Lefisyo 5 mg/ml peroralna raztopina

Zdravilo Lefisyo se uporablja:

• kot del integriranega programa substitucijskega zdravljenja odvisnosti od opiatov/opioidov pri

  odraslih, ki vključuje medicinsko, socialno in psihološko oskrbo;

• kot premostitveni nadomestek, npr. v primeru hospitalizacije.

Substitucijsko zdravljenje z levometadonom mora izvesti zdravnik z izkušnjami pri zdravljenju odvisnosti od opiatov/opioidov, po možnosti v centrih, specializiranih za zdravljenje odvisnosti od opiatov/opioidov.

Levometadon je približno dvakrat učinkovitejši od racemata metadona. Obstajajo dokazi, da se razgradnja levometadona poveča pri dajanju racemata metadona, zato se lahko to razmerje spremeni. To je treba upoštevati pri odmerku.

Odmerek temelji na pojavu odtegnitvenih simptomov in ga je treba prilagoditi vsakemu bolniku posebej glede na njegovo individualno potrebo in subjektivne občutke. Na splošno si je pri določitvi odmerka treba prizadevati, da se uporablja najnižji možni vzdrževalni odmerek.

Da bi se izognili prevelikemu odmerjanju, se zjutraj prvega dne vzame začetni odmerek od 15 do 20 mg levometadonijevega klorida (kar ustreza od 3 do 4 ml raztopine). Glede na subjektivni in objektivni učinek se zvečer prvega dne vzame dodatna potrebna količina od 10 do 25 mg levometadonijevega klorida (od 2 do 5 ml raztopine). Pri bolnikih z nizkimi ali nejasnimi pragovi tolerance (npr. po izpustu iz zapora) začetni odmerek ne sme preseči 15 mg levometadonijevega klorida (3 ml raztopine).

Po 1 do 6 dneh se dnevni odmerek daje enkrat na dan zjutraj. Prehod na enkratni odmerek zjutraj se

običajno izvede v korakih po 5 mg levometadonijevega klorida (1 ml raztopine).

V primeru nezadostne učinkovitosti (pojav odtegnitvenih simptomov) lahko zdravnik poveča odmerek

za 5 do 10 mg levometadonijevega klorida (1 do 2 ml raztopine) na dan.

Vzdrževalni odmerek je običajno dosežen po 1 do 6 dneh. Odmerek lahko znaša do 60 mg levometadonijevega klorida (12 ml raztopine) in je lahko v posameznih primerih celo precej višji. Odmerke, večje od 50 do 60 mg levometadonijevega klorida, se lahko uporablja le v utemeljenih posameznih primerih in le, če je mogoče izključiti sočasno uživanje drugih snovi.

Opomba

Zaradi medsebojnega delovanja in/ali indukcije encimov z drugimi zdravili (glejte poglavje 4.5) se lahko poveča potrebna dnevna količina levometadona. Zato je treba tudi pri bolnikih s stabilnim odmerkom paziti na morebitne odtegnitvene simptome in odmerek po potrebi prilagoditi.

Trajanje jemanja

Trajanje zdravljenja mora biti v skladu s splošnim terapevtskim konceptom in odvisno od napredka substitucijske terapije, dogovorjenega terapevtskega cilja in individualnih potreb bolnika.

Trajanje zdravljenja je lahko kratkotrajno (npr. nadomeščanje pri odvisnikih od prepovedanih drog med zdravljenjem v bolnišnici) do dolgotrajno.

Posebne populacije

Starejši bolniki

Pri starejših bolnikih je priporočljivo zmanjšati odmerek (glejte poglavje 4.4).

Bolniki z okvaro ledvic in/ali jeter

Pri bolnikih z okvaro ledvic ali s hudo kronično boleznijo jeter je priporočljivo zmanjšati odmerek

(glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Podatkov o zdravljenju otrok in mladostnikov, mlajših od 18 let, ni. Uporaba zdravila Lefisyo zato ni

priporočljiva pri otrocih in mladostnikih (glejte poglavje 4.4).

Način uporabe

Zdravilo Lefisyo je namenjeno za peroralno uporabo.

Na splošno se jemlje s pitno vodo ali s sadnim sokom (npr. s pomarančnim sokom ali z malinovim sirupom).

