Vasilip 80 mg filmsko obložene tablete

Hiperholesterolemija

Zdravljenje primarne hiperholesterolemije ali mešane dislipidemije, kot dodatek k dieti, kadar zgolj z dieto in drugimi nefarmakološkimi ukrepi (npr. s telesno vadbo, zmanjšanjem telesne mase) ne dosežemo zadovoljivega učinka.

Zdravljenje homozigotne družinske hiperholesterolemije, kot dodatek k dieti in drugim ukrepom za zmanjševanje količine lipidov (npr. pri LDL-aferezi) ali če takšni ukrepi niso ustrezni.

Preprečevanje srčno-žilnih bolezni

Zmanjševanje umrljivosti in obolevnosti za srčno-žilnimi boleznimi pri bolnikih s klinično izraženo aterosklerozno srčno-žilno boleznijo ali sladkorno boleznijo z normalno ali povečano količino holesterola, kot dodatek k ukrepom za zmanjševanje možnosti nastanka srčno-žilne bolezni zaradi drugih dejavnikov tveganja in kot dodatek pri drugih oblikah zdravljenja srčno-žilnih bolezni (glejte poglavje 5.1).

Priporočeni dnevni odmerek je od 5 mg do 80 mg v enem, večernem odmerku. Če je potrebno, odmerek prilagodimo vendar ne prej kot po štirih tednih zdravljenja. Največji dnevni odmerek je 80 mg. Priporočamo ga le bolnikom s hudo hiperholesterolemijo in velikim tveganjem za nastanek srčno-žilnih zapletov.

Hiperholesterolemija

Bolniku je treba predpisati standardno dieto za zmanjševanje količine holesterola, ki se je mora držati med zdravljenjem s simvastatinom. Običajni začetni odmerek je od 10 mg do 20 mg na dan v enem, večernem odmerku. Pri bolnikih, pri katerih je potrebno znatno zmanjšanje količine holesterola LDL (za več kot 45 %), lahko začnemo z 20 mg do 40 mg na dan v enem, večernem odmerku. Po potrebi lahko odmerek prilagodimo, kot je opisano zgoraj.

Homozigotna družinska hiperholesterolemija

Na podlagi rezultatov nadzorovane klinične študije je priporočeni dnevni odmerek 40 mg v enem, večernem odmerku ali 80 mg na dan v treh dnevnih odmerkih: 20 mg zjutraj, 20 mg opoldne in 40 mg zvečer. Pri teh bolnikih je jemanje simvastatina dodaten ukrep poleg drugih ukrepov za zmanjševanje količine lipidov (npr. LDL-afereze), oziroma če drugačno zdravljenje ni na voljo.

Preprečevanje srčno-žilnih bolezni

Običajni dnevni odmerek je od 20 mg do 40 mg v enem, večernem odmerku za bolnike z velikim tveganjem za nastanek koronarne srčne bolezni (KSB) s hiperlipidemijo ali brez nje. Z zdravljenjem lahko začnemo hkrati z dieto in telesno vadbo. Po potrebi lahko odmerek prilagajamo, kot je opisano zgoraj.

Sočasno zdravljenje

Simvastatin je učinkovit sam in v kombinaciji z adsorbenti žolčnih kislin (kot sta holestiramin in holestipol). Odmerke zdravila je treba jemati več kot dve uri pred zaužitjem adsorbenta žolčnih kislin ali pa več kot štiri ure po njem. Pri bolnikih, ki sočasno jemljejo simvastatin ter ciklosporin, danazol, gemfibrozil ali druge fibrate (razen fenofibrata), dnevni odmerek simvastatina ne sme presegati 10 mg. Pri bolnikih, ki sočasno jemljejo simvastatin ter amiodaron ali verapamil, dnevni odmerek simvastatina ne sme presegati 20 mg (glejte poglavji 4.4 in 4.5).

Odmerjanje pri oslabljenem ledvičnem delovanju

Pri bolnikih z zmerno oslabljenim ledvičnim delovanjem odmerkov ni treba spreminjati.

Pri bolnikih z napredovalim oslabljenim ledvičnim delovanjem (kreatininski očistek manj kot 30 ml/min) moramo jemanje odmerkov, večjih od 10 mg na dan, skrbno pretehtati, in če presodimo, da so potrebni, moramo biti pri predpisovanju previdni.

