BEVAL 40 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve
Oznake
Interakcije s/z
Omejitve uporabe
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - BEVAL 40 mg
Nedavni miokardni infarkt
Zdravljenje klinično stabilnih bolnikov s simptomatskim srčnim popuščanjem ali asimptomatsko sistolično disfunkcijo levega prekata po nedavnem miokardnem infarktu (12 ur – 10 dni) (glejte poglavji 5.1).
Srčno popuščanje
Zdravljenje simptomatskega srčnega popuščanja v primerih, ko ni mogoče uporabiti zaviralcev angiotenzinske konvertaze (ACE) ali kot dodatno zdravljenje poleg zaviralcev ACE, ko ni mogoče uporabiti antagonistov adrenergičnih receptorjev beta (glejte poglavji 5.1).
Odmerjanje
Nedavni miokardni infarkt
Zdravljenje se lahko pri klinično stabilnih bolnikih začne že 12 ur po miokardnem infarktu. Po začetnem odmerku 20 mg dvakrat na dan je treba odmerek valsartana v naslednjih nekaj tednih postopno zvišati na 40 mg, 80 mg in 160 mg dvakrat na dan. Za začetni odmerek je na voljo 40- miligramska deljiva tableta. Najvišji ciljni odmerek je 160 mg dvakrat na dan. Na splošno je priporočljivo, da bolniki v dveh tednih po uvedbi zdravila dosežejo raven odmerka 80 mg dvakrat na dan in da največji ciljni odmerek 160 mg dvakrat na dan dosežejo po treh mesecih, glede na bolnikovo
prenašanje. Če pride do simptomatske hipotenzije ali ledvične disfunkcije, je treba razmisliti o znižanju odmerka.
Valsartan je mogoče uporabljati pri bolnikih, ki se zdravijo z drugimi zdravili po miokardnem infarktu, na primer s trombolitiki, z acetilsalicilno kislino, antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, statini in diuretiki. Sočasna uporaba zaviralcev ACE ni priporočljiva (glejte poglavja 5.1).
Pregled bolnikov z miokardnim infarktom v anamnezi mora vedno vsebovati tudi oceno ledvične funkcije.
Srčno popuščanje
Priporočeni začetni odmerek zdravila Beval je 40 mg dvakrat na dan. Večanje odmerka na 80 mg in 160 mg dvakrat na dan mora potekati v vsaj dvotedenskih intervalih do največjega odmerka, glede na to, kako bolnik odmerjanje prenaša. Razmisliti je treba o zmanjšanju odmerkov sočasno uporabljanih diuretikov. Največji dnevni odmerek, ki so ga uporabili v kliničnih preskušanjih, je bil 320 mg v razdeljenih odmerkih.
Valsartan je mogoče uporabljati skupaj z drugimi zdravili za srčno popuščanje. Vendar trojna kombinacija zaviralca ACE, antagonista adrenergičnih receptorjev beta in valsartana ni priporočljiva (glejte poglavji 5.1).
Pregled bolnikov s srčnim popuščanjem mora vedno vključevati oceno ledvične funkcije.
Način uporabe
Zdravilo Beval je mogoče uporabljati neodvisno od obrokov. Zdravilo je treba jemati z vodo.
Dodatne informacije za posebne skupine bolnikov
Starejši bolniki
Pri starejših bolnikih odmerka ni treba prilagajati.
Okvara ledvic
Pri bolnikih z očistkom kreatinina > 10 ml/min (glejte poglavji 5.2) ni treba prilagajati odmerka.
Okvara jeter
Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze odmerek valsartana ne sme presegati 80 mg. Zdravilo Beval je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter in pri bolnikih s holestazo (glejte poglavja 5.2).
Pediatrični bolniki
Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba zdravila Beval pri otrocih pod 18 let ni priporočljiva.
Preobčutljivost za valsartan, sojino olje, arašidovo olje ali katerokoli pomožno snov (glejte poglavje 6.1)
Huda okvara jeter, biliarna ciroza ali holestaza
drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.6)
Hiperkaliemija
Pri sočasni uporabi dodatkov kalija, diuretikov, ki varčujejo s kalijem, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija (heparina in podobnih zdravil), je potrebna previdnost, pri tem pa je treba pogosto določati koncentracijo kalija.
