NeoRecormon 10.000 i.e. raztopina za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi

Zdravilo NeoRecormon je indicirano za:

• zdravljenje simptomatske anemije, povezane s kronično ledvično boleznijo pri odraslih in

  pediatričnih bolnikih.

• Preprečevanje anemije pri nedonošenčkih s porodno maso 750 do 1500 g in manjšo gestacijsko starostjo od 34 tednov.

• Zdravljenje simptomatske anemije pri odraslih bolnikih z malignomi nemieloične vrste, ki

  prejemajo kemoterapijo.

• Povečanje količine avtologne krvi pri bolnikih v programu avtolognega darovanja krvi. Uporabo pri tej indikaciji moramo ovrednotiti glede na povečano tveganje trombemboličnih zapletov. Tovrstno zdravljenje smemo predpisati samo bolnikom z zmerno anemijo (Hb 10−13 g/dl [6,21 mmol/l do 8,07 mmol/l] in brez pomanjkanja železa), kadar niso izvedljivi postopki za konzerviranje krvi ali če ne zadoščajo za načrtovani večji kirurški poseg, za katerega je potrebna večja količina krvi (4 ali več enot krvi za ženske oz. 5 ali več enot za moške). Glejte poglavje 5.1.

Zdravljenje z zdravilom NeoRecormon smejo odrediti le zdravniki z izkušnjami pri naštetih indikacijah za zdravljenje. Ker so v posameznih primerih opazili preobčutljivostne reakcije, priporočamo, naj bolnik prejme prvi odmerek pod zdravniškim nadzorom.

Odmerjanje

Zdravljenje simptomatske anemije pri odraslih in pediatričnih bolnikih s kronično ledvično boleznijo Simptomi in posledice anemije se lahko razlikujejo glede na starost, spol in celotno breme bolezni, zato je zdravnikova ocena kliničnega poteka bolezni in splošnega stanja posameznega bolnika nujna. Zdravilo NeoRecormon lahko dajemo subkutano ali intravensko, da bi povečali koncentracijo hemoglobina do največ 12 g/dl (7,45 mmol/l). Pri bolnikih, ki niso na dializi, dajemo prednost subkutanemu dajanju, saj se tako izognemo punkciji perifernih ven. Intravensko moramo zdravilo vbrizgavati približno 2 minuti, hemodializnim bolnikom pa npr. skozi arteriovensko fistulo ob koncu dializnega postopka.

Zaradi variabilnosti med bolniki lahko občasno opazimo, da je koncentracija hemoglobina posameznega bolnika nad ali pod želeno vrednostjo. Razlike v koncentraciji hemoglobina urejamo z uravnavanjem odmerkov, pri čemer upoštevamo, da je ciljno območje koncentracije hemoglobina od 10 g/dl (6,21 mmol/l) do 12 g/dl (7,45 mmol/l). Dolgotrajni koncentraciji hemoglobina nad 12 g/dl (7,45 mmol/l) se je treba izogibati. Smernice za ustrezno prilagajanje odmerkov, ko koncentracija hemoglobina preseže 12 g/dl (7,45 mmol/), so opisane spodaj.

Povečanju koncentracije hemoglobina za več kot 2 g/dl (1,25 mmol/l) v štirih tednih se je treba izogibati. Če do tega pride, je treba ustrezno prilagoditi odmerek glede na smernice. Če se je koncentracija hemoglobina v enem mesecu povečala za več kot 2 g/dl (1,25 mmol/l) ali če se koncentracija hemoglobina povečuje in približuje 12 g/dl (7,45 mmol/l), odmerek zdravila zmanjšajte za približno 25 %. Če se koncentracija hemoglobina še vedno povečuje, zdravljenje prekinite, dokler koncentracija hemoglobina ne začne padati. Zdravljenje začnite znova z odmerkom, ki je približno 25 % manjši od prejšnjega.

Bolnike je treba pozorno spremljati, da lahko z najmanjšim odobrenim učinkovitim odmerkom zdravila NeoRecormon simptome anemije ustrezno nadzorujemo in hkrati vzdržujemo koncentracijo hemoglobina pod 12 g/dl (7,45 mmol/l) ali na tej vrednosti.

