Huda bolečina, ki jo je mogoče nadzorovati samo z opioidnimi analgetiki.

Dodan opioidni antagonist nalokson preprečuje z opioidi povzročeno zaprtje, tako da blokira vezavo oksikodona na lokalne opioidne receptorje v črevesju.

Zdravilo Armoneve je indicirano pri odraslih.

Odmerjanje

Analgetični učinek zdravila Armoneve ustreza učinku farmacevtskih oblik s podaljšanim sproščanjem, ki vsebujejo oksikodonijev klorid.

Odmerjanje moramo prilagoditi glede na intenzivnost bolečine in občutljivost posameznega bolnika. Zdravilo Armoneve se uporablja na naslednji način:

Odrasli

Običajni začetni odmerek za bolnike, ki opioidov še niso prejemali, je 10 mg/5 mg oksikodonijevega klorida/naloksonijevega klorida vsakih 12 ur.

Nižje jakosti so namenjene lažjemu titriranju odmerka, ko uvajamo zdravljenje z opioidi in za prilagoditev odmerka posameznemu bolniku.

Bolniki, ki opioide že jemljejo, lahko zdravljenje, glede na predhodne izkušnje z opioidi, začnejo z večjimi odmerki.

Največji dnevni odmerek je 160 mg oksikodonijevega klorida in 80 mg naloksonijevega klorida. Največji dnevni odmerek je namenjen bolnikom, ki so prej vzdrževali stabilen dnevni odmerek tega zdravila in ki potrebujejo povečan odmerek. Če odmerek povečamo je treba posebno pozornost

nameniti bolnikom z zmanjšanim delovanjem ledvic in bolnikom z blago okvaro jeter. Bolnikom, ki potrebujejo večje odmerke tega zdravila, lahko sočasno dodamo dodatni odmerek oksikodonijevega klorida s podaljšanim sproščanjem. Pri tem moramo upoštevati največji dnevni odmerek 400 mg oksikodonijevega klorida s podaljšanim sproščanjem. Pri dodatnem odmerjanju oksikodonijevega klorida se lahko zmanjša ugoden vpliv naloksonijevega klorida na delovanje črevesja.

Po ukinitvi zdravljenja z zdravilom Armoneve, ki mu sledi prehod na drug opioid, lahko pričakujemo poslabšanje delovanja črevesja.

Nekateri bolniki, ki zdravilo Armoneve jemljejo v skladu z običajnim režimom zdravljenja, potrebujejo za zdravljenje prebijajoče bolečine “rešilne” odmerke analgetikov s takojšnjim sproščanjem. Zdravilo Armoneve je formulacija s podaljšanim sproščanjem in zato ni namenjeno

zdravljenju prebijajoče bolečine. Za zdravljenje prebijajoče bolečine mora enkratni “rešilni” odmerek ustrezati približno eni šestini dnevnega odmerka oksikodonijevega klorida. Če bolnik potrebuje več kot dva “rešilna” odmerka na dan, običajno pomeni, da je treba odmerek povečati. Prilagoditev odmerka moramo izvajati postopoma, vsaka 1-2 dni po 5 mg/2,5 mg oksikodonijevega klorida/naloksonijevega klorida dvakrat na dan ali, kjer je potrebno, 2,5 mg/1,25 mg ali 10 mg/5 mg oksikodonijevega klorida/naloksonijevega klorida, dokler ne dosežemo stabilnega odmerka. Cilj prilagoditve je doseči bolniku ustrezno odmerjanje dvakrat na dan, ki bo vzdrževalo primeren

protibolečinski učinek, ter v obdobju, ko bolnik potrebuje protibolečinsko zdravljenje, omogočilo čim

manjšo uporabo “rešilnih” odmerkov. Kadar uporabimo 2,5 mg/1,25 mg tablete moramo upoštevati nekoliko povečano (popraviti odmerek) največjo koncentracijo v plazmi (glejte poglavje 5.2).