Bolniki s pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo
Pri bolnikih s hudim pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo, na primer pri tistih, ki dobivajo visoke odmerke diuretikov, lahko po uvedbi zdravljenja z valsartanom v redkih primerih pride do simptomatske hipotenzije.
Pomanjkanje natrija in/ali hipovolemijo je treba odpraviti pred začetkom zdravljenja z zdravilom Beval, na primer z znižanjem odmerka diuretika.
Stenoza ledvične arterije
Varnosti uporabe valsartana pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvične arterije ali s stenozo arterije solitarne ledvice niso dokazali.
Kratkotrajno dajanje valsartana dvanajstim bolnikom z renovaskularno hipertenzijo zaradi enostranske stenoze ledvične arterije ni povzročilo nobenih pomembnih sprememb ledvične hemodinamike, koncentracij kreatinina v serumu ali dušika sečnine v krvi (blood urea nitrogen - BUN). Ker pa lahko druga zdravila, ki vplivajo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, zvišajo koncentracije dušika sečnine v krvi in kreatinina v serumu pri bolnikih z enostransko stenozo ledvične arterije, je priporočeno spremljati delovanje ledvic.
Presaditev ledvic
Zaenkrat ni na voljo nobenih izkušenj glede varnosti uporabe valsartana pri bolnikih po nedavni presaditvi ledvice.
Primarni hiperaldosteronizem
Bolniki s primarnim hiperaldosteronizmom ne smejo uporabljati valsartana, ker renin-angiotenzin- aldosteronski sistem ni aktiviran.
Stenoza aortne in mitralne zaklopke ter obstrukcijska hipertrofična kardiomiopatija
Kot pri uporabi drugih vazodilatatorjev je potrebna posebna previdost pri bolnikih z aortno stenozo, mitralno stenozo ali obstrukcijsko hipertrofično kardiomiopatijo.
Okvara ledvic
Bolnikom z zmanjšanim delovanjem ledvic, ki imajo očistek kreatinina večji od 10 ml/min, ni treba prilagajati odmerjanja. Trenutno ni izkušenj za varno uporabo pri bolnikih z očistkom kreatinina < 10 ml/min in pri bolnikih, ki se zdravijo z dializo, zato je treba valsartan pri teh bolnikih uporabljati previdno (glejte poglavji 5.2).
Okvara jeter
Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze je treba zdravilo Beval uporabljati previdno (glejte poglavji 5.2).
Nosečnost
Zdravljenja z antagonisti angiotenzina II se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.6).
Nedavni miokardni infarkt
Izboljšanja kliničnih koristi pri sočasni uporabi kaptoprila in valsartana niso dokazali, pač pa je bilo tveganje za neželene učinke večje kot pri zdravljenju z vsakim zdravilom posebej (glejte poglavji 5.1). Zato sočasna uporaba kombinacije valsartana in zaviralca ACE ni priporočljiva.
Pri uvajanju zdravljenja bolnikom po miokardnem infarktu je potrebna previdnost. Pregled bolnikov po miokardnem infarktu mora vedno vključevati oceno ledvične funkcije (glejte poglavje 4.2).
Uporaba zdravila Beval pri bolnikih po miokardnem infarktu pogosto povzroči določeno znižanje krvnega tlaka, vendar zaradi vztrajne simptomatske hipotenzije običajno ni potrebno prekiniti
zdravljenja, če bolnik uporablja zdravilo v skladu z navodili za odmerjanje (glejte poglavje 4.2).
Srčno popuščanje
Pri bolnikih s srčnim popuščanjem uporaba trojne kombinacija zaviralca ACE, antagonista adrenergičnih receptorjev beta in zdravila Beval ni pokazala kliničnih koristi (glejte poglavje 5.1). Kaže, da ta kombinacija povečuje tveganje za neželene učinke, zato ni priporočena.
Pri uvajanju zdravljenja bolnikom s srčnim popuščanjem je potrebna previdnost. Pregled bolnikov s srčnim popuščanjem mora vedno vključevati oceno ledvične funkcije (glejte poglavje 4.2).
