Zdravilo Atacand Plus je indicirano za:

• zdravljenje primarne hipertenzije pri odraslih bolnikih, ki krvnega tlaka nimajo optimalno urejenega z monoterapijo s cileksetilkandesartanatom ali hidroklorotiazidom.

Odmerjanje pri hipertenziji

Priporočeni odmerek zdravila Atacand Plus je ena tableta enkrat na dan.

Priporočljivo je titriranje odmerka s posameznima sestavinama (cileksetilkandesartanatom in hidroklorotiazidom). Če je klinično primerno, je mogoče na zdravilo Atacand Plus preiti neposredno z monoterapije. V primeru prehoda z monoterapije s hidroklorotiazidom je odmerek cileksetilkandesartanata priporočljivo titrirati. Zdravilo Atacand Plus se lahko uporablja pri bolnikih, ki krvnega tlaka nimajo optimalno urejenega z monoterapijo s cileksetilkandesartanatom ali hidroklorotiazidom ali z zdravilom Atacand Plus v manjših odmerkih.

Večina antihipertenzivnega učinka se običajno doseže v štirih tednih po začetku zdravljenja. Posebne skupine bolnikov

Starejši

Pri starejših bolnikih odmerka ni treba prilagoditi.

Bolniki s hipovolemijo

Odmerek cileksetilkandesartanata je priporočljivo titrirati pri bolnikih s tveganjem hipotenzije, npr. pri bolnikih z možno hipovolemijo (pri teh bolnikih pride v poštev začetni odmerek 4 mg cileksetilkandesartanata).

Bolniki z okvaro ledvic

Bolnikom z blago do zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina od 30 do 80 ml/min/1,73 m² telesne površine) je odmerek priporočljivo titrirati.

Zdravilo Atacand Plus je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina

< 30 ml/min/1,73 m² telesne površine) (glejte poglavje 4.3).

Bolniki z okvaro jeter

Bolnikom z blago do zmerno okvaro jeter je odmerek cileksetilkandesartanata priporočljivo titrirati. Zdravilo Atacand Plus je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter in/ali s holestazo (glejte poglavje 4.3).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost zdravila Atacand Plus nista bili ugotovljeni pri otrocih od rojstva do 18. leta starosti. Podatkov ni na voljo.

Način uporabe

peroralna uporaba

Zdravilo Atacand Plus lahko bolnik vzame s hrano ali brez nje. Hrana ne vpliva na biološko uporabnost kandesartana.

Med hidroklorotiazidom in hrano ni klinično pomembnih medsebojnih delovanj.

• Preobčutljivost na učinkovini, katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1 ali katero koli sulfonamidno učinkovino. Hidroklorotiazid je sulfonamidna učinkovina.

• Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.6).

• Huda okvara ledvic (očistek kreatinina < 30 ml/min/1,73 m² telesne površine)

• Huda okvara jeter in/ali holestaza.

• Refraktarna hipokaliemija in hiperkalciemija.

• Protin.

• Sočasna uporaba zdravila Atacand Plus in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije

  < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 5.1).

Dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS - "renin angiotensin aldosterone system")

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojno zaviranje sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 5.1).

Če je zdravljenje z dvojnim zaviranjem res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka. Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Okvara ledvic

Tako kot z drugimi zdravili, ki zavirajo sistem renin-angiotenzin-aldosteron, je tudi pri dovzetnih bolnikih, zdravljenih z zdravilom Atacand Plus, mogoče pričakovati spremembe delovanja ledvic (glejte poglavje 4.3).

Presaditev ledvice

Pri bolnikih s presajeno ledvico je malo kliničnih podatkov o uporabi zdravila Atacand Plus.

Stenoza ledvične arterije

Zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, vključno z antagonisti angiotenzina II (AIIRAs - "angiotensin II receptor antagonists"), lahko pri bolnikih z bilateralno stenozo ledvične arterije ali stenozo arterije solitarne ledvice povečajo koncentracijo sečnine v krvi in kreatinina v serumu.

Hipovolemija

Bolnikom s hipovolemijo in/ali pomanjkanjem natrija se lahko pojavi simptomatska hipotenzija, tako kot je opisano pri drugih zdravilih, ki delujejo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron. Zato zdravila Atacand Plus ni priporočljivo uporabiti, dokler se to stanje ne odpravi.