Pri povečevanju odmerkov zdravila NeoRecormon pri bolnikih s kronično ledvično odpovedjo je potrebna previdnost. Pri bolnikih s slabim odzivom hemoglobina na zdravilo NeoRecormon je treba razmisliti o drugih razlagah za slab odziv (glejte poglavji 4.4 in 5.1).

Bolnikom z visokim krvnim tlakom ali srčnožilnimi boleznimi, boleznimi možganskih ali perifernih žil moramo tedensko povečanje koncentracije hemoglobina in njegovo ciljno koncentracijo določati individualno in upoštevati klinično sliko. Nekateri bolniki imajo lahko optimalni hematokrit manjši od 30 %.

Zdravljenje z zdravilom NeoRecormon poteka v dveh stopnjah:

1. Korekcijska stopnja

   • Subkutano dajanje:

     Začetni odmerek znaša 3 x 20 i.e./kg telesne mase na teden. Kadar ne dosežemo ustreznega povečanja koncentracije hemoglobina (< 0,25 g/dl na teden), lahko odmerek vsake 4 tedne povečamo za 3 x 20 i.e./kg na teden.

     Tedenski odmerek lahko razdelimo na dnevne odmerke.

   • Intravensko dajanje:

     Začetni odmerek znaša 3 x 40 i.e./kg na teden. Po 4 tednih lahko odmerek povečamo na

     80 i.e./kg telesne mase 3-krat na teden. Če je treba odmerek še povečati, ga povečujemo po

     20 i.e./kg telesne mase 3-krat tedensko z enomesečnimi presledki.

     Pri obeh načinih dajanja največji odmerek ne sme preseči 720 i.e./kg na teden.

2. Vzdrževalna stopnja

Da bi ohranili koncentracijo hemoglobina med 10 in 12 g/dl, odmerek najprej zmanjšamo na polovico dotedanjega. Nato ga individualno prilagajamo bolniku vsak teden ali na dva tedna (vzdrževalni odmerek).

Pri subkutanem dajanju lahko tedenski odmerek damo kot eno injekcijo na teden ali razdeljenega na več odmerkov tri ali sedemkrat na teden. Bolniki, ki se dobro odzivajo pri odmerjanju enkrat na teden, lahko preidejo na odmerjanje enkrat na dva tedna. V tem primeru bodo morda potrebni večji odmerki.

Izsledki kliničnih raziskav pri otrocih so pokazali, da povprečno potrebujejo večji odmerek zdravila NeoRecormon, čim mlajši so. Vendar moramo pri odmerjanju upoštevati priporočeno shemo odmerjanja, ker individualnega odziva na zdravilo ni mogoče napovedati.

Običajno je zdravljenje z zdravilom NeoRecormon dolgotrajno, vendar ga lahko kadar koli prekinemo, če je potrebno. Podatki za shemo odmerjanja enkrat na teden so iz klinične raziskave, ki je potekala 24 tednov.

Preprečevanje anemije pri nedonošenčkih

Raztopino dajemo subkutano v odmerku 3 x 250 i.e./kg telesne mase na teden. Pri nedonošenčkih, ki so pred zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon že dobili transfuzijo, je pričakovana korist zdravljenja manjša kot pri tistih, ki transfuzije niso dobili. Priporočen čas zdravljenja je 6 tednov.

Zdravljenje simptomatske anemije, nastale zaradi zdravljenja s kemoterapijo pri bolnikih z rakom Bolnikom z anemijo (npr. koncentracija hemoglobina ≤ 10 g/dl (6,21 mmol/l)) dajemo zdravilo NeoRecormon subkutano. Simptomi in posledice anemije se lahko razlikujejo glede na starost, spol in celotno breme bolezni, zato je zdravnikova ocena kliničnega poteka bolezni in splošnega stanja posameznega bolnika nujna.

Tedenski odmerek lahko dajemo kot eno injekcijo na teden ali v razdeljenih odmerkih 3 do 7-krat na teden.

Priporočeni začetni odmerek je 30 000 i.e. na teden (kar pri bolniku s povprečno maso ustreza

približno 450 i.e./kg telesne mase na teden).