Pri bolnikih, pri katerih je delovanje ledvic lahko odvisno od aktivnosti renin-angiotenzinskega sistema, (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem), je bilo zdravljenje z zaviralcem angiotenzinske konvertaze povezano z oligurijo in/ali s progresivno azotemijo, v redkih primerih tudi z akutno odpovedjo ledvic in/ali s smrtjo. Ker je valsartan antagonist angiotenzina II, ni mogoče izključiti, da je uporaba valsartana lahko povezana z okvaro delovanja ledvic.
Intoleranca za galaktozo, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze in malabsorpcija glukoze/galaktoze
Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.
Lecitin
Če je bolnik preobčutljiv za arašide ali sojo, ne sme jemati tega zdravila.
Sočasna uporaba ni priporočljiva
Litij
Pri sočasni uporabi z zaviralci ACE so poročali o reverzibilnem zvišanju koncentracije litija v serumu in o toksičnosti. Zaradi pomanjkanja izkušenj o sočasni uporabi valsartana in litija ta kombinacija ni priporočljiva. Če se izkaže, da je sočasna uporaba obeh zdravil nujna, je priporočeno skrbno spremljanje koncentracije litija v serumu.
Diuretiki, ki varčujejo s kalijem, dodatki kalija, nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, in druge snovi, ki lahko zvišajo koncentracijo kalija.
Če je ocenjeno, da je zdravilo, ki vpliva na koncentracijo kalija, potrebno uporabiti v kombinaciji z valsartanom, je priporočeno spremljanje koncentracije kalija v plazmi.
Pri sočasni uporabi je potrebna previdnost
Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAIDs), vključno s selektivnimi zaviralci COX-2, z acetilsalicilno kislino >3 g/dan) in z neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAIDs).
Pri sočasni uporabi antagonistov angiotenzina II z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili lahko pride do zmanjšanja antihipertenzivnega učinka. Poleg tega lahko sočasna uporaba antagonistov angiotenzina II in nesteroidnih protivnetnih zdravil privede do povečanega tveganja za poslabšanje delovanja ledvic in zvišanje koncentracije kalija v serumu. Zato sta na začetku zdravljenja priporočena spremljanje ledvične funkcije in zadosten vnos tekočin.
Drugo
Pri študijah medsebojnega delovanja zdravil z valsartanom niso opazili klinično pomembnih interakcij z valsartanom ali katero koli od naslednjih učinkovin: cimetidin, varfarin, furosemid, digoksin, atenolol, indometacin, hidroklorotiazid, amlodipin in glibenklamid.
Nosečnost
Uporaba antagonistov angiotenzina II v prvem trimesečju nosečnosti ni priporočljiva (glejte poglavje 4.3. in 4.4).
Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontroliranih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci angiotenzina nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.
Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (ledvična odpoved, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).
V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.
Dojenčke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti hipotenzije (glejte poglavji 4.4).
Dojenje
Ker ni podatkov o uporabi valsartana med dojenjem, jemanje tega zdravila med dojenjem ni priporočljivo. Svetuje se uporaba drugega zdravila z boljšim profilom varnosti pri uporabi med dojenjem, še posebej če gre za novorojenčka ali nedonošenčka.
Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso izvedli. Pri vožnji in upravljanju s stroji je treba upoštevati, da lahko pride do omotičnosti ali utrujenosti.
V kontroliranih kliničnih študijah pri bolnikih s hipertenzijo je bila pogostnost vseh neželenih dogodkov skupaj primerljiva s tisto pri placebu in v skladu s farmakologijo valsartana. Pogostnost neželenih dogodkov ni kazala nikakršne povezave z velikostjo odmerka ali s trajanjem zdravljenja in ni bila povezana s spolom, starostjo ali raso.
Neželeni učinki, o katerih so poročali v kliničnih študijah, na podlagi izkušenj po začetku trženja zdravila in laboratorijskih izvidov, so po organskih sistemih našteti v spodnji preglednici.
V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po pogostnosti, najbolj pogosti najprej, in sicer po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000); zelo redki (<1/10.000), vključno s posamičnimi poročili.
Znotraj vsake skupine pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
Za vse neželene učinke, o katerih so poročali na podlagi izkušenj po začetku trženja zdravila in laboratorijskih izvidov, pogostnosti ni mogoče ugotoviti, zato je njihova pogostnost navedena kot "neznana".