Odmerek se lahko bolniku da za takojšnjo uporabo ali kot pripravek za domov in ga je treba uporabiti

v skladu z navodili zdravnika.

Bolnik prejme zahtevani odmerek za takojšnjo uporabo od svojega zdravnika ali osebe, ki jo je zdravnik pooblastil. Zahtevano količino odmeri izključno zdravnik ali oseba, ki jo pooblasti zdravnik, nikoli pa bolnik.

Zdravnik mora bolnika obvestiti, da je peroralna uporaba edini dovoljen in varen način jemanja tega zdravila. V nadaljevanju mora poudariti morebitne posledice kakršne koli napačne uporabe zdravila.

Zdravilo za domov mora predpisati zdravnik.

Recepta za domov se ne sme dati, če so zdravniški pregledi in vprašalniki pokazali, da bolnik:

• uživa snovi, ki so ob sočasnem uživanju z nadomestno učinkovino nevarne za bolnika,

• še ni prilagojen na stabilen odmerek, ob upoštevanju razvoja tolerance,

• zlorablja prepovedane droge.

Izdaja pripravka za domov mora potekati v lekarni. Zdravnik, ki predpisuje zdravilo, lahko po potrebi

v lekarni predpiše tudi pripravek za povečanje viskoznosti.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Med zdravljenjem z zaviralci MAO ali v dveh tednih po prenehanju njihove uporabe.

  Narkotičnih antagonistov ali drugih agonistov/antagonistov (npr. pentazocina in buprenorfina) se med

  zdravljenjem z zdravilom Lefisyo ne sme uporabljati, razen pri zdravljenju prevelikega odmerjanja.

Levometadon lahko pri bolnikih, odvisnih od opiatov/opioidov, uporabljajo le zdravniki, pooblaščeni za izvajanje substitucijskega zdravljenja, saj lahko standardni odmerki, uporabljeni pri substitucijskem zdravljenju, povzročijo hudo zastrupitev ali celo smrtni izid pri bolnikih, ki nimajo tolerance za opiate.

Stroga indikacija in posebno zdravniško spremljanje sta potrebna pri:

• nosečnosti in dojenju (glejte poglavje 4.6),

• motnjah zavesti,

• sočasni uporabi drugih zdravil in snovi, ki imajo zaviralni učinek na osrednji živčni sistem ali dihanje,

• motnjah, pri katerih se je treba izogibati depresiji dihalnega centra,

• povečanem intrakranialnem tlaku,

• hipotenziji pri hipovolemiji,

• hipertrofiji prostate s tvorbo rezidualnega urina,

• pankreatitisu,

• motnjah žolčevodov,

• obstruktivnih in vnetnih črevesnih motnjah,

• feokromocitomu,

• hipotiroidizmu,

• zmerni do hudi okvari dihalnega centra in dihalnih funkcij,

• bradikardiji,

• zdravljenju z antiaritmiki razreda I in III.

  Pljuča in dihanje

  Zdravilo Lefisyo je treba uporabljati previdno pri bolnikih s/z:

• astmo,

• kronično obstruktivno pljučno boleznijo,

• pljučnim srcem (cor pulmonale),

• zelo omejeno dihalno rezervo,

• obstoječo okvaro dihalne funkcije,

• hipoksijo ali hiperkapnijo.

  Tudi pri standardnih terapevtskih odmerkih narkotikov lahko pri teh bolnikih pride do zmanjšane dihalne aktivnosti s sočasnim povečanjem upora v dihalnih poteh, kar lahko povzroči apnejo.

  Pri bolnikih, ki so nagnjeni k takšnim atopičnim pojavom, lahko pride do poslabšanja že obstoječe astme, kožnih izpuščajev in nenormalnosti krvne slike (eozinofilija).

  S spanjem povezane motnje dihanja

  Opioidi lahko povzročijo s spanjem povezane motnje dihanja, vključno s centralno spalno apnejo (CSA – central sleep apnoea) in s spanjem povezano hipoksemijo. Uporaba opioidov poveča tveganje za CSA v odvisnosti od odmerka. Pri bolnikih, pri katerih se pojavi CSA, je treba razmisliti o zmanjšanju

  celokupnega odmerka opioidov.

