočasna uporaba kvetiapina in močnih induktorjev jetrnih encimov, kot sta karbamazepin ali fenitoin, bistveno zmanjša koncentracijo kvetiapina v plazmi, kar bi lahko neugodno vplivalo na učinkovitost zdravljenja s kvetiapinom. Pri bolnikih, ki prejemajo induktor jetrnih encimov, se sme uvesti zdravljenje s kvetiapinom le, če zdravnik meni, da koristi zdravljenja s kvetiapinom odtehtajo tveganje zaradi opustitve induktorja jetrnih encimov. Vsako spreminjanje odmerka induktorja mora biti postopno. Če je potrebno, ga je treba nadomestiti z zdravilom, ki ne inducira jetrnih encimov (npr. z natrijevim valproatom).

Telesna masa

Pri bolnikih, ki so se zdravili s kvetiapinom, so poročali o povečanju telesne mase, zato jih je potrebno opazovati in klinično primerno obravnavati, skladno z veljavnimi smernicami za uporabo antipsihotikov (glejte poglavji 4.8 in 5.1).

Hiperglikemija

Redko so poročali o hiperglikemiji in/ali pojavu ali poslabšanju sladkorne bolezni, občasno s ketoacidozo ali komo, vključno z nekaj smrtnimi primeri (glejte poglavje 4.8). V nekaterih primerih so ugotovili predhodno povečanje telesne mase, kar bi lahko bil predispozicijski dejavnik. Priporočljivo je ustrezno klinično spremljanje v skladu z uporabljanimi smernicami za antipsihotike. Bolnike, ki dobivajo kateri koli antipsihotik, vključno s kvetiapinom, je treba spremljati glede znakov in simptomov hiperglikemije (npr. polidipsije, poliurije, polifagije in šibkosti), bolnike, ki imajo sladkorno bolezen ali dejavnike tveganja zanjo, pa redno kontrolirati, da bi odkrili poslabšanje urejenosti glukoze. Redno je treba kontrolirati telesno maso.

Lipidi

V kliničnih preskušanjih s kvetiapinom so opazili porast trigliceridov, holesterola LDL in celokupnega holesterola ter znižanje ravni holesterola HDL (glejte poglavje 4.8). Spremembe ravni lipidov je treba obravnavati, kot je klinično ustrezno.

Podaljšanje intervala QT

Kvetiapin v kliničnih preskušanjih in med uporabo v skladu s povzetkom glavnih značilnosti zdravila ni bil povezan z dolgotrajnim podaljšanjem absolutnih intervalov QT. V obdobju trženja zdravila so ugotovili podaljšanje QT pri terapevtskih odmerkih (glejte poglavje 4.8) in pri prevelikem odmerjanju (glejte poglavje 4.9). Tako kot velja za druga antipsihotična zdravila, je tudi pri kvetiapinu potrebna pozornost pri bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi ali družinsko anamnezo podaljšanja QT. Previdnost je potrebna tudi, če kvetiapin

predpišete skupaj z zdravili, ki podaljšujejo interval QT ali hkrati z drugimi nevroleptiki, zlasti pri starejših in pri bolnikih s prirojenim sindromom dolgega QT, kongestivnim srčnim popuščanjem, hipertrofijo srca, hipokaliemijo ali hipomagneziemijo (glejte poglavje 4.5).

Kardiomiopatija in miokarditis

V kliničnih preskušanjih in v obdobju trženja zdravila so poročali o kardiomiopatiji in miokarditisu (glejte poglavje 4.8). Pri bolnikih s sumom na kardiomiopatijo ali miokarditis je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja s kvetiapinom.