Uporaba pri starejših bolnikih Odmerkov ni treba prilagajati. Uporaba pri otrocih

Varnost in učinkovitost jemanja pri otrocih še nista ugotovljeni, zato otrokom simvastatina ne priporočamo.

• Preobčutljivost za simvastatin ali katerokoli pomožno snov

• Aktivne jetrne bolezni ali nepojasnjene, trajno povečane vrednosti serumskih transaminaz

• Nosečnost in dojenje (glejte poglavje 4.6)

• Sočasno jemanje močnih zaviralcev citokroma P450 3A4 (CYP 3A4): npr. itrakonazola, ketokonazola, zaviralcev proteaze HIV, eritromicina, klaritromicina, telitromicina in nefazodona (glejte poglavje 4.5)

Miopatija in rabdomioliza

Podobno kot preostali zaviralci reduktaze HMG CoA tudi simvastatin občasno povzroča miopatijo, ki se kaže kot mišična bolečina, občutljivost ali šibkost mišic in povečana aktivnost kreatin kinaze na več kot 10-krat večjo vrednost od največje normalne vrednosti. Miopatija se včasih izraža v obliki

rabdomiolize z akutno ledvično odpovedjo zaradi mioglobinurije ali brez nje in v zelo redkih primerih lahko nastopi smrt. Tveganje za nastanek miopatije se poveča pri veliki zaviralni aktivnosti reduktaze HMG CoA v plazmi.

Tako kot pri drugih zaviralcih HMG-CoA reduktaze, je tveganje za miopatijo in rabdomiolizo povezano z odmerkom. Po podatkih iz kliničnih preizkušanj, v katerih se je 41.050 bolnikov zdravilo s simvastatinom, med njimi 24.747 (približno 60 %) vsaj 4 leta, je bila pojavnost miopatije pri odmerku 20 mg na dan približno 0,02 %, pri odmerku 40 mg na dan približno 0,08 %, pri odmerku 80 mg na dan pa približno 0,53 %. V teh preizkušanjih so bolnike skrbno spremljali, nekatera zdravila, ki bi lahko vstopala v interakcije, pa so izključili.

Merjenje kreatin kinaze

Kreatin kinaze ne smemo meriti po naporni telesni vadbi ali če je možen katerikoli drug vzrok povečanja njene aktivnosti, ker bi to otežilo preiskavo. Če so vrednosti kreatin kinaze na začetku zdravljenja močno povečane (večje od petkratne zgornje normalne vrednosti), jo je treba ponovno izmeriti čez pet do sedem dni, da dobimo potrditev rezultatov.

Pred zdravljenjem

Vsakega bolnika, ki se začenja zdraviti s simvastatinom ali mu povečujemo odmerek zdravila, moramo seznaniti s tveganjem za nastanek miopatije in ga opozoriti, naj nemudoma pove za vsako nepojasnjeno mišično bolečino, občutljivost ali šibkost mišic.

Pri bolnikih s predispozicijskimi dejavniki za rabdomiolizo moramo biti posebej previdni. Da lahko določimo referenčne izhodiščne vrednosti, je treba aktivnost kreatin kinaze izmeriti pred začetkom zdravljenja v naslednjih primerih:

• pri starejših bolnikih (več kot 70 let),

• pri ledvični okvari,

• pri nenadzorovanem hipotiroidizmu,

• pri osebni ali družinski anamnezi dednih mišičnih bolezni,

• pri predhodni mišični okvari po jemanju statinov ali fibratov,

• pri zlorabi alkohola.

Pri takih bolnikih moramo pretehtati, kolikšno je tveganje in kolikšna morebitna korist zdravljenja, priporočljivo pa jih je tudi klinično nadzorovati. Če je bolnik že imel miopatijo zaradi fibrata ali statina, moramo biti previdni pri uvajanju drugega zdravila iz iste skupine. Če je količina kreatin kinaze zelo povečana (večja od petkratne zgornje normalne vrednosti), zdravila ne smemo predpisati. Med zdravljenjem

Če se med zdravljenjem s statinom pojavijo mišična bolečina, šibkost ali krči v mišicah, je treba izmeriti aktivnost kreatin kinaze. Če je zelo povečana (večja od petkratne zgornje normalne vrednosti), bolnik pa ni imel večjih telesnih naporov, je treba zdravljenje prekiniti. Če so mišični simptomi hudi in moteči, presodimo, ali naj zdravljenje prekinemo, čeprav so vrednosti kreatin kinaze manjše od petkratne zgornje normalne vrednosti. Če sumimo, da gre za miopatijo, je treba ne glede na vzrok zdravljenje prekiniti.

