Meropenem Kalceks 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Meropenem 1000 mg
Zdravilo Meropenem Kalceks je, pri odraslih in otrocih, starejših od 3 mesecev, indicirano za
zdravljenje naslednjih okužb (glejte poglavji 4.4 in 5.1):
-
huda pljučnica, vključno z bolnišnično pljučnico in pljučnico zaradi uporabe respiratorja (ventilatorska pljučnica),
-
bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi,
-
zapletene okužbe sečil,
-
zapletene intraabdominalne okužbe,
-
med- in poporodne okužbe,
-
zapletene okužbe kože in mehkih tkiv,
-
akutni bakterijski meningitis.
Zdravilo Meropenem Kalceks se lahko uporablja pri zdravljenju nevtropeničnih bolnikov z zvišano telesno temperaturo, za katero obstaja sum, da je posledica bakterijske okužbe.
Zdravljenje bolnikov z bakteriemijo, ki se pojavi v povezavi s katero koli od zgoraj navedenih okužb
ali ob sumu na takšno povezavo.
Upoštevati je treba uradne smernice o ustrezni uporabi zdravil za zdravljenje bakterijskih infekcij.
Odmerjanje
Spodnje preglednice vsebujejo splošna priporočila za odmerjanje.
Pri določanju odmerka meropenema in trajanja zdravljenja je treba upoštevati vrsto okužbe, ki jo je treba zdraviti, vključno z njeno stopnjo izraženosti in kliničnim odzivom.
Odmerek do 2000 mg trikrat na dan za odrasle in mladostnike in odmerek do 40 mg/kg telesne mase trikrat na dan za otroke sta lahko še zlasti primerna za zdravljenje nekaterih okužb, kot so okužbe z manj občutljivimi bakterijskimi vrstami (kot so Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa ali Acinetobacter spp.), ali zelo hudih okužb.
Pri zdravljenju bolnikov z ledvično insuficienco je potreben dodaten premislek glede odmerjanja
(glejte Preglednico 2 spodaj).
Odrasli in mladostniki
Preglednica 1 Splošna priporočila za odmerjanje
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba dati na vsakih 8 ur |
| Huda pljučnica, vključno z bolnišnično pljučnico in pljučnico zaradi uporabe respiratorja | 500 mg ali 1000 mg |
| Bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi | 2000 mg |
| Zapletene okužbe sečil | 500 mg ali 1000 mg |
| Zapletene intraabdominalne okužbe | 500 mg ali 1000 mg |
| Med- in poporodne okužbe | 500 mg ali 1000 mg |
| Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 500 mg ali 1000 mg |
| Akutni bakterijski meningitis | 2000 mg |
| Zdravljenje nevtropeničnih bolnikov, ki imajo povišano telesno temperaturo | 1000 mg |
Meropenem se običajno daje z intravensko infuzijo, ki traja približno 15-30 minut (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6).
Druga možnost je dajanje odmerkov do 1000 mg v obliki intravenske bolusne injekcije, ki naj traja približno 5 minut. Na voljo je malo podatkov o varnosti, ki bi podpirali uporabo 2000-mg odmerka pri odraslih v obliki intravenske bolusne injekcije.
Ledvična okvara
Odmerek za odrasle in mladostnike je treba prilagoditi, če je kreatininski očistek manjši od 51 ml/min, kot je prikazano spodaj. Podatkov, ki bi podpirali uporabo teh prilagoditev odmerka za enoto posameznega odmerka 2000 mg, je malo.
Preglednica 2 Priporočila za odmerjanje pri bolnikih z ledvično okvaro
| Kreatininski očistek (ml/min) | Odmerek (na podlagi posameznega odmerka, ki ga je treba dati na vsakih 8 ur, v velikosti 500 mg, 1000 mg ali2000 mg, glejte preglednico zgoraj) | Pogostnost |
| 26-50 | en posamezni odmerek | vsakih 12 ur |
| 10-25 | polovica posameznega odmerka | vsakih 12 ur |
| < 10 | polovica posameznega odmerka | vsakih 24 ur |
Meropenem je mogoče odstraniti s hemodializo in hemofiltracijo. Potrebni odmerek je treba dati po zaključku cikla hemodialize.
Za bolnike na peritonealni dializi ni uveljavljenih priporočil za odmerjanje.
Bolniki z jetrno okvaro
Bolnikom z jetrno okvaro odmerka ni treba prilagajati (glejte poglavje 4.4).