Hudi kožni neželeni učinki

Med zdravljenjem s kvetiapinom so zelo redko poročali o hudih kožnih neželenih učinkih (SCARs), vključno s Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS), toksično epidermalno nekrolizo (TEN), akutno generalizirano eksantematozno pustulozo (AGEP), multiformnim eritemom (EM) in kožno reakcijo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (sindrom DRESS), ki so lahko smrtno nevarni ali smrtni. Hudi kožni neželeni učinki se po navadi pokažejo z enim ali več od naslednjih simptomov: obsežen kožni izpuščaj, ki je lahko srbeč ali povezan s pustulami, eksfoliativen dermatitis, zvišana telesna temperatura, limfadenopatija in možne eozinofilije ali nevtrofilije. Večina teh reakcij se je pojavila v 4 tednih po začetku zdravljenja s kvetiapinom, nekatere reakcije DRESS pa so se pojavile v 6 tednih po začetku zdravljenja s kvetiapinom. Če se pojavijo znaki ali simptomi, ki kažejo na takšne hude kožne reakcije, je treba zdravljenje s kvetiapinom nemudoma prekiniti ter razmisliti o drugih možnostih zdravljenja.

Odtegnitev

Po nenadnem prenehanju zdravljenja s kvetiapinom so bili opisani akutni odtegnitveni simptomi, kot so nespečnost, slabost, glavobol, driska, bruhanje, omotica in razdražljivost . Priporoča se postopno prenehanje zdravljenja, v obdobju vsaj enega ali dveh tednov (glejte poglavje 4.8).

Starejši bolniki s psihozo, povezano z demenco

Kvetiapin ni odobren za zdravljenje bolnikov s psihozo, povezano z demenco.

V randomiziranih, s placebom kontroliranih preskušanjih so v populaciji dementnih bolnikov ob uporabi nekaterih atipičnih antipsihotičnih zdravil zabeležili približno 3-kratno povečanje tveganja za možgansko- žilne neželene učinke. Mehanizem tega povečanega tveganja ni znan. Povečanega tveganja ni mogoče izključiti za druga antipsihotična zdravila ali druge populacije bolnikov. Pri bolnikih z dejavniki tveganja za možgansko kap je treba kvetiapin uporabljati previdno.

V meta-analizi atipičnih antipsihotičnih zdravil so poročali, da je pri starejših bolnikih, ki imajo psihozo, povezano z demenco, povečano tveganje za smrt v primerjavi s placebom. Toda v dveh 10-tedenskih, s placebom kontroliranih študijah s kvetiapinom pri tej populaciji bolnikov (n = 710, povprečna starost 83 let, razpon 56-99 let) je bila incidenca umrljivosti med prejemniki kvetiapina 5,5 % in v skupini s placebom

3,2 %. Bolniki v teh preskušanjih so umrli zaradi različnih vzrokov, ki so se skladali s pričakovanji za to populacijo.

Starejši bolniki s parkinsonovo boleznijo (PD)/parkinsonizem

Populacijska retrospektivna študija kvetiapina za zdravljenje bolnikov MDD, je pokazala povečano tveganje za smrt pri bolnikih starejših od 65 let, ki so prejemali kvetiapin. Ko so iz študije izključili bolnike s parkinsonovo boleznijo, ta povezave ni bila več razvidna. Pri starejših bolnikih s parkinsonovo boleznijo je zato pri uporabi kvetiapina potrebna previdnost.

Disfagija

Med uporabo kvetiapina so opazili disfagijo (glejte poglavje 4.8). Kvetiapin je treba uporabljati previdno pri bolnikih z večjim tveganjem za aspiracijsko pljučnico.

Zaprtost in zapora črevesa

Zaprtost predstavlja dejavnik tveganja za zaporo črevesa. Med uporabo kvetiapina sta bili opisani zaprtost in zapora črevesa (glejte poglavje 4.8). To vključuje smrtne primere pri bolnikih z večjim tveganjem za zaporo črevesa, vključno s tistimi, ki sočasno prejemajo več zdravil, ki zmanjšujejo motiliteto črevesa; ti bolniki lahko navajajo simptome zaprtosti ali pa ne. Bolnike z zaporo črevesa/ileusom je treba obravnavati s skrbnim nadzorom in nujnim zdravljenjem.

