Mofetilmikofenolat Accord 250 mg trde kapsule

Mofetilmikofenolat je indiciran skupaj s ciklosporinom in kortikosteroidi za preprečevanje akutnih zavrnitvenih reakcij pri bolnikih, ki so prejeli alogeni ledvični, srčni ali jetrni presadek.

Zdravljenje z mofetilmikofenolatom mora vpeljati in voditi ustrezno usposobljen specialist za presaditve.

Uporaba pri presaditvi ledvice:

Odrasli:

Mofetilmikofenolat v peroralni obliki uvedemo v 72 urah po presaditvi. Priporočeni odmerek pri bolnikih z ledvičnim presadkom je 1,0 g dvakrat na dan (dnevni odmerek 2 g).

Otroci in mladostniki (stari od 2 do 18 let):

Priporočeni odmerek mofetilmikofenolata je 600 mg/m² dvakrat na dan peroralno (do največ 2 g dnevno). Zdravilo Mofetilmikofenolat Accord lahko predpišemo samo bolnikom s telesno površino 1,25 m² ali več. Bolnikom s telesno površino med 1,25 in 1,5 m² lahko predpišemo kapsule mofetilmikofenolata v odmerku 750 mg dvakrat na dan (dnevni odmerek 1,5 g). Bolnikom s površino 1,5 m² in več predpišemo kapsule mofetilmikofenolata v odmerku 1 g dvakrat na dan (dnevni odmerek 2 g). V tej starostni skupini se v primerjavi z odraslimi bolniki nekateri neželeni učinki pojavljajo pogosteje (glejte poglavje 4.8), zato bo morda treba začasno zmanjšati odmerek ali prekiniti zdravljenje. Pri tem je treba upoštevati ustrezne klinične dejavnike vključno z resnostjo neželenega učinka.

Otroci (mlajši od 2 let):

O varnosti in učinkovitosti pri otrocih, mlajših od dveh let, je na voljo premalo podatkov. Ti so nezadostni za pripravo navodila o priporočenem odmerjanju, zato uporaba zdravila v tej starostni skupini ni priporočljiva.

Uporaba pri presaditvi srca:

Odrasli:

Mofetilmikofenolat v peroralni obliki uvedemo v 5 dneh po presaditvi. Priporočeni odmerek pri bolnikih s srčnim presadkom je 1,5 g dvakrat na dan (dnevni odmerek 3 g).

Otroci:

Podatki niso na voljo za otroke s srčnim presadkom, zato uporaba v tej starostni skupini ni priporočljiva, dokler ne bo znanih več podatkov.

Uporaba pri presaditvi jeter:

Odrasli:

Prve 4 dni po presaditvi jeter je treba dajati mofetilmikofenolat intravensko, takoj ko je bolnik sposoben požirati, pa nadaljujemo s peroralno obliko mofetilmikofenolata. Priporočeni peroralni odmerek pri bolnikih z jetrnim presadkom je 1,5 g dvakrat na dan (dnevni odmerek 3 g).

Otroci:

Podatki niso na voljo za otroke z jetrnim presadkom, zato uporaba v tej starostni skupini ni priporočljiva, dokler ne bo znanih več podatkov.

Uporaba pri starejših bolnikih (starih 65 let ali več):

Priporočeni odmerek za starejše bolnike je 1,0 g dvakrat na dan za bolnike z ledvičnim presadkom in 1,5 g dvakrat na dan za bolnike s srčnim ali jetrnim presadkom.

Uporaba pri ledvični okvari:

Bolnikom s hudo kronično ledvično okvaro (glomerulna filtracija < 25 ml•min^-1•1,73 m^-2) zunaj obdobja neposredno po presaditvi ne dajemo odmerkov, večjih od 1 g dvakrat na dan. Te bolnike moramo še posebej skrbno nadzorovati. Bolnikom, pri katerih se je po operaciji primerno ledvično delovanje presadka vzpostavilo z zakasnitvijo, prilagajanje odmerkov ni potrebno (glejte poglavje 5.2). Za bolnike s srčnim ali jetrnim presadkom in hudo ledvično okvaro podatki niso na voljo.