Zdravilo Armoneve bolnik jemlje po določenem režimu odmerjanja dvakrat na dan v skladu z vnaprej določenim urnikom. Čeprav je simetrično odmerjanje (enak odmerek zjutraj in zvečer) po vnaprej

določenem urniku (na 12 ur) primerno za večino bolnikov, pa je včasih glede na individualno bolečinsko stanje pri nekaterih bolnikih koristno, da se zdravilo odmeri asimetrično v skladu z

bolnikovim vzorcem bolečine. Na splošno velja, da moramo izbrati najmanjši odmerek, ki je še učinkovit.

Pri zdravljenju bolečine, ki ni posledica maligne bolezni, običajno zadostujejo dnevni odmerki do

40 mg/20 mg oksikodonijevega klorida/naloksonijevega klorida, včasih pa so potrebni večji odmerki. Za odmerke, ki jih s to jakostjo ni mogoče doseči, so na voljo druge jakosti tega zdravila.

Posebne populacije

Starejši bolniki

Kot pri mlajših odraslih je tudi pri tej skupini bolnikov odmerek treba prilagoditi glede na intenzivnost bolečine in občutljivost posameznega bolnika.

Bolniki z okvarjenim delovanjem jeter

Klinično preskušanje je pokazalo, da se pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter povečata koncentraciji oksikodona in naloksona v plazmi. Povečanje je bilo večje pri naloksonu, kot pri

oksikodonu (glejte poglavje 5.2). Klinična pomembnost razmeroma velike izpostavljenosti naloksonu pri bolnikih z okvaro jeter še ni znana. Pri dajanju zdravila Armoneve bolnikom z blago okvaro jeter moramo biti previdni (glejte poglavje 4.4). Pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter je uporaba zdravila Armoneve kontraindicirana (glejte poglavje 4.3).

Bolniki z okvarjenim delovanjem ledvic

Klinično preskušanje je pokazalo, da se pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic koncentraciji oksikodona in naloksona v plazmi povečata (glejte poglavje 5.2). Povečanje je bilo večje pri naloksonu, kot pri oksikodonu. Klinična pomembnost razmeroma velike izpostavljenosti naloksonu pri bolnikih z okvaro ledvic še ni znana. Pri dajanju zdravila Armoneve bolnikom z okvaro ledvic moramo biti previdni (glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost zdravila Armoneve pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let še nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo.

Način uporabe

peroralna uporaba

Določen odmerek zdravila Armoneve naj bolnik jemlje dvakrat na dan v skladu z vnaprej določenim urnikom.

Tablete s podaljšanim sproščanjem je treba jemati z zadostno količino tekočine, s hrano ali brez nje. Tablete mora bolnik pogoltniti cele in jih ne sme prelomiti, žvečiti ali zdrobiti (glejte poglavje 4.4).

Trajanje jemanja

Zdravila Armoneve se ne sme jemati dlje, kot je nujno potrebno. Če je zaradi narave in resnosti obolenja potrebno dolgotrajno protibolečinsko zdravljenje, je treba bolnika skrbno in redno spremljati, da ugotovimo, ali je nadaljevanje zdravljenja potrebno in v kolikšnem obsegu. Ko bolnik zdravljenja z opioidi ne potrebuje več, je priporočljivo zdravilo postopoma ukiniti (glejte poglavje 4.4).

• preobčutljivost na učinkovini ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1

• huda depresija dihanja s hipoksijo in/ali hiperkapnijo

• huda kronična obstruktivna pljučna bolezen

• pljučno srce (“cor pulmonale”)

• huda bronhialna astma

• paralitični ileus, ki ni posledica zdravljenja z opioidi

• zmerna do huda okvara jeter

Posebno previdni moramo biti pri dajanju tega zdravila bolnikom:

• z močno oslabljeno dihalno funkcijo,

• z apnejo med spanjem,

• ki sočasno jemljejo zaviralce centralnega živčnega sistema (glejte to poglavje spodaj in poglavje 4.5),

• ki sočasno jemljejo zaviralce monoaminoksidaze (MAO) (glejte to poglavje spodaj in poglavje 4.5),

• s toleranco, fizično odvisnostjo ali ob odtegnitvi zdravila (glejte to poglavje spodaj),

• s psihično odvisnostjo (zasvojenostjo), z nagnjenostjo k zlorabi ali z anamnezo zlorabe drog in/ali alkohola (glejte to poglavje spodaj),