Venska trombembolija (VTE)

Pri uporabi antipsihotičnih zdravil so poročali o primerih venske trombembolije. Ker so pri bolnikih, zdravljenih z antipsihotiki, pogosto prisotni pridobljeni dejavniki tveganja za vensko trombembolijo, je treba pred zdravljenjem s kvetiapinom in med njim opredeliti vse dejavnike tveganja za vensko trombembolijo in izvesti ustrezne preventivne ukrepe.

Pankreatitis

V kliničnih preskušanjih in v obdobju trženja zdravila so poročali o pojavu pankreatitisa. Iz poročil v obdobju trženja zdravila je razvidno, da so bili pri mnogih bolnikih prisotni dejavniki, za katere je znano, da so povezani s pankreatitisom, kot so povečane vrednosti trigliceridov (glejte poglavje 4.4), žolčni kamni in uživanje alkohola, vendar ti niso bili prisotni pri vseh primerih.

Dodatne informacije

Podatki o uporabi kvetiapina v kombinaciji z divalproeksom ali litijem pri akutnih zmernih do hudih epizodah manije so omejeni, vendar so bolniki dobro prenašali kombinirano zdravljenje (glejte poglavji 4.8 in 5.1). Podatki so pokazali aditiven učinek v tretjem tednu.

Nepravilna uporaba in zloraba

Poročali so o primerih nepravilne uporabe in zlorabe. Pri predpisovanju kvetiapina bolnikom z anamnezo zlorabe alkohola ali drog je morda potrebna previdnost.

Pomožna(e) snov(i)

Natrij

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Ker kvetiapin deluje v prvi vrsti na osrednje živčevje, ga je treba previdno uporabljati v kombinaciji z drugimi centralno delujočimi zdravili in alkoholom.

Kvetiapin je treba uporabljati previdno v kombinaciji s serotoninergičnimi zdravili, kot so zaviralci MAO, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SNRI) ali triciklični antidepresivi, saj obstaja večje tveganje serotoninskega sindroma, ki lahko ogrozi življenje (glejte poglavje 4.4).

Previdnost je potrebna pri bolnikih, zdravljenih z drugimi zdravili, ki imajo antiholinergične (muskarinske) učinke (glejte poglavje 4.4).

Za presnovo kvetiapina, ki poteka s pomočjo encimov iz družine citokroma P450, je v prvi vrsti odgovoren encim citokrom P450 (CYP) 3A4 . V študiji medsebojnega delovanja na zdravih prostovoljcih je sočasna uporaba kvetiapina (v odmerku 25 mg) s ketokonazolom, zaviralcem CYP3A4, povzročila od 5- do 8-kratno povečanje AUC kvetiapina. Glede na to je sočasna uporaba kvetiapina z zaviralci CYP3A4 kontraindicirana. Prav tako med zdravljenjem s kvetiapinom ni priporočljivo uživati grenivkinega soka.

Po večkratnih odmerkih, danih bolnikom pred in med zdravljenjem s karbamazepinom (znanim induktorjem jetrnih encimov), v preskušanju, s katerim so želeli oceniti farmakokinetiko kvetiapina, je sočasna uporaba karbamazepina pomembno povečala očistek kvetiapina. To povečanje očistka je zmanjšalo sistemsko izpostavljenost kvetiapinu (merjeno z AUC) na povprečno 13 % izpostavljenosti med uporabo samega kvetiapina, pri nekaterih bolnikih pa je bil zabeležen večji učinek. Zaradi tega medsebojnega delovanja se lahko koncentracija v plazmi zniža, kar lahko vpliva na učinkovitost zdravljenja s kvetiapinom. Sočasna uporaba kvetiapina in fenitoina (drugega induktorja mikrosomskih encimov) je močno povečala očistek kvetiapina za približno 450 %. Pri bolnikih, ki prejemajo induktor jetrnih encimov, naj bi zdravljenje s kvetiapinom uvedli le, če zdravnik oceni, da koristi zdravljenja s kvetiapinom odtehtajo tveganja zaradi opustitve induktorja jetrnih encimov. Vsako spreminjanje odmerka induktorja mora biti postopno. Če je potrebno, ga je treba nadomestiti zdravilom, ki ne inducira jetrnih encimov (npr. natrijevim valproatom) (glejte poglavje 4.4).