Starejši bolniki
Pri starejših bolnikih z normalnim delovanjem ledvic ali z vrednostmi kreatininskega očistka, večjimi
od 50 ml/min, odmerka ni treba prilagajati.
Pediatrična populacija
Otroci, mlajši od 3 mesecev
Varnost in učinkovitost meropenema pri otrocih, mlajših od 3 mesecev, nista bili dokazani, optimalni režim odmerjanja pa ni bil ugotovljen. Vendar pa maloštevilni farmakokinetični podatki kažejo, da bi lahko bil primerni režim odmerjanja 20 mg/kg na vsakih 8 ur (glejte poglavje 5.2).
Otroci, stari od 3 mesecev do 11 let in do 50 kg telesne mase
Priporočeni režimi odmerjanja so prikazani v Preglednici 3 spodaj:
Preglednica 3 Priporočila za odmerjanje pri otrocih, starih od 3 mesecev do 11 let, z do
50 kg telesne mase
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba dati na vsakih 8 ur |
| Huda pljučnica, vključno z bolnišnično pljučnico in pljučnico zaradi uporabe respiratorja | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi | 40 mg/kg |
| Zapletene okužbe sečil | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Zapletene intraabdominalne okužbe | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| Akutni bakterijski meningitis | 40 mg/kg |
| Zdravljenje nevtropeničnih bolnikov, ki imajopovišano telesno temperaturo | 20 mg/kg |
Otroci z več kot 50 kg telesne mase
Uporabiti je treba odmerek za odrasle.
Ni izkušenj z zdravljenjem otrok z ledvično okvaro. Način uporabe
Meropenem se običajno daje z intravensko infuzijo, ki traja približno 15-30 minut (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6). Druga možnost za dajanje odmerkov meropenema do 20 mg/kg je v obliki intravenske bolusne injekcije, ki naj traja približno 5 minut. Na voljo je malo podatkov o varnosti, ki bi podpirali uporabo odmerka 40 mg/kg pri otrocih v obliki intravenske bolusne injekcije.
Za navodila glede rekonstitucije/redčenja zdravila pred dajanjem, glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Preobčutljivost na kateri koli drug karbapenemski antibiotik.
Huda preobčutljivost (npr. anafilaktična reakcija, huda kožna reakcija) za kateri koli drug
betalaktamski antibiotik (npr. na peniciline ali cefalosporine).
Pri izbiri meropenema za zdravljenje posameznega bolnika je treba upoštevati primernost uporabe karbapenemskega antibiotika na osnovi dejavnikov, kot so izraženost okužbe ter pogostnost odpornosti proti drugim ustreznim zdravilom za zdravljenje bakterijskih infekcij in tveganje pri izbiri za bakterije, odporne na karbapenemske antibiotike.
Odpornost bakterij Enterobacterales, Pseudomonas aeruginosa in Acinetobacter spp. Odpornost bakterij vrst Enterobacterales, Pseudomonas aeruginosa in Acinetobacter spp., na antibiotike iz skupine penemov, je po Evropski uniji različna. Predpisovalcem svetujemo, da upoštevajo lokalno razširjenost odpornosti teh bakterij na peneme.
Preobčutljivostne reakcije
Kot pri uporabi vseh betalaktamskih antibiotikov so poročali o resnih in občasno smrtnih preobčutljivostnih reakcijah (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Bolniki z anamnezo preobčutljivosti na karbapenemske antibiotike, peniciline ali druge betalaktamske antibiotike so lahko preobčutljivi tudi na meropenem. Pred začetkom zdravljenja z meropenemom se je treba natančno pozanimati, ali je bolnik predhodno kdaj imel preobčutljivostno reakcijo na betalaktamske antibiotike.
Če pride do hude alergijske reakcije, je treba zdravljenje s tem zdravilom ukiniti in ustrezno ukrepati. Pri bolnikih, ki so prejemali meropenem, so poročali o hudih neželenih reakcijah na koži (SCAR - Severe Cutaneous Adverse Reactions), kot so Stevens-Johnsonov sindrom (SJS), toksična epidermalna nekroliza (TEN), reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS - Drug Reaction with Eosinophilia and Systemic Symptoms), multiformni eritem (EM - Erythema Multiforme) in akutna generalizirana eksantemska pustuloza (AGEP) (glejte poglavje 4.8). Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba zdravljenje z meropenemom nemudoma prekiniti in razmisliti o uvedbi drugega zdravljenja.
