Uporaba pri odraslih:

• pri vseh oblikah hiperurikemije, ki jih ni mogoče nadzirati s prehrano, vključno s sekundarno hiperurikemijo različnega izvora in kliničnimi zapleti stanj hiperurikemije, predvsem manifestnim protinom, pri uratni nefropatiji ter za raztapljanje in preprečevanje kamnov sečne kisline,

• nadzor ponavljajočih se mešanih kalcijevih oksalatnih kamnov ob hkratni hiperurikemiji, kjer ukrepi z vnosom tekočin, prehranski in podobni ukrepi niso bili uspešni.

  Uporaba pri otrocih:

• sekundarna hiperurikemija različnega izvora,

• uratna nefropatija med zdravljenjem levkemije,

• dedne bolezni pomanjkanja encimov, Lesch-Nyhanov sindrom (delno ali popolno pomanjkanje hipoksantin/gvanin fosforiboziltransferaze) in pomanjkanje adenin fosforiboziltransferaze.

Odmerjanje

Odrasli

Alopurinol je treba uvesti v nizkem odmerku, npr. 100 mg/dan, da se zmanjša tveganje za neželene učinke, odmerek pa se sme zvišati le, če je odziv serumskih uratov nezadovoljiv. Posebna pozornost je potrebna, če je delovanje ledvic slabo (glejte poglavje 4.2 ‘Odmerjanje pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic’ in poglavje 4.4).

Priporočen je naslednji režim odmerjanja: 2 do 10 mg/kg telesne mase na dan ali

• 100 do 200 mg na dan pri blagih obolenjih,

• 300 do 600 mg na dan pri srednje težkih obolenjih,

• 700 do 900 mg na dan pri resnih obolenjih.

Pediatrična populacija

Priporočeni odmerek alopurinola je 10 – 20 mg/kg telesne mase na dan do najvišjega odmerka 400 mg na dan v 3 deljenih odmerkih. Uporaba pri otrocih je indicirana le v redkih primerih pri rakavih boleznih, predvsem pri levkemiji, in nekaterih encimskih motnjah, kot je Lesch-Nyhanov sindrom.

Starejši bolniki

Ni posebnih priporočil glede odmerjanja. Uporabi naj se najmanjši odmerek, ki povzroči zadovoljivo zmanjšanje količine urata. Za priporočila glede odmerjanja glejte poglavje 4.2 Odmerjanje pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic (glejte tudi poglavje 4.4).

Odmerjanje pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic

Alopurinol in njegovi presnovki se izločajo preko ledvic, zato lahko okvara ledvične funkcije povzroči zadrževanje zdravilne učinkovine in/ali njenih presnovkov, kar lahko vodi do podaljšanja njihovih razpolovnih časov. Naslednja preglednica lahko služi kot vodilo za prilagoditev odmerkov pri okvarjeni ledvični funkciji:

Pri bolnikih z okvarjeno ledvično funkcijo je potrebno resno pretehtati možnost začetnega zdravljenja v najvišjem odmerku 100 mg/dan, ki ga povišamo samo v primeru nezadovoljive stopnje odziva v serumu in/ali urinu.

Pri resni ledvični insuficienci je lahko priporočeni odmerek manj kot 100 mg/dan ali enkratni odmerek 100 mg v odmernih intervalih, daljših od enega dne.

Če je na voljo spremljanje plazemske koncentracije oksipurinola, naj bo priporočeni odmerek prilagojen tako, da se vzdržuje raven plazemskega oksipurinola pod vrednostjo 100 µmol/l (15,2 µg/ml).

Odmerjanje pri hemodializi

S hemodializo se alopurinol in njegovi presnovki odstranijo. Če je hemodializa potrebna dva- do trikrat na teden, je potrebno pretehtati možnost uporabe drugačnega režima odmerjanja, tj. v odmerku 300 - 400 mg alopurinola takoj po vsaki hemodializi brez vmesnih odmerkov zdravila.

Odmerjanje pri bolnikih z boleznimi jeter

Pri bolnikih z boleznimi jeter je priporočljivo uporabiti manjše odmerke zdravila. Na začetku zdravljenja so priporočene redne preiskave jetrne funkcije.

Zdravljenje stanj s povečanim nastajanjem sečne kisline, kot sta neoplazija in Lesch-Nyhanov sindrom Obstoječo hiperurikemijo in/ali hiperurikozurijo je priporočljivo uravnati z alopurinolom še pred pričetkom citotoksičnega zdravljenja. Pomembno je, da zagotovimo ustrezno hidracijo in s tem optimalno diurezo ter poskušamo doseči alkalnost urina, zato da povečamo topnost urata oz. sečne kisline v urinu. Odmerek alopurinola naj bo v nižjem območju.