Hipertenzija
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| neznana | znižana koncentracijahemoglobina, zmanjšanjehematokrita, nevtropenija, trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| neznana | preobčutljivost, vključno sserumsko boleznijo |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| neznana | zvišana koncentracija kalija vserumu |
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |
| občasni | vrtoglavica |
| Žilne bolezni | |
| neznana | vaskulitis |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| občasni | kašelj |
| Bolezni prebavil | |
| Občasni | bolečine v trebuhu |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| neznana | zvišane vrednosti jetrnih testovvključno z zvišano koncentracijo bilirubina v serumu |
| Bolezni kože in podkožja | |
| neznana | angioedem, izpuščaj, srbenje |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| Neznana | mialgija |
| Bolezni sečil | |
| neznana | odpoved ali okvara ledvic,zvišana koncentracija kreatinina v serumu |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| občasni | utrujenost |
Varnostni profil iz kontroliranih kliničnih študij pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem se razlikuje od splošnega profila varnosti pri hipertenzivnih bolnikih. To je morda povezano z osnovno boleznijo bolnikov. Neželeni učinki, ki so se pojavljali pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem, so navedeni spodaj:
Po miokardnem infarktu in/ali pri srčnem popuščanju
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| neznana | trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| neznana | preobčutljivost vključno s serumsko boleznijo |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| občasni | hiperkaliemija |
| neznana | zvišana koncentracija kalija v serumu |
| Bolezni živčevja | |
| pogosti | omotičnost, ortostatska omotičnost |
| občasni | sinkopa, glavobol |
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |
| občasni | vrtoglavica |
| Srčne bolezni | |
| občasni | popuščanje srca |
| Žilne bolezni | |
| pogosti | hipotenzija, ortostatska hipotenzija |
| neznana | vaskulitis |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| občasni | kašelj |
| Bolezni prebavil | |
| občasni | navzea, diareja |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| neznana | zvišane vrednosti jetrnih testov |
| Bolezni kože in podkožja | |
| občasni | angioedem |
| neznana | izpuščaj, pruritus |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema | |
| neznana | mialgija |
| Bolezni sečil | |
| pogosti | odpoved in okvara ledvic |
| občasni | akutna ledvična odpoved, zvišana ravenkreatinina v serumu |
| neznana | zvišanje ravni dušika sečnine v krvi |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| občasni | astenija, utrujenost |
Simptomi
Preveliko odmerjanje zdravila Beval lahko povzroči izrazito hipotenzijo, ki lahko vodi do motenj zavesti, cirkulatornega kolapsa in/ali šoka.
Zdravljenje
Zdravljenje je odvisno od časa zaužitja zdravila ter od vrste in izrazitosti simptomov, pri čemer je najbolj pomembna stabilizacija krvnega obtoka.
Če pride do hipotenzije, je treba bolnika položiti v ležeč položaj in ustrezno popraviti volumen krvi. Ni verjetno, da bi se valsartan lahko izločil s hemodializo.
Farmakološke lastnosti - BEVAL 40 mg
Farmakoterapevtska skupina: antagonisti angiotenzina II, enokomponentna zdravila, oznaka ATC: C09CA03
Valsartan je peroralno aktiven, močan in specifičen antagonist receptorjev angiotenzina II. Deluje selektivno na podvrsto receptorjev AT1, ki so odgovorni za znane učinke angiotenzina II. Povečana koncentracija angiotenzina II v plazmi po zavrtju receptorjev AT1 z valsartanom lahko stimulira nezavrte receptorje AT2, ki, kot kaže, kompenzirajo učinek receptorjev AT1.