Z antibiotičnim zdravljenjem povezani kolitis
O z antibiotičnim zdravljenjem povezanem kolitisu in psevdomembranskem kolitisu so poročali pri uporabi skoraj vseh zdravil za zdravljenje bakterijskih infekcij, tudi pri uporabi meropenema. Pojavita se lahko v blagi do hudi, celo smrtno nevarni obliki. Zato je pri bolnikih, ki med uporabo meropenema ali po njej dobijo drisko, pomembno pomisliti na to diagnozo (glejte poglavje 4.8). Razmisliti je treba o prekinitvi zdravljenja z meropenemom in uvedbi ustreznega zdravljenja proti Clostridioides difficile. Zdravil, ki zavirajo peristaltiko, se ne sme uporabiti.
Konvulzije (napadi krčev)
Med zdravljenjem s karbapenemi, vključno z meropenemom, so v redkih primerih poročali o
konvulzijah (glejte poglavje 4.8).
Z zdravilom povzročena okvara jeter (DILI – drug induced liver injury)
Med zdravljenjem z meropenemom je treba, zaradi tveganja za pojav DILI, skrbno spremljati delovanje jeter (glejte poglavje 4.8). Ob pojavu hude DILI je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja, kot je klinično ustrezno. Meropenem lahko ponovno uvedemo samo, če se oceni, da je ključnega pomena za zdravljenje.
Uporaba pri bolnikih z boleznijo jeter: pri bolnikih z obstoječo boleznijo jeter je treba med zdravljenjem z meropenemom spremljati delovanje jeter. Prilagoditev odmerka ni potrebna (glejte poglavje 4.2).
Serokonverzija direktnega antiglobulinskega testa (Coombsov test)
Med zdravljenjem z meropenemom lahko pride do pozitivnega direktnega ali indirektnega
Coombsovega testa.
Sočasna uporaba z valprojsko kislino/natrijevim valproatom/valpromidom
Sočasna uporaba meropenema in valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida ni priporočljiva
(glejte poglavje 4.5).
Pomožne snovi
Meropenem Kalceks 500 mg: To zdravilo vsebuje približno 45 mg natrija na vialo, kar je enako 2,25 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g. Meropenem Kalceks 1000 mg: To zdravilo vsebuje približno 90 mg natrija na vialo, kar je enako 4,5 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.
Razen za probenecid, specifičnih študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili niso izvedli.
Probenecid z meropenemom tekmuje za aktivno tubulno sekrecijo in tako zavira ledvično izločanje meropenema, s podaljšanjem razpolovnega časa izločanja meropenema in povečanjem koncentracije meropenema v plazmi. Pri sočasni uporabi probenecida in meropenema je potrebna previdnost.
Možnega učinka meropenema na vezavo drugih zdravil na beljakovine ali na njihovo presnovo niso raziskali. Je pa vezava meropenema na beljakovine tako majhna, da na podlagi tega mehanizma ni pričakovati medsebojnega delovanja z drugimi spojinami.
Pri sočasni uporabi valprojske kisline in karbapenemskih antibiotikov so poročali o znižanju ravni valprojske kisline v krvi, kar je povzročilo 60-100 % znižanje ravni valprojske kisline v približno dveh dneh. Zaradi hitrega pojava in obsega zmanjšanja sočasna uporaba valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida s karbapenemskimi antibiotiki ne velja za obvladljivo in se ji je zato treba izogniti (glejte poglavje 4.4).
Peroralni antitrombotiki
Sočasna uporaba antibiotikov in varfarina lahko poveča njegove antikoagulantne učinke. Obstaja veliko poročil o povečanju antikoagulantnih učinkov peroralnih antitrombotikov (antikoagulantov), vključno z varfarinom, pri bolnikih, ki so sočasno prejemali zdravila za zdravljenje bakterijskih infekcij. Tveganje se lahko razlikuje glede na osnovno okužbo, starost in splošno stanje bolnika, tako da je prispevek antibiotika k povečanju internacionalnega normaliziranega razmerja (INR) težko oceniti. Priporočljivo je pogosto spremljanje INR med in krajši čas po sočasni uporabi antibiotikov s katerim od peroralnih antitrombotikov.
Pediatrična populacija
Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.
Nosečnost
Podatkov o uporabi meropenema pri nosečnicah ni oziroma jih je malo.
Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih vplivov na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Vseeno je zaželeno, da se zaradi previdnosti uporabi meropenema med nosečnostjo izognemo.
Dojenje
Poročali so, da se majhne količine meropenema izločajo v materino mleko. Meropenema se ne sme uporabljati pri doječih materah, razen če potencialna korist za mater odtehta potencialno tveganje za otroka.
Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli.
Pri vožnji ali upravljanju strojev pa je treba upoštevati, da so pri uporabi meropenema poročali o
glavobolu, paresteziji in konvulzijah.
V pregledu 4872 bolnikov s 5026 primerov izpostavljenosti zdravljenju z meropenemom so bili neželeni učinki, povezani z meropenemom, o katerih so poročali najpogosteje, driska (2,3 %), izpuščaj (1,4 %), navzea/bruhanje (1,4 %) in vnetje na mestu injiciranja (1,1 %). Najpogostejša, z laboratorijskimi testi potrjena neželena učinka, povezana z meropenemom, sta bila trombocitoza
(1,6 %) in zvišana vrednost jetrnih encimov (1,5-4,3 %).
Seznam neželenih učinkov v preglednici
V spodnji preglednici so vsi neželeni učinki razvrščeni po organskih sistemih in pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10 000 do
< 1/1000), zelo redki (< 1/10 000) in neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V vsaki skupini pogostosti so neželeni učinki razvrščeni po resnosti v padajočem vrstnem redu.
Preglednica 4 Neželeni učinki
| Organski sistem | Pogostnost | Neželeni učinek |
| Infekcijske in parazitske bolezni | Občasni | ustna in vaginalna kandidoza |
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | Pogosti | trombocitemija |
| Občasni | eozinofilija, trombocitopenija, levkopenija,nevtropenija, agranulocitoza, hemolitičnaanemija | |
| Bolezni imunskega sistema | Občasni | angioedem, anafilaksija (glejte poglavji4.3 in 4.4) |
| Presnovne in prehranske motnje | Občasni | hipokaliemija |
| Psihiatrične motnje | Redki | delirij |
| Bolezni živčevja | Pogosti | glavobol |
| Občasni | parastezije | |
| Redki | konvulzije (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni prebavil | Pogosti | driska, bruhanje, navzea, bolečine vtrebuhu |
| Občasni | kolitis, povezan z uporabo antibiotikov (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | Pogosti | zvišane vrednosti transaminaz, zvišana vrednost alkalne fosfataze v krvi, zvišanavrednost laktat-dehidrogenaze v krvi |
| Občasni | zvišana vrednost bilirubina v krviz zdravilom povzročena okvara jeter1 | |
| Bolezni kože in podkožja | Pogosti | izpuščaj, pruritus |
| Občasni | urtikarija, toksična epidermalna nekroliza,Stevens-Johnsonov sindrom, multiformnieritem (glejte poglavje 4.4) | |
| Neznana pogostnost | reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (sindrom DRESS), akutna generalizirana eksantemskapustuloza (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni sečil | Občasni | zvišana vrednost kreatinina v krvi, zvišanavrednost sečnine v krvi |
| Splošne težave in spremembe na | Pogosti | vnetje, bolečina |
| mestu aplikacije | Občasni | tromboflebitis, bolečina na mestuinjiciranja |
1 DILI vključuje hepatitis in odpoved jeter.
Pediatrična populacija
Meropenem se lahko uporablja pri otrocih, starejših od 3 mesecev. Na podlagi maloštevilnih razpoložljivih podatkov ni dokazov o povečanem tveganju za kateri koli neželeni učinek zdravila pri otrocih. Vsa prejeta poročila so bila skladna z dogodki, ki so jih opazili pri odrasli populaciji.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke
Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si
Pri bolnikih z ledvično okvaro je mogoče relativno preveliko odmerjanje, če odmerek ni prilagojen, kot je opisano v poglavju 4.2. Maloštevilne izkušnje iz obdobja po prihodu meropenema na trg kažejo, da so neželeni učinki, če se pojavijo po prevelikem odmerjanju, skladni s profilom neželenih učinkov, opisanim v poglavju 4.8, ter so na splošno blagi in po prekinitvi ali zmanjšanju odmerka izginejo.
Razmisliti je treba o simptomatskem zdravljenju.