V primeru okvare ledvične funkcije zaradi uratne nefropatije ali drugega bolezenskega pojava upoštevajte nasvete v poglavju 4.2 ‘Odmerjanje pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic’.

Taki ukrepi lahko zmanjšajo tveganje za odlaganje ksantina in/ali oksipurinola, ki vodi v zaplet kliničnega stanja (glejte poglavji 4.8).

Odmerjanje v primeru kožnih reakcij

Zdravljenje z alopurinolom je potrebno v primeru pojava kožnih reakcij nemudoma prekiniti.

Po okrevanju po blagih reakcijah lahko po temeljitem pretehtanju tveganja ponovno pričnemo z zdravljenjem z alopurinolom v nizkem odmerku (npr. 50 mg/dan).

Po tem lahko odmerek postopoma povečamo, hkrati pa bolnike spremljamo glede pojava kožnih reakcij in drugih možnih neželenih učinkov. Če se enaka reakcija ponovi, moramo zdravljenje z alopurinolom trajno prekiniti, saj bi lahko prišlo do pojava resnejših preobčutljivostnih reakcij (glejte poglavje 4.8).

Nasvet o spremljanju

Odmerki naj bodo prilagojeni spremljanju koncentracij urata v serumu in ravni urata oz. sečne kisline v urinu v primernih intervalih.

Način uporabe

Za peroralno uporabo.

Alopurinol lahko jemljemo peroralno enkrat na dan. Zdravilo je priporočeno vzeti po obroku za povečanje sprejemljivosti za prebavila. Če dnevni odmerek presega 300 mg in se pojavi intoleranca za prebavila, lahko uporabimo deljen režim odmerjanja.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

V primeru kožnega izpuščaja ali drugih simptomov preobčutljivostne reakcije moramo nemudoma prekiniti zdravljenje z zdravilom Alopurinol Belupo (glejte poglavje 4.8).

Sočasni uporabi alopurinola s 6-merkaptopurinom ali azatioprinom se je treba izogibati, saj so poročali o primerih s smrtnim izidom (glejte poglavje 4.5).

Preobčutljivostni sindrom, SJS in TEN

Preobčutljivostne reakcije na zdravilo Alopurinol Belupo se lahko kažejo na različne načine, vključno z makulopapularnim eksantemom, preobčutljivostnim sindromom (znanim tudi kot DRESS) in Stevens-Johnsonovim sindromom/toksično epidermalno nekrolizo (SJS/TEN). Te reakcije so klinične diagnoze, njihove klinične oblike pa predstavljajo temelj za sprejemanje odločitev. Če kadarkoli med zdravljenjem pride do pojava takih reakcij, je treba z dajanjem zdravila Alopurinol Belupo takoj prenehati. Bolnikov s preobčutljivostnim sindromom in SJS/TEN ne smemo ponovno izpostaviti zdravilu. Za obvladovanje preobčutljivostnih kožnih reakcij lahko uporabimo kortikosteroide.

Alel HLA-B*5801

Dokazali so, da je alel HLA-B*5801 povezan s tveganjem za pojav preobčutljivostnega sindroma in SJS/TEN zaradi jemanja alopurinola. Pogostnost pojavljanja alela HLA-B*5801 se med posameznimi etničnimi populacijami precej razlikuje: do 20 % pri Han Kitajcih, 8-15 % pri Tajcih, približno 12 % pri Korejcih in 1-2 % pri osebah japonskega ali evropskega izvora. Uporaba genske tipizacije kot presejalnega orodja za sprejemanje odločitev glede zdravljenja z alopurinolom se ni uveljavila. Pred začetkom zdravljenja z alopurinolom je treba razmisliti o presejanju za HLA-B*5801 pri bolnikih iz podpopulacij, za katere je znano, da je v njih velika razširjenost tega alela. Kronična bolezen ledvic lahko dodatno zviša tveganje pri teh bolnikih. Če določanje genotipa za HLA-B*5801 ni na voljo, je treba pri