Anestezija in operacije

Med anestezijo in operacijami se lahko pri bolnikih, ki prejemajo antagoniste receptorjev za angiotenzin II, zaradi blokade sistema renin-angiotenzin pojavi hipotenzija. Zelo redko je lahko hipotenzija tako huda, da mora bolnik dobiti intravensko tekočino in/ali vazokonstriktorska zdravila.

Okvara jeter

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter ali progresivno boleznijo jeter je treba tiazide uporabljati previdno, kajti že majhne spremembe ravnovesja telesnih tekočin in elektrolitov lahko sprožijo jetrno komo. Kliničnih izkušenj z zdravilom Atacand Plus pri bolnikih z okvaro jeter ni.

Stenoza aortne ali mitralne zaklopke (obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija)

Tako kot pri drugih vazodilatatorjih je potrebna posebna previdnost pri bolnikih s hemodinamsko pomembno stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali z obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.

Primarni hiperaldosteronizem

Bolniki s primarnim aldosteronizmom se praviloma ne odzovejo na antihipertenzivna zdravila, ki zavirajo sistem renin-angiotenzin-aldosteron. Zato uporaba zdravila Atacand Plus v tej populaciji ni priporočljiva.

Neravnovesje elektrolitov

V ustreznih presledkih so potrebne redne kontrole elektrolitov v serumu. Tiazidi, vključno s hidroklorotiazidom, lahko povzročijo neravnovesje telesnih tekočin ali elektrolitov (hiperkalciemijo, hipokaliemijo, hiponatriemijo, hipomagneziemijo in hipokloremično alkalozo).

Tiazidni diuretiki lahko zmanjšajo izločanje kalcija v urinu in lahko povzročijo rahlo povečanje koncentracije kalcija v serumu, ki se pojavlja s prekinitvami. Izrazita hiperkalciemija je lahko znak prikritega hiperparatiroidizma. Tiazide je treba nehati uporabljati pred preiskavami delovanja obščitnic.

Hidroklorotiazid poveča izločanje kalija v urinu od odmerka odvisno; to lahko povzroči hipokaliemijo. Kaže, da je ta učinek hidroklorotiazida manj opazen med uporabo v kombinaciji s cileksetilkandesartanatom. Tveganje hipokaliemije se lahko poveča pri bolnikih s cirozo jeter, bolnikih, ki se jim pojavi hitra diureza, bolnikih, ki peroralno ne užijejo dovolj elektrolitov, in bolnikih, ki se sočasno zdravijo s kortikosteroidi ali adrenokortikotropnim hormonom (ACTH).

Zdravljenje s cileksetilkandesartanatom lahko povzroči hiperkaliemijo, zlasti če ima bolnik srčno popuščanje in/ali okvaro ledvic. Sočasna uporaba zdravila Atacand Plus in zaviralcev ACE, aliskirena, diuretikov, ki varčujejo s kalijem, dodatkov kalija, nadomestkov soli ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija v serumu (npr. natrijevega heparinata, kotrimoksazola, znanega tudi kot trimetoprim/sulfametoksazol), lahko poveča koncentracijo kalija v serumu. Koncentracijo kalija je treba primerno spremljati.

Tiazidi povečajo izločanje magnezija v urin; posledica je lahko hipomagneziemija.

Presnovni in endokrini učinki

Zdravljenje s tiazidnim diuretikom lahko poslabša toleranco za glukozo. Lahko bo potrebna prilagoditev odmerka antidiabetičnih zdravil, vključno z inzulinom. Prikrita sladkorna bolezen se lahko med zdravljenjem s tiazidi izrazi. Z zdravljenjem s tiazidnimi diuretiki sta bili povezani povečanji koncentraciji holesterola in trigliceridov. Med uporabo odmerkov, ki jih vsebuje zdravilo Atacand Plus, so opažali le minimalne učinke. Tiazidni diuretiki povečajo koncentracijo sečne kisline v serumu in lahko pri dovzetnih bolnikih sprožijo protin.