Pri posameznikih z normalnim delovanjem ledvic bo prišlo do hitrega ledvičnega izločanja (glejte
poglavje 5.2). S hemodializo se meropenem in njegov presnovek odstranita.
Farmakološke lastnosti - Meropenem 1000 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje bakterijskih infekcij, karbapenemski antibiotiki, oznaka ATC: J01DH02
Mehanizem delovanja
Meropenem deluje baktericidno, tako da zavira sintezo bakterijske celične stene pri grampozitivnih in gramnegativnih bakterijah z vezavo na beljakovine, ki vežejo penicilin (PBP - Penicillin-Binding Proteins).
Farmakokinetično/farmakodinamično razmerje (FK/FD)
Podobno kot pri drugih betalaktamskih antibiotikih se je tudi pri uporabi meropenema pokazalo, da z njegovo učinkovitostjo najbolje korelira čas, med katerim njegova koncentracija presega minimalne inhibitorne koncentracije (MIK; MIC – Minimal Inhibitory Concentration) (t > MIK). V predkliničnih modelih je meropenem izkazal delovanje, ko so njegove plazemske koncentracije presegle MIK povzročitelja okužbe v približno 40 % intervala odmerjanja. Ta cilj ni bil klinično potrjen.
Mehanizem odpornosti
Bakterijska odpornost na meropenem je lahko posledica:
-
zmanjšane prepustnosti zunanje membrane pri gramnegativnih bakterijah (zaradi zmanjšanega
tvorjenja porinov);
-
zmanjšane afinitete za ciljne PBP;
-
zvečanega izražanja komponent iztočne črpalke;
-
tvorbe laktamaz beta, ki lahko hidrolizirajo karbapeneme.
V Evropski uniji so poročali o več primerih okužb z bakterijami, odpornimi proti karbapenemskim antibiotikom, ki so se pojavili skupaj na istem območju (lokalizirano).
Med meropenemom in učinkovinami iz skupine kinolonov, aminoglikozidov, makrolidov in tetraciklinov ni navzkrižne odpornosti na podlagi tarče. Bakterije se lahko kljub temu izkažejo kot odporne na več kot eno skupino zdravil za zdravljenje bakterijskih infekcij, če zadevni mehanizem vključuje neprepustnost in/ali iztočno(-e) črpalko(-e).
Mejne vrednosti
Klinične mejne vrednosti za testiranje MIK, kot jih je ugotovil Evropski odbor za testiranje protimikrobne občutljivosti EUCAST (EUropean Committee on Antimicrobial Susceptibility Testing), so predstavljene v Preglednici 5.
Preglednica 5 Klinične mejne vrednosti MIK za meropenem po EUCAST (1. 1. 2022,
različica 12.0)
| Organizem | občutljiv(S - Susceptible)(mg/l) | odporen(R - Resistant)(mg/l) |
| Enterobacterales (indicirane okužbe razen meningitisa) | ≤ 2 | > 8 |
| Enterobacterales (meningitis) | ≤ 2 | > 2 |
| Pseudomonas spp., P. aeruginosa (indicirane okužberazen meningitisa) | ≤ 2 | > 8 |
| P. aeruginosa (meningitis) | ≤ 2 | > 2 |
| Acinetobacter spp. (indicirane okužbe razen meningitisa) | ≤ 2 | > 8 |
| Acinetobacter spp. (meningitis) | ≤ 2 | > 2 |
| Staphylococcus spp. | Opomba1 | Opomba1 |
| Enterococcus spp. | -- | -- |
| Streptococcus skupine A, B, C, G | Opomba2 | Opomba2 |
| Streptococcus pneumoniae (indicirane okužbe razen meningitisa) | ≤ 2 | > 2 |
| Streptococcus pneumoniae (meningitis) | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Streptokoki skupine Viridans | ≤ 2 | > 2 |
| Haemophilus influenzae (indicirane okužbe razen meningitisa) | ≤ 2 | > 2 |
| Haemophilus influenzae (meningitis) | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Moraxella catarrhalis3 | ≤ 2 | > 2 |
| Neisseria gonorrhoeae | nezadostni dokazi, da bo ta organizem dobra tarča za zdravljenje zmeropenemom | nezadostni dokazi, da bo ta organizem dobra tarča za zdravljenje zmeropenemom |
| Neisseria meningitidis3,4 | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Bacteroides spp.5 | ≤ 1 | > 1 |
| Prevotella spp. | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Fusobacterium necrophorum | ≤ 0,03 | > 0,03 |
| Clostridium perfringens | ≤ 0,125 | > 0,125 |
| Cutibacterium acnes | ≤ 0,125 | > 0,125 |
| Listeria monocytogenes | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Aerococcus sanguinicola in urinae | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Kingella kingae | ≤ 0,03 | > 0,03 |
