Bicacel 150 mg filmsko obložene tablete

Zdravilo Bicacel 150 mg je indicirano za samostojno uporabo ali kot dodatek poleg radikalne prostatektomije pri bolnikih z lokalno napredovalim rakom prostate, z visokim tveganjem za napredovanje bolezni (glejte poglavje 5.1).

Odrasli moški, tudi starejši bolniki: odmerek je ena 150-miligramska tableta enkrat na dan, s

hrano ali brez nje, vedno ob istem času (običajno zjutraj ali zvečer). Tablete je treba pogoltniti cele s tekočino.

Zdravilo Bicacel 150 mg je treba jemati neprekinjeno najmanj 2 leti ali do napredovanja bolezni.

Pediatrična populacija:

Bikalutamid je kontraindiciran pri otrocih in mladostnikih.

Okvara ledvic

Pri bolnikih z okvaro ledvic prilagajanje odmerka ni potrebno. Izkušenj z uporabo bikalutamida pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (kreatininski očistek < 30 ml/min) ni.

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago okvaro jeter prilagajanje odmerka ni potrebno. Pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter se zdravilo lahko kopiči (glejte poglavje 4.4.)

Bikalutamid je kontraindiciran pri ženskah in otrocih (glejte poglavje 4.6)..

Bikalutamida ne smejo dobiti bolniki, ki so kdaj imeli preobčutljivostno reakcijo na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1

Sočasna uporaba terfenadina, astemizola ali cisaprida z bikalutamidom je kontraindicirana (glejte poglavje 4.5).

Zdravljenje se mora začeti samo pod neposrednim nadzorom specialista.

Bikalutamid se v veliki meri presnavlja v jetrih. Podatki kažejo, da je pri osebah s hudo okvaro jeter izločanje lahko počasnejše, kar lahko povzroči povečano kopičenje bikalutamida. Zato je treba pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter bikalutamid uporabljati previdno.

Zaradi možnosti sprememb na jetrih je treba razmisliti o možnosti občasnega testiranja jetrne funkcije. Večina sprememb se pričakuje v prvih 6 mesecih zdravljenja z bikalutamidom.

Pri uporabi bikalutamida so redko opazili hude spremembe na jetrih in odpoved jeter, poročali so pa tudi o smrtnih izidih (glejte poglavje 4.8). Če so spremembe hude, je treba zdravljenje z bikalutamidom prekiniti.

Pri bolnikih, pri katerih se pojavi objektivno napredovanje bolezni skupaj s povišano koncentracijo PSA, je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja z bikalutamidom.

Izkazalo se je, da bikalutamid zavira delovanje citokroma P450 (CYP 3A4), zato je pri sočasni uporabi z zdravili, ki jih presnavlja predvsem encim CYP 3A4, potrebna previdnost (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, dedno obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.

Študije in vitro so pokazale, da je R-bikalutamid zaviralec encima CYP 3A4, z manjšim

zaviralnim učinkom na aktivnost encimov CYP 2C9, 2C19 in 2D6.

Čeprav v kliničnih študijah, v katerih so uporabili antipirin kot označevalec aktivnosti citokroma P450 (CYP), niso pokazali potenciala za interakcije z bikalutamidom. Povprečna izpostavljenost midazolamu (AUC) se je po 28-dnevni sočasni uporabi z bikalutamidom povečala za do 80 %. Pri zdravilih z ozkim terapevtskim indeksom je takšno povečanje lahko pomembno. Zato je sočasna uporaba terfenadina, astemizola in cisaprida kontraindicirana (glejte poglavje 4.3), pri sočasni uporabi bikalutamida s spojinami, kot so ciklosporin in blokatorji kalcijevih kanalčkov, pa je potrebna previdnost. Pri teh zdravilih bo morda treba zmanjšati odmerek, zlasti če obstajajo dokazi za okrepljene neželene učinke teh zdravil. Pri ciklosporinu je po začetku ali koncu zdravljenja z bikalutamidom priporočljivo spremljati koncentracije v plazmi in klinično stanje bolnika.

Pri predpisovanju bikalutamida z drugimi zdravili, ki lahko zavirajo oksidacijo, npr. s cimetidinom in ketokonazolom, je treba biti previden. Koncentracija bikalutamida v plazmi se lahko teoretično zviša, kar lahko povzroči povečanje stopnje neželenih učinkov.

Študije in vitro so pokazale, da bikalutamid lahko odstrani kumarinski antikoagulant varfarin z njegovega mesta za vezavo na beljakovine. Zato je priporočljivo pozorno spremljati protrombinski čas, če se zdravljenje z bikalutamidom začne pri bolnikih, ki že prejemajo kumarinske antikoagulante.

Bikalutamid je kontraindiciran pri ženskah in se ga ne sme dajati nosečnicam ali ženskam, ki

dojijo.

Ni verjetno, da bo bikalutamid pri bolnikih zmanjšal sposobnost za vožnjo ali upravljanje s stroji. Vendar je treba opozoriti, da se lahko občasno pojavi zaspanost. Vsi bolniki, pri katerih se pojavi zaspanost, morajo biti previdni.

V tem poglavju so neželeni učinki razvrščeni na naslednji način: Zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000); neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

a Navedeno kot neželeni učinek zdravila po pregledu podatkov v obdobju trženja zdravila. Pogostnost je bila določena na podlagi incidence poročanih neželenih dogodkov intersticijske pljučnice v randomiziranem obdobju zdravljenja zgodnjega raka prostate v študiji z odmerkom 150 mg.

b Jetrne spremembe so redko hude in so bile pogosto prehodne; minile ali izboljšale so se med nadaljevanjem zdravljenja ali po njegovi prekinitvi.

C Navedeno kot neželeni učinek zdravila po pregledu podatkov v obdobju trženja zdravila. Pogostnost je bila določena na podlagi incidence poročanih neželenih dogodkov jetrne odpovedi pri bolnikih, ki so prejemali zdravilo v odprti skupini, ki je prejemala bikalutamid v študiji z odmerkom 150 mg.

d Zaradi dogovora o imenovanju v študijah zgodnjega raka prostate, je neželeni dogodek »suha koža« imenovan »izpuščaj«, skladno s standardom COSTART. Za odmerek 150 mg bikalutamida torej ni mogoče določiti ločenega deskriptorja pogostnosti, vendar so domnevali, da je pogostnost enaka kot pri odmerku 50 mg.

e Pri večini bolnikov, ki prejemajo 150 mg bikalutamida kot samostojno terapijo, se pojavita ginekomastija in/ali bolečine v dojkah. V študijah so bili ti simptomi hudi pri največ 5 % bolnikov. Ginekomastija morda ne bo izginila spontano po prekinitvi zdravljenja, še zlasti po dolgotrajnem zdravljenju.

Opomba: Kombinirano zdravljenje z bikalutamid 50 mg in analogom LHRH je bilo povezano

s pojavom srčnega popuščanja in miokardnega infarkta.

Izkušenj s prevelikim odmerjanjem pri človeku ni. Specifičnega antidota ni; zdravljenje naj bo simptomatsko. Dializa morda ne bo učinkovita, saj se bikalutamid v veliki meri veže na beljakovine in se ne izloča nespremenjen z urinom. Indicirana je splošna podporna nega, vključno s pogostim spremljanjem vitalnih znakov.