Zaradi variabilnosti med bolniki lahko občasno opazimo, da je koncentracija hemoglobina posameznega bolnika nad ali pod želeno. Razlike v koncentraciji hemoglobina urejamo z uravnavanjem odmerkov, pri čemer upoštevamo, da je ciljno območje koncentracije hemoglobina od 10 g/dl (6,21 mmol/l) do 12 g/dl (7,45 mmol/l). Dolgotrajni koncentraciji hemoglobina nad 12 g/dl (7,45 mmol/l) se je treba izogibati. Smernice za ustrezno prilagajanje odmerkov, ko koncentracija hemoglobina preseže 12 g/dl (7,45 mmol/), so opisane spodaj.

Če se po 4 tednih zdravljenja koncentracija hemoglobina poveča vsaj za 1 g/dl (0,62 mmol/l), nadaljujemo s trenutnim odmerkom. Če se koncentracija hemoglobina ne poveča vsaj za 1 g/dl (0,62 mmol/l), je treba razmisliti o podvojitvi odmerka. Če se po 8 tednih zdravljenja koncentracija

hemoglobina ne poveča vsaj za 1 g/dl (0,62 mmol/l), je odgovor malo verjeten in je treba zdravljenje prekiniti.

Zdravljenje nadaljujemo do 4 tedne po končani kemoterapiji. Največji odmerek ne sme preseči 60 000 i.e. na teden.

Ko je pri posameznem bolniku dosežen terapevtski cilj, zmanjšamo odmerek za 25 do 50 %, zato da vzdržujemo koncentracijo hemoglobina. Upoštevati je treba primerno titracijo odmerka.

Če koncentracija hemoglobina naraste nad 12 g/dl (7,45 mmol/l), je odmerek zdravila treba zmanjšati za 25 do 50 %. Če koncentracija hemoglobina naraste nad 13 g/dl (8,1 mmol/l), je zdravljenje z

zdravilom NeoRecormon treba začasno prekiniti. Ko koncentracija hemoglobina pade na 12 g/dl (7,45 mmol/l) ali manj, lahko zdravljenje začnemo znova z odmerkom, ki je približno za 25 % manjši od prejšnjega.

Če je dvig koncentracije hemoglobina večji kot 2 g/dl (1,3 mmol/l) v 4 tednih, odmerek zmanjšamo za 25 do 50 %.

Bolnike moramo pozorno spremljati, da lahko simptome anemije ustrezno nadzorujemo s čim

manjšim odobrenim odmerkom zdravila NeoRecormon.

Povečanje količine avtologne krvi

Raztopino dajemo intravensko približno 2 minuti ali subkutano.

Zdravilo NeoRecormon dajemo dvakrat na teden 4 tedne. Ko je vrednost hematokrita tolikšna, da je

možen odvzem krvi (≥ 33 %), dajemo zdravilo NeoRecormon ob koncu odvzema.

Med celotnim potekom zdravljenja vrednost hematokrita ne sme preseči 48 %.

Odmerjanje mora določiti kirurška ekipa za vsakega bolnika posamezno glede na potrebno količino vnaprej darovane krvi in endogeno rezervo rdečih krvničk:

1. Količina vnaprej darovane krvi je odvisna od pričakovane izgube krvi, postopka konzerviranja

   krvi in bolnikovega telesnega stanja.

   Količina krvi mora zadoščati za nadomeščanje pričakovane izgube krvi, s čimer se izognemo

   homologni transfuziji krvi.

   Potrebna količina vnaprej darovane krvi je izražena v enotah, pri čemer je ena enota v

   nomogramu enakovredna 180 ml rdečih krvničk.