• ki so starejši ali slabotni,

• s poškodbo glave, z intrakranialnimi lezijami ali povišanim intrakranialnim pritiskom, z zmanjšano ravnijo zavesti neznanega izvora,

• z epileptično motnjo ali z nagnjenjem h konvulzijam

• s hipotenzijo,

• s hipertenzijo

• s pankreatitisom,

• z blago okvarjeno jetrno funkcijo,

• z okvarjeno ledvično funkcijo,

• s paralitičnim ileusom, ki ga povzročijo opioidi

• z miksedemom,

• s hipotiroidizmom,

• z Addisonovo boleznijo (adrenokortikalna insuficienca),

• s hipertrofijo prostate,

• s toksično psihozo,

• z alkoholizmom,

• z alkoholnim delirijem,

• s holelitiazo,

• z obstoječo boleznijo srca in ožilja

Depresija dihanja

Primarno tveganje pri prekomernem odmerjanju opioidov je depresija dihanja.

S spanjem povezane motnje dihanja

Opioidi lahko povzročijo s spanjem povezane motnje dihanja, vključno s centralno spalno apnejo (CSA) in s spanjem povezano hipoksemijo. Uporaba opioidov poveča tveganje za pojav od odmerka odvisno CSA. Pri bolnikih pri katerih se pojavi CSA, razmislite o zmanjšanju skupnega odmerka opioidov.

Tveganje zaradi sočasne uporabe pomirjeval kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila:

Sočasna uporaba opioidov, vključno z oksikodonijevim kloridom in pomirjevali kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila, lahko povzroči sedacijo, respiratorno depresijo, komo ali smrt. Zaradi teh tveganj naj bo sočasno predpisovanje pomirjeval rezervirano za bolnike, pri katerih alternativne možnosti zdravljenja niso mogoče. Če se sprejme odločitev, da se predpiše zdravilo Armoneve sočasno s pomirjevali, je treba uporabiti najmanjši učinkovit odmerek in najkrajši čas zdravljenja.

Pri bolnikih je treba pozorno spremljati znake in simptome depresije dihanja in sedacije. Zaradi tega je zelo priporočljivo, da se bolnke in njihove skrbnike opozori na te simptome (glejte poglavje 4.5).

Zaviralci MAO

Zdravilo Armoneve je treba dajati previdno bolnikom, ki jemljejo zaviralce MAO ali so jih prejemali v zadnjih dveh tednih.

Pri dajanju zdravila Armoneve bolnikom z blago okvaro jeter ali ledvic moramo biti previdni. Skrbno zdravniško spremljanje je potrebno zlasti pri bolnikih s hudo okvaro ledvic.

Driska je lahko ena od možnih posledic zdravljenja z naloksonom. Toleranca, fizična odvisnost in odtegnitev zdravila

Med dolgotrajnim jemanjem se lahko pri bolniku razvije toleranca na zdravilo, zato bo morda za

vzdrževanje zaželenega učinka treba povečati odmerek. Kronično jemanje zdravila Armoneve lahko povzroči telesno odvisnost. Nenadna prekinitev zdravljenja lahko povzroči odtegnitvene simptome. Če zdravljenje s tem zdravilom ni več potrebno, je priporočljivo dnevni odmerek zmanjševati postopno;

na ta način preprečimo pojav odtegnitvenega sindroma (glejte poglavje 4.2). Zdravilo Armoneve ni primerno za zdravljenje odtegnitvenih simptomov.

Psihična odvisnost (zasvojenost), profil zlorabe in anamneza zlorabe drog in/ali alkohola Uporaba opioidnih analgetikov, kamor sodi tudi zdravilo Armoneve, lahko povzroči psihično

odvisnost (zasvojenost). To zdravilo moramo še posebej previdno uporabljati pri bolnikih, ki imajo v anamnezi zlorabo alkohola in drog. Profil zlorabe je pri samem oksikodonu podoben drugim močnim opioidnim agonistom.