Če simptomi izginejo in se vrednosti kreatin kinaze normalizirajo, lahko ponovno uvedemo enako zdravilo ali pa zdravilo iz iste skupine v najmanjšem klinično učinkovitem odmerku in ob skrbnem nadzoru.

Zdravljenje s simvastatinom moramo začasno prekiniti nekaj dni pred večjimi načrtovanimi operativnimi posegi ali pri drugih večjih zdravniških posegih ter ob vsaki hujši akutni bolezni. Ukrepi za zmanjšanje tveganja za miopatijo, nastalo zaradi medsebojnega delovanja zdravil (glejte tudi poglavje 4.5)

Tveganje za nastanek miopatije in rabdomiolize se zelo poveča, če bolnik sočasno jemlje simvastatin in močne zaviralce CYP 3A4 (npr. itrakonazol, ketokonazol, eritromicin, klaritromicin, telitromicin, zaviralce proteaze HIV, nefazodon), gemfibrozil, danazol ali ciklosporin (glejte poglavje 4.2).

Tveganje za nastanek miopatije in rabdomiolize se poveča tudi, če bolnik sočasno jemlje druge fibrate ali če sočasno z večjimi odmerki simvastatina jemlje amiodaron ali verapamil (glejte poglavji 4.2 in 4.5). Tveganje se nekoliko poveča tudi pri sočasnem jemanju diltiazema in večjimi odmerki simvastatina (80 mg). Tveganje za miopatijo, vključno z rabdomiolizo, se lahko poveča pri sočasni uporabi fusidne kisline in statinov (glejte poglavje 4.5).

Jemanje simvastatina hkrati z itrakonazolom, ketokonazolom, zaviralci proteaze HIV, eritromicinom, klaritromicinom, telitromicinom in nefazodonom je torej kontraindicirano (glejte poglavji 4.3 in 4.5). Če je zdravljenje z naštetimi zaviralci CYP 3A4 neizogibno, mora bolnik začasno prenehati jemati simvastatin. Previdni moramo biti tudi pri sočasnem jemanju simvastatina in nekaterih drugih šibkejših zaviralcev CYP 3A4: ciklosporina, verapamila in diltiazema (glejte poglavji 4.2 in 4.5). Med jemanjem simvastatina se mora bolnik izogibati pitju grenivkinega soka.

Pri bolnikih, ki sočasno jemljejo ciklosporin, danazol ali gemfibrozil, dnevni odmerek simvastatina ne sme presegati 10 mg. Sočasnemu jemanju simvastatina in gemfibrozila se moramo izogibati, razen če je verjetno, da bo korist večja od tveganja. Koristi in tveganja, ki jih prinaša sočasno zdravljenje s kombinacijo 10 mg simvastatina na dan in drugih fibratov (z izjemo fenofibrata), ciklosporina ali danazola, je treba skrbno pretehtati (glejte poglavji 4.2 in 4.5).

Pri sočasnem predpisovanju fenofibrata in simvastatina moramo biti previdni. Obe zdravili lahko povzročita miopatijo, že če ju jemljemo kot monoterapijo.

Pri predpisovanju fenofibrata ali niacina (v odmerku 1 g na dan ali več) s simvastatinom je potrebna previdnost, saj lahko ti zdravili povzročita miopatijo tudi pri samostojni uporabi.

Izogibati se moramo sočasnemu jemanju simvastatina v odmerkih, večjih od 20 mg na dan, in amiodarona ali verapamila, razen če je verjetno, da bo korist odtehtala tveganje za nastanek miopatije (glejte poglavji 4.2 in 4.5).

Če se kombinacija izkaže za potrebno, je treba bolnike, ki se zdravijo s fusidno kislino in simvastatinom skrbno spremljati (glejte poglavje 4.5). V poštev pride začasna prekinitev zdravljenja s simvastatinom.