2. Sposobnost za darovanje krvi je predvsem odvisna od bolnikovega volumna krvi in začetne vrednosti hematokrita. Obe spremenljivki določata endogeno rezervo rdečih krvničk, ki jo lahko izračunamo z naslednjo formulo:

Endogena rezerva rdečih krvničk = volumen krvi (ml) x (hematokrit − 33) : 100 Ženske: volumen krvi (ml) = 41 (ml/kg) x telesna masa (kg) + 1200 (ml) Moški: volumen krvi (ml) = 44 (ml/kg) x telesna masa (kg) + 1600 (ml) (telesna masa ≥ 45 kg)

Indikacijo za zdravljenje z zdravilom NeoRecormon, in, če je zdravljenje indicirano, enkratni odmerek določimo glede na potrebno količino vnaprej darovane krvi in endogeno rezervo rdečih krvničk po naslednjih diagramih:

Bolnice Bolniki

Potrebna količina vnaprej darovane krvi Potrebna količina vnaprej darovane krvi

(enote) (enote)

Endogena eritrocitna rezerva (ml) Endogena eritrocitna rezerva (ml)

Tako določeni odmerek dajemo dvakrat na teden 4 tedne. Največji odmerek pri intravenskem dajanju ne sme preseči 1600 i.e./kg telesne mase na teden, pri subkutanem dajanju pa ne 1200 i.e./kg na teden.

Način uporabe

Napolnjena injekcijska brizga zdravila NeoRecormon je pripravljena za uporabo. Raztopino smemo

injicirati samo, če je bistra ali nekoliko opalescenčna, brezbarvna in ne vsebuje vidnih delcev. Napolnjena injekcijska brizga zdravila NeoRecormon je sterilen, vendar nekonzerviran pripravek. Pod nobenim pogojem ne smemo brizge uporabiti za več kot en odmerek; zdravilo je samo za enkratno uporabo.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Slabo nadzorovana hipertenzija.

Pri indikaciji za povečanje količine avtologne krvi: miokardni infarkt ali možganska kap v preteklem mesecu, nestabilna angina pektoris, povečano tveganje globoke venske tromboze, kot je venska trombembolična bolezen v anamnezi.

Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti lastniško ime in številko serije uporabljenega zdravila.

Zdravilo NeoRecormon moramo uporabljati previdno pri refraktarni anemiji s čezmernim številom blastnih celic v stanju preobrazbe, epilepsiji, trombocitozi in pri kronični jetrni odpovedi. Pred zdravljenjem moramo izključiti pomanjkanje folne kisline in vitamina B12, ker lahko zmanjša učinkovitost zdravila NeoRecormon.

Pri povečevanju odmerkov zdravila NeoRecormon pri bolnikih s kronično ledvično odpovedjo je potrebna previdnost, ker so veliki kumulativni odmerki epoetina lahko povezani s povečanjem

tveganja umrljivosti, resnih srčnožilnih in možganskožilnih dogodkov. Pri bolnikih s slabim odzivom

hemoglobina na epoetine je treba razmisliti o drugih razlagah za slab odziv (glejte poglavji 4.2 in 5.1).

Za zagotovitev učinkovite eritropoeze je treba vsem bolnikom pred začetkom zdravljenja in med njim kontrolirati zaloge železa. Morda bo potrebno dodatno zdravljenje z železovimi pripravki v skladu s terapevtskimi priporočili.

Večja preobremenitev z aluminijem, ki je posledica zdravljenja ledvične odpovedi, lahko zmanjša učinkovitost zdravila NeoRecormon.

Pri bolnikih z nefrosklerozo, ki se še ne zdravijo z dializo, moramo indikacijo za zdravljenje z zdravilom NeoRecormon določati individualno, ker morebitnega progresivnega razvoja ledvične odpovedi ni mogoče z gotovostjo izključiti.

Čista aplazija rdečih krvnih celic

Pri zdravljenju z eritropoetinom, vključno z zdravilom NeoRecormon, so poročali o čisti aplaziji rdečih krvnih celic, ki jo povzročajo nevtralizirajoča protitelesa proti eritropoetinu. Ugotovili so, da ta protitelesa navzkrižno reagirajo z vsemi eritropoetskimi proteini. Bolnikov, za katere sumimo ali za katere je potrjeno, da imajo nevtralizirajoča protitelesa proti eritropoetinu, ne smemo začeti zdraviti z zdravilom NeoRecormon (glejte poglavje 4.8).