  Intrakranialni tlak

  Učinek narkotikov na respiratorno depresijo in njihova sposobnost povečanja tlaka cerebrospinalne tekočine se lahko znatno povečata pri že obstoječem povečanem intrakranialnem tlaku. Glede na profil učinkovitosti levometadona kot μ-agonista ga je treba uporabljati zelo previdno in le, če se šteje, da je bistvenega pomena za zdravljenje takšnih bolnikov.

  Tveganje pri sočasnem jemanju zdravila Lefisyo in sedativnih zdravil, kot so benzodiazepini ali podobna zdravila

  Sočasno jemanje zdravila Lefisyo in sedativnih zdravil, kot so benzodiazepini ali podobna zdravila, lahko povzroči sedacijo, respiratorno depresijo, komo in smrt. Zaradi teh tveganj mora biti sočasno predpisovanje sedativnih zdravil omejeno le na bolnike, pri katerih alternativne možnosti zdravljenja niso mogoče.

  Če je sprejeta odločitev za sočasno predpisovanje zdravila Lefisyo in sedativnih zdravil, je potrebno

  uporabiti najmanjši še učinkovit odmerek, trajanje zdravljenja pa mora biti čim krajše.

  Bolnike je treba pozorno spremljati glede pojava znakov in simptomov respiratorne depresije in sedacije. S tega vidika se močno priporoča seznanitev bolnikov in njihovih skrbnikov s temi simptomi (glejte poglavje 4.5).

  Tveganja pri sočasni uporabi alkohola

  Sočasna uporaba opioidov, vključno z levometadonom, in alkohola lahko povzroči sedacijo, respiratorno depresijo, komo in smrt. Med zdravljenjem z levometadonom se je treba izogibati uživanju alkohola (glejte poglavje 4.5).

  Sočasno uživanje

  Zloraba prepovedanih drog in zdravil med substitucijskim zdravljenjem lahko povzroči življenjsko nevarna stanja in se ji je treba na vso moč izogibati.

  Za odkrivanje morebitnega sočasnega uživanja drugih prepovedanih drog je treba izvajati redne preiskave urina.

  Bolniki z visokim tveganjem

  Zdravljenje je treba izvajati zelo previdno v primeru

• Zelo ranljivih bolnikov:

  Poskusi samomora z opiati, zlasti v kombinaciji z antidepresivi, alkoholom in drugimi zdravili, ki delujejo na osrednji živčni sistem, so del kliničnih značilnosti odvisnosti od učinkovin. Pri bolnikih z nenadzorovano uporabo prepovedanih drog in vztrajnim visoko tveganim vedenjem, kljub ustreznemu farmakoterapevtskemu posegu, je treba razmisliti o individualni oceni in načrtovanju zdravljenja, ki lahko vključuje bolnišnično oskrbo.

• Akutnih trebušnih motenj:

  Zdravljenje z zdravilom Lefisyo lahko prikrije diagnozo ali klinični potek pri bolnikih z akutnimi trebušnimi motnjami. Zato je treba bolnike z znaki akutnih trebušnih motenj med substitucijskim zdravljenjem še posebej natančno spremljati, dokler se ne postavi natančna diagnoza.

• Bolnikov z znanim ali domnevnim podaljšanjem intervala QT ali neravnovesjem elektrolitov,

  zlasti hipokaliemijo/srčno aritmijo:

  Pri uporabi agonistov μ-opiatnih receptorjev je treba upoštevati podaljšanje intervala QT in kasnejši pojav polimorfne ventrikularne tahikardije (torsade de pointes).

  Splošno pravilo je, da je treba vse bolnike pred začetkom zdravljenja vprašati o prejšnjih srčnih boleznih in nepojasnjenih sinkopah. Bolnika je treba obvestiti o možnosti srčne aritmije.

  Pred začetkom zdravljenja in po dveh tednih zdravljenja je treba opraviti EKG, da se potrdi učinek substitucijskega zdravila na interval QT in se določi obseg tega učinka. Podobno se priporoča izvedbo EKG-ja pred kakršnim koli povečanjem odmerka in nadaljnje izvajanje EKG-ja pri spremljanju bolnika

  vsaj enkrat letno. V primeru nepojasnjene sinkope je treba upoštevati možnost srčnega vzroka. V primerih kakršne koli spremembe sočasnega zdravljenja je treba upoštevati možnost medsebojnega delovanja z učinkom na interval QT.

