Preprečevanje in zdravljenje:

• atrijske fibrilacije,

• paroksizmalne nadprekatne tahikardije (PSVT),

• nadprekatne aritmije,

• prekatne tahikardije,

• Wolf-Parkinson-Whitovega sindroma (sindroma WPW).

Odmerjanje je individualno. Potekati mora pod skrbnim kardiologovim nadzorom, večkratnim opravljanjem EKG in kontroliranjem krvnega pritiska ter vzdrževanjem elektrolitskega ravnotežja.

Tako kot druga antiaritmična zdravila je treba tudi propafenon uporabljati zelo previdno pri bolnikih, pri katerih je treba njegov odmerek prilagoditi. To še posebej velja za starejše bolnike in tiste, ki imajo okvaro srčne mišice. Odmerek je treba na podlagi bolnikovega odziva in prenašanja določiti za vsakega posebej.

Priporočen začetni odmerek je 150 mg na vsakih osem ur (450 mg/dan). Odmerek se lahko čez tri do štiri dni zveča na 225 mg, ki ga bolnik vzame na vsakih osem ur (675 mg/dan), ali, če je to potrebno, na 300 mg na vsakih osem ur (900 mg/dan). Učinkovitost in varnost jemanja dnevnih odmerkov, večjih od 900 mg, nista dokazani. Če se kompleks QRS bistveno podaljša ali zveča incidenca AV-bloka II. ali III. stopnje, je treba odmerek zmanjšati ali zdravljenje s propafenonom ustaviti, dokler se EKG ne normalizira.

Starejšim bolnikom s hudo okvaro srčne mišice je treba začetni odmerek propafenona (podobno kot drugih antiaritmičnih zdravil) zvečevati počasi.

bradikardija,

bronhospatične bolezni (akutni bronhospazem, astma), kardiogeni šok, katerega vzrok ni aritmija,

elektrolitsko neravnotežje,

preobčutljivost za propafenon, nekontrolirana kongestivna srčna odpoved, izrazita hipotenzija,

• akutni miokardni infarkt,

  sinoatrijske, AV- in intraventrikularne motnje nastajanja in/ali prevajanja dražljajev (npr. AV-blok, sindrom sinoatrijskega vozla) pri bolnikih brez srčnega spodbujevalnika,

• miastenija gravis.

Če se kompleks QRS podaljša za 20 odstotkov, je treba odmerek zdravila zmanjšati ali pa zdravljenje z njim ustaviti, dokler se EKG ne normalizira. Če se med zdravljenjem s propafenonom pojavi kakršen koli znak II. in III. stopnje AV-bloka, je treba odmerek bodisi zmanjšati bodisi zdravljenje z njim ustaviti.

Propafenona se ne sme uporabljati pri bolnikih s kongestivno srčno odpovedjo. Če pa je to vseeno nujno, je treba kongestivno srčno odpoved popolnoma kompenzirati. Tako kot druga antiaritmična zdravila I. razreda se sme tudi propafenon pri teh bolnikih uporabljati samo, če imajo smrtno nevarno prekatno aritmijo, medtem ko se je treba njegovi uporabi pri bolnikih z manj hudo prekatno aritmijo ali nedokazano aritmijo prekatov izogibati.

Podobno kot druga antiaritmična zdravila lahko tudi propafenon poslabša aritmijo, ki jo bolnik že ima, ali pa povzroči nastanek nove. Zaradi tega sta med zdravljenjem s propafenonom nujno klinično spremljanje bolnika in njegov nadzor z EKG. Če se pri bolniku ugotovi elektrolitsko neravnotežje, ga je treba vzpostaviti še pred začetkom zdravljenja s propafenonom.

Propafenon deluje kot blokator beta, zato se ga ne sme uporabljati pri bolnikih z astmo ali drugimi bronhospazemskimi motnjami.

Zdravilo je treba uporabljati posebej previdno pri bolnikih z ledvično in/ali jetrno okvaro, njegov odmerek pa je treba ustrezno zmanjšati.

Propafenon se s hemodializo ne odstrani iz organizma.