Fotosenzibilnost

Med uporabo tiazidnih diuretikov so poročali o primerih fotosenzibilnostnih reakcij (glejte poglavje 4.8). Če se pojavi fotosenzibilnostna reakcija, je zdravljenje priporočljivo ukiniti. Če se izkaže, da je ponovna uporaba zdravila nujna, je priporočljivo zaščititi predele, izpostavljene soncu ali umetni svetlobi UVA.

Nemelanomski kožni rak

Dve epidemiološki študiji, izvedeni na podlagi podatkov registra raka za Dansko, sta pokazali, da zaradi izpostavljenosti povečanemu kumulativnemu odmerku hidroklorotiazida obstaja povečano tveganje za razvoj nemelanomskega kožnega raka (bazalnoceličnega karcinoma in ploščatoceličnega karcinoma). Učinki hidroklorotiazida, ki povzročajo občutljivost na svetlobo, bi lahko delovali kot potencialni mehanizem za nemelanomski kožni rak.

Bolniki, ki se zdravijo s hidroklorotiazidom, morajo biti obveščeni o tveganju za razvoj nemelanomskega kožnega raka, in treba jim je svetovati, naj si redno pregledujejo kožo in naj takoj obvestijo zdravnika, če najdejo kakršne koli na novo nastale sumljive kožne spremembe. Možna preventivna ukrepa za zmanjševanje tveganja za nastanek kožnega raka, ki naj se svetujeta bolnikom, sta zmanjšanje izpostavljenosti sončni svetlobi in UV-žarkom ter uporaba ustrezne zaščite v primeru izpostavljenosti. Sumljive kožne spremembe je treba čim prej pregledati, po možnosti naj se opravi tudi histološki pregled biopsij. Poleg tega bi bilo morda treba ponovno premisliti o uporabi hidroklorotiazida pri bolnikih, ki so že preboleli nemelanomskega kožnega raka (glejte tudi poglavje 4.8).

Odstop žilnice, akutna miopija in glavkom z zaprtim zakotjem

Hidroklorotiazid, sulfonamid, lahko povzroči idiosinkratično reakcijo, ki povzroči odstop žilnice z okvaro vidnega polja, prehodno miopijo in akutni glavkom z zaprtim zakotjem. Med simptomi so nenadno poslabšanje ostrine vida ali bolečina v očesu, ki se praviloma pojavijo v nekaj urah do nekaj tednih po uvedbi zdravila. Nezdravljen akutni glavkom z zaprtim zakotjem lahko povzroči trajno izgubo vida. Primarno zdravljenje je prenehanje uporabe zdravila, takoj kot je to mogoče. Če ostane očesni tlak nenadzorovan, je treba razmisliti o takojšnjem zdravljenju z zdravili ali kirurškem zdravljenju. Med dejavniki tveganja za pojav akutnega glavkoma z zaprtim zakotjem je lahko anamneza alergije na sulfonamide ali penicilin.

Akutna toksičnost za dihala

Po uporabi hidroklorotiazida so poročali o zelo redkih hudih primerih akutne respiratorne toksičnosti, vključno s sindromom akutne dihalne stiske (ARDS - acute respiratory distress syndrome). Pljučni edem se običajno razvije v nekaj minutah do urah po zaužitju hidroklorotiazida. Simptomi ob nastopu bolezni vključujejo dispnejo, povišano telesno temperaturo, pljučno poslabšanje in hipotenzijo. Če obstaja sum na ARDS, je treba zdravilo Atacand Plus ukiniti in uvesti ustrezno zdravljenje.

Hidroklorotiazid se ne sme dajati bolnikom, pri katerih se je po zaužitju hidroklorotiazida že pojavil sindrom akutne dihalne stiske.

Intestinalni angioedem

Pri bolnikih, ki so se zdravili z blokatorji receptorjev za angiotenzin II [, vključno s cileksetilkandesartanatom], so poročali o intestinalnem angioedemu (glejte poglavje 4.8). Ti bolniki so poročali o bolečinah v trebuhu, navzei, bruhanju in driski. Simptomi so izzveneli po prenehanju dajanja blokatorjev receptorjev za angiotenzin II. Če je diagnosticiran intestinalni angioedem, je treba zdravljenje s cileksetilkandesartanatom prekiniti in uvesti ustrezno spremljanje, dokler simptomi v celoti ne izzvenijo.