Uporaba pri hudi okvari jeter:

Bolnikom z ledvičnim presadkom in hudo boleznijo jetrnega parenhima ni treba prilagajati odmerkov. Za bolnike s srčnim presadkom in hudo boleznijo jetrnega parenhima podatki niso na voljo.

Zdravljenje med zavrnitveno reakcijo:

Aktivni presnovek mofetilmikofenolata je mikofenolna kislina (MPA – mycophenolic acid). Zavrnitev ledvičnega presadka ne spremeni farmakokinetike mikofenolne kisline, zato ni treba zmanjšati odmerka ali prekiniti zdravljenja z mofetilmikofenolatom. Pri zavrnitvi srčnega presadka prilagajanje odmerkov mofetilmikofenolata ni potrebno. Farmakokinetičnih podatkov med zavrnitvijo jetrnega presadka ni na voljo.

Preobčutljivost na mofetilmikofenolat ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Zato je mofetilmikofenolat kontraindiciran pri bolnikih, preobčutljivih za mofetilmikofenolat ali mikofenolno kislino, ali katero koli pomožno snov.

Mofetilmikofenolat je kontraindiciran pri ženskah, ki dojijo (glejte poglavje 4.6).

Za informacije o uporabi med nosečnostjo in o zahtevah glede uporabe kontracepcije glejte poglavje 4.6.

Bolniki, ki prejemajo kombinacije imunosupresivnih zdravil, vključno z mofetilmikofenolatom, so izpostavljeni povečanem tveganju za nastanek limfomov in drugih malignih sprememb, zlasti kožnih (glejte poglavje 4.8). Zdi se, da je tveganje bolj odvisno od intenzivnosti in trajanja imunosupresije kot od uporabe določene učinkovine. Splošen nasvet za zmanjšanje tveganja za nastanek kožnega raka je, da se bolniki ne izpostavljajo soncu in UV-svetlobi brez uporabe zaščitne obleke in kreme za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem.

Bolnikom, ki prejemajo zdravilo mofetilmikofenolat, je treba naročiti, da morajo takoj poročati o kakršnemkoli znaku okužbe, nepričakovani modrici, krvavitvi ali drugih znakih depresije kostnega mozga.

Pri bolnikih, ki se zdravijo z imunosupresivi, vključno z mofetilmikofenolatom, obstaja povečano tveganje za oportunistične okužbe (bakterijske, glivične, virusne in protozojske), okužbe s smrtnim izidom in sepso (glejte poglavje 4.8). Oportunistične okužbe vključujejo nefropatijo, povezano z virusom BK in progresivno multifokalno levkoencefalopatijo (PML), povezano z virusom JC. Ti dve okužbi sta pogosto povezani z visokim skupnim imunosupresivnim bremenom in lahko vodita do resnih ali življenjsko nevarnih stanj. Zdravniki naj pomislijo nanju pri postavljanju diagnoze pri imunosuprimiranih bolnikih, pri katerih se slabša delovanje ledvic ali so prisotni nevrološki simptomi.

Bolnike, ki prejemajo mofetilmikofenolat, je treba skrbno nadzorovati zaradi nevtropenije, ki je lahko posledica jemanja mofetilmikofenolata, sočasno uporabljenih zdravil, virusnih okužb ali nekaterih kombinacij teh vzrokov. Med zdravljenjem z mofetilmikofenolatom moramo napraviti preiskave celotne krvne slike enkrat na teden prvi mesec, dvakrat mesečno v drugem in tretjem mesecu in nato enkrat mesečno v prvem letu. Če se pojavi nevtropenija (absolutno število nevtrofilcev < 1,3 x 10³/μl), moramo odmerke mofetilmikofenolata zmanjšati ali zdravljenje prekiniti.

Pri bolnikih, ki so poleg mofetilmikofenolata prejemali še druga imunosupresivna zdravila, so opisani primeri pojava čiste aplastične anemije (ČAA). Mehanizem pojava ČAA ob uporabi mofetilmikofenolata ni znan. ČAA se lahko popravi ob zmanjšanju odmerka ali ob ukinitvi zdravljenja z mofetilmikofenolatom. Pri prejemnikih presadkov se spremembe v zdravljenju z mofetilmikofenolatom lahko izvedejo izključno ob ustreznem nadzoru, da se na ta način zmanjša tveganje za zavrnitev presadka na najmanjšo možno mero (glejte poglavje 4.8).