| Achromobacter xylosoxidans | ≤ 1 | > 4 |
| Vibrio spp. | ≤ 0,5 | > 0,5 |
| Bacillus spp. (razen B. anthracis) | ≤ 0,25 | > 0,25 |
| Burkholderia pseudomallei | ≤ 2 | > 2 |
| Mejne vrednosti, ki niso povezane z vrsto | ≤ 2 | > 8 |
1 O občutljivosti stafilokokov na karbapenemske antibiotike sklepamo na podlagi občutljivosti na cefoksitin.
2 O občutljivosti streptokokov skupin A, B, C in G na karbapenemske antibiotike sklepamo na podlagi
občutljivosti na benzilpenicilin.
3 Odporni izolati so zelo redki ali pa o njih še niso poročali. Rezultate testa za identifikacijo in protimikrobno občutljivost za katerega koli od takšnih izolatov je treba potrditi, izolat pa poslati v referenčni laboratorij.
4 Mejne vrednosti za hude sistemske okužbe povzročene z N. meningitidis (meningitis z ali brez septikemije)
so bile določene samo za meropenem.
5 Nekateri izolati z MIK 1 mg/l lahko vsebujejo gen cfiA.
-- = Testiranje občutljivosti ni priporočljivo, ker je vrsta slaba tarča za zdravljenje z zdravilom. Izolate je mogoče navesti kot odporne brez predhodnega testiranja.
Pogostnost oblik pridobljene odpornosti se lahko pri določenih vrstah razlikuje glede na zemljepisno lego in čas, zato je zaželeno, da dobite lokalne informacije o odpornosti, še zlasti pri zdravljenju hudih okužb. Če je to potrebno, poiščite strokovni nasvet, kadar je lokalna pogostnost odpornosti taka, da je uporaba zdravila pri vsaj nekaterih vrstah okužb vprašljiva.
Naslednja preglednica navedenih patogenov izhaja iz kliničnih izkušenj in smernic za zdravljenje.
Pogosto občutljive vrste
Grampozitivni aerobi
Enterococcus faecalis$
Staphylococcus aureus (občutljiv na meticilin)£
Vrste Staphylococcus (občutljive na meticilin), vključno s Staphylococcus epidermidis Streptococcus agalactiae (skupina B)
Skupina Streptococcus milleri (S. anginosus, S. constellatus, in S. intermedius)
Streptococcus pneumoniae Streptococcus pyogenes (skupina A)
Gramnegativni aerobi Citrobacter freundii Citrobacter koseri Enterobacter aerogenes Enterobacter cloacae Escherichia coli Haemophilus influenzae Klebsiella oxytoca Klebsiella pneumoniae Morganella morganii Neisseria meningitidis Proteus mirabilis Proteus vulgaris Serratia marcescens
Grampozitivni anaerobi Clostridium perfringens Peptoniphilus asaccharolyticus
Vrste Peptostreptococcus (vključno s P. micros, P. anaerobius, P. magnus)
Gramnegativni anaerobi
Bacteroides caccae
Skupina Bacteroides fragilis Prevotella bivia
Prevotella disiens
Vrste, pri katerih lahko pridobljena odpornost predstavlja težavo
Grampozitivni aerobi
Enterococcus faecium$†
Gramnegativni aerobi Vrste Acinetobacter Burkholderia cepacia Pseudomonas aeruginosa
Inherentno odporni organizmi
Gramnegativni aerobi Stenotrophomonas maltophilia Vrste Legionella
Drugi mikroorganizmi Chlamydophila pneumoniae Chlamydophila psittaci Coxiella burnetii Mycoplasma pneumoniae
$ Vrste, ki kažejo naravno intermediarno občutljivost.
£ Vsi na meticilin odporni stafilokoki so odporni tudi na meropenem.
† Stopnja odpornosti ≥ 50 % v eni ali več državah EU.
Smrkavost in melioidoza: Uporaba meropenema pri ljudeh temelji na in vitro podatkih o občutljivosti za B. mallei in B. pseudomallei ter na maloštevilnih podatkih pri ljudeh. Lečeči zdravniki morajo upoštevati nacionalne in/ali mednarodne strokovno usklajene dokumente, glede zdravljenja smrkavosti in melioidoze.