Splošno

Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in delovanje ledvic odvisna predvsem od delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali osnovno boleznijo ledvic, vključno s stenozo ledvične arterije), so zdravljenje z drugimi zdravili, ki vplivajo na ta sistem, vključno z antagonisti angiotenzina II (AIIRAs), spremljale akutna hipotenzija, azotemija, oligurija ali, redko, akutna odpoved ledvic. Kot velja za vsa antihipertenzivna zdravila, lahko čezmerno znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično boleznijo srca ali aterosklerotično možgansko-žilno boleznijo povzroči miokardni infarkt ali možgansko kap.

Preobčutljivostne reakcije na hidroklorotiazid se lahko pojavijo tako pri bolnikih z anamnezo alergije ali bronhialne astme kot pri bolnikih brez takšne anamneze, vendar so pri bolnikih s takšno anamnezo verjetnejše.

Pri uporabi tiazidnih diuretikov so poročali o poslabšanju ali aktiviranju sistemskega eritematoznega lupusa.

Druga antihipertenzivna zdravila lahko povečajo antihipertenzivni učinek zdravila Atacand Plus.

To zdravilo kot pomožno snov vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Nosečnost

Med nosečnostjo se ne sme začeti zdravljenja z antagonisti angiotenzina II. Če nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II ni nujno, je treba bolnice, ki načrtujejo nosečnost, prevesti na druga antihipertenzivna zdravila, z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo med nosečnostjo. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.6).

Med učinkovinami, raziskanimi v kliničnih farmakokinetičnih študijah, so varfarin, digoksin, peroralni kontraceptivi (tj. etinilestradiol/levonorgestrel), glibenklamid in nifedipin. V teh študijah niso ugotovili klinično pomembnih farmakokinetičnih medsebojnih delovanj.

Hidroklorotiazid izplavlja kalij, ta učinek pa lahko stopnjuje sočasna uporaba drugih zdravil, ki jih spremljata izgubljanje kalija in hipokaliemija (npr. drugih kaliuretičnih diuretikov, odvajal, amfotericina, karbenoksolona, natrijevega penicilina G ali derivatov salicilne kisline, steroidov, ACTH).

Sočasna uporaba zdravila Atacand Plus in diuretikov, ki varčujejo kalij, dodatkov kalija ali nadomestkov soli ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija v serumu (npr. natrijevega heparinata, kotrimoksazola, znanega tudi kot trimetoprim/sulfametoksazol), lahko poveča koncentracije kalija v serumu. Koncentracijo kalija je treba primerno spremljati (glejte poglavje 4.4).

Z diuretiki povzročena hipokaliemija in hipomagneziemija povečata nagnjenost h kardiotoksičnim učinkom digitalisovih glikozidov in antiaritmičnih zdravil. Redno spremljanje vrednosti kalija v serumu je priporočljivo, če je zdravilo Atacand Plus uporabljeno s takšnimi zdravili ter z naslednjimi zdravili, ki lahko izzovejo ventrikularno tahikardijo tipa torsades de pointes:

• antiaritmiki iz skupine Ia (npr. kinidin, hidrokinidin, dizopiramid),

• antiaritmiki iz skupine III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid),

• nekaterimi antipsihotiki (npr. tioridazin, klorpromazin, levomepromazin, trifluoperazin, ciamemazin, sulpirid, sultoprid, amisulprid, tiaprid, pimozid, haloperidol, droperiodol),

• drugimi zdravili (npr. bepridil, cisaprid, difemanil, eritromicin i.v., halofantrin, ketanserin, mizolastin, pentamidin, sparfloksacin, terfenadin, vinkamin i.v.).

  Med sočasno uporabo litija z zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE) ali s hidroklorotiazidom so poročali o reverzibilnem povečanju koncentracije litija v serumu in povečanju njegovih škodljivih učinkov. Podoben učinek je bil opisan tudi pri uporabi antagonistov angiotenzina II. Uporaba

  kandesartana in hidroklorotiazida skupaj z litijem ni priporočljiva. Če je takšna kombinacija potrebna, je priporočljivo natančno spremljati koncentracijo litija v serumu.

  Če so antagonisti angiotenzina II uporabljeni sočasno z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAID - "Non-Steroidal Anti-Inflammatory Drugs") (tj. selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino (> 3 g/dan) ali neselektivnimi NSAID), se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša.