Bolnike, ki prejemajo mofetilmikofenolat, moramo opozoriti, da so lahko cepljenja manj učinkovita, uporabi živih cepiv pa se morajo izogibati (glejte poglavje 4.5). Cepljenje proti gripi je lahko koristno. Predpisovalci se morajo ravnati po nacionalnih smernicah za cepljenje proti gripi.

Ker mofetilmikofenolat povezujejo s povišano pojavnostjo neželenih učinkov v prebavilih, vključno z redkimi primeri razjed v prebavnem traktu, krvavitvami in perforacijami, je treba pri bolnikih z resno boleznijo prebavil v aktivni fazi to zdravilo dajati previdno.

Mofetilmikofenolat je zaviralec inozin-monofosfat-dehidrogenaze (IMPDH). Teoretično, mikofenolata ne smemo dajati bolnikom z redkim dednim pomanjkanjem hipoksantin-gvanin-fosforibozil-transferaze (HGPRT), kot sta Lesch-Nyhlanov in Kelley-Seegmillerjev sindrom.

Ne priporočamo sočasnega dajanja mofetilmikofenolata in azatioprina, ker kombiniranega jemanja teh zdravil niso proučevali.

Ker holestiramin pomembno zmanjša AUC (površino pod krivuljo) mikofenolne kisline, dajemo mofetilmikofenolat previdno bolnikom, ki sočasno jemljejo druga zdravila, ki vplivajo na enterohepatični obtok zaradi možnosti zmanjšanja učinkovitosti mofetilmikofenolata.

Razmerja med tveganjem in koristjo mofetilmikofenolata v kombinaciji s takrolimusom ali sirolimusom še niso raziskali (glejte tudi poglavje 4.5).

Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.

Aciklovir: pri sočasni uporabi aciklovirja in mofetilmikofenolata so opazili zvečane koncentracije mikofenolglukuronida in aciklovirja v plazmi v primerjavi s samostojnim jemanjem aciklovirja. Spremembe v farmakokinetiki mikofenolglukuronida (ki ga je za 8 % več) so bile minimalne in niso klinično pomembne. Ker so pri ledvični okvari koncentracije mikofenolglukuronida in aciklovirja v plazmi povečane, pri mofetilmikofenolatu in aciklovirju ali njegovem predzdravilu, npr. valaciklovirju, obstaja možnost da tekmujejo za tubularno sekrecijo in lahko pride do nadaljnjih povečanj koncentracij obeh učinkovin.

Antacidi in zaviralci protonske črpalke: pri dajanju antacidov, kot so magnezijevi in aluminijevi hidroksidi, in zaviralcev protonske črpalke, vključno z lanzoprazolom in pantroprazolom, skupaj z zdravilom Mofetilmikofenolat Accord, so opazili zmanjšano izpostavljenost mikofenolni kislini. Pri primerjavi deležev zavrnitve presadka ali deležev izgube presadka med bolniki, ki so jemali zdravilo Mofetilmikofenolat Accord in zaviralce protonske črpalke ter bolniki, ki so jemali zdravilo Mofetilmikofenolat Accord in niso jemali zaviralcev protonske črpalke, niso opazili značilnih razlik. Ti podatki podpirajo ekstrapolacijo teh ugotovitev na vse antacide, saj je zmanjšanje izpostavljenosti, kadar je zdravilo Mofetilmikofenolat Accord sočasno uporabljeno z magnezijevimi in aluminijevi hidroksidi, občutno manjše v primerjavi s sočasno uporabo zdravila Mofetilmikofenolat Accord in zaviralcev protonske črpalke.

Holestiramin: Po dajanju enega samega odmerka 1,5 g mofetilmikofenolata normalnim zdravim osebam, ki so pred tem prejemale 4 g holestiramina trikrat dnevno v obdobju štirih dni, se je AUC mikofenolne kisline zmanjšala za 40 % (glejte poglavje 4.4 in poglavje 5.2). Pri sočasni uporabi holestiramina in mofetilmikofenolata je potrebna previdnost, saj je lahko učinkovitost mofetilmikofenolata zmanjšana.