  Adrenalna insuficienca

  Levometadon je treba pri bolnikih z adrenalno insuficienco uporabljati previdno, ker lahko opioidi

  zmanjšajo nastajanje kortizola.

  Opioidi lahko povzročijo reverzibilno adrenalno insuficienco, ki zahteva nadzor in nadomestno zdravljenje z glukokortikoidi. Simptomi adrenalne insuficience lahko vključujejo navzeo, bruhanje, izgubo apetita, utrujenost, šibkost, omotico ali nizek krvni tlak.

  Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

  Levometadon lahko povzroči disfunkcijo in spazem Oddijevega sfinktra, kar poveča tveganje za simptome na žolčevodih in pankreatitis. Pri bolnikih s pankreatitisom in boleznijo žolčevodov je levometadon zato treba uporabljati previdno.

  Zmanjšanje ravni spolnih hormonov in povečanje ravni prolaktina

  Dolgotrajna uporaba opioidov je lahko povezana z zmanjšanjem ravni spolnih hormonov in povečanjem ravni prolaktina. Simptomi vključujejo zmanjšan libido, impotenco ali amenorejo.

  Hipoglikemija

  O hipoglikemiji so poročali v povezavi s prekomernim odmerjanjem ali povečanim odmerjanjem metadona (ki je racemna zmes levometadona in dekstrometadona). Med povečevanjem odmerka je priporočljivo redno spremljanje krvnega sladkorja (glejte poglavji 4.8 in 4.9).

  Motnja uporabe opioidov (zloraba in odvisnost)

  Levometadon je opioidni analgetik in sam po sebi povzroča močno zasvojenost. Zaradi dolge razpolovne dobe se lahko začne kopičiti. Enkratni odmerek, ki olajša simptome, lahko v primeru vsakodnevne uporabe povzroči kopičenje in celo smrt.

  Kot pri drugih opioidih se po večkratni uporabi levometadona lahko razvijejo toleranca, fizična in/ali psihološka odvisnost. Lahko povzroči odvisnost v primeru dolgotrajne in ponavljajoče se uporabe. V primeru nenadne prekinitve ali uporabe opiatnega antagonista je treba pričakovati hude, včasih smrtno nevarne odtegnitvene simptome.

  Zloraba ali namerna napačna uporaba zdravila Lefisyo lahko povzročita preveliko odmerjanje in/ali

  smrt.

  Tveganje za pojav motnje uporabe opioidov (OUD – opioid use disorder) je povečano pri bolnikih z osebno ali družinsko anamnezo (pri starših ali sorojencih) motnje uporabe substanc (vključno z motnjo uporabe alkohola), pri trenutnih uporabnikih tobaka ali pri bolnikih z osebno anamnezo drugih motenj duševnega zdravja (npr. hujša depresija, anksioznost in osebnostne motnje).

  Bolnike je treba spremljati glede znakov vedenja, ki kažejo na zlorabo zdravila (npr. prezgodnje prošnje za ponovno izdajo zdravila). To vključuje pregled sočasno uporabljenih opioidov in psihoaktivnih zdravil (npr. benzodiazepinov). Pri bolnikih z znaki in simptomi OUD je treba razmisliti o posvetovanju s strokovnjakom za zasvojenost.

  Dodatne informacije

  Pri starejših bolnikih in bolnikih z boleznijo ledvic, hudo kronično boleznijo jeter ali s slabim splošnim zdravjem je priporočljivo zmanjšati odmerek (glejte poglavje 4.2).

  Pri uporabi levometadona je pomembno upoštevati, da je levometadon približno dvakrat učinkovitejši

  od racemata metadona (glejte poglavje 4.2).

  Uporaba zdravila Lefisyo pri osebah, ki nimajo tolerance za opiate, je življenjsko nevarna in lahko

  povzroči smrt zaradi zastoja dihanja.