bolnikih Han kitajskega, tajskega ali korejskega izvora pred začetkom zdravljenja skrbno oceniti koristi zdravljenja in potrditi, da odtehtajo morebitna višja tveganja. Pri drugih populacijah bolnikov uporaba določanja genotipa ni bila potrjena. V primeru, da je bolnik znan nosilec alela HLA-B*5801 (še posebej tisti, ki so Han kitajskega, tajskega ali korejskega izvora), alopurinola ni dovoljeno uvesti, razen če ni na voljo drugih smiselnih možnosti zdravljenja in velja, da so koristi večje od tveganj. Potrebna je posebna pozornost glede pojavljanja znakov preobčutljivostnega sindroma ali SJS/TEN, bolnike pa je treba seznaniti s tem, da je ob prvem pojavu simptomov treba z zdravljenjem takoj prenehati. SJS/TEN se lahko pojavi tudi pri bolnikih, za katere je bilo ugotovljeno, da so negativni za HLA-B*5801, ne glede na njihov etnični izvor.

Akutni napadi protina

Z zdravljenjem z alopurinolom lahko pričnemo šele tedaj, ko akutni napad protina izzveni, saj bi lahko v nasprotnem primeru sprožili nov napad.

Na začetku zdravljenja z zdravilom Alopurinol Belupo lahko pride do akutnega napada protina, podobno kot pri urikozurikih. V takšnih primerih je priporočljivo uvesti preventivno zdravljenje s primernim nesteroidnim protivnetnim zdravilom ali kolhicinom, ki naj traja vsaj en mesec. Za podrobnosti glede primernega odmerjanja ter opozorila in previdnostne ukrepe se obrnite na strokovno literaturo.

Če se akutni napad pojavi pri bolniku, ki prejema alopurinol, nadaljujemo z zdravljenjem v enakem odmerku in zdravimo akutni napad s primernim protivnetnim zdravilom.

Okvara jeter in ledvic

Pri bolnikih z okvaro jeter ali ledvic je potrebno uporabiti zmanjšan odmerek. Bolniki, ki se zdravijo za hipertenzijo ali srčno insuficienco z na primer diuretiki ali zaviralci ACE, imajo lahko sočasno zmanjšano delovanje ledvic in je zato pri njih potrebna previdnost pri uporabi alopurinola.

Kronična okvara ledvic

Pri bolnikih s kronično okvaro ledvic, ki sočasno uporabljajo diuretike, posebej tiazide, je povečano tveganje za pojav preobčutljivostnih reakcij, vključno s pojavom SJS/TEN povezanim z alopurinolom. Bolnike je treba skrbno spremljati in odmerek alopurinola po možnosti prilagoditi, če se ugotovi zmanjšano delovanje ledvic (glejte poglavje 4.8).

Bolezni ščitnice

V dolgotrajnem odprtem podaljšku študije so pri bolnikih, dolgotrajno zdravljenih z alopurinolom (5.8%), opazili zvišane vrednosti TSH (>5,5 µ i.e./ml). Pri uporabi alopurinola pri bolnikih s spremenjenim delovanjem ščitnice je potrebna previdnost.

Asimptomatska hiperurikemija

Alopurinol običajno ni indiciran za zdravljenje asimptomatske hiperurikemije kot take. Stanje lahko

popravimo s spremembo vnosa tekočin in hrane skupaj z obvladovanjem osnovnega vzroka.

Odlaganje ksantina

V redkih primerih lahko absolutna koncentracija ksantina v urinu pri bolnikih z zelo povišano stopnjo nastajanja sečne kisline (npr. maligna bolezen in njeno zdravljenje, Lesch-Nyhanov sindrom) naraste toliko, da se pojavi odlaganje v sečilih. Tveganje lahko zmanjšamo s primerno hidracijo, da dosežemo optimalno dilucijo urina.

Zagozditev uratnih ledvičnih kamnov

Ustrezno zdravljenje z alopurinolom vodi do raztapljanja velikih uratnih ledvičnih kamnov v ledvični kotanji, zato obstaja majhna možnost zagozditve v sečevodu.

Pri zdravljenju protina in uratnih ledvičnih kamnov naj bo tvorba urina vsaj 2 litra na dan, pH urina pa naj bo v območju 6,4 – 6,8.