Zdravila, ki vplivajo na enterohepatični obtok: Pri uporabi zdravil, ki vplivajo na enterohepatični obtok, je potrebna previdnost, saj lahko zmanjšajo učinkovitost mofetilmikofenolata.

Ciklosporin A: Mofetilmikofenolat ne vpliva na farmakokinetiko ciklosporina A. Če pa sočasno zdravljenje s ciklosporinom prekinemo, lahko pričakujemo povečanje AUC mikofenolne kisline za približno 30 %.

Ganciklovir: Na podlagi rezultatov študije enkratnega odmerjanja priporočenih odmerkov peroralne oblike mofetilmikofenolata in intravenske oblike ganciklovirja in znanih učinkov ledvične okvare na farmakokinetiko mofetilmikofenolata (glejte poglavje 4.2) in ganciklovirja je pričakovati, da bo sočasno dajanje obeh učinkovin, ki tekmujeta v mehanizmih renalne tubularne sekrecije, povzročilo zvišanje koncentracij mikofenolglukuronida in ganciklovirja. Znatnih sprememb v farmakokinetiki mikofenolne kisline ni pričakovati, zato prilagajanje

odmerkov mofetilmikofenolata ni potrebno. Bolnike z ledvično okvaro, ki sočasno dobivajo zdravilo mofetilmikofenolat in ganciklovir oziroma njegova predzdravila, npr. valganciklovir, je treba skrbno nadzorovati in upoštevati priporočila za odmerjanje ganciklovirja.

Peroralni kontraceptivi: Sočasno jemanje mofetilmikofenolata ni vplivalo na farmakokinetiko in farmakodinamiko peroralnih kontraceptivov (glejte tudi poglavje 5.2).

Rifampicin: Pri bolnikih, ki ne jemljejo tudi ciklosporina, je sočasno dajanje mofetilmikofenolata in rifampicina povzročilo zmanjšanje izpostavljenosti mikofenolni kislini (AUC0-12ur) za 18 % do 70 %. Priporočljivo je spremljanje ravni izpostavljenosti mikofenolni kislini in prilagoditev odmerkov mofetilmikofenolata za ohranitev klinične učinkovitosti, kadar sočasno dajemo rifampicin.

Sirolimus: Pri bolnikih z ledvičnim presadkom je sočasno dajanje mofetilmikofenolata in ciklosporina A povzročilo manjšo izpostavljenost mikofenolni kislini za 30 % do 50 % v primerjavi z bolniki, ki so prejeli kombinacijo sirolimusa in podobnih odmerkov mofetilmikofenolata (glejte tudi poglavje 4.4).

Sevelamer: Pri sočasnem dajanju mofetilmikofenolata in sevelamerja so opazili zmanjšanje C^max mikofenolne kisline za 30 % in AUC0-12ur mikofenolne kisline za 25 %, kliničnih posledic (t.j. zavrnitve presadka) pa ni bilo. Vseeno je priporočljivo, da dajemo mofetilmikofenolat vsaj eno uro pred ali tri po dajanju sevelamerja, zato da zmanjšamo vpliv na absorpcijo mikofenolne kisline. Ni podatkov o dajanju mofetilmikofenolata z drugimi vezalci fosfatov, razen sevelamerjem.

Trimetoprim/sulfametoksazol: Vplivov na biološko uporabnost mikofenolne kisline niso opazili.

Norfloksacin in metronidazol: Pri dajanju mofetilmikofenolata skupaj z norfloksacinom ali metronidazolom zdravim prostovoljcem pomembnega medsebojnega delovanja niso opazili. Kombinacija norfloksacina in metronidazola pa zmanjša izpostavljenost mikofenolni kislini za približno 30 % po enkratnem odmerku mofetilmikofenolata.