Vpliv na jetra

V kliničnih študijah so pri manjšem številu odraslih bolnikov, ki so jemali simvastatin, opazili stalno povečanje aktivnosti serumskih transaminaz (večje od trikratne zgornje normalne vrednosti). Po prekinitvi zdravljenja so se vrednosti običajno počasi spet zmanjšale na vrednosti pred zdravljenjem. Teste o delovanju jeter je priporočljivo narediti pred začetkom zdravljenja, med zdravljenjem pa ponoviti, če nastopijo klinični zapleti. Pri bolnikih, ki jim odmerek simvastatina povečamo na 80 mg na dan, moramo narediti dodaten test pred povečanjem odmerka, tri mesece po povečanju in nato občasno (npr. vsakih šest mesecev) v prvem letu zdravljenja. Posebno pozornost je treba nameniti bolnikom s povečanjem aktivnosti serumskih transaminaz. Pri njih je treba meritve nemudoma ponoviti, nato pa jih opravljati pogosteje kot običajno. Če se aktivnost transaminaz povečuje, še zlasti če doseže trikratno zgornjo normalno vrednost in je stalna, moramo zdravljenje prekiniti.

Zdravilo moramo previdno predpisati bolnikom, ki uživajo večje količine alkohola.

Kot pri drugih lipolitičnih zdravilih so o zmernem (manjšem od trikratne zgornje normalne vrednosti) povečanju aktivnosti serumskih transaminaz poročali tudi pri zdravljenju s simvastatinom. Te spremembe so se pojavile kmalu po začetku zdravljenja s simvastatinom, pogosto so bile prehodnega značaja in asimptomatske, zdravljenja pa ni bilo treba prekiniti.

Intersticijska bolezen pljuč

Med uporabo nekaterih statinov so izjemoma poročali o intersticijski bolezni pljuč, zlasti med dolgotrajnim zdravljenjem (glejte poglavje 4.8). Lahko se pojavijo dispneja, neproduktivni kašelj in poslabšanje splošnega zdravja (utrujenost, izguba telesne mase in zvišana telesna temperatura). Če sumimo, da se je pri bolniku razvila intersticijska bolezen pljuč, je treba zdravljenje s statini prekiniti.

Pomembne informacije o nekaterih sestavinah zdravila

Zdravilo Vasilip vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih. Farmakodinamične interakcije

Interakcije z lipolitičnimi zdravili, ki lahko sama povzročajo miopatijo

Tveganje za nastanek miopatije, vključno z rabdomiolizo, se poveča pri sočasnem jemanju simvastatina in fibratov ali niacina (nikotinske kisline) (v odmerku 1 g na dan ali več). Pri sočasnem jemanju simvastatina in gemfibrozila se koncentracija simvastatina v plazmi poveča (glejte Farmakokinetične interakcije ter poglavji 4.2 in 4.4). Dokazov, da bi tveganje zaradi sočasnega jemanja simvastatina in fenofibrata preseglo vsoto posameznih tveganj obeh zdravil, ni. Za ostale fibrate nimamo ustreznih farmakovigilančnih in farmakokinetičnih podatkov.

Farmakokinetične interakcije

Priporočila za predpisovanje za zdravila, ki vstopajo v interakcije, so zbrana v spodnji preglednici (podrobnosti so navedene v besedilu; glejte tudi poglavja 4.2, 4.3 in 4.4).

Interakcije med zdravili,

povezane s povečanim tveganjem za miopatijo/rabdomiolizo

Vpliv drugih zdravil na simvastatin Interakcije z zaviralci CYP 3A4

Simvastatin je substrat CYP 3A4. Močni zaviralci CYP 3A4 s povečevanjem zaviralne aktivnosti reduktaze HMG-CoA v plazmi med zdravljenjem s simvastatinom povečajo tveganje za nastanek miopatije in rabdomiolize. Ti zaviralci so itrakonazol, ketokonazol, eritromicin, klaritromicin, telitromicin, zaviralci proteaze HIV in nefazodon. Pri sočasnem jemanju itrakonazola in simvastatina se je za več kot desetkrat povečala izpostavljenost simvastatinovi kislini (betahidroksi kislina, aktivni presnovek simvastatina). Telitromicin je povzročil enajstkratno povečanje izpostavljenosti aktivnemu presnovku simvastatina.