Uporabi propafenona pri mlajših od 18 let se je treba izogibati, saj varnost in učinkovitost uporabe pri njih nista popolnoma dokazani, čeprav so z njim zdravili nekaj otrok in novorojenčkov z refraktarno nadprekatno in prekatno aritmijo, neželeni učinki pa se pri tem niso pojavili.

Starejšim bolnikom je treba odmerek zdravila zmanjšati.

Zdravilo PROPAFENON Alkaloid filmsko obložene tablete 150 mg vsebuje pomožno snov laktoza monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti lipaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Med sočasno uporabo propafenona in zdravil, ki upočasnjujejo srčni ritem in/ali zmanjšujejo krčljivost srca (na primer blokatorji beta), se lahko zveča dejavnost propafenona.

Propafenon lahko zveča plazemsko vrednost digoksina, propranolola, metoprolola, varfarina, teofilina, ciklosporina in dezipramina.

Cimetidin lahko zveča plazemsko vrednost propafenona za 20 odstotkov.

Zdravila se ne sme uporabljati z ritonavirom in kinidinom (pri bolnikih z obsežnim presnovnim fenotipom).

Rifampicin in fenobarbiton lahko znižata plazemske ravni propafenona.

V primeru hipokaliemije (zaradi uporabe diuretikov idr.) se zveča proaritmijski učinek zdravila.

Med sočasno uporabo lokalnih anestetikov (na primer med vsaditvijo srčnega spodbujevalnika, kirurškim posegom ali stomatološko operacijo) se zveča nevarnost pojava nevroloških neželenih učinkov.

Med hkratno uporabo propafenona in lidokaina v obliki i.v. infuzije se lahko zveča negativen inotropni učinek propafenona, zmanjša pa njegov vpliv na podaljšanje refraktarnosti preddvorov in prekatov.

Hrana pomembno poviša serumsko koncentracijo propafenona.

Varnost uporabe propafenona med nosečnostjo ni dokazana. Propafenon se sme med nosečnostjo uporabljati samo, kadar je pričakovana koristnost njegove uporabe za mater večja od morebitnega tveganja za plod.

Med obdobjem dojenja se ga mora uporabljati izjemno previdno.

V primeru pojava neželenih učinkov (motnje vida, vrtoglavica, znižanje krvnega tlaka) se je treba izogibati vožnji motornih vozil ali delu s stroji.

Med zdravljenjem s propafenonom se lahko pojavijo naslednji neželeni učinki: poslabšanje aritmije ali njen pojav, blokada veje Hisovega snopa, sinoatrijski blok in AV-blok, bradikardija, hipotenzija, poslabšanje srčne odpovedi in ortostatske motnje krvnega obtoka.

Najpogostejši neželeni učinki, ki niso povezani z ožiljem, so prebavne motnje. Ponavadi so povezane z velikimi začetnimi odmerki; mednje spadajo slabost, bruhanje, kovinski ali grenak okus v ustih, zaprtje, dispepsija, driska, neješčnost, bolečine v trebuhu, izguba apetita in okusa. Zveča se lahko tudi vrednost jetrnih encimov in pojavita holestaza in/ali hepatitis.

Pojavijo se lahko tudi drugi neželeni nevrološki učinki (motnje vida, vrtoglavica, utrujenost, glavobol, ataksija, nespečnost, anksioznost, slabotnost, parestezije, zmedenost ali ekstrapiramidni sindrom) in duševne motnje (strah, zmedenost in celo halucinacije).

Alergijske kožne reakcije, na primer kožni izpuščaji, znojenje, srbečica, rdečina, eksantem, koprivnica, so redke in ponavadi izginejo po prenehanju zdravljenja.

Prav tako se lahko pojavijo še nekateri drugi neželeni učinki: levkopenija, trombocitopenija, agranulocitoza, povišan titer antinuklearnih protiteteles, bolečine v sklepih, lupus eritematozus, bronhospazem, nefritični sindrom in impotenca.

Simptomi predoziranja so hipotenzija, bradikardija, motnje prevodnosti, zaspanost, redko pa tudi konvulzije in prekatna aritmija.

Učinkovita ukrepa za nadzor ritma in tlaka sta defibrilacija in infundiranje dopamina in izoprenalina.