Da tabletam ohranimo lastnost podaljšanega sproščanja, jih je treba jemati cele in se jih ne sme

prelomiti, žvečiti ali zdrobiti. Lomljenje, žvečenje ali drobljenje tablet s podaljšanim sproščanjem pred zaužitjem povzroči hitrejše sproščanje učinkovin in absorpcijo potencialno smrtnega odmerka oksikodona (glejte poglavje 4.9).

Sočasna uporaba alkohola in zdravila Armoneve lahko okrepi neželene učinke zdravila Armoneve; sočasni uporabi se je treba izogibati.

Pri bolnikih z rakavim obolenjem, povezanim s karcinozo peritoneja, ali pri bolnikih s subokluzivnim sindromom v napredovalih stadijih raka prebavil in medenice še ni kliničnih izkušenj. Zato uporaba zdravila Armoneve pri tej populaciji bolnikov ni priporočljiva.

Zdravila Armoneve se ne priporoča za predoperativno uporabo ali v prvih 12–24 urah po operativnem posegu. Glede na vrsto in obseg operativnega posega, izbrani postopek anestezije, drugo sočasno zdravljenje in telesno kondicijo posameznega bolnika se čas za začetek po-operacijskega zdravljenja z zdravilom Armoneve za vsakega bolnika posebej določi na osnovi natančne ocene razmerja med tveganjem in koristjo zdravljenja.

Osebam, zasvojenim z mamili, zlorabo zdravila Armoneve odločno odsvetujemo.

Če zdravilo Armoneve po parenteralni, intranazalni ali peroralni poti zlorabljajo osebe, odvisne od agonistov opioidov, npr. heroina, morfina ali metadona, le-to predvidoma povzroča močno izražene odtegnitvene simptome – zaradi značilnega antagonističnega delovanja naloksona na opioidne receptorje – ali okrepi že obstoječe (glejte poglavje 4.9).

Opioidi, kot je oksikodon, lahko vplivajo na os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza oziroma na os spolnih žlez. Med spremembami, ki so jih opazili, so povečana raven prolaktina v serumu ter

zmanjšana raven kortizola in testosterona v plazmi. Zaradi teh hormonskih sprememb se lahko pojavijo klinični simptomi.

Pri bolnikih z dolgotrajnim zdravljenjem z opioidi lahko prehod na zdravilo Armoneve na začetku povzroči odtegnitvene simptome. Taki bolniki bodo morda potrebovali posebno pozornost.

Hiperalgezija, ki se ne odziva na nadaljnje povečevanje odmerka oksikodona, se lahko pojavi predvsem pri velikih odmerkih. Potrebno bo lahko zmanjšanje odmerka oksikodona ali zamenjava opioida.

Tablete s podaljšanim sproščanjem vsebujejo dvojni polimerni matriks, namenjen izključno peroralni uporabi. Zloraba sestavin tablet s podaljšanim sproščanjem (zlasti smukca) za parenteralno injiciranje lahko povzroči lokalno nekrozo tkiva in pljučni granulom ali pa druge resne in potencialno smrtno

nevarne neželene učinke.

Prazen matriks tablete s podaljšanim sproščanjem lahko opazimo v blatu. Uporaba zdravila Armoneve lahko povzroči pozitiven rezultat dopinških testov.

Uporaba zdravila Armoneve za izboljšanje psihofizičnih zmogljivosti (doping) je lahko nevarna za zdravje.

To zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Zaradi povečanega zaviralnega učinka na centralni živčni sistem sočasna uporaba opioidov in pomirjeval kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila poveča tveganje za sedacijo, respiratorno

depresijo, komo in smrt. Odmerek in trajanje sočasnega zdravljenja mora biti omejeno (glejte poglavje 4.4).

Zdravila, ki delujejo zaviralno na centralni živčni sistem, in niso omejena samo na naslednje, so: drugi opioidi, gabapentinoidi, kot je pregabalin, anksiolitiki, hipnotiki in pomirjevala (vključno z benzodiazepini), antidepresivi, antipsihotiki, antihistaminiki in antiemetiki.

Zdravilo Armoneve je treba dajati previdno bolnikom, ki jemljejo zaviralce monoaminoksidaze ali so jih prejemali v zadnjih dveh tednih.