Čista aplazija rdečih krvnih celic pri bolnikih s hepatitisom C

Paradoksno znižanje vrednosti hemoglobina in razvoj hude anemije, povezane z nizkim številom retikulocitov, zahteva takojšnjo prekinitev zdravljenja z epoetinom in testiranje na protitelesa proti eritropoetinu. O takih primerih so poročali pri bolnikih s hepatitisom C, zdravljenih z interferonom in ribavirinom, pri sočasni uporabi epoetinov. Epoetini niso odobreni za zdravljenje anemije, povezane s hepatitisom C.

Kontrola krvnega tlaka

Pri bolnikih lahko, še posebno v primeru hitrega povečanja hematokrita, pride do zvišanja krvnega tlaka ali poslabšanja obstoječe hipertenzije. Zvišan krvni tlak lahko zdravimo z zdravili. Kadar zvišanega krvnega tlaka z zdravili ne moremo uspešno obvladovati, je zdravljenje z zdravilom NeoRecormon priporočljivo začasno prekiniti. Zlasti na začetku zdravljenja je bolniku priporočljivo redno meriti krvni tlak, tudi med dializnimi postopki. Lahko se pojavi hipertenzivna kriza s podobnimi simptomi kot pri encefalopatiji in takrat potrebuje bolnik takojšnjo zdravniško pomoč in intenzivno zdravstveno oskrbo. Posebno pozorni moramo biti na pojav nenadnih zbadajočih glavobolov, podobnih migrenskim, ki so lahko opozorilni znak.

V povezavi z zdravljenjem z epoetini so poročali o hudih kožnih neželenih učinkih (SCAR - severe cutaneous adverse reactions), vključno s Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS) in toksično epidermalno nekrolizo (TEN), ki so lahko življenje ogrožajoči ali smrtni (glejte poglavje 4.8). Pri dolgodelujočih epoetinih so opazili več hujših primerov. Ko se bolnikom predpiše zdravilo, jim je treba svetovati glede znakov in simptomov ter jih skrbno spremljati glede kožnih reakcij. Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba zdravljenje z zdravilom NeoRecormon takoj prekiniti in razmisliti o drugi vrsti zdravljenja. Če je pri bolniku zaradi uporabe zdravila NeoRecormon prišlo do hude kožne reakcije, kot sta SJS ali TEN, zdravljenja z zdravili za stimulacijo eritropoeze ni dovoljeno ponovno začeti.

Kronična ledvična bolezen

Pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo se lahko med zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon, zlasti po intravenskem dajanju zmerno, odvisno od velikosti odmerka, poveča število trombocitov, ki pa ostane znotraj normalnega območja. Med nadaljevanjem zdravljenja se njihovo število uravna.

Prvih 8 tednov zdravljenja je priporočljivo redno nadzorovanje števila trombocitov.

Koncentracija hemoglobina

Pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo vzdrževana koncentracija hemoglobina ne sme preseči zgornje meje ciljne koncentracije hemoglobina, priporočene v poglavju 4.2. V kliničnih preskušanjih so opazili povečano tveganje za smrt in resne srčnožilne dogodke ali cerebrovaskularne dogodke, vključno s kapjo, če je bila ciljna koncentracija hemoglobina dosežena z zdravili za stimulacijo eritropoeze nad 12 g/dl (7,45 mmol/l).

Kontrolirana klinična preskušanja niso pokazala pomembnih koristi, ki bi jih pripisali dajanju epoetinov, če so koncentracije hemoglobina povišane nad raven, ki je potrebna za kontrolo simptomov anemije in izognitev transfuzijam krvi.

Pri nedonošenčkih lahko pride do rahlega porasta števila trombocitov, posebno do 12.–14. dneva po rojstvu, zato je število trombocitov treba redno nadzorovati.

Vplivi na rast tumorjev

Epoetini so rastni dejavniki, ki primarno stimulirajo nastajanje rdečih krvnih celic. Receptorji za eritropoetin so lahko izraženi na površini različnih tumorskih celic. Kot pri vseh rastnih dejavnikih, obstaja tudi pri epoetinih bojazen, da bi lahko vzpodbujali rast tumorjev. V večih kontroliranih študijah niso dokazali, da bi epoetini izboljšali celokupno preživetje ali zmanjšali tveganje za napredovanje rasti tumorja pri bolnikih z anemijo, povezano z rakom.