Sočasno jemanje simvastatina in itrakonazola, ketokonazola, zaviralcev proteaze HIV, eritromicina, klaritromicina, telitromicina in nefazodona je kontraindicirano. Če je zdravljenje z itrakonazolom, ketokonazolom, eritromicinom, klaritromicinom ali telitromicinom neizogibno, moramo zdravljenje s

simvastatinom za ta čas prekiniti. Previdnost je potrebna tudi pri sočasnem jemanju simvastatina in nekaterih drugih šibkejših zaviralcih CYP 3A4, npr. ciklosporina, verapamila in diltiazema (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Ciklosporin

Tveganje za nastanek miopatije in rabdomiolize se poveča pri sočasnem jemanju simvastatina in ciklosporina, zlasti pri večjih odmerkih simvastatina (glejte poglavji 4.2 in 4.4). Zato pri bolnikih, ki se hkrati zdravijo s ciklosporinom, odmerek simvastatina ne sme presegati 10 mg na dan. Čeprav mehanizem še ni popolnoma pojasnjen, ciklosporin poveča AUC (področje pod krivuljo: koncentracija zdravila v odvisnosti od časa) simvastatinove kisline; domnevno deloma zaradi zaviranja CYP 3A4.

Danazol

Tveganje miopatije/rabdomiolize se poveča pri sočasni uporabi danazola in večjih odmerkov simvastatina (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Gemfibrozil

Gemfibrozil poveča AUC simvastatinove kisline za 1,9-krat; morda zaradi zaviranja glukuronidacije (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Amiodaron in verapamil

Tveganje za nastanek miopatije in rabdomiolize se poveča pri sočasnem jemanju večjih odmerkov simvastatina in amiodarona ali verapamila (glejte poglavje 4.4). V klinični študiji, ki še poteka, o miopatiji poročajo pri 6 % bolnikov, ki so jemali 80 mg simvastatina in amiodaron.

Analiza dostopnih kliničnih preskušanj je pokazala približno 1-odstotno pogostost miopatije pri bolnikih, ki so jemali 40 mg ali 80 mg simvastatina in verapamil. V farmakokinetični študiji se je pri sočasnem jemanju simvastatina in verapamila do 2,3-krat povečala izpostavljenost simvastatinovi kislini; domnevno deloma zaradi zaviranja CYP 3A4. Odmerek simvastatina pri bolnikih, ki hkrati jemljejo amiodaron ali verapamil, zato ne sme presegati 20 mg na dan, razen če pričakujemo, da bo korist večja od povečanega tveganja za nastanek miopatije in rabdomiolize.

Diltiazem

Analiza dostopnih kliničnih preskušanj je pokazala, da je pogostost miopatije pri bolnikih, ki so jemali 80 mg simvastatina in diltiazem, 1-odstotna. Tveganje za nastanek miopatije pri bolnikih, ki so jemali 40 mg simvastatina, se pri sočasnem jemanju diltiazema ni povečalo (glejte poglavje 4.4). V farmakokinetični študiji se je pri sočasnem jemanju diltiazema do 2,7-krat povečala izpostavljenost simvastatinovi kislini; domnevno zaradi zaviranja CYP 3A4. Odmerek simvastatina zato ne sme presegati 40 mg na dan pri bolnikih, ki hkrati jemljejo diltiazem, razen če pričakujemo, da bo korist večja od povečanega tveganja za nastanek miopatije in rabdomiolize.

Fusidna kislina

Tveganje za miopatijo se lahko poveča pri sočasni uporabi fusidne kisline in statinov, vključno s simvastatinom. Pri simvastatinu so poročali o posameznih primerih rabdomiolize. V poštev pride začasna prekinitev zdravljenja s simvastatinom. Če je zdravljenje potrebno, je treba bolnike, ki prejemajo fusidno kislino in simvastatin, skrbno nadzorovati (glejte poglavje 4.4).

Grenivkin sok

Grenivkin sok zavira delovanje CYP 3A4. Pitje večjih količin grenivkinega soka (več kot 1 liter na dan) in jemanje simvastatina je povzročilo 7-kratno povečanje izpostavljenosti simvastatinovi kislini. 240 ml grenivkinega soka zjutraj in jemanje simvastatina zvečer povzroči 1,9-kratno povečanje. Zato se mora bolnik med zdravljenjem s simvastatinom izogibati pitju grenivkinega soka.