Sočasna uporaba antidepresivov imipramina (znan zaviralec CYP 2D6) ali fluoksetina (znan zaviralec CYP 3A4 in CYP 2D6) ni bistveno spremenila farmakokinetike kvetiapina.

Sočasna uporaba antipsihotikov risperidona ali haloperidola ni bistveno spremenila farmakokinetike kvetiapina. Pri sočasni uporabi kvetiapina in tioridazina se je očistek kvetiapina povečal za približno 70 %.

Farmakokinetika kvetiapina se po sočasni uporabi s cimetidinom ni spremenila. Farmakokinetika litija se med sočasno uporabo s kvetiapinom ni spremenila.

V 6-tedenski randomizirani študiji litija in kvetiapina v primerjavi s placebom in kvetiapinom v obliki tablet s podaljšanim sproščanjem, pri odraslih bolnikih z akutno manijo, so v skupini z dodatkom litija opažali večjo incidenco ekstrapiramidno povezanih dogodkov (zlasti tremorja), zaspanosti in povečanja telesne mase kot v skupini z dodatkom placeba (glejte poglavje 5.1).

Farmakokinetiki natrijevega valproata in kvetiapina se med njuno sočasno uporabo nista klinično pomembno spremenili. Retrospektivna raziskava pri otrocih in mladostnikih, ki so prejemali valproat, kvetiapin ali obe zdravili, je pokazala večjo obolevnost z levkopenijo in nevtropenijo v skupini, ki je bila deležna kombiniranega zdravljenja v primerjavi s skupinama, ki sta se zdravili zgolj z enim zdravilom.

Formalne študije medsebojnega delovanja s pogosto uporabljanimi srčno-žilnimi zdravili niso bile izvedene.

Potrebna je previdnost, če se kvetiapin uporablja sočasno z zdravili, za katere je znano, da povzročijo elektrolitsko neravnovesje ali podaljšajo QT interval.

Poročajo o lažno pozitivnih rezultatih encimsko-imunske metode (EIA) za določanje metadona in tricikličnih antidepresivov pri bolnikih, ki so prejemali kvetiapin. Priporoča se potrditev rezultatov, pridobljenih z encimsko-imunsko metodo s primerno kromatografsko tehniko.

Nosečnost

Prvo trimesečje

Zmeren obseg objavljenih podatkov o izpostavljenih nosečnostih (med 300-1000 izidov nosečnosti), vključno s posameznimi poročili in nekaj opazovalnimi študijami, ne kaže povečanega tveganja za pojav malformacij zaradi zdravljenja. Kljub temu, dokončnega sklepa, na podlagi vseh podatkov, ki so na voljo, ni mogoče dati. Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).

Zato se sme kvetiapin uporabljati med nosečnostjo le, če koristi zdravljenja odtehtajo možna tveganja.

Tretje trimesečje

Pri novorojenčkih, ki so bili med tretjim trimesečjem nosečnosti izpostavljeni antipsihotikom (vključno s kvetiapinom), obstaja tveganje za pojav neželenih učinkov, vključno z ekstrapiramidnimi in/ali odtegnitvenimi simptomi, katerih jakost in čas trajanja po porodu sta lahko različna. Poročali so o agitaciji, hipertoniji, hipotoniji, tremorju, zaspanosti, dihalni stiski in motnjah hranjenja.

Posledično je treba takšne novorojenčke skrbno spremljati.