Sočasna uporaba oksikodona z zdravili, ki vplivajo na serotoninski sistem, kot sta selektivni zaviralec privzema serotonina (SSRI) ali zaviralec privzema serotonina in noradrenalina (SNRI), lahko povzroči serotoninsko toksičnost. Simptomi serotoninske toksičnosti lahko vključujejo spremembe duševnega stanja (npr. agitiranost, halucinacije, koma), avtonomno nestabilnost (npr. tahikardija, nestabilen krvni tlak, hipertermija), živčno-mišične nepravilnosti (npr. hiperrefleksija, nekoordiniranost, rigidnost) in/ali prebavne simptome (npr. navzea, bruhanje, driska). Pri bolnikih, ki uporabljajo ta zdravila, je

oksikodon treba uporabljati previdno in morda zmanjšati njegov odmerek.

Alkohol lahko poveča farmakodinamične učinke zdravila Armoneve; sočasni uporabi se je treba izogibati.

Ko so se sočasno uporabljali oksikodon in kumarinski antikoagulanti, so pri posameznikih opažali

klinično pomembne spremembe vrednosti INR (INR-“International Normalized Ratio” mednarodno umerjeno razmerje) (INR ali Quickova vrednost) v obeh smereh.

Oksikodon se primarno presnavlja preko CYP3A4 in delno preko CYP2D6 (glejte poglavje 5.2).

Aktivnost teh presnovnih poti je lahko zavrta ali sprožena z različnimi sočasno uporabljenimi zdravili ali prehranskimi snovmi. Odmerke zdravila Armoneve bo morda potrebno prilagoditi.

Inhibitorji CYP3A4, kot so makrolidni antibiotiki (npr. klaritromicin, eritromicin, telitromicin), azolni antimikotiki (npr. ketokonazol, vorikonazol, itrakonazol, posakonazol), inhibitorji proteaz (npr. ritonavir, indinavir, nelfinavir, sakinavir), cimetidin in grenivkin sok, lahko povzročijo znižanje

očistka oksikodona, kar lahko povzroči povečanje koncentracije oksikodona v plazmi. Morda bo potrebno zmanjšanje odmerka zdravila Armoneve in poznejša retitracija.

Induktorji CYP3A4, kot so rifampicin, karbamazepin, fenitoin in šentjanževka, lahko sprožijo presnovo oksikodona in povzročijo povečanje očistka zdravila, kar se kaže v zmanjšanju koncentracije oksikodona v plazmi. Potrebna je previdnost in morda nadaljna titracija za dosego zadostne stopnje

kontrole nad bolečino.

Teoretično lahko zdravila, ki zavirajo aktivnost CYP2D6, kot so paroksetin, fluoksetin in kinidin, povzročijo znižanje očistka oksikodona, kar lahko vodi v povečanje koncentracije oksikodona v

plazmi. Sočasna uporaba z inhibitorji CYP2D6 ima zanemarljiv vpliv na izločanje oksikodona in prav tako nima vpliva na farmakodinamične učinke oksikodona.

In vitro študije presnove kažejo, da med oksikodonom in naloksonom ni pričakovati nobenih klinično pomembnih medsebojnih delovanj. Verjetnost pojava klinično pomembnih medsebojnih delovanj med paracetamolom, acetilsalicilno kislino ali naltreksonom ter kombinacijo oksikodona in naloksona v terapevtskih koncentracijah je minimalna.

Nosečnost

O uporabi zdravila Armoneve pri nosečnicah in med porodom ni podatkov. Omejeni podatki o uporabi oksikodona med nosečnostjo pri človeku ne kažejo na povečano tveganje za nastanek prirojenih okvar.

O uporabi naloksona pri nosečnicah ni dovolj podatkov, vendar pa je sistemska izpostavljenost nosečnic naloksonu po uporabi zdravila Armoneve razmeroma nizka (glejte poglavje 5.2). Tako

oksikodon kot nalokson prehajata skozi placento. Kombinacije oksikodona in naloksona v študijah na živalih niso uporabili (glejte poglavje 5.3). Študije na živalih, v katerih so oksikodon ali nalokson uporabljali posamezno, niso pokazale teratogenih ali embriotoksičnih učinkov.