Ciprofloksacin in amoksicilin s klavulansko kislino: Pri bolnikih z ledvičnim presadkom so opisani primeri znižanja minimalne koncentracije mikofenolne kisline (pred naslednjo dozo mofetilmikofenolata) za približno 50 % v dnevih takoj po uvedbi oralnega zdravljenja s ciprofloksacinom ali kombinacijo amoksicilina in klavulanske kisline. Ta učinek se je z nadaljevanjem antibiotičnega zdravljenja zmanjšal in je povsem izginil v nekaj dneh po ukinitvi antibiotika. Spremembe v minimalni koncentraciji ne odsevajo zmeraj sprememb v skupni izpostavljenosti mikofenolni kislini. Zato v primeru, da ni kliničnih znakov disfunkcije presadka, sprememba doze mofetilmikofenolata običajno ni potrebna. V vsakem primeru pa je potrebno v času zdravljenja z antibiotikom in še nekaj časa po njegovi ukinitvi natančno spremljati bolnikovo stanje.

Takrolimus: Pri bolnikih z jetrnim presadkom, pri katerih so uvedli mofetilmikofenolat in takrolimus, se AUC in C^max mikofenolne kisline, aktivnega presnovka mofetilmikofenolata, zaradi sočasnega dajanja takrolimusa nista pomembno spremenili. Nasprotno pa se je po dajanju večkratnih odmerkov mofetilmikofenolata (1,5 g dvakrat na dan, zjutraj in zvečer) bolnikom z jetrnim presadkom, ki so jemali takrolimus, AUC takrolimusa povečala za približno 20 %. Vendar pa pri bolnikih z ledvičnim presadkom ni kazalo, da bi mofetilmikofenolat spremenil koncentracije takrolimusa (glejte tudi poglavje 4.4).

Druge interakcije: Sočasno jemanje probenecida in mofetilmikofenolata je pri opicah povzročilo zvišanje AUC mikofenolglukuronida v plazmi za trikrat. Tako lahko druge učinkovine, za katere je znano, da so podvržene renalni tubularni sekreciji, tekmujejo z

mikofenolglukuronidom in tako zvišajo koncentracije mikofenolglukuronida v plazmi ali drugih učinkovin, podvrženih renalni tubularni sekreciji.

Živa cepiva: Živih cepiv se ne sme dajati bolnikom z oslabelim imunskim odzivom. Tudi odziv protiteles na druga cepiva je lahko zmanjšan (glejte tudi poglavje 4.4).

Priporočamo, da zdravljenja z mikofenolatom ne uvedete, dokler ne izključite nosečnosti. Pred začetkom zdravljenja, med zdravljenjem ter najmanj šest tednov po končanem zdravljenju z mofetilmikofenolatom, morajo bolnice uporabljati učinkovito kontracepcijo (glejte poglavje 4.5). Bolnicam svetujemo, naj v primeru zanositve takoj obvestijo svojega zdravnika.

Uporaba mofetilmikofenolata med nosečnostjo ni priporočljiva in mora biti omejena na primere, ko ustreznega nadomestnega zdravljenja ni na voljo. Zdravilo Mofetilmikofenolat Accord dajemo nosečnicam le v primeru, kadar pričakovana korist za mater odtehta tveganje za plod. Podatki o uporabi mofetilmikofenolata pri nosečnicah so omejeni. Pri otrocih bolnic, ki so se v času nosečnosti zdravile z mofetilmikofenolatom v kombinaciji z drugimi imunosupresivi, so poročali o kongenitalnih malformacijah, vključno z malformacijo ušesa, to je nenormalno oblikovanim ali manjkajočim zunanjim/srednjim ušesom. Pri bolnicah, ki so se zdravile z mofetilmikofenolatom, so poročali o primerih spontanih splavov. Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).

Študije na podganah so pokazale, da se mofetilmikofenolat izloča v mleko podgan v laktaciji. Ni znano, ali se ta učinkovina izloča v materino mleko tudi pri ljudeh. Zaradi možnih resnih škodljivih vplivov mofetilmikofenolata na dojenčke je mofetilmikofenolat pri doječih materah kontraindiciran (glejte poglavje 4.3).

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso izvedli. Farmakodinamični profil in neželeni učinki, o katerih so poročali, kažejo na to, da vpliv ni verjeten.

Sledeče neželene učinke so opazili pri kliničnih preskušanjih:

Glavni neželeni učinki povezani z jemanjem mofetilmikofenolata v kombinaciji s ciklosporinom in kortikosteroidi vključujejo drisko, levkopenijo, sepso in bruhanje, opisali pa so tudi višjo incidenco določenih tipov okužb (glejte poglavje 4.4).

