Preprečevanje ponovne okužbe z virusom hepatitisa tipa B (HBV) pri HBsAg- in HBV–DNK negativnih odraslih bolnikih vsaj en teden po presaditvi jeter zaradi s hepatitisom tipa B izzvane odpovedi jeter. Negativni status HBV–DNK je treba potrditi v 3 mesecih pred ortotopno presaditvijo jeter. Bolniki morajo biti pred začetkom zdravljenja HBsAg-negativni.

Kot standard preprečevanja ponovne okužbe s hepatitisom tipa B pride v poštev sočasna uporaba

ustreznih virostatikov.

Odmerjanje

HBV-DNK-negativni odrasli morajo vsaj en teden po presaditvi jeter dobivati subkutane injekcije zdravila Zutectra na teden ali vsaka dva tedna, glede na najnižje serumske ravni protiteles anti-HBs.

Za zagotavljanje ustrezne ravni protiteles anti-HBs v obdobju prehoda z intravenskega na subkutano odmerjanje je treba pred uvedbo subkutanega zdravljenja z zdravilom Zutectra stabilizirati ustrezno serumsko raven protiteles anti-HBs z intravenskim imunoglobulinom proti hepatitisu tipa B do ravni,

ki je enaka ali večja od 300–500 i.e./l. Pri HBsAg negativnih in HBV–DNK negativnih bolnikih je treba ohranjati serumske ravni protiteles > 100 i.e./l.

Odmerek se lahko določi za vsakega bolnika posebej in prilagodi s 500 i.e. na največ 1000 i.e. (v izjemnih primerih do 1500 i.e.) subkutanih injekcij na teden ali vsaka dva tedna, glede na serumske koncentracije protiteles anti-HBs in po presoji lečečega zdravnika. Vzdrževati je treba ravni protiteles

> 100 i.e./l.

Pri bolnikih je treba redno spremljati serumske ravni protiteles proti HBs. Serumske ravni protiteles anti-HBs je treba vsaj pol leta meriti najmanj vsake 2 do 4 tedne po presoji lečečega zdravnika.

Pediatrična populacija

Ustrezne indikacije za uporabo zdravila Zutectra pri otrocih, starih manj kot 18 let, ni.

Način uporabe

Samo za subkutano uporabo.

Previdnostni ukrepi, potrebni pred ravnanjem z zdravilom ali dajanjem zdravila

Injiciranje zdravila s strani bolnika ali negovalnega osebja ob zdravljenju na domu zahteva usposabljanje, ki naj ga vodi zdravnik z izkušnjami pri vodenju bolnikov, ki se zdravijo doma. Bolnik ali negovalno osebje bo poučeno o tehnikah injiciranja, vodenju dnevnika zdravljenja in ukrepih v primeru hudih neželenih učinkov. Potrebno je ustrezno obdobje nadzora s stabilnimi najnižjimi serumskimi ravnmi anti-HBs > 100 i.e./l in fiksna odmerna shema: natančno je treba upoštevati načrt spremljanja ravni protiteles anti-HBs pri bolnikih (glejte zgoraj). Poleg tega se mora za zagotovitev najnižje serumske ravni anti-HBs > 100 i.e./l po podaljšanih razdobjih med posameznimi kontrolami bolnik oziroma negovalno osebje držati tehnike injiciranja in odmerne sheme.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1, ali na humane imunoglobuline. Zlasti v zelo redkih primerih pomanjkanja IgA, ko bolnik protitelesa proti IgA.

Zdravila Zutectra se ne sme dajati intravaskularno.

Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila. To priporočilo velja tudi za dokumentiranje v dnevniku zdravljenja ob samoinjiciranju zdravila pri zdravljenju na domu.

Zaradi tveganja za pojav šoka zagotovite, da zdravilo Zutectra ne bo dano v krvno žilo. Če je prejemnik zdravila nosilec HBsAg, od dajanja tega zdravila ne bo nobene koristi. O učinkovitosti zdravila pri postekspozicijski profilaksi ni podatkov.

Preobčutljivost

Prave preobčutljivostne reakcije so redke.

Zdravilo Zutectra vsebuje majhno količino IgA (glejte poglavje 2). Pri osebah s primanjkljajem IgA po dajanju sestavin krvi, ki vsebujejo IgA, lahko pride do razvoja protiteles proti IgA in do anafilaktične reakcije. Zdravnik mora zato pretehtati korist zdravljenja z zdravilom Zutectra v primerjavi z možnim tveganjem za pojav preobčutljivostnih reakcij.

V redkih primerih lahko humani imunoglobulin proti hepatitisu tipa B povzroči padec krvnega tlaka z anafilaktično reakcijo, in sicer celo pri bolnikih, ki so predhodno zdravljenje s humanimi imunoglobulini dobro prenašali.

Morebitnim zapletom se je pogosto mogoče izogniti z zagotavljanjem, da:

• da bolniki niso preobčutljivi na normalni humani imunoglobulin; na začetku naj se zdravilo

  injicira počasi;

• skrbnega spremljanja bolnikov, če bi se pojavili kakršni koli simptomi med injiciranjem. Zlasti bolnike, ki še niso prejemali normalnega humanega imunoglobulina, bolnike, ki so prešli z alternativnega zdravila ali če je od prejšnjega injiciranja preteklo dalj časa, je treba spremljati med prvim injiciranjem in v prvi uri po prvem injiciranju, da se odkrijejo morebitni neželeni znaki. Vse druge bolnike je treba opazovati najmanj 20 minut po dajanju zdravila.