Peroralni antikoagulanti

V dveh kliničnih študijah, eni pri zdravih prostovoljcih in drugi pri bolnikih s hiperholesterolemijo, se je pri sočasnem jemanju od 20 mg do 40 mg simvastatina na dan blago povečal učinek kumarinskih antikoagulantov, tj. protrombinski čas, izražen kot INR (International Normalized Ratio). Pri prostovoljcih se je z izhodiščnih vrednosti 1,7 povečal na 1,8, pri bolnikih pa z 2,6 na 3,4. O povečanju so poročali v redkih primerih. Pri bolnikih, ki jemljejo kumarinske antikoagulante, je treba pred začetkom zdravljenja s simvastatinom določiti protrombinski čas in ga nato v začetni fazi zdravljenja preverjamo tako pogosto, da lahko zaznamo pomembno spremembo in jo preprečimo. Ko nam protrombinski čas uspe stabilizirati, ga lahko preverjamo v običajnih časovnih presledkih, ki veljajo za zdravljenje s kumarinskimi antikoagulanti. Če odmerek simvastatina spremenimo ali

zdravljenje prekinemo, moramo postopek ponoviti. Pri bolnikih, ki ne jemljejo antikoagulantov, krvavitve ali spremembe protrombinskega časa niso povezane s simvastatinom.

Vpliv simvastatina na farmakokinetiko drugih zdravil

Simvastatin ne deluje zaviralno na CYP 3A4, zato ne pričakujemo, da bi vplival na plazemske koncentracije substanc, ki se presnavljajo prek CYP 3A4.

Nosečnost

Simvastatin je med nosečnostjo kontraindiciran (glejte poglavje 4.3).

Varnost jemanja simvastatina med nosečnostjo ni bila ugotovljena, saj pri nosečnicah niso izvedli nobene nadzorovane klinične študije. Poročali so o redkih primerih kongenitalnih anomalij ploda pri nosečnicah, zdravljenih z zaviralci reduktaze HMG CoA. Analiza približno dvesto prospektivno spremljanih nosečnic, ki so v prvem trimesečju jemale simvastatin ali drug zaviralec reduktaze HMG CoA, je pokazala, da je bila pogostost kongenitalnih anomalij v omenjeni skupini primerljiva s pogostostjo v splošni populaciji. Število nosečnic, vključenih v analizo, statistično zadošča za izključitev najmanj 2,5-kratnega povečanja kongenitalnih anomalij glede na pogostost v splošni populaciji.

Čeprav ni nobenega dokaza, da bi se pogostost kongenitalnih anomalij pri potomcih bolnic, ki so jemale simvastatin ali drug zelo soroden zaviralec reduktaze HMG CoA, razlikovala od pogostosti, ki velja za splošno populacijo, se lahko pri plodu zmanjša koncentracija mevalonata, ki je prekurzor biosinteze holesterola. Ateroskleroza je kroničen proces, zato prenehanje jemanja hipolipemikov med nosečnostjo ne bi smela bistveno vplivati na dolgoročno tveganje, povezano s primarno hiperholesterolemijo. Ženske, ki so noseče, ki skušajo zanositi ali domnevajo, da so noseče, simvastatina ne smejo jemati. Zdravljenje je treba prekiniti med nosečnostjo oziroma dokler možnost za nosečnost ni izključena.

Dojenje

Ni znano, če se simvastatin ali njegovi presnovki izločajo v materino mleko. Ker se veliko zdravil izloča v materino mleko in ker se lahko pojavijo resne neželene reakcije, naj matere med zdravljenjem s simvastatinom ne dojijo (glejte poglavje 4.3).

Simvastatin ne vpliva ali zanemarljivo malo vpliva na sposobnost za vožnjo in upravljanje strojev. Treba pa je upoštevati, da so v okviru izkušenj z zdravilom na trgu poročali o posameznih primerih omotice.