Kontrolirane klinične študije so pri dajanju zdravila NeoRecormon in drugih zdravil za stimulacijo

eritropoeze pokazale:

• skrajšan čas do napredovanja rasti tumorja pri bolnikih z napredovalim rakom glave in vratu, ki so se zdravili z radioterapijo, če so z zdravili želeli doseči ciljno koncentracijo hemoglobina nad 14 g/dl (8,69 mmol/l);

• krajše celokupno preživetje in povečano število smrti zaradi napredovanja bolezni v četrtem mesecu pri bolnikih z metastatskim rakom dojk, ki so prejemali kemoterapijo, če so z zdravili želeli doseči koncentracijo hemoglobina 12–14 g/dl (7,45–8,69 mmol/l);

• večje tveganje za smrt pri bolnikih z aktivno maligno boleznijo, ki se niso zdravili s kemoterapijo ali z radioterapijo, če so z zdravili želeli doseči ciljno koncentracijo hemoglobina 12 g/dl (7,45 mmol/l). Zdravil za stimulacijo eritropoeze pri tej skupini bolnikov ne smemo uporabljati.

  Glede na zgoraj navedeno je treba v nekaterih kliničnih primerih anemijo pri bolnikih z rakom prednostno zdraviti s transfuzijo krvi. Odločitev za dajanje rekombinantnih eritropoetinov mora biti sprejeta v sodelovanju z bolnikom, temeljiti pa mora na oceni koristi in tveganja ob upoštevanju specifičnih kliničnih okoliščin. Dejavniki, ki jih je pri oceni treba upoštevati, vključujejo tip in stadij tumorja, stopnjo anemije, pričakovano življenjsko dobo, okolje, v katerem se bolnik zdravi, in bolnikove prioritete (glejte poglavje 5.1).

  Lahko pride do zvišanja krvnega tlaka, ki pa ga lahko nadzorujemo z zdravili. Zlasti na začetku

  zdravljenja je zato pri bolnikih z rakom priporočljivo nadzorovati krvni tlak.

  Pri bolnikih z rakom je treba število trombocitov in raven hemoglobina tudi nadzorovati v rednih

  časovnih presledkih.

  Pri bolnikih, ki sodelujejo v programu avtolognega darovanja krvi, lahko pride do povečanja števila trombocitov, ki pa večinoma ne prekorači referenčnega območja. Zato je pri teh bolnikih število trombocitov priporočljivo določati vsaj enkrat na teden. Če povečanje števila trombocitov znaša več kot 150 x 10⁹/l ali prekorači referenčno območje, moramo zdravljenje z zdravilom NeoRecormon ukiniti.

  Pri nedonošenčkih možnega tveganja, da bi eritropoetin povzročil retinopatijo, ni mogoče izključiti, zato je potrebna previdnost. Odločitev za zdravljenje nedonošenčka mora biti uravnotežena med možno koristjo in tveganjem takega zdravljenja in drugimi možnostmi, ki so na voljo.

  Pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo je med zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon zaradi povečanega hematokrita treba pogosto povečevati odmerek heparina med dializo. Če heparinizacija ni optimalna, se lahko zamaši dializna naprava.

  Pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo, pri katerih obstaja tveganje obvodne tromboze, so priporočljivi zgodnji pregledi obvodov in preprečevanje nastajanja krvnih strdkov, na primer z acetilsalicilno kislino.

  Med zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon moramo redno določati serumske koncentracije kalija in fosfata. Poročali so o povečanju koncentracije kalija pri manjšem številu uremičnih bolnikov, ki so se zdravili z zdravilom NeoRecormon, vendar pa vzročne povezave niso ugotovili. Če med zdravljenjem zasledimo povečano koncentracijo kalija ali njeno naraščanje, moramo presoditi o ukinitvi zdravljenja z zdravilom NeoRecormon, dokler je ne uravnamo.