  Tako kot zaviralci ACE lahko tudi antagonisti angiotenzina II ob sočasni uporabi z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili povečajo tveganje za poslabšanje delovanja ledvic, vključno z akutno odpovedjo ledvic, in za povečanje serumskega kalija, zlasti pri bolnikih, ki že imajo okvarjeno delovanje ledvic. To kombinacijo je treba uporabljati previdno, še posebno pri starejših. Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani. Razmisliti je treba o spremljanju delovanja ledvic po začetku sočasnega zdravljenja in redno po tem.

  Nesteroidna protivnetna zdravila oslabijo diuretični, natriuretični in antihipertenzivni učinek hidroklorotiazida.

  Holestipol in holestiramin zmanjšata absorpcijo hidroklorotiazida.

  Hidroklorotiazid lahko stopnjuje učinek nedepolarizirajočih relaksantov skeletnih mišic (npr. tubokurarina).

  Tiazidni diuretiki lahko zmanjšajo izločanje kalcija in tako povečajo njegovo koncentracijo v serumu. Če je treba predpisati dodatke kalcija ali vitamin D, je treba koncentracijo kalcija v serumu spremljati in odmerek temu ustrezno prilagoditi.

  Tiazidi lahko stopnjujejo hiperglikemični učinek antagonistov adrenergičnih receptorjev beta in diazoksida.

  Antiholinergiki (npr. atropin, biperiden) lahko povečajo biološko uporabnost tiazidnih diuretikov, ker zmanjšajo gastrointestinalno motiliteto in hitrost praznjenja želodca.

  Tiazidi lahko povečajo tveganje za pojav neželenih učinkov amantadina.

  Tiazidi lahko zmanjšajo ledvično izločanje citotoksičnih zdravil (npr. ciklofosfamida, metotreksata) in povečajo njihove mielosupresivne učinke.

  Posturalno hipotenzijo lahko poslabša sočasno uživanje alkohola ali barbituratov ali uporaba anestetikov.

  Zdravljenje s tiazidnim diuretikom lahko poslabša toleranco za glukozo. Lahko bo potrebna prilagoditev odmerka antidiabetičnih zdravil, vključno z inzulinom. Metformin je treba uporabljati previdno zaradi tveganja pojava laktacidoze, ki jo lahko povzroči možna funkcijska odpoved ledvic, povezana z uporabo hidroklorotiazida.

  Hidroklorotiazid lahko zmanjša arterijski odziv na presorske amine (npr. adrenalin), vendar ne v tolikšni meri, da bi odpravil presorni učinek.

  Hidroklorotiazid lahko poveča tveganje za pojav akutne insuficience ledvic, zlasti ob velikih odmerkih kontrastnih sredstev z jodom.

  Sočasno zdravljenje s ciklosporinom lahko poveča tveganje hiperurikemije in zapletov povezanih s protinom.

  Sočasno zdravljenje z baklofenom, amifostinom, tricikličnimi antidepresivi ali nevroleptiki lahko poveča antihipertenzivni učinek in izzove hipotenzijo.

  Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s kombinirano uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, kot so hipotenzija, hiperkaliemija in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) v primerjavi z uporabo ene same učinkovine, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 5.1).

Nosečnost

Antagonisti angiotenzina II:

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko pri človeku povzroči škodljive učinke na plod (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in škodljive učinke na novorojenčka (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).

V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje, je priporočljivo z ultrazvokom preveriti delovanje ledvic in lobanjo.

Dojenčke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.4).

Hidroklorotiazid:

Izkušenj s hidroklorotiazidom med nosečnostjo je malo, še zlasti v prvem trimesečju. Študije na živalih niso zadostne.

Hidroklorotiazid prehaja placento. Glede na farmakološki mehanizem delovanja hidroklorotiazida obstaja možnost, da ta med drugim in tretjim trimesečjem poslabša feto-placentno perfuzijo ter pri plodu in novorojenčku povzroči učinke, kot so zlatenica, motnje ravnovesja elektrolitov in trombocitopenija.

Hidroklorotiazida se ne sme uporabljati za zdravljenje gestacijskih edemov, gestacijske hipertenzije ali preeklampsije; obstaja namreč tveganje zmanjšanja volumna plazme in hipoperfuzije placente, brez ugodnega vpliva na potek bolezni.