Valsartan nima delnega agonističnega učinka na receptorje AT1. Njegova afiniteta za receptorje AT1 je
veliko večja (približno 20.000-krat) kot za receptorje AT2. Ni znano, da bi valsartan vezal ali zaviral druge receptorje hormonov ali ionske kanalčke, ki so pomembni za kardiovaskularno regulacijo. Valsartan ne zavira angiotenzinske konvertaze (ACE, znane tudi kot kininaza II), ki pretvarja angiotenzin I v angiotenzin II in razkraja bradikinin. Ker antagonisti angiotenzina II ne delujejo na ACE in ker ne stopnjujejo delovanja bradikinina ali snovi P, ni verjetno, da bi bili povezani s kašljanjem. V kliničnih preskušanjih, v katerih so primerjali valsartan z zaviralcem ACE, je bila incidenca suhega kašlja značilno (p<0,05) nižja pri bolnikih, zdravljenih z valsartanom, kot pri tistih, ki so bili zdravljeni z zaviralcem ACE (2,6 % v primerjavi s 7,9 %). V klinični študiji z bolniki, ki so imeli v anamnezi suh kašelj v času zdravljenja z zaviralcem ACE, je bila incidenca kašlja 19,5 % pri bolnikih, ki so prejemali valsartan, in 19,0 % pri tistih, ki so prejemali tiazidni diuretik, v primerjavi s 68,5 % pri tistih, ki so prejemali zaviralec ACE (p<0,05).
Nedavni miokardni infarkt
Študija VALIANT (VALsartan In Acute myocardial iNfarcTion) je bila randomizirana, kontrolirana, multinacionalna, dvojno slepa študija pri 14.703 bolnikih z akutnim miokardnim infarktom in znaki, simptomi ali rentgenološkimi izvidi kongestivnega popuščanja srca in/ali znaki sistolične disfunkcije levega prekata (ki se je kazala z iztisnim deležem ≤40 % pri radionukleotidni ventrikulografiji ali
≤35 % pri ehokardiografiji ali kontrastni ventrikularni angiografiji). Bolniki so bili v obdobju od 12 ur do 10 dni po nastopu simptomov miokardnega infarkta naključno razvrščeni v skupine, ki so nato prejemale valsartan, kaptopril ali obe zdravili. Povprečno trajanje zdravljenja je bilo dve leti. Primarni cilj opazovanja je bil čas do smrti (umrljivost iz vseh vzrokov).
Valsartan je bil pri zmanjševanju umrljivosti iz vseh vzrokov po miokardnem infarktu enako učinkovit kot kaptopril. Umrljivost iz vseh vzrokov je bila podobna v skupinah, ki so se zdravile z valsartanom (19,9 %), kaptoprilom (19,5 %) ali kombinacijo valsartana in kaptoprila (19,3 %). Sočasna uporaba kaptoprila in valsartana ni prinesla dodatnih koristi v primerjavi z uporabo samo kaptoprila.
Valsartan in kaptopril se nista razlikovala v umrljivosti iz vseh vzrokov glede starosti, spola, rase, predhodnega zdravljenja ali osnovne bolezni. Poleg tega je valsartan podaljšal čas do kardiovaskularne smrti in zmanjšal kardiovaskularno umrljivost ter pogostnosti hospitalizacije zaradi popuščanja srca, recidiva miokardnega infarkta, zastoja srca z uspešnim oživljanjem in možganske kapi, ki ni smrtna (sekundarni sestavljen cilj opazovanja).
Varnostne lastnosti valsartana so se ujemale s kliničnim potekom pri bolnikih, ki so jih zdravili v okviru zdravljenja po miokardnem infarktu. Glede delovanja ledvic so opazili podvojitev koncentracije kreatinina v serumu pri 4,2 % bolnikov, ki so se zdravlili z valsartanom, pri 4,8 % bolnikov, ki so se zdravili s kombinacijo valsartana in kaptoprila, in pri 3,4 % bolnikov, ki so se zdravili s kaptoprilom. Do prekinitve zdravljenja zaradi različnih vrst ledvične disfunkcije je prišlo pri 1,1 % bolnikov, ki so se zdravili z valsartanom, pri 1,3 % bolnikov, ki so se zdravili s kombinacijo valsartana in kaptoprila, in pri 0,8 % bolnikov, ki so se zdravili s kaptoprilom. Pregled bolnikov po miokardnem infarktu mora vključevati oceno ledvične funkcije.
Glede umrljivosti iz vseh vzrokov, kardiovaskularne umrljivosti ali obolevnosti ni bilo razlike med sočasno uporabo antagonistov adrenergičnih receptorjev beta skupaj s kombinacijo valsartana in kaptoprila in med uporabo samo valsartana ali samo kaptoprila. Ne glede na to, katero raziskovano zdravilo so prejemali bolniki, je bila umrljivost manjša v skupini bolnikov, ki so prejemali antagoniste adrenergičnih receptorjev beta, kar kaže na ohranjanje znanih koristnih učinkov antagonistov adrenergičnih receptorjev beta pri tej populaciji v celotnem obdobju študije.