Laktozna intoleranca

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo

glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

6-merkaptopurin in azatioprin: Azatioprin se presnovi do 6-merkaptopurina, ki ga inaktivira ksantinska oksidaza. Pri sočasnem jemanju alopurinola, ki je zaviralec kasantin oksidaze, in 6-merkaptopurina ali azatioprina, bo zaviranje ksantinske oksidaze podaljšalo njuno delovanje. Serumske koncentracije 6-merkaptopurina ali azatioprina lahko dosežejo toksične ravni ter posledično življenjsko nevarno pancitopenijo in mielosupresijo, kadar se ti zdravili dajeta sočasno z alopurinolom. Zato se je treba izogibati sočasni uporabi alopurinola s 6-merkaptopurinom ali azatioprinom. Če se ugotovi, da je sočasna uporaba s 6-merkaptopurinom ali azatioprinom klinično potrebna, je treba odmerek zmanjšati na eno četrtino (25 %) običajnega odmerka 6-merkaptopurina ali azatioprina in poskrbeti za pogosto hematološko spremljanje (glejte poglavje 4.4).

Bolnikom je treba svetovati, naj poročajo o kakršnih koli znakih ali simptomih supresije kostnega mozga (nepojasnjenih modricah ali krvavitvah, bolečem grlu, zvišani telesni temperaturi).

Vidarabin (adenin arabinozid): Pri sočasnem zdravljenju z alopurinolom in vidarabinom se razpolovni čas izločanja vidarabina podaljša, zaradi česar se lahko pojavijo toksični učinki in je zato potrebna posebna previdnost.

Salicilati in urikozuriki: Glavni metabolit alopurinola, oksipurinol, je terapevtsko aktiven in se izloča preko ledvic podobno kot sečna kislina. Urikozuriki, kakršen je probenecid, ali veliki odmerki salicilatov lahko pospešijo izločanje oksipurinola in posledično znižajo terapevtsko aktivnost alopurinola. Pomen te interakcije določamo posamično pri vsakem primeru.

Klorpropamid: Sočasna uporaba alopurinola in klorpropamida ob slabi ledvični funkciji lahko podaljša hipoglikemični učinek klorpropamida, saj lahko alopurinol in klorpropamid tekmujeta za izločanje v ledvičnih tubulih.

Kumarinski antikoagulanti: Redko so poročali o primerih povečanega učinka varfarina in drugih kumarinskih antikoagulantov, ki so jih uporabljali sočasno z alopurinolom. Vse bolnike, ki prejemajo antikoagulante, moramo zato skrbno spremljati.

Fenitoin: Alopurinol lahko inhibira oksidacijo fenitoina v jetrih, vendar klinični pomen te interakcije še ni dokazan.

Teofilin: Poročali so o inhibiciji metabolizma teofilina. Mehanizem interakcije lahko razložimo s tem, da je v biotransformacijo teofilina pri ljudeh vključena ksantinska oksidaza. Pri bolnikih, ki začenjajo zdravljenje z alopurinolom ali z višjimi odmerki alopurinola, je potrebno spremljati raven teofilina.

Ampicilin/amoksicilin: Pri bolnikih, ki so hkrati prejemali alopurinol in amoksicilin ali ampicilin, se je izpuščaj pojavljal pogosteje kot pri bolnikih, ki niso prejemali obeh zdravil. Vzroka za ta pojav ni bilo mogoče ugotoviti. Kljub temu bolnikom, ki jemljejo alopurinol, priporočamo uporabo drugega zdravila namesto ampicilina ali amoksicilina, kadar je to mogoče.

Ciklofosfamid, doksorubicin, bleomicin, prokarbazin, mekloretamin: Med hkratno uporabo alopurinola in cikofosfamida ter drugih citotoksičnih učinkovin so med bolniki z rakavimi boleznimi (razen levkemij) poročali o povečani supresiji kostnega mozga. V nadzorovani študiji zdravljenje z alopurinolom ni povzročilo povečanja toksičnih učinkov citotoksičnih učinkovin pri bolnikih, ki so jemali ciklofosfamid, doksorubicin, bleomicin, prokarbazin in/ali mekloretamin.

Ciklosporin: Poročila kažejo, da se lahko plazemska koncentracija ciklosporina med sočasnim zdravljenjem z alopurinolom poveča. V primeru sočasne uporabe zdravil je treba upoštevati možnost povečane toksičnosti ciklosporina.

Didanozin: Pri sočasni uporabi alopurinola (v odmerku 300 mg na dan) in didanozina pri zdravih prostovoljcih in bolnikih, okuženih s HIV, so se vrednosti Cmax in AUC didanozina približno podvojile, vendar to ni imelo vpliva na končni razpolovni čas didanozina. Sočasna uporaba teh zdravil ni priporočljiva.

V primeru, da je sočasna uporaba zdravil neizogibna, je treba bolnike pozorno spremljati in razmisliti o zmanjšanju odmerka didanozina.