  Kadar predpišemo zdravilo NeoRecormon v sklopu programa avtolognega darovanja krvi, moramo

  ravnati po uradnih smernicah o načelih darovanja krvi, zlasti naslednjih:

• darovalci so lahko samo osebe s hematokritom ≥ 33 % in hemoglobinom ≥ 11 g/dl (6,83 mmol/l);

• posebna previdnost velja za bolnike z manj kot 50 kg telesne mase;

• volumen naenkrat odvzete krvi ne sme biti večji od približno 12 % bolnikovega ocenjenega krvnega volumna.

Za zdravljenje se odločamo samo pri bolnikih, za katere menimo, ob upoštevanju ocene tveganja in

koristnosti homolognih transfuzij, da se je pri njih posebno pomembno le-tej izogniti. Nepravilna uporaba zdravila

Pri zdravih osebah lahko nepravilna uporaba zdravila čezmerno poveča hematokrit, kar lahko povzroči

življenjsko nevarne zaplete kardiovaskularnega sistema. Pomožne snovi

Zdravilo NeoRecormon vsebuje kot pomožno snov do 0,3 mg fenilalanina v eni napolnjeni injekcijski brizgi. To je treba upoštevati pri bolnikih s hudo obliko fenilketonurije.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na injekcijsko brizgo, kar v bistvu pomeni "brez natrija".

To zdravilo vsebuje polisorbat 20 (0,034 mg/nominalni volumen brizge 0,3 ml in 0,063 mg/nominalni volumen brizge 0,6 ml). Polisorbati lahko povzročijo alergijske reakcije.

Dozdajšnji klinični izsledki ne kažejo na interakcije med zdravilom NeoRecormon in drugimi zdravili. Raziskave na živalih so pokazale, da epoetin beta ne poveča mielotoksičnosti citostatikov, ki zavirajo mitozo, kot so etoposid, cisplatin, ciklofosfamid in fluorouracil.

Nosečnost

Ni podatkov o uporabi zdravila NeoRecormon pri nosečnicah.

Pri predpisovanju zdravila nosečnicam je potrebna previdnost.

Dojenje

Ni znano, ali se epoetin beta izloča v materino mleko. Odločiti se je treba med nadaljevanjem/prenehanjem dojenja in nadaljevanjem/prekinitvijo zdravljenja z epoetinom beta, pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja z epoetinom beta za mater.

Plodnost

Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih vplivov na nosečnost, razvoj

zarodka/plodu, porod ali postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3).

Zdravilo NeoRecormon nima vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Povzetek varnostnega profila

Na podlagi izsledkov kliničnih preskušanj, ki so vključevale 1725 bolnikov, se neželeni učinki

pojavijo pri približno 8 % bolnikov, ki se zdravijo z zdravilom NeoRecormon.

Anemični bolniki s kronično ledvično boleznijo

Najpogostejši neželeni učinek med zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon je zvišanje krvnega tlaka ali poslabšanje obstoječe hipertenzije, ki se pojavljata zlasti pri hitrem povečanju vrednosti hematokrita (glejte poglavje 4.4). Pri posameznih bolnikih, ki imajo sicer normalen ali nizek krvni tlak, je možna tudi hipertenzivna kriza s podobnimi simptomi kot pri encefalopatiji (npr. glavoboli in stanja zmedenosti, motnje v zaznavanju s čutili in motena motorika, kot so motnje govora ali nestabilna hoja, pa tudi konvulzije toničnokloničnega tipa) (glejte poglavje 4.4).

Mogoče so obvodne tromboze, posebno pri bolnikih, nagnjenih k nizkemu krvnemu tlaku ali s spremembami na arteriovenskih fistulah (npr. stenoze, anevrizme), glejte poglavje 4.4. Pri večini bolnikov spremlja povečanje hematokrita padec feritina v serumu (glejte poglavje 4.4). Poleg tega poročila navajajo tudi posamične primere prehodnega povečanja količine kalija in fosfatov v serumu (glejte poglavje 4.4).

Pri zdravljenju z zdravilom NeoRecormon so poročali o posameznih primerih čiste aplazije rdečih krvnih celic (PRCA – pure red cell aplasia), posredovane z nevtralizirajočimi protitelesi proti eritropoetinu. V primeru diagnoze čiste aplazije rdečih krvnih celic (PRCA), posredovane s protitelesi proti eritropoetinu, je treba zdravljenje z zdravilom NeoRecormon prekiniti, bolnikom pa se ne sme uvesti zdravljenja z drugim eritropoetskim proteinom (glejte poglavje 4.4).