Malignosti:

Pri bolnikih, ki prejemajo kombinacije imunosupresivnih zdravil, vključno z mofetilmikofenolatom, obstaja povečano tveganje za nastanek limfomov in drugih malignih sprememb, zlasti kožnih (glejte poglavje 4,4). Limfoproliferativne bolezni ali limfomi so se pojavili pri 0,6 % bolnikov, ki so dobivali mofetilmikofenolat (2 g ali 3 g dnevno) skupaj z drugimi imunosupresivi v nadzorovanih kliničnih preskušanjih pri bolnikih z ledvičnim (podatki za 2 g), srčnim ali jetrnim presadkom, ki so trajala vsaj eno leto. Pri 3,6 % bolnikov so opazili nemelanomski kožni rak, druge vrste malignosti pa so se pojavile pri 1,1 % bolnikov. Triletni podatki o varnosti pri bolnikih z ledvičnim in srčnim presadkom ne kažejo nobenih nepričakovanih sprememb v pojavnosti malignosti v primerjavi z enoletnimi podatki. Bolnikom z jetrnim presadkom so sledili vsaj 1 leto, vendar pa manj kot 3 leta.

Oportunistične okužbe:

Pri vseh bolnikih s presadki je povečana nevarnost oportunističnih okužb, nevarnost narašča z zvečano stopnjo imunosupresije (glejte poglavje 4.4). Najpogostejše oportunistične okužbe pri bolnikih z ledvičnim (podatki za 2 g), srčnim ali jetrnim presadkom, ki so v nadzorovanih kliničnih preskušanjih prejemali mofetilmikofenolat (2 g ali 3 g na dan) z drugimi imunosupresivi vsaj eno leto, so bile mukokutane okužbe s kandido, sindrom CMV/viremija in okužbe z virusom herpesa simpleksa. Delež bolnikov s sindromom CMV/viremijo je znašal 13,5 %.

Otroci in mladostniki (stari od 2 do 18 let):

Vrsta in pogostnost neželenih učinkov v klinični študiji, ki je zajela 92 otrok in mladostnikov, starih od 2 do 18 let, ki so prejemali 600 mg/m² mofetilmikofenolata peroralno dvakrat na dan, sta bila podobna neželenim učinkom, opaženim pri odraslih bolnikih, ki so prejemali 1 g mofetilmikofenolata dvakrat na dan. Naslednji neželeni učinki, povezani z zdravljenjem, pa so bili v primerjavi z odraslimi pogostejši pri otrocih in mladostnikih, zlasti pri otrocih, mlajših od 6 let: driska, sepsa, levkopenija, anemija in okužba:

Starejši bolniki (stari 65 let ali več):

V splošnem je lahko pri starejših bolnikih (starih 65 let ali več) zaradi imunosupresije nevarnost za neželene učinke povečana. Pri starejših bolnikih, ki prejemajo mofetilmikofenolat kot del kombinacije imunosupresivnega režima zdravljenja, je v primerjavi z mlajšimi tveganje za pojav določenih okužb (vključno s citomegalovirusno tkivno invazivno boleznijo), krvavitev v prebavilih in pljučnega edema lahko večje.

Drugi neželeni učinki:

Neželeni učinki, ki so možno ali verjetno povezani z mofetilmikofenolatom, o katerih so poročali pri ≥ 1/10 in pri ≥ 1/100 do < 1/10 bolnikov, zdravljenih z mofetilmikofenolatom v nadzorovanih kliničnih preskušanjih, z ledvičnim (podatki za 2 g), srčnim ali jetrnim presadkom, so našteti v spodnji preglednici.

Neželeni učinki, verjetno ali možno povezani z zdravilom Mofetilmikofenolat Accord, ki so se pojavili pri bolnikih z ledvičnim, srčnim ali jetrnim presadkom, zdravljenimi z mofetilmikofenolatom v kombinaciji s ciklosporinom in kortikosteroidi v kliničnih preskušanjih.

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti po naslednjih kategorijah: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000); neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah pogostosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Opomba: V III. fazi študij preprečevanja zavrnitve presadka so zdravili 501 bolnika z ledvičnim presadkom (2 g mofetilmikofenolata na dan), 289 bolnikov s srčnim presadkom (3 g mofetilmikofenolata na dan) in 277 bolnikov z jetrnim presadkom (2 g i.v./3 g peroralne oblike mofetilmikofenolata na dan).