Pri zdravih osebah je vrednost povprečnega plazemskega razpolovnega časa približno 1 ura; povprečni volumen porazdelitve je približno 0,25 l/kg (11-27 litrov), povprečni očistek pa 287 ml/min pri odmerku 250 mg in se zmanjša na 205 ml/min pri odmerku 2000 mg. 30-minutno infundiranje odmerkov 500 mg, 1000 mg oz. 2000 mg povzroči povprečno vrednost Cmax približno 23 µg/ml,
49 µg/ml oz. 115 µg/ml in temu ustrezne vrednosti AUC 39,3 µg.h/ml, 62,3 µg.h/ml oz. 153 µg.h/ml. Po 5-minutnem infundiranju je vrednost Cmax po odmerku 500 mg 52 µg/ml, po odmerku 1000 mg pa 112 µg/ml. Če oseba z normalnim delovanjem ledvic prejme več odmerkov v 8 urah, ne pride do kopičenja meropenema.
Študija, v kateri je 12 bolnikov po operaciji dobivalo 1000 mg meropenema na 8 ur zaradi intraabdominalnih okužb, je pokazala primerljivi vrednosti Cmax in razpolovnega časa kot pri zdravih osebah, vendar z večjim volumnom porazdelitve (27 litrov).
Porazdelitev
Povprečna vezava meropenema na beljakovine v plazmi je bila približno 2 % in ni bila odvisna od koncentracije. Po hitrem dajanju (5 minut ali manj) je farmakokinetika bieksponentna, po
30-minutnem infundiranju pa je to veliko manj opazno. Dokazano je, da meropenem dobro prodira v različne telesne tekočine in tkiva, med drugim v pljuča, bronhialne izločke, žolč, cerebrospinalno tekočino, ginekološka tkiva, kožo, fascijo, mišice in peritonealni eksudat.
Biotransformacija
Meropenem se presnovi s hidrolizo betalaktamskega obroča, pri čemer nastane mikrobiološko neaktiven presnovek. Meropenem in vitro kaže manjšo dovzetnost za hidrolizo s humano dehidropeptidazo-I (DHP-I) kot imipenem, zato sočasno ni treba uporabljati zaviralca DHP-I.
Izločanje
Meropenem se predvsem izloča nespremenjen skozi ledvice; približno 70 % (50-75 %) odmerka se nespremenjenega izloči v 12 urah. Nadaljnjih 28 % se izloči v obliki mikrobiološko neaktivnega presnovka. V blato se izloči le približno 2 % odmerka. Izmerjeni ledvični očistek in učinek probenecida kažeta, da je meropenem podvržen filtraciji in tubulni sekreciji.
Ledvična insuficienca
Ledvična okvara povzroči večjo plazemsko vrednost AUC in daljši razpolovni čas meropenema. V primerjavi z zdravimi osebami (z očistkom kreatinina > 80 ml/min) se je vrednost AUC pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina 33-74 ml/min) povečala za 2,4-krat, pri bolnikih s hudo okvaro (očistek kreatinina 4-23 ml/min) za 5-krat in pri bolnikih na hemodializi (očistek
kreatinina < 2 ml/min) za 10-krat. Pri bolnikih z ledvično okvaro se je občutno povečala tudi vrednost AUC mikrobiološko neaktivnega presnovka z razklenjenim obročem. Pri bolnikih z zmerno ali hudo ledvično okvaro je priporočljivo prilagoditi odmerek (glejte poglavje 4.2). Meropenem se s hemodializo odstrani, očistek med hemodializo pa je približno štirikrat večji kot pri anuričnih bolnikih.
Jetrna insuficienca
Študija pri bolnikih z alkoholno cirozo ni pokazala, da bi bolezen jeter vplivala na farmakokinetiko
meropenema po večkratnih odmerkih.
Odrasli bolniki
Farmakokinetične študije pri bolnikih niso pokazale pomembnih farmakokinetičnih razlik v primerjavi z zdravimi osebami z enakim delovanjem ledvic. Populacijski model, razvit na podlagi podatkov pri 79 bolnikih z intraabdominalnimi okužbami ali pljučnico, je pokazal odvisnost centralnega volumna od telesne mase in odvisnost očistka od kreateninskega očistka ter starosti.