Diuretiki: Poročali so o interakciji med alopurinolom in furosemidom, ki povzroči povišane koncentracije urata v serumu in oksipurinola v plazmi.

Pri sočasnem jemanju alopurinola in diuretikov, zlasti tiazidnih, so poročali o povečanem tveganju za preobčutljivost, predvsem pri bolnikih z okvaro ledvic.

Zaviralci encima angiotenzinska konvertaza (ACE): Poročali so o povečanem tveganju za preobčutljivost pri sočasni uporabi alopurinola in zaviralcev ACE, še posebej pri okvari ledvic. Sočasna uporaba lahko vodi do povečanega tveganja za levkopenijo, predvsem pri bolnikih z okvarjeno ledvično funkcijo. Pri sočasni uporabi alopurinola in kaptoprila je možno povečano tveganje za kožne reakcije, predvsem pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo.

Citostatiki: Pri dajanju alopurinola in citostatikov (npr. ciklofosfamid, doksorubicin, bleomicin, prokarbazin, alkilni halogenidi) pogosteje prihaja do krvnih diskrazij kot pri samostojnem dajanju teh učinkovin.

Zato je treba redno spremljati krvno sliko.

Aluminijev hidroksid: Ob sočasnem dajanju aluminijevega hidroksida je lahko učinek alopurinola zmanjšan. Med jemanjem teh zdravil mora biti vsaj 3-urni presledek.

Plodnost

Ni dovolj kliničnih podatkov o vplivu alopurinola na plodnost.

Nosečnost

Podatki o uporabi alopurinola pri nosečnicah so omejeni. Ni dovolj dokazov o varnosti alopurinola med nosečnostjo pri ljudeh. Študije na živalih so pokazale nasprotujoče si vplive na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).

Alopurinol se sme v nosecnosti uporabljati le, če ni varnejše alternative in so možne koristi zdravljenja

večje od tveganj za mater in plod.

Dojenje

Alopurinol in njegov presnovek oksipurinol se izločata v materino mleko.

V mleku matere, ki je jemala alopurinol v odmerku 300 mg na dan, so določili koncentraciji 1,4 mg/l alopurinola in 53,7 mg/l oksipurinola. Pri dojenem novorojencu ni bilo ugotovljenih učinkov.

Uporaba alopurinola med dojenjem ni priporočljiva.

Pri bolnikih, ki so jemali alopurinol, so opazili neželene učinke, kot so vrtoglavica, zaspanost in ataksija, zato je potrebno bolnike opozoriti, da morajo biti previdni pred vožnjo, uporabo strojev in udeležbo pri nevarnih aktivnostih, dokler se ne prepričajo, da alopurinol nima neželenega vpliva na njihove zmožnosti.

Povzetek varnostnega profila

Za zdravilo Alopurinol Belupo ni podatkov iz nedavnih kliničnih študij, s katerimi bi lahko podprli razvrstitev neželenih učinkov po pogostnosti. Pojavnost neželenih učinkov se lahko spreminja glede na prejeti odmerek in sočasno jemanje drugih zdravil.

Tabelarični pregled neželenih učinkov

Kategorije pogostnosti neželenih učinkov temeljijo na ocenah, saj za večino neželenih učinkov ni na voljo podatkov, s katerimi bi izračunali incidenco. Neželene učinke v obdobju trženja so ocenili kot redke ali zelo redke. Neželeni učinki so razvrščeni po pogostnosti po naslednjem dogovoru:

zelo pogosti ≥1/10

pogosti ≥1/100 do <1/10 občasni ≥1/1.000 do <1/100 redki ≥1/10.000 do <1/1.000 zelo redki <1/10.000

neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Incidenca neželenih učinkov je višja pri bolnikih z okvarami ledvic in/ali jeter.

Opis izbranih neželenih učinkov

1 Prejeta so bila zelo redka poročila o trombocitopeniji, agranulocitozi in aplastični anemiji, še posebej pri posameznikih z okvarjenim delovanjem ledvic in/ali jeter, kar dodatno potrjuje potrebo po posebni skrbnosti pri tej skupini bolnikov.