Podatki o pogostosti neželenih učinkov, o katerih so poročali med kliničnimi študijami oziroma ko je bilo zdravilo že na trgu, temeljijo na izsledkih obsežnih in dolgotrajnih kliničnih študij, nadzorovanih s placebom. Med njimi sta bili tudi študiji HPS in 4S (glejte poglavje 5.1). V študiji HPS, kjer je sodelovalo 4.444 bolnikov, so bili zabeleženi le resni neželeni učinki, mialgija ter povečana aktivnost serumskih transaminaz in kreatin kinaze. V študiji 4S so bili ugotovljeni vsi v nadaljevanju navedeni neželeni učinki. Neželeni učinki simvastatina, ki so bili v teh študijah v primerjavi s placebom enako ali manj pogosti in so se pojavljali v podobni vzročni povezavi kot pri placebu, so razvrščeni v skupino "redki".

V študiji HPS (glejte poglavje 5.1), ki je vključevala 20.536 bolnikov, zdravljenih s 40 mg simvastatina na dan (n = 10.269) ali s placebom (n = 10.267), je bil profil varnosti v obeh skupinah bolnikov v povprečno 5 letih študije primerljiv.

Delež prekinitev zdravljenja zaradi neželenih učinkov je bil v obeh skupinah podoben (4,8 % pri bolnikih, ki so se zdravili s 40 mg simvastatina, in 5,1 % pri bolnikih, ki so jemali placebo). Pri

bolnikih, ki so se zdravili s 40 mg simvastatina, je bila pogostost miopatije manj kot 0,1-odstotna. Aktivnost jetrnih transaminaz (večja od trikratne zgornje normalne vrednosti, potrjena s ponovljenim testom) se je povečala pri 0,21 % bolnikov (n = 21), zdravljenih s 40 mg simvastatina, in pri 0,09 % bolnikov (n = 9), ki so jemali placebo.

Neželeni učinki, ki se lahko pojavljajo med zdravljenjem s simvastatinom, so po pogostnosti razvrščeni v naslednje skupine:

- zelo pogosti (≥ 1/10),

- pogosti (≥ 1/100 do < 1/10),

- občasni (≥ 1/1000 do < 1/100),

- redki (≥ 1/10.000 do < 1/1000),

- zelo redki (< 1/10.000),

- neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Redki: anemija.

Bolezni živčevja

Redki: glavobol, parestezije, omotica, periferna nevropatija. Bolezni prebavil

Redki: zaprtje, bolečine v trebuhu, napenjanje z vetrovi, prebavne motnje, driska, slabost, bruhanje, pankreatitis.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Redki: hepatitis, zlatenica. Zelo redki: jetrna odpoved. Bolezni kože in podkožja

Redki: izpuščaj, srbečica, alopecija.

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Redki: miopatija, rabdomioliza (glejte poglavje 4.4), bolečine v mišicah, mišični krči. Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Redki: astenija.

Redko so poročali o navideznem preobčutljivostnem sindromu, ki je vključeval nekatere značilnosti, kot so: angioedem, lupusu podoben sindrom, revmatska polimialgija, dermatomiozitis, vaskulitis, trombocitopenija, eozinofilija, povečana hitrost sedimentacije krvi, artritis in artralgija, koprivnica, fotosenzibilnost, povišana telesna temperatura, zariplost, dispneja in slabo počutje.

Preiskave

Redki: povečanje serumske aktivnosti transaminaz alaninske aminotransferaze (ALT), aspartatne aminotransferaze (AST) in gamaglutamil transpeptidaze (GGT) (glejte poglavje 4.4), povečanje alkalne fosfataze in kreatin kinaze v serumu (glejte poglavje 4.4).

Med uporabo nekaterih statinov so poročali o naslednjih neželenih učinkih:

• motnje spanja, vključno z nespečnostjo in nočnimi morami,

• izguba spomina,

• motnje v spolnosti,

• depresija,

• izjemoma so poročali o intersticijski bolezni pljuč, zlasti med dolgotrajnim zdravljenjem (glejte poglavje 4.4).

V literaturi je bilo doslej opisanih le nekaj primerov prevelikega odmerjanja simvastatina. Največji zaužiti odmerek je bil 3,6 g. Nihče od teh bolnikov ni imel bolezenskih posledic. Specifičnega zdravljenja za preveliko odmerjanje ni. Ob zaužitju prevelikega odmerka so potrebni simptomatski in podporni ukrepi.