  Zdravilo Lefisyo je namenjeno samo za peroralno uporabo. Intravenska zloraba zdravila Lefisyo lahko

  povzroči hude neželene učinke, na primer sepso, flebitis in pljučno embolijo ter celo smrt.

  Otroci in mladostniki

  Uporaba zdravila Lefisyo pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ni priporočljiva zaradi pomanjkanja kliničnih podatkov o njegovi učinkovitosti in varnosti.

  Zdravilo Lefisyo vsebuje natrijev benzoat

  To zdravilo vsebuje 0,3 mg natrijevega benzoata v 1 ml.

  Zdravilo Lefisyo vsebuje natrij

  To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na ml, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Na učinke levometadona lahko vplivajo tako farmakodinamične kot farmakokinetične interakcije. Poleg tega bo glede na klinične značilnosti v primeru medsebojnega delovanja, opisanega v nadaljevanju, morda potrebna prilagoditev odmerka levometadona in/ali zdravila, ki se uporablja sočasno.

Naslednje kombinacije so kontraindicirane (glejte poglavje 4.3):

• Če so bili zaviralci MAO uporabljeni v zadnjih 14 dneh pred uporabo opioidov (npr. petidina), so bili opaženi smrtno nevarni učinki (tako depresivni kot ekscitatorni glede na simptome) na osrednji živčni sistem, dihanje in cirkulacijo. Takšnih reakcij ni mogoče izključiti tudi pri levometadonu.

• Pentazocin in buprenorfin lahko povzročita odtegnitvene simptome pri bolnikih, ki so odvisni od heroina ali se nadomestno zdravijo z metadonom. Buprenorfin se lahko uporabi šele po preteku 20 ur po prenehanju jemanja zdravila Lefisyo.

  Pri sočasni uporabi levometadona in drugih zdravil je treba upoštevati naslednje interkacije:

  Vzajemna okrepitev zaviralnega učinka na osrednji živčni sistem ali dihanje se lahko pojavi, če se

  levometadon uporablja skupaj z zaviralci osrednjega živčnega sistema in dihanja, npr. s/z:

• močnimi zdravili proti bolečinam (vključno z drugimi opiati),

• alkoholom (glejte poglavje 4.4),

• derivati fenotiazina,

• barbiturati in drugimi uspavalnimi tabletami ali narkotiki,

• tricikličnimi antidepresivi.

  Sedativna zdravila, kot so benzodiazepini ali podobna zdravila:

  Sočasno jemanje opioidov s sedativnimi zdravili, kot so benzodiazepini ali podobna zdravila, poveča tveganje za sedacijo, respiratorno depresijo, komo in smrt zaradi aditivnega zaviralnega učinka na osrednji živčni sistem. Odmerjanje in trajanje sočasnega zdravljenja morata biti omejena (glejte poglavje 4.4).

  Gabapentinoidi:

  Sočasna uporaba opioidov in gabapentinoidov (gabapentina in pregabalina) poveča tveganje za preveliko odmerjanje opioidov, respiratorno depresijo in smrt.

  Učinek levometadona lahko okrepijo antihipertenzivi, kot so:

• reserpin,

• klonidin,

• urapidil,

• prazosin.

  Zdravila in druge snovi, ki zavirajo encimsko razgradnjo levometadona v jetrih (sistem citokroma P450), lahko povečajo plazemsko koncentracijo levometadona in podaljšajo trajanje njegovega delovanja, kot so:

• cimetidin,

• antimikotiki (npr. itrakonazol, ketokonazol, vorikonazol, flukonazol),

• makrolidni antibiotiki,

• antiaritmiki,

• kontraceptivi,

• selektivni zaviralci privzema serotonina (SSRIs), kot so sertralin, fluvoksamin, fluoksetin in paroksetin,

• ciprofloksacin.

  Kanabidiol:

  Sočasna uporaba kanabidiola lahko povzroči povečane koncentracije metadona v plazmi.

  Zdravila in druge snovi, ki spodbujajo encimsko razgradnjo levometadona v jetrih, lahko zmanjšajo

  plazemsko koncentracijo levometadona in skrajšajo trajanje njegovega delovanja, kot so:

• karbamazepin,

• fenobarbital,

• fenitoin,

• rifampicin,

• šentjanževka,

• spironolakton,

• fusidna kislina,

• flunitrazepam,

• efavirenz,

• nevirapin,

• nelfinavir,

• ritonavir,

• amprenavir.