Srčno popuščanje
Val-HeFT je bila randomizirana, kontrolirana, multinacionalna klinična študija valsartana v primerjavi s placebom glede obolevnosti in umrljivosti pri bolnikih s popuščanjem srca razredov II (62 %), III (36 %) in IV (2 %) po NYHA razvrstitvi, ki so prejemali običajno zdravljenje in so imeli iztisni delež levega prekata manj kot 40 % ter notranji diastolični premer levega prekata večji od 2,9 cm/m2. Osnovno zdravljenje je vključevalo zaviralce ACE (93 %), diuretike (86 %), digoksin (67 %) in antagoniste adrenergičnih receptorjev beta (36 %). Spremljanje bolnikov je v povprečju trajalo skoraj dve leti. Povprečni dnevni odmerek valsartana v študiji Val-HeFT je bil 254 mg. Študija je imela dva primarna cilja opazovanja: umrljivost iz vseh vzrokov (čas do smrti) in cilj opazovanja, sestavljen iz
umrljivosti in obolevnosti zaradi popuščanja srca (čas do prvega bolezenskega dogodka), opredeljen kot smrt, zastoj srca z oživljanjem, sprejem v bolnišnico zaradi popuščanja srca ali intravensko dajanje inotropnih ali vazodilatacijskih zdravil štiri ure ali dlje brez sprejema v bolnišnico.
Umrljivost iz vseh vzrokov je bila podobna (p=NS) v skupini z valsartanom (19,7 %) in s placebom (19,4%). Poglavitna korist je bilo 27,5-odstotno (95 % IZ: 17 do 37 %) zmanjšanje tveganja glede časa do prvega sprejema v bolnišnico zaradi popuščanja srca (13,9 % v primerjavi z 18,5 %). Opazili so rezultate v korist placeba (sestavljena umrljivost in obolevnost je bila 21,9 % pri placebu v primerjavi s 25,4 % v skupini z valsartanom) v primerjavi s kombinacijo treh zdravil: zaviralca ACE, antagonista adrenergičnih receptorjev beta in valsartana.
Koristi v zvezi z obolevnostjo so bile največje pri bolnikih, ki niso dobivali zaviralca ACE (n = 366). V tej podskupini je bila umrljivost iz vseh vzrokov z valsartanom statistično značilno manjša za 33 % v primerjavi s placebom (95 % IZ: –6 % do 58 %) (17,3 % pri valsartanu v primerjavi s 27,1 % pri placebu), tveganje glede sestavljene umrljivosti in obolevnosti pa je bilo statistično značilno manjše za 44 % (24,9 % pri valsartanu v primerjavi z 42,5 % pri placebu).
Pri bolnikih, ki so prejemali zaviralec ACE brez antagonista adrenergičnih receptorjev beta, je bila umrljivost iz vseh vzrokov podobna (p = NS) v skupini z valsartanom (21,8 %) in s placebom (22,5
%). Tveganje glede sestavljene umrljivosti in obolevnosti je bilo z valsartanom značilno manjše za 18,3 % (95 % IZ: 8% do 28%) v primerjavi s placebom (31,0% v primerjavi z 36,3%).
V celotni populaciji študije Val-HeFT se je pri bolnikih, zdravljenih z valsartanom, pokazalo pomembno izboljšanje glede razvrstitve v razrede po NYHA ter glede znakov in simptomov popuščanja srca, med drugim dispneje, utrujenosti, edemov in hropcev, v primerjavi s placebom. Bolniki z valsartanom so imeli ob zaključku študije boljšo kakovost življenja glede na izhodišče v primerjavi s tistimi, ki so prejemali placebo, kot je pokazala sprememba rezultata Minnesotske lestvice kakovosti življenja za bolnike s popuščanjem srca (Minnesota Living with Heart Failure Quality of Life). Iztisni delež se je ob zaključku študije pri bolnikih, zdravljenih z valsartanom, pomembno zvečal, notranji diastolični premer levega prekata pa pomembno zmanjšal glede na izhodišče v primerjavi s placebom.