Neželeni učinki so navedeni v spodnji preglednici 1.

Bolniki z rakom

Z zdravljenjem z epoetinom beta povezana glavobol in hipertenzija, ki jo lahko zdravimo z zdravili, sta pogosta (glejte poglavje 4.4).

Pri nekaterih bolnikih poročajo o zmanjšani količini železa v serumu (glejte poglavje 4.4).

Klinične študije so pokazale zvečano pogostnost trombemboličnih zapletov pri bolnikih z rakom, zdravljenih z zdravilom NeoRecormon, v primerjavi s kontrolno skupino (nezdravljeno ali zdravljeno s placebom). Pri bolnikih, zdravljenih z zdravilom NeoRecormon, je bila incidenca 7-% v primerjavi s 4-% v kontrolni skupini. To ni povezano s kakršnim koli povečanjem trombembolične umrljivosti v primerjavi s kontrolnimi skupinami.

Neželeni učinki so navedeni v spodnji preglednici 2.

Bolniki, ki sodelujejo v programu avtolognega darovanja krvi

Pri bolnikih, ki sodelujejo v programu avtolognega darovanja krvi, so poročali o rahlo povečani pogostnosti trombemboličnih zapletov, vendar vzročne povezave z zdravilom NeoRecormon niso mogli ugotoviti.

V s placebom primerjanih preskušanjih je bilo začasno pomanjkanje železa bolj izraženo pri bolnikih, zdravljenih z zdravilom NeoRecormon, kot pa v kontrolni skupini (glejte poglavje 4.4).

Neželeni učinki so navedeni v spodnji preglednici 3.

V povezavi z zdravljenjem z epoetini so poročali o hudih kožnih neželenih učinkih (SCAR), vključno s Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS) in toksično epidermalno nekrolizo (TEN), ki so lahko življenje ogrožajoči ali smrtni (glejte poglavje 4.4).

Seznam neželenih učinkov v preglednici

Neželeni učinki so navedeni po MedDRA organskih sistemih in kategorijah pogostnosti. Kategorije pogostnosti neželenih učinkov so opredeljene z naslednjim dogovorom:

zelo pogosti (> 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1000 do < 1/100); redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000); zelo redki (< 1/10 000); neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Preglednica 1: Neželeni učinki, povezani z zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon, v nadzorovanih kliničnih preskušanjih pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo

Preglednica 2: Neželeni učinki, povezani z zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon, v nadzorovanih kliničnih preskušanjih pri bolnikih z rakom

Preglednica 3: Neželeni učinki, povezani z zdravljenjem z zdravilom NeoRecormon, v nadzorovanih kliničnih preskušanjih pri bolnikih, ki sodelujejo v programu avtolognega darovanja krvi

Nedonošenčki

Padec feritina v serumu je zelo pogost (glejte poglavje 4.4). Opis izbranih neželenih učinkov

Redko se pojavijo z zdravljenjem z epoetinom beta povezane spremembe na koži, kot so osip, srbečica, koprivnica ali reakcija na mestu vboda. V zelo redkih primerih so poročali o anafilaktičnih reakcijah, povezanih z zdravljenjem z epoetinom beta. V nadzorovanih kliničnih študijah povečane incidence preobčutljivostnih reakcij niso opazili.

V zelo redkih primerih, posebno na začetku zdravljenja, so se pojavili z zdravljenjem z epoetinom beta povezani gripi podobni simptomi, kot so vročina, mrzlica, glavoboli, bolečina v udih, občutek slabosti in/ali bolečine v kosteh. Ti simptomi so bili blage ali zmerne narave in so izginili po nekaj urah ali dneh.

Podatki iz kontroliranega kliničnega preskušanja z epoetinom alfa ali darbepoetinom kažejo, da je

incidenca možganske kapi pogosta.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Zdravilo NeoRecormon ima zelo široko terapevtsko območje odmerjanja. Celo pri zelo velikih serumskih koncentracijah ne poročajo o simptomih zastrupitve.