  Pojavijo se lahko odtegnitveni simptomi.

  Priporočljivo je, da se bolnike skrbno spremlja glede kliničnih simptomov prevelikega in premajhnega odmerjanja ter odtegnitvenih simptomov in po potrebi ustrezno prilagodi odmerek, kadar se levometadon uporablja sočasno z drugimi zdravili ali snovmi, ki se presnavljajo z jetrnimi encimi, ali katera lahko vplivajo na vezavo na beljakovine (levometadon se večinoma veže na alfa-kisli glikoprotein in albumin, glejte poglavje 5.2), kot tudi po prenehanju jemanja takšnih zdravil ali snovi.

  Pri sočasni uporabi protiretrovirusnih zdravil so na primer poročali, da se plazemska koncentracija protiretrovirusnih učinkovin bodisi zmanjša (didanozin in stavudin) bodisi poveča (zidovudin), medtem ko plazemska koncentracija levometadona ostane nespremenjena. Pri teh bolnikih je potrebno skrbno spremljanje ustreznega kliničnega odziva ali znakov toksičnosti.

  Serotoninergična zdravila:

  Serotoninski sindrom se lahko pojavi pri sočasnem jemanju metadona (ki je racemna zmes levometadona in dekstrometadona) s petidinom, zaviralci monoamino oksidaze (MAO) in serotoninskimi učinkovinami, kot so selektivni zaviralci privzema serotonina (SSRI), zaviralci privzema serotonina in noradrenalina (SNRI) in triciklični antidepresivi (TCA). Simptomi serotoninskega sindroma lahko vključujejo spremembe psihičnega stanja, avtonomno nestabilnost, nevromuskularne motnje in/ali gastrointestinalne simptome.

Nosečnost

Uporaba levometadona med nosečnostjo mora biti strogo indicirana ter ustrezno nadzorovana, najbolje v specializiranem zdravstvenem centru. Kronična uporaba med nosečnostjo lahko privede do habituacije in odvisnosti ploda, pa tudi do odtegnitvenih simptomov, respiratorne depresije in nizke telesne mase novorojenčka.

V nekaterih opazovalnih študijah so poročali o prirojenih malformacijah in nevroloških razvojnih motnjah pri otrocih, rojenih ženskam, zdravljenim z metadonom zaradi motnje uporabe opioidov med nosečnostjo. Zaradi omejitev študije in sočasnih materinskih, družinskih in socialno-okoljskih dejavnikov, povezanih z motnjami uporabe opioidov, o prispevku metadona ni mogoče sklepati.

Študije na živalih so pri uporabi metadona pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Poskrbeti je treba za ustrezno nadomestitev in preprečevanje odtegnitvenih simptomov med nosečnostjo, da bi čim bolj zmanjšali okvare ploda.

Pri zmanjšanju odmerka ali ukinitvi zdravljenja med nosečnostjo je treba vedno skrbno spremljati mater

in navedeno izvesti šele po strogi oceni koristi in tveganj.

Glede na klinične podatke o farmakokinetiki metadona bo pri nekaterih nosečnicah zaradi možne indukcije encimov med nosečnostjo morda potrebno povečanje odmerka, če se pojavijo odtegnitveni simptomi. V skrbi za dobrobit ploda se lahko priporoči, da se dnevni odmerek razdeli, s čimer se prepreči visoke največje koncentracije v plazmi ter kompenzira pospešeno razgradnjo levometadona in posledično prepreči odtegnitvene simptome.

Levometadon prehaja skozi placentarno pregrado in lahko povzroči respiratorno depresijo pri novorojenčku, če ga dajemo pred ali med porodom. Približno 60–80 % novorojenčkov potrebuje hospitalizirano zdravljenje zaradi neonatalnega abstinenčnega sindroma. Ukinitev zdravila pri novorojenčku je treba izvesti na ustrezni enoti intenzivne nege za otroke, saj lahko kronično zdravljenje z levometadonom povzroči habituacijo in odvisnost ploda ter odtegnitvene simptome pri novorojenčku, ki zahtevajo zdravljenje. Prilagoditev odmerka (zlasti zmanjšanje odmerka) bo morda potrebna v 1–2 tednih po porodu.