Absorpcija:
Po peroralni uporabi samo valsartana doseže ta najvišjo koncentracijo v plazmi v 2–4 urah. Povprečna absolutna biološka uporabnost je 23 %. Hrana zmanjša izpostavljenost valsartanu (merjeno z AUC) za okrog 40 % in njegovo najvišjo koncentracijo v plazmi (Cmax) za okrog 50 %, vendar pa je od približno
8. ure po odmerjanju koncentracija valsartana v plazmi približno enaka pri skupini preiskovancev, ki so jedli, in pri tistih, ki so vzeli zdravilo na tešče. Tega zmanjšanja AUC pa ne spremlja klinično pomembno zmanjšanje terapevtskega učinka, zato je valsartan mogoče dajati bodisi s hrano ali brez nje.
Porazdelitev:
Volumen porazdelitve valsartana v stanju dinamičnega ravnovesja je po intravenskem vnosu okrog 17 litrov, kar kaže, da se valsartan v tkiva ne porazdeli v veliki meri. Valsartan je močno vezan na beljakovine v serumu (94-97 %), predvsem na albumin v serumu.
Biotransformacija:
Valsartan se biološko ne transformira v veliki meri, saj je le približno 20 % odmerka mogoče prestreči v obliki presnovkov. V plazmi so ugotovili majhno koncentracijo hidroksi presnovka (manj kot 10 % AUC valsartana). Metabolit je farmakološko neaktiven.
Izločanje:
Valsartan kaže multieksponentno kinetiko upadanja (t½α <1 ura in t½ß približno 9 ur). Valsartan se izloča predvsem z blatom (približno 83 % odmerka) in preko ledvic z urinom (približno 13 % odmerka), večinoma v obliki nespremenjenega zdravila. Po intravenski uporabi je plazemski očistek
valsartana približno 2 l/uro, njegov ledvični očistek pa 0,62 l/uro (približno 30 % celotnega očistka). Razpolovni čas valsartana je približno 6 ur.
Pri bolnikih s srčnim popuščanjem:
Povprečni čas do najvišje koncentracije in razpolovni čas izločanja valsartana pri bolnikih s srčnim popuščanjem sta podobna kot pri zdravih prostovoljcih. Vrednosti AUC in Cmax valsartana so v mejah kliničnega odmerjanja (40 do 160 mg dvakrat na dan) skoraj sorazmerne večanju odmerka. Povprečni akumulacijski faktor je okrog 1,7. Navidezni očistek valsartana po peroralni aplikaciji je približno 4,5 l/h. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem starost ne vpliva na navidezni očistek.
Posebne skupine bolnikov
Starejši bolniki
Pri nekaterih starejših bolnikih so opazili nekoliko večjo sistemsko izpostavljenost valsartanu v primerjavi z mladimi osebami; vendar se ni pokazalo, da bi imelo to kakšen kliničen pomen.
Okvarjeno delovanje ledvic
V skladu s pričakovanji za spojino, katere ledvični očistek predstavlja samo 30 % celotnega očistka plazme, niso našli nikakršne korelacije med delovanjem ledvic in sistemsko izpostavljenostjo valsartanu. Zato pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic odmerka ni treba prilagajati (očistek kreatinina > 10 ml/min). Trenutno ni izkušenj o varni uporabi pri bolnikih z očistkom kreatinina < 10 ml/min in pri bolnikih, ki se zdravijo z dializo, zato je treba pri teh bolnikih valsartan uporabljati previdno (glejte poglavji 4.4). Ker pa je valsartan v veliki meri vezan na beljakovine v plazmi, ni verjetno, da bi se izločal med dializo.
Jetrna okvara
Okrog 70 % absorbiranega odmerka se izloči z žolčem, večinoma v obliki nespremenjene spojine. Pri bolnikih z blago do zmerno jetrno okvaro so v primerjavi z zdravimi osebami opazili podvojitev izpostavljenosti (AUC). Vendar pa korelacije med koncentracijami valsartana v plazmi v primerjavi s stopnjo jetrne disfunkcije niso opazili. Študij z valsartanom pri bolnikih z hudo okvaro jeter (glejte poglavja 4.4) niso izvedli.