Neželeni učinki, opaženi po začetku trženja zdravila:

Neželeni učinki, o katerih so poročali po začetku trženja mofetilmikofenolata, so podobni neželenim učinkom v nadzorovanih študijah bolnikov z ledvičnim, srčnim in jetrnim presadkom. Dodatni neželeni učinki, o katerih so poročali v obdobju po začetku trženja zdravila, so opisani spodaj, s pogostnostjo poročanja (če je znana) v oklepajih.

Prebavila: Hiperplazija dlesni (≥ 1/100 do < 1/10), kolitis, vključno s kolitisom, ki ga povzroča citomegalovirus, (≥ 1/100 do < 1/10), pankreatitis, (≥ 1/100 do < 1/10) in atrofija črevesnih resic.

Neželeni učinki, povezani z imunosupresijo: Resne življenjsko nevarne okužbe vključno z meningitisom, endokarditisom, tuberkulozo in atipičnimi mikobakterijskimi okužbami. Pri bolnikih, zdravljenih z imunosupresivi, vključno z mofetilmikofenolatom, so poročali o primerih nefropatije, povezane z virusom BK, kot tudi progresivne multifokalne levkoencefalopatije (PML), povezane z virusom JC.

Poročali so tudi o agranulocitozi (≥ 1/1000 do < 1/100) in nevtropeniji; zato je priporočljivo bolnike, ki jemljejo mofetilmikofenolat, redno spremljati (glejte poglavje 4.4). Pri bolnikih, ki so se zdravili z mofetilmikofenolatom, so poročali o primerih aplastične anemije in depresije kostnega mozga, nekateri od teh so bili smrtni.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema:

Pri bolnikih zdravljenih z mofetilmikofenolatom so opisani primeri pojava čiste aplastične anemije (ČAA) (glejte poglavje 4.4).

Pri bolnikih zdravljenih z mofetilmikofenolatom so opisani posamezni primeri nenormalne morfologije nevtrofilcev, vključno s pridobljeno Pelger-Huetovo anomalijo. Te spremembe niso povezane z moteno funkcijo nevtrofilcev. V primeru preiskav krvi lahko te spremembe namigujejo na "pomik v levo" v zrelosti nevtrofilcev, kar se pri bolniku na imunosupresivnem zdravljenju, npr. z mofetilmikofenolatom, utegne napačno razlagati kot znak okužbe.

Preobčutljvost: Poročali so o preobčutljivostnih reakcijah, vključno z angionevrotičnim edemom in anafilaktično reakcijo.

Kongenitalne okvare: Za več podatkov glejte poglavje 4.6.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora:

Pri bolnikih zdravljenih z mofetilmikofenolatom v kombinaciji z drugimi imunosupresivnimi zdravili obstajajo posamezni primeri pojava intersticijskih pljučnih bolezni in pljučne fibroze, od katerih so se nekateri končali s smrtnim izidom.

O primerih prevelikega odmerjanja mofetilmikofenolata so poročali v kliničnih preskušanjih in med trženjem zdravila. Pri veliko teh primerov o neželenih dogodkih niso poročali. Pri tistih primerih prevelikega odmerjanja, kjer so poročali o neželenih dogodkih, pa so ti sovpadali z znanim varnostnim profilom zdravila.

Pričakuje se, da bi preveliko odmerjanje mofetilmikofenolata lahko povzročilo čezmerno supresijo imunskega sistema in povečalo dovzetnost za okužbe in supresijo kostnega mozga (glejte poglavje 4.4). Če se pojavi nevtropenija, je treba odmerjanje mofetilmikofenolata prekiniti ali odmerek zmanjšati (glejte poglavje 4.4).

Ni pričakovati, da bi s hemodializo odstranili klinično pomembne količine mikofenolne kisline ali mikofenolglukuronida. Adsorbenti žolčnih kislin kot je holestiramin, lahko odstranijo mikofenolno kislino z zmanjšanjem enterohepatičnega ponovnega obtoka zdravila (glejte poglavje 5.2).