2 Zapoznele težave s preobčutljivostjo (znane kot preobčutljivostni sindrom ali DRESS), ki zajamejo več organov in vključujejo povišano telesno temperaturo, kožne izpuščaje, vaskulitis, limfadenopatijo, psevdo limfomom, artralgijo, levkopenijo, eozinofilijo, hepato-splenomegalijo, nenormalne rezultate testov delovanja jeter in sindromom izginjajočih žolčnih vodov (uničenje in izginotje žolčnih vodov v jetrih) in se pojavljajo v različnih kombinacijah. Lahko so prizadeti tudi drugi organi (npr. jetra, pljuča, ledvice, trebušna slinavka, miokard in debelo črevo). Če kadarkoli med zdravljenjem pride do pojava takih reakcij, je treba TAKOJ IN TRAJNO prenehati z dajanjem alopurinola. Študije imunosti se ne smejo izvajati pri bolnikih s preobčutljivostnim sindromom in SJS/TEN. Kortikosteroidi so lahko koristni pri premagovanju preobčutljivostnih kožnih reakcij. V primeru, da je prišlo do pojava generaliziranih preobčutljivostnih reakcij, so bile običajno prisotne motnje v delovanju ledvic in/ali jeter, še zlasti kadar je bil izid smrten.

3 Zelo redko so poročali o angioimunoblastnem T-celičnem limfomu po biopsiji generalizirane limfadenopatije. Zdi se, da je pojav ob prenehanju jemanja alopurinola reverzibilen.

4 V zgodnjih kliničnih študijah so poročali o bruhanju in slabosti. Nadaljnje poročanje kaže, da se lahko temu neželenemu učinku izognemo tako, da svetujemo jemanje alopurinola po jedi.

5 Poročali so o disfunkciji jeter brez očitnih dokazov o generalizirani preobčutljivostni reakciji.

⁶ Najpogostejši neželeni učinek so kožne reakcije, ki se lahko pojavijo kadarkoli v času zdravljenja z zdravilom Alopurinol Belupo. Kožne reakcije se lahko kažejo kot pruritus, makulopapulozni izpuščaj, občasno kot luskasti izpuščaj ali kot purpura in redko kot eksfoliativni izpuščaj, na primer pri Stevens-Johnsonovem sindromu in toksični epidermalni nekrolizi (SJS/TEN). Če se pojavijo te reakcije, je treba zdravljenje z alopurinolom nemudoma prekiniti. Največje tveganje za pojav SJS in TEN ali drugih resnih preobčutljivostnih reakcij je v prvih tednih zdravljenja. Najboljši rezultati pri obvladovanju teh reakcij so bili doseženi z zgodnjo diagnostiko in takojšnjo prekinitvijo zdravljenja s katerimkoli zdravilom, za katerega obstaja sum, da povzroča navedene neželene učinke. Zdravljenje z alopurinolom lahko ponovno uvedemo po okrevanju po blagih reakcijah v nizkem odmerku (npr. 50 mg na dan) in odmerek postopoma zvišujemo (glejte poglavje 4.8 Bolezni imunskega sistema). Če ni mogoče izključiti SJS/TEN ali drugih resnih preobčutljivostnih reakcij, se alopurinola NE sme ponovno uvesti v terapijo, da ne bi prišlo do hudih ali celo reakcij s smrtnim izidom. Klinična diagnoza SJS/TEN ostaja temelj za sprejemanje odločitev. Če se takšne reakcije pojavijo kadarkoli med zdravljenjem, je treba alopurinol takoj in trajno ukiniti.

7 Poročali so o pojavu angioedema z ali brez znakov generalizirane preobčutljivostne reakcije.

⁸ Poročali so o pojavu povišane telesne temperature z ali brez znakov generalizirane preobčutljivostne reakcije na alopurinol (glejte poglavje 4.8 Bolezni imunskega sistema).

9 V zvezi s pojavom zvišanih ravni ščitnično stimulirajočega hormona (TSH) v relevantnih študijah niso poročali o vplivu na ravni prostega T4 ali ravneh TSH, ki bi kazale na subklinični hipotiroidizem.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si

spletna stran: www.jazmp.si

Poročali so o zaužitju do 22,5 g alopurinola brez neželenih učinkov. Pri bolniku, ki je zaužil 20 g alopurinola, so poročali o znakih, ki so vključevali slabost, bruhanje, diarejo in omotico. Bolnik je okreval po standardnih ukrepih za vzdrževanje normalnih telesnih funkcij. Večja absorpcija alopurinola lahko vodi v znatno inhibicijo aktivnosti ksantinske oksidaze, kar pa predvidoma ne povzroča neželenih učinkov, razen učinkov na sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, predvsem s 6-merkaptopurinom in/ali azatioprinom. Pitje dovolj velikih količin tekočine za vzdrževanje zadostne diureze olajša izločanje alopurinola in njegovih metabolitov. Če je potrebno, lahko izvedemo hemodializo.