Ob sumu na reakcije alergijskega ali anafilaktičnega tipa je treba injiciranje takoj prekiniti. V primeru

pojava šoka je treba uvesti standardno zdravljenje šoka. Vpliv na serološko testiranje

Po injiciranju imunoglobulinov lahko prehodno zvišanje različnih pasivno prenesenih protiteles v bolnikovi krvi vodi v zavajajoče pozitivne rezultate serološkega testiranja.

Pasivni prenos protiteles na eritrocitne antigene, npr. A, B, D, lahko ovira nekatere serološke teste na

protitelesa proti rdečim krvnim celicam, na primer antiglobulinski test (Coombsov test).

Prenosljivi povzročitelji bolezni

Standardni ukrepi za preprečevanje okužb zaradi uporabe zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, vključujejo izbiro darovalcev, presejanje posameznih odvzetih enot in združene plazme za specifične označevalce okužbe ter vključevanje učinkovitih proizvodnih stopenj za inaktivacijo/odstranitev virusov. Kljub temu pri uporabi zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, ni možno popolnoma izključiti možnosti prenosa povzročiteljev nalezljivih bolezni. To velja tudi za neznane ali pojavljajoče se viruse in druge povzročitelje bolezni.

Ukrepi, ki se izvajajo, štejejo za učinkovite proti virusom z ovojnico, kot so virus humane imunske pomanjkljivosti (HIV), virus hepatitisa B (HBV) in virus hepatitisa C (HCV), ter proti virusu hepatitisa A, ki je brez ovojnice (HAV). Ukrepi, ki se izvajajo, so morda manj učinkoviti proti virusom brez ovojnice, kot je parvovirus B19.

Obstajajo opogumljajoče klinične izkušnje o neprenašanju virusa hepatitisa tipa A ali parvovirusa B19 z imunoglobulini in domnevajo, da vsebnost protiteles predstavlja pomemben doprinos k virološki varnosti.

Cepiva, pripravljena iz živih oslabljenih virusov

Dajanje imunoglobulinov lahko vpliva na razvoj imunskega odgovora na živa atenuirana virusna cepiva, kot so cepivo proti rdečkam, mumpsu, ošpicam in noricam (varicella), v obdobju 3 mesecev. Po dajanju tega zdravila morajo pred cepljenjem z živimi atenuiranimi virusnimi cepivi preteči vsaj 3 meseci.

Humani imunoglobulin proti hepatitisu tipa B je treba aplicirati od tri do štiri tedne po cepljenju s takšnim živim atenuiranim cepivom; če je dajanje humanega imunoglobulina proti hepatitisu tipa B nujno v obdobju od treh do štirih tednov po cepljenju, je treba tri mesece po dajanju humanega imunoglobulina proti hepatitisu tipa B cepljenje ponoviti.

Nosečnost

Varnosti uporabe zdravila v nosečnosti v nadzorovanih kliničnih preskušanjih na ljudeh niso raziskali, zato ga je treba pri nosečnicah uporabljati previdno. Klinične izkušnje z imunoglobulini nakazujejo, da ni pričakovati škodljivih vplivov na potek nosečnosti, na plod in na novorojenčka.

Dojenje

Varnosti tega zdravila za uporabo med dojenjem niso dokazali v kontroliranih kliničnih preskušanjih,

zato ga je treba doječim materam dajati previdno. Plodnost

Študij plodnosti niso izvedli (glejte poglavje 5.3).

Imunoglobulin proti hepatitisu tipa B nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in

upravljanja strojev.

Povzetek varnostnega profila

Večina neželenih učinkov je bilo blage do zmerne narave. V posameznih primerih lahko normalni

humani imunoglobulini povzročijo anafilaktični šok. Neželeni učinki v obliki preglednice

Po 4,810 subkutanih uporabah zdravila Zutectra med štirimi zaključenimi kliničnimi preskušanji in 1,006 uporabah v neinterventnih študijah o varnosti zdravila po pridobitvi dovoljenja za promet (PASS-post marketing safety study), so poročali o naslednjih neželenih učinkih.

Neželeni učinki, o katerih so poročali v teh štirih preskušanjih, so glede na organski sistem in pogostnost povzeti ter razporejeni po MedDRA klasifikaciji. Pogostnost v povezavi s posameznim injiciranjem je bila ovrednotena po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do

< 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000); neznani (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). Znotraj vsake skupine pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Neželeni učinki, ki so jih opazili pri drugih zdravilih s humanimi imunoglobulini

Z normalnimi imunoglobulini se priložnostno lahko pojavijo neželeni učinki, kot so mrzlica, glavobol, zvišana telesna temperatura, bruhanje, alergijske reakcije, slabost, bolečine v sklepih, nizek krvni tlak in zmerna bolečina v križu.

Redko humani normalni imunoglobulini lahko izzovejo nenaden padec krvnega tlaka in v izoliranih primerih anafilaktični šok, in to celo v primerih, ko pri predhodnem dajanju zdravila bolnik ni pokazal preobčutljivosti.

Reakcije na mestu injiciranja

Oteklina, občutljivost, rdečina, zatrdlina, lokalna vročica, srbenje, modrice in izpuščaj. Za informacije o varnosti glede prenosljivih povzročiteljev bolezni glejte poglavje 4.4. Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Posledice prevelikega odmerjanja niso znane.