Hidroklorotiazida se ne sme uporabljati za zdravljenje esencialne hipertenzije pri nosečnicah, razen v tistih redkih primerih, ko ni mogoče uporabiti nobene druge oblike zdravljenja.

Dojenje

Antagonisti angiotenzina II:

Informacij o uporabi zdravila Atacand plus med obdobjem dojenja ni, zato njegova uporaba med tem obdobjem ni priporočljiva. Prednost imajo druga zdravila, katerih varnostni profil za uporabo med dojenjem je ugotovljen; to še posebej velja pri dojenju novorojenčkov ali nedonošenčkov.

Hidroklorotiazid:

Hidroklorotiazid se pri človeku izloča v materino mleko v majhni količini. Veliki odmerki tiazidov, ki povzročijo močno diurezo, lahko zavrejo nastajanje mleka. Zdravila Atacand Plus ni priporočljivo uporabljati med obdobjem dojenja.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Pri vožnji in upravljanju strojev je treba upoštevati, da se lahko med zdravljenjem z zdravilom Atacand Plus občasno pojavita omotica ali utrujenost.

V nadzorovanih kliničnih študijah s cileksetilkandesartanatom/hidroklorotiazidom so bili neželeni učinki blagi in prehodni. Delež umikov zaradi neželenih učinkov je bil s cileksetilkandesartanatom/hidroklorotiazidom (od 2,3 do 3,3 %) in placebom (od 2,7 do 4,3 %) podoben.

V kliničnih preskušanjih s cileksetilkandesartanatom/hidroklorotiazidom so bili neželeni učinki omejeni na tiste, o katerih so že pred tem poročali pri uporabi cileksetilkandesartanata in/ali hidroklorotiazida.

Spodnja preglednica navaja neželene učinke cileksilkandesartanata, zabeležene v kliničnih preskušanjih in iz obdobja trženja. V analizi združenih podatkov kliničnih preskušanj pri bolnikih s hipertenzijo so bili neželeni učinki s cileksetilkandesartanatom določeni na podlagi pojavnosti neželenih učinkov pri uporabi cileksetilkandesartanata, ki je bila vsaj 1 % večja od pojavnosti pri uporabi placeba.

Pogostnosti, uporabljene v preglednicah skozi celotno poglavje 4.8, so: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki

(< 1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti na podlagi podatkov, ki so na voljo).

Spodnja preglednica navaja neželene učinke monoterapije s hidroklorotiazidom, običajno v odmerkih 25 mg ali več.

Opis izbranih neželenih učinkov

Nemelanomski kožni rak: Na podlagi obstoječih podatkov epidemioloških študij so ugotovili, da obstaja razmerje med kumulativnim odmerkom hidroklorotiazida in nemelanomskim kožnim rakom (glejte tudi poglavji 4.4 in 5.1).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Na podlagi farmakologije sta najverjetnejša glavna znaka prevelikega odmerjanja cileksetilkandesartanata simptomatska hipotenzija in omotica. Opisani so bili posamezni primeri prevelikega odmerjanja (do 672 mg cileksetilkandesartanata); okrevanje bolnikov je v teh primerih potekalo brez zapletov.

Glavni znak prevelikega odmerjanja hidroklorotiazida je akutna izguba tekočine in elektrolitov. Pojavijo se lahko tudi simptomi, kot so omotica, hipotenzija, žeja, tahikardija, prekatne motnje srčnega ritma, sedacija/okvara zavesti in mišični krči.

Ukrepanje

O zdravljenju prevelikega odmerjanja zdravila Atacand Plus ni specifičnih informacij. Vendar naj bi v primeru prevelikega odmerjanja uporabili naslednje ukrepe.

Če je indicirano, je potrebno razmisliti o sprožitvi bruhanja ali izpiranju želodca. Če se pojavi simptomatska hipotenzija, je treba uvesti simptomatsko zdravljenje in spremljati vitalne znake. Bolnika je treba poleči in mu dvigniti noge. Če to ne zadošča, je treba povečati volumen plazme z infuzijo, npr. z infuzijo fiziološke raztopine. Spremljati je treba vrednost elektrolitov v serumu in kislinsko