Dojenje

Na podlagi zelo omejenih podatkov iz objavljenih poročil o izločanju kvetiapina v materino mleko pri človeku je izločanje kvetiapina v terapevtskih odmerkih nekonsistentno. Zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov se je treba odločiti bodisi za prenehanje dojenja, bodisi za prenehanje zdravljenja s kvetiapinom, upoštevaje koristi dojenja za otroka in koristi zdravljenja za žensko.

Plodnost

Učinkov kvetiapina na plodnost pri človeku niso ugotovljali. Pri podganah so ugotovili učinke, povezane z zvišanjem ravni prolaktina, vendar ti niso neposredno relevantni za človeka (glejte poglavje 5.3, Predklinični podatki).

Glede na to, da kvetiapin deluje predvsem na osrednje živčevje, lahko ovira dejavnosti, pri katerih je potrebna pozornost. Zato je treba bolnikom svetovati, naj ne vozijo in ne upravljajo strojev, dokler ni znana njihova individualna dovzetnost za to.

Neželeni učinki kvetiapina, o katerih so poročali najpogosteje (≥10 %), so zaspanost, omotica, glavobol, suha usta, odtegnitveni simptomi, zvišanje koncentracije trigliceridov v serumu, zvišanje koncentracije celokupnega holesterola (predvsem LDL holesterola), znižanje koncentracije HDL holesterola, povečanje telesne mase, znižanje hemoglobina in ekstrapiramidni simptomi.

Pogostost pojavljanja neželenih učinkov, povezanih z zdravljenjem s kvetiapinom, je navedena v spodnji preglednici (Preglednica 1), v skladu z obliko, ki jo priporoča Council for International Organizations of Medical Sciences (delovna skupina CIOMS III, 1995).

Preglednica 1 Neželeni učinki, povezani z zdravljenjem s kvetiapinom

Pogostosti neželenih učinkov so razvrščene po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100,

< 1/10), občasni (≥ 1/1.000, < 1/100), redki (≥ 1/10.000, < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).

1. Glejte poglavje 4.4.

2. Nastopi lahko zaspanost, ki se običajno pojavi v prvih dveh tednih zdravljenja, vendar večinoma mine ob nadaljnji uporabi kvetiapina.

3. Pri nekaterih bolnikih, ki so jemali kvetiapin, so opazili asimptomatsko zvišanje (premik iz normalnih na > 3X ULN kadar koli) ravni serumskih transaminaz (ALT, AST) ali gama-glutamiltransferaze. Ta povečanja so ponavadi reverzibilna ob nadaljnjem zdravljenju s kvetiapinom.

4. Kot drugi antipsihotiki, ki delujejo kot antagonisti adrenergičnih receptorjev alfa-1 lahko kvetiapin, predvsem v začetnem obdobju prilagajanja odmerkov, povzroči ortostatsko hipotenzijo, povezano z omotico, tahikardijo in pri nekaterih bolnikih tudi sinkopo (glejte poglavje 4.4).

5. Podatki za izračun pogostosti navedenih neželenih učinkov so pridobljeni samo v obdobju po prihodu kvetiapina na trg v farmacevtski obliki s takojšnjim sproščanjem.

6. Ob vsaj eni meritvi je koncentracija glukoze v krvi na tešče ≥ 126 mg/dl (≥ 7,0 mmol/l) ali koncentracija glukoze

   v krvi v neteščem stanju ≥ 200 mg/dl (≥ 11,1 mmol/l).

7. Pogostejše pojavljanje disfagije med uporabo kvetiapina v primerjavi s placebom so opazili samo v kliničnih preskušanjih pri bipolarni depresiji.

8. Na podlagi več kot 7-odstotnega povečanja telesne mase v primerjavi z izhodiščem. Pojavi se pretežno v prvih tednih zdravljenja odraslih.