Otroci mater na substitucijskem zdravljenju z metadonom so imeli sorazmerno nižjo porodno telesno maso in manjši obseg glave kot otroci, ki niso bili izpostavljeni zdravilu. Poleg tega so opazili povečano incidenco vnetja srednjega ušesa pri otrocih, ki so bili prenatalno izpostavljeni metadonu, pa tudi nevrološke ugotovitve z okvaro sluha, zamudami v duševnem in motoričnem razvoju ter očesnimi nepravilnostmi. Domneva se, da obstaja povezava s povečanim sindromom nenadne smrti dojenčka (SIDS – sudden infant death syndrome).

Dojenje

Levometadon se v majhnih količinah izloča v materino mleko.

Pri odločanju o tem, ali je dojenje v primeru jemanja levometadona priporočljivo, je treba upoštevati nasvet kliničnega specialista in vzeti v obzir materino prejemanje stabilnega vzdrževalnega odmerka levometadona in vsakršno nadaljnjo uporabo prepovedanih drog. Če dojenje pride v poštev, mora biti odmerek levometadona čim manjši. Predpisovalci morajo doječim materam svetovati, naj opazujejo otroka glede zmanjšanja zavesti in težav z dihanjem ter jim naročiti, naj v primeru tovrstnih opažanj takoj poiščejo zdravniško pomoč. Čeprav količina levometadona, ki se izloči v materino mleko, ni zadostna, da bi popolnoma zavrla simptome odtegnitve pri dojenih otrocih, lahko zmanjša resnost neonatalnega abstinenčnega sindroma. Če je potrebna prekinitev dojenja, naj bo ta postopna, saj lahko nenadna prekinitev okrepi odtegnitvene simptome pri otroku.

Plodnost

Metadon naj ne bi vplival na plodnost žensk. Študije pri moških, ki so prejemali vzdrževalno zdravljenje

z metadonom, so pokazale, da metadon zmanjša raven testosterona v serumu in izrazito zmanjša volumen ejakulata in gibljivost semenčic. Število semenčic v tej skupini je bilo dvakrat večje kot v kontrolni skupini zaradi zmanjšanja količine semenske tekočine na ejakulacijo pri moških, ki so prejemali metadon.

Zdravilo Lefisyo lahko spremeni odzive do te mere, da poslabša sposobnost za vožnjo in upravljanje strojev, tudi če se ga uporablja v skladu z navodili. To še posebej velja v primeru medsebojnega delovanja z alkoholom.

Odločitev o sposobnosti za vožnjo mora v vsakem posameznem primeru sprejeti lečeči zdravnik, ob upoštevanju odziva posameznika in količine predpisanega odmerka.

Pogostnost neželenih učinkov temelji na naslednjih kategorijah:

zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100, < 1/10);

občasni (≥ 1/1000, < 1/100); redki (≥ 1/10 000, < 1/1000); zelo redki (< 1/10 000);

neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Razmisliti je treba o ustrezni profilaksi znanih neželenih učinkov, povezanih z opioidi (kot je

konstipacija).

Simptomi odtegnitve opiatov se običajno pojavijo na začetku substitucijskega zdravljenja. Takšni simptomi vključujejo tesnobo, anoreksijo, nehoteno trzanje, črevesne krče, depresijo, drisko, bruhanje, povišano telesno temperaturo, izmenično drgetanje in vročinske oblive, zehanje, kurjo polt, zmanjšano telesno maso, tahikardijo, izcedek iz nosu, kihanje, razširjene zenice, razdražljivost, zaspanost, fizično bolečino, omedlevico, močno znojenje, povečano solzenje, slabost, nemir, trebušne krče in tremor.