Dolgotrajna uporaba oksikodona med nosečnostjo lahko pri novorojenčku povzroči odtegnitvene simptome. Pri uporabi med porodom lahko oksikodon pri novorojenčku povzroči depresijo dihanja.

Zdravilo Armoneve lahko med nosečnostjo uporabimo le, če so koristi zdravljenja večje od možnega tveganja za nerojenega otroka ali novorojenčka.

Dojenje

Oksikodon prehaja v materino mleko. Meritve so pokazale, da je razmerje med koncentracijo v mleku in plazmi 3,4 : 1, zato obstaja možnost vpliva oksikodona na dojenčka. Ni znano, ali nalokson tudi prehaja v materino mleko. Vendar pa so po jemanju zdravila Armoneve sistemske vrednosti naloksona zelo majhne (glejte poglavje 5.2).

Zlasti v primeru, ko doječa mati zaužije večkratne odmerke zdravila Armoneve, tveganja za dojenčka ni mogoče izključiti.

Med zdravljenjem z zdravilom Armoneve je treba z dojenjem prenehati.

Plodnost

Podatkov o vplivu oksikodona in naloksona na plodnost pri ljudeh ni na voljo. Pri podganah zdravljenje z zdravilom Armoneve ni vplivalo na parjenje ali plodnost (glejte poglavje 5.3).

Zdravilo Armoneve ima zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Vpliv je možen zlasti na začetku zdravljenja, po zvečanju odmerka ali zamenjavi zdravila ter pri sočasni uporabi

zdravila Armoneve z drugimi učinkovinami, ki zavirajo centralni živčni sistem. Pri stabilnih bolnikih, ki prejemajo ustaljeni odmerek, prepoved ni nujna. Zato se morajo bolniki posvetovati z zdravnikom, ki bo določil, če smejo voziti ali upravljati s stroji.

Pogostnost neželenih učinkov je opredeljena takole:

zelo pogosti (> 1/10) pogosti (> 1/100 do < 1/10)

občasni (> 1/1.000 do < 1/100) redki (> 1/10.000 do < 1/1.000) zelo redki (< 1/10.000)

neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

V vsaki skupini pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Bolezni imunskega sistema

Občasni: preobčutljivost

Presnovne in prehranske motnje

Pogosti: zmanjšanje ali izguba apetita

Psihiatrične motnje

Pogosti: nespečnost

Občasni: nenormalno razmišljanje, anksioznost, zmedenost, depresija, zmanjšan libido, živčnost, nemirnost

Redki: odvisnost od zdravila (glejte poglavje 4.4)

Neznana: evforično razpoloženje, halucinacije, nočne more, agresija

Bolezni živčevja

Pogosti: omotica, glavobol, somnolenca

Občasni: konvulzije (zlasti pri osebah z epileptičnimi motnjami ali nagnjenostjo h konvulzijam), motnje pozornosti, disgevzija, motnje govora, sinkopa, tremor, letargija

Neznana: parestezija, sedacija, sindrom apneje med spanjem (glejte poglavje 4.4)

Očesne bolezni

Občasni: okvara vida

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Pogosti: vrtoglavica

Srčne bolezni

Občasni: angina pektoris (zlasti pri bolnikih z boleznijo koronarnih arterij v anamnezi), palpitacije

Redki: tahikardija

Žilne bolezni

Pogosti: vročinski obliv

Občasni: znižanje krvnega tlaka, zvišanje krvnega tlaka

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni: dispneja, rinoreja, kašelj Redki: zehanje

Neznana: depresija dihanja

Bolezni prebavil

Pogosti: bolečina v trebuhu, zaprtost, driska, suha usta, dispepsija, bruhanje, navzea, flatulenca Občasni: abdominalna distenzija

Redki: težave z zobmi

Neznana: eruktacija

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Občasni: povečane vrednosti jetrnih encimov, žolčna kolika

Bolezni kože in podkožja

Pogosti: pruritus, kožne reakcije, hiperhidroza

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Občasni: mišični spazmi, trzanje mišic, mialgija