9. V akutnih, s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanjih (monoterapija), v katerih so ocenjevali odtegnitvene simptome, so opazili naslednje odtegnitvene simptome: nespečnost, navzeo, glavobol, drisko, bruhanje, omotico in razdražljivost. Pojavnost teh reakcij se je pomembno zmanjšala po enem tednu po odtegnitvi.

10. Trigliceridi ≥ 200 mg/dl (≥ 2,258 mmol/l) (bolniki, stari ≥ 18 let) ali ≥ 150 mg/dl (≥ 1,694 mmol/l) (bolniki, stari < 18 let) vsaj ob eni meritvi.

11. Holesterol ≥ 240 mg/dl (≥ 6,2064 mmol/l) (bolniki, stari ≥ 18 let) ali ≥ 200 mg/dl (≥ 5,172 mmol/l) (bolniki, stari < 18 let) vsaj ob eni meritvi. Zvišanje ravni holesterola LDL ≥ 30 mg/dl (≥ 0,769 mmol/l) so opazili v zelo pogostih primerih. Povprečna sprememba pri bolnikih, ki so imeli to zvišanje, je bila 41,7 mg/dl (≥ 1,07 mmol/l).

12. Glejte spodaj.

13. Število trombocitov ≤ 100 x 10⁹/l ob vsaj eni meritvi.

14. Na podlagi poročil kliničnih raziskav o neželenih učinkih povišanja krvnih vrednosti kreatinin-fosfokinaze, ki niso povezani z malignim nevroleptičnim sindromom.

15. Raven prolaktina (bolniki > 18 let); moški > 20 μg/l (> 869,56 pmol/l); ženske > 30 μg/l (> 1304,34 pmol/l) kadarkoli.

16. Lahko povzroči padce.

17. Holesterol HDL: moški < 40 mg/dl (1,025 mmol/l); ženske < 50 mg/dl (1,282 mmol/l) kadarkoli.

18. Pojavnost bolnikov, ki imajo spremembo intervala QTc z < 450 msek na ≥ 450 msek s povečanjem ≥ 30 msek. V s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanjih s kvetiapinom sta bili povprečna sprememba in pojavnost bolnikov, ki imajo klinično pomembno spremembo intervala QT, podobni med placebom in kvetiapinom.

19. Sprememba v vrednostih z >132 mmol/l na ≤132 mmol/l ob vsaj eni meritvi.

20. Med zdravljenjem s kvetiapinom ali kmalu po prenehanju zdravljenja so poročali o primerih razmišljanja o samomoru in samomorilnega vedenja (glejte poglavji 4.4 in 5.1).

21. Glejte poglavje 5.1.

22. Pri 11 % vseh bolnikov, ki so dobivali kvetiapin v vseh preskušanjih, vključno z odprtimi deli preskušanj, so vsaj enkrat izmerili znižano koncentracijo hemoglobina ≤ 13 g/dl (8,07 mmol/l) pri moških in ≤12 g/dl (7,45 mmol/l) pri ženskah. Pri teh bolnikih je bilo v povprečju največje znižanje koncentracije hemoglobina –1,50 g/dl

23. Ta poročila so pogosto nastala ob tahikardiji, omotici, ortostatski hipotenziji in/ali predhodno prisotni bolezni srca/dihal.

24. Na osnovi spremembe normalne začetne vrednosti v potencialno klinično pomembno vrednost kadarkoli v vseh kasnejših kliničnih preskušanjih. Spremembe celokupnega T4, prostega T4, celokupnega T3 in prostega T3 so definirane kot < 0,8 x LLN (pmol/l) in sprememba TSH kot > 5 mIU/l kadarkoli.

25. Na podlagi pogostejšega bruhanja starejših bolnikov (≥ 65 let).

26. Na podlagi spremembe števila nevtrofilcev z >= 1,5 x 10⁹/l v izhodišču na < 0,5 x 10⁹/l kadar koli med zdravljenjem in na podlagi bolnikov s hudo nevtropenijo (<0,5 x 10⁹/L) in okužbo tekom vseh kliničnih raziskav s

    kvetiapinom (glejte poglavje 4.4).

27. Na podlagi spremembe normalne začetne vrednosti v potencialno klinično pomembno vrednost kadarkoli v vseh kasnejših kliničnih preskušanjih. Sprememba števila eozinofilcev je definirana kot > 1 x 10⁹ celic/l kadar koli.

28. Na podlagi spremembe normalne začetne vrednosti v potencialno klinično pomembno vrednost kadarkoli v vseh kasnejših kliničnih testiranjih. Sprememba v številu belih krvih celic (WBC) je definirana kot vrednost ≤ 3 x 10⁹ celic/l kadarkoli.

29. Na osnovi poročil o neželenih dogodkih metaboličnega sindroma iz vseh kliničnih testiranj s kvetiapinom.

30. Pri nekaterih bolnikih v kliničnih raziskavah so opazili poslabšanje več kot enega od metaboličnih faktorjev teže, krvne glukoze in lipidov (glejte poglavje 4.4).

31. Glejte poglavje 4.6.

32. Lahko se pojavi ob uvedbi zdravljenja ali kmalu po njej in jo lahko spremljata hipotenzija in/ali sinkopa. Pogostnost temelji na zabeleženih neželenih učinkih bradikardije in povezanih dogodkov v vseh kliničnih preskušanjih s kvetiapinom.

33. Na podlagi ene retrospektivne nerandomizirane epidemiološke študije.

Pri uporabi nevroleptikov so poročali o primerih podaljšanja intervala QT, ventrikularne aritmije, nenadne nepojasnjene smrti, srčnega zastoja in torsade de pointes, ki veljajo za učinke zdravil iz te skupine.

V povezavi z zdravljenjem s kvetiapinom so poročali o hudih kožnih neželenih učinkih (SCARs), vključno s Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS), toksično epidermalno nekrolizo (TEN) in kožno reakcijo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi kot posledica zdravljenja z zdravilom (sindrom DRESS).

Pediatrična populacija

Pri otrocih in mladostnikih je treba upoštevati iste neželene učinke zdravila, kot so zgoraj opisani za odrasle. Naslednja preglednica povzema neželene učinke zdravila, ki se pri otrocih in mladostnikih (starih od 10 do 17 let) pojavljajo v višji kategoriji pogostosti kot v odrasli populaciji, ali neželene učinke zdravila, ki niso bili ugotovljeni v odrasli populaciji.

Preglednica 2 Neželeni učinki pri otrocih in mladostnikih, povezani z zdravljenjem s kvetiapinom in ki se pojavljajo z večjo pogostnostjo kot pri odraslih ali pri odraslih niso bili ugotovljeni

Pogostost neželenih učinkov je razvrščena po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100,

< 1/10), občasni (≥ 1/1.000, < 1/100), redki (≥ 1/10.000, < 1/1.000) in zelo redki (< 1/10.000).

1. Koncentracije prolaktina (bolniki, stari < 18 let): moški > 20 μg/l (> 869,56 pmol/l), ženske > 26 μg/l (> 1130,428

   pmol/l) kadar koli. Pri manj kot 1 % bolnikov se je koncentracija prolaktina povišala na > 100 μg/l.

2. Na podlagi sprememb, ki presežejo klinično pomemben prag (prirejeno po merilih National Institutes of Health) ali zvišanja sistoličnega tlaka > 20 mmHg ali diastoličnega tlaka > 10 mmHg kadar koli v dveh akutnih (3- do 6- tedenskih) s placebom nadzorovanih preskušanjih pri otrocih in mladostnikih.

3. Opomba: pogostost se ujema z ugotovljeno pri odraslih, vendar ima lahko pri otrocih in mladostnikih drugačne klinične posledice kot pri odraslih.

4. Glejte poglavje 5.1.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, Tel: +386 (0)8 2000 500, Faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Simptomi

Opisani znaki in simptomi so bili večinoma posledica prekomerno izraženih znanih farmakoloških učinkov zdravila, tj. zaspanost in sedacija, tahikardija, hipotenzija in antiholinergični učinki.

Preveliko odmerjanje lahko vodi do podaljšanja intervala QT, konvulzij, statusa epilepticus, rabdomiolize, respiratorne depresije, zastoja urina, zmedenosti, delirija in/ali razdražljivosti, kome in smrti.

Učinki prevelikega odmerjanja lahko bolj ogrožajo bolnike z obstoječo hudo srčno-žilno boleznijo (glejte poglavje 4.4, Ortostatska hipotenzija).

V primeru prevelikega odmerjanja kvetiapina s podaljšanim sproščanjem se v primerjavi s prevelikim odmerjanjem kvetiapina s takojšnjim sproščanjem pojavijo zapoznel vrh sedacije in vrh pulza ter podaljšano okrevanje.

V primeru prevelikega odmerjanja kvetiapina s podaljšanim sproščanjem so poročali o nastanku želodčnih bezoarjev in kot vodilo za nadaljnjo obravnavo bolnikov je priporočljivo opraviti ustrezno diagnostično slikanje.

V nekaterih primerih je bila uspešno izvedena endoskopska odstranitev farmakobezoarja.

Zdravljenje prevelikega odmerjanja

Specifičnega antidota za kvetiapin ni. Pri hudih znakih zastrupitve je treba pomisliti na možnost, da je bilo zaužitih več različnih zdravil. Priporočljivi so postopki intenzivnega zdravljenja, vključno z vzpostavitvijo in vzdrževanjem prehodnih dihalnih poti, zagotovitvijo ustrezne oksigenacije in ventilacije ter nadziranjem in podporo srčno-žilnega sistema.

Na podlagi objavljene literature se lahko bolnike z delirijem ali agitiranostjo in potrjenim antiholinergičnim sindromom, zdravi z uporabo fizostigmina 1-2 mg (med stalno kontrolo EKG). To se ne priporoča kot standardno zdravljenje in sicer zaradi potencialnega negativnega učinka fizostigmina na prevodnost srca.

Fizostigmin se lahko uporablja le, če ni nobenih motenj EKG. Fizostigmina se ne sme uporabljati v primeru disaritmij, katerih koli stopenj srčnega bloka ali razširitve QRS.

Čeprav preprečevanje absorpcije pri prevelikem odmerjanju ni raziskano, lahko pri hudi zastrupitvi

uporabimo izpiranje želodca, če ga je mogoče izvesti v roku ene ure po zaužitju. Lahko razmislimo o dajanju aktivnega oglja.

V primerih prevelikega odmerjanja s kvetiapinom, se refraktarna hipotenzija zdravi s primernimi ukrepi kot so uporaba intravenskih tekočin in/ali simpatomimetikov. Izogibati se je treba adrenalinu in dopaminu, ker lahko beta stimulacija poslabša hipotenzijo v primeru s kvetiapinom povzročene alfa blokade.

Natančen zdravniški nadzor in spremljanje bolnika naj traja vse do okrevanja.

V primeru prevelikega odmerjanja kvetiapina s podaljšanim sproščanjem se v primerjavi s prevelikim odmerjanjem kvetiapina s takojšnjim sproščanjem pojavijo zapoznel vrh sedacije in vrh pulza ter podaljšano okrevanje.

V primeru prevelikega odmerjanja kvetiapina s podaljšanim sproščanjem so poročali o nastanku želodčnih bezoarjev in kot vodilo za nadaljnjo obravnavo bolnikov je priporočljivo opraviti ustrezno diagnostično slikanje. Rutinsko izpiranje želodca morda ne bo učinkovito pri odstranjevanju bezoarja zaradi gumi podobnih, lepljivih lastnosti gmote.

V nekaterih primerih je bila uspešno izvedena endoskopska odstranitev farmakobezoarja.