Pediatrična populacija
Farmakokinetika je po odmerkih 10 mg/kg, 20 mg/kg oziroma 40 mg/kg pri dojenčkih in otrocih z okužbami pokazala približno takšne vrednosti Cmax, kot pri odraslih po odmerkih 500 mg, 1000 mg oziroma 2000 mg. Primerjava je pri vseh, razen najmlajših preiskovancih (< 6 mesecev, t1/2 1,6 ure) pokazala konsistentno farmakokinetiko med odmerki in razpolovnimi časi, podobno kot pri odraslih. Povprečne vrednosti očistka meropenema so bile 5,8 ml/min/kg (6-12 let), 6,2 ml/min/kg (2-5 let), 5,3 ml/min/kg (6-23 mesecev) in 4,3 ml/min/kg (2-5 mesecev). Približno 60 % odmerka se izloči v urin v 12 urah v obliki meropenema, nadaljnjih 12 % pa v obliki presnovka. Koncentracija meropenema v cerebrospinalni tekočini je pri otrocih z meningitisom približno 20 % sočasne koncentracije v plazmi, vendar obstaja pomembna interindividualna variabilnost.
Farmakokinetika meropenema pri novorojenčkih, ki so potrebovali antiinfekcijsko zdravljenje, je pokazala večji očistek pri novorojenčkih z večjo kronološko ali gestacijsko starostjo. Celokupni povprečni razpolovni čas je bil 2,9 ure. Simulacija po metodi Monte Carlo na podlagi modela populacijske farmakokinetike je pokazala, da režim odmerjanja 20 mg/kg na 8 ur doseže 60 % vrednosti t > MIK za P. aeruginosa pri 95 % nedonošenih in 91 % donošenih novorojenčkov.
Starejši bolniki
Farmakokinetične študije pri zdravih starejših osebah (65-80 let) so pokazale manjši plazemski očistek (ki je bil povezan s starostnim zmanjšanjem očistka kreatinina) in manjše zmanjšanje neledvičnega očistka. Pri starejših bolnikih odmerka ni treba prilagoditi, razen v primeru zmerne do hude ledvične okvare (glejte poglavje 4.2).
Farmacevtski podatki - Meropenem 1000 mg
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
4 leta
Intravenska bolusna injekcija
Rekonstituirane raztopine za intravensko injiciranje je treba uporabiti takoj. Čas od začetka
rekonstitucije do konca intravenskega injiciranja ne sme biti daljši od ene ure.
Intravensko infundiranje
Rekonstituirano raztopino je treba razredčiti takoj po rekonstituciji. Čas od začetka rekonstitucije do konca intravenskega infundiranja ne sme biti daljši od ene ure.
Pripravljenih raztopin ne zamrzujte.
Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila.
Za pogoje shranjevanja po rekonstituciji/redčenju zdravila glejte poglavje 6.3.
Viala iz prozornega stekla z zamaškom iz bromobutilne gume in vijolično (500 mg)/sivo (1000 mg) plastično odstranljivo zaporko (»flip-off«) z aluminijastim pečatom. Viale so zapakirane v zunanjo škatlo.
Velikosti pakiranj: 1 ali 10 vial
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Ena viala je samo za enkratno uporabo.
Za pripravo in dajanje raztopine je treba uporabiti standardne aseptične postopke.
Intravenska bolusna injekcija
Za intravensko bolusno injiciranje je treba meropenem rekonstituirati s sterilno vodo za injekcije do
končne koncentracije 50 mg/ml.
Čas rekonstitucije ni daljši od 2 minut.
Intravensko infundiranje
Za intravensko infundiranje je mogoče vsebino vial, ki vsebujejo meropenem, rekonstituirati neposredno z raztopino natrijevega klorida za infundiranje 9 mg/ml (0,9 %) ali 50 mg/ml (5 %) raztopino glukoze za infundiranje in razredčiti z istim vehiklom do končne koncentracije 1-20 mg/ml.
Po rekonstituciji
Po rekonstituciji dobimo bistro, brezbarvna do rumeno raztopino.
Vrednost pH raztopine po rekonstituciji je 7,3-8,3.
Raztopino je treba pred uporabo pretresti. Raztopino je treba pred uporabo pregledati glede morebitne prisotnosti delcev in obarvanja. Uporabiti smete le bistro, brezbarvno do rumeno raztopino brez delcev.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.