Bolezni sečil

Občasni: urinarna urgenca

Neznana: zastajanje urina

Motnje reprodukcije in dojk

Neznana: erektilna disfunkcija

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Pogosti: astenija, utrujenost

Občasni: bolečine v prsih, mrzlica, odtegnitveni sindrom, slabo počutje, bolečina, periferni edem, žeja

Preiskave

Občasni: izguba telesne mase Redki: povečanje telesne mase

Poškodbe in zastrupitve in zapleti pri posegih

Občasni: poškodbe zaradi nezgod

Za učinkovino oksikodonijev klorid so znani še naslednji dodatni neželeni učinki:

Zaradi svojih farmakoloških lastnosti lahko oksikodonijev klorid povzroči depresijo dihanja, miozo, bronhialni spazem in spazem gladkih mišic ter zavira refleks kašlja.

Infekcijske in parazitske bolezni

Redki: herpes simpleks

Bolezni imunskega sistema

Neznana: anafilaktična reakcija

Presnovne in prehranske motnje

Občasni: dehidracija

Redki: povečan apetit

Psihiatrične motnje

Pogosti: spremembe razpoloženja in osebnosti, zmanjšana aktivnost, psihomotorična hiperaktivnost

Občasni: agitacija, motnje zaznavanja (npr. izguba občutka za realnost)

Bolezni živčevja

Občasni: motnje koncentracije, migrena, hipertonija, nehotene mišične kontrakcije, hipoestezija, motnje koordinacije

Neznana: hiperalgezija

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Občasni: okvara sluha

Žilne bolezni

Občasni: vazodilatacija

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni: disfonija

Bolezni prebavil

Pogosti: kolcanje

Občasni: disfagija, ileus, ulceracija ust, stomatitis Redki: melena, krvavenje dlesni

Neznana: zobni karies

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Neznana: holestaza

Bolezni kože in podkožja

Občasni: suha koža

Redki: urtikarija

Bolezni sečil

Pogosti: dizurija

Motnje reprodukcije in dojk

Občasni: hipogonadizem

Neznana: amenoreja

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Občasni: edem, toleranca na zdravilo

Neznana: odtegnitveni sindrom pri novorojenčkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi zastrupitve

Glede na anamnezo bolnika se lahko preveliko odmerjanje zdravila Armoneve odraža s simptomi, ki jih sprožita bodisi oksikodon (agonist opioidnih receptorjev) bodisi nalokson (antagonist opioidnih receptorjev).

Med simptome prevelikega odmerjanja oksikodona sodijo mioza, depresija dihanja, somnolenca do stuporja, hipotonija, bradikardija in hipotenzija. V hujših primerih se lahko pojavijo koma, nekardiogeni pljučni edem in cirkulacijska odpoved s smrtnim izidom.

Simptomi prevelikega odmerjanja pri samem naloksonu so malo verjetni.

Zdravljenje zastrupitve

Odtegnitvene simptome, ki so posledica prevelikega odmerjanja naloksona, moramo zdraviti simptomatsko v strogo nadzorovanem okolju.

Klinične simptome, ki kažejo na preveliko odmerjanje oksikodona, lahko zdravimo z antagonisti opioidov (npr. naloksonijev klorid 0,4–2 mg intravensko). Aplikacijo odmerka po potrebi ponavljamo na 2 do 3 minute. Bolniku lahko dajemo tudi infuzijo 2 mg naloksonijevega klorida v 500 ml raztopine natrijevega klorida 9 mg/ml (0,9 %) ali raztopini glukoze 50 mg/ml (5 %) (0,004 mg/ml naloksona).

Hitrost infuzije določimo glede na prej uporabljene bolusne odmerke in odziv bolnika. Včasih je treba pretehtati možnost izpiranja želodca.

Za zdravljenje cirkulacijskega šoka, ki spremlja preveliko odmerjanje, moramo po potrebi uvesti podporne ukrepe (umetna ventilacija, kisik, vazopresorji in infuzije tekočin). Pri srčnem zastoju ali aritmijah sta včasih potrebni masaža srca ali defibrilacija. Po potrebi izvajamo umetno ventilacijo. Ohranjati moramo tekočinsko in elektrolitsko ravnovesje.