Drugi možni neželeni učinki:

Presnovne in prehranske motnje

Občasni do pogosti:

izguba apetita

Neznana pogostnost:

hipoglikemija

Psihiatrične motnje

Občasni do pogosti:

evforija in disforija

Neznana pogostnost:

odvisnost

Bolezni živčevja

Občasni do pogosti:

omotica, sedacija, zmedenost, dezorientacija, glavobol, nespečnost, nemir

Očesne bolezni Občasni do pogosti: zamegljen vid

Srčne bolezni

Občasni do pogosti:

palpitacije, bradikardija

Redki do zelo redki:

srčna aritmija (sinkopa), srčni zastoj

Žilne bolezni

Redki do zelo redki:

močna krvavitev (hemoragija), ortostatska hipotenzija, restrikcija cirkulatorne funkcije, šok

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni do pogosti:

respiratorna depresija

Redki do zelo redki:

zastoj dihanja

Neznana pogostnost:

sindrom centralne spalne apneje

Bolezni prebavil

Občasni do pogosti:

bruhanje, navzea, suha usta, konstipacija

Neznana pogostnost:

akutni pankreatitis

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Občasni do pogosti:

biliarna diskinezija

Neznana pogostnost:

disfunkcija Oddijevega sfinktra

Bolezni kože in podkožja

Občasni do pogosti:

koprivnica in drugi izpuščaji, srbenje

Bolezni sečil

Občasni do pogosti:

zmanjšan volumen urina, motnje uriniranja

Motnje reprodukcije in dojk

Občasni do pogosti:

zmanjšan libido in/ali zmanjšana potenca (glejte poglavje 4.6)

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Občasni do pogosti:

izbruhi znojenja, utrujenost, šibkost, edem

Redki do zelo redki:

zardevanje

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

tel.: +386 (0)8 2000 500

faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Življenjsko nevarna zastrupitev se lahko pojavi tudi pri odmerkih, nižjih od standardnih odmerkov, ki se uporabljajo pri substitucijskem zdravljenju, zlasti pri posameznikih, ki nimajo tolerance za opiate (še posebej pri otrocih). Pri otrocih do 5. leta starosti se to lahko pojavi pri odmerkih od približno 0,5 mg levometadona, pri starejših otrocih se lahko pojavi pri odmerkih od približno 1,5 mg levometadona, pri odraslih pa pri odmerkih od približno 10 mg levometadona.

Zmanjšanje odmerka je priporočljivo v primerih, ko bolniki kažejo znake in simptome čezmernega učinka levometadona, za katerega so značilni simptomi, kot so »nenavadno počutje«, zmanjšana zmožnost koncentracije, zaspanost in potencialno omotica v stoječem položaju.

Za prevelike odmerke je značilna respiratorna depresija (Cheyne-Stokesovo dihanje, cianoza), izredna zaspanost z nagnjenostjo k motnjam zavesti do kome, mioza, sprostitev skeletnih mišic, vlažna koža in včasih bradikardija ter hipotenzija. Poročali so o hipoglikemiji.

Huda zastrupitev lahko povzroči zastoj dihanja, cirkulatorno odpoved, srčni zastoj in smrt. Pri prevelikem odmerjanju metadona so opazili toksično levkoencefalopatijo.

Nujno medicinsko pomoč ali po potrebi ukrepe za intenzivno nego (npr. intubacijo in ventilacijo) je treba izvesti takoj. Specifični opiatni antagonisti (npr. nalokson) se lahko uporabljajo za zdravljenje simptomov zastrupitve. Posamezni antagonisti opiatov se med seboj razlikujejo po odmerku (preberite informacije proizvajalca)! Zlasti je treba omeniti, da ima levometadon lahko dolgotrajne učinke respiratorne depresije (do 75 ur), medtem ko je obdobje delovanja opiatnih antagonistov veliko krajše (od 1 do 3 ure). Zato bo morda po umiritvi antagonističnih učinkov potrebno dodatno injiciranje. Morda bodo potrebni ukrepi za preprečevanje izgube telesne toplote in nadomeščanje volumna tekočin.

V primeru peroralne zastrupitve z levometadonom je treba izpiranje želodca izvesti šele po antagonizaciji. Pri izpiranju želodca in pred dajanjem antagonistov (možna je sprožitev bruhanja) je še posebej pomembna zaščita dihalnih poti z intubacijo. Alkohol, barbiturati, bemegrid, fenotiazini in skopolamin se ne smejo uporabljati pri zdravljenju zastrupitve.

Levometadona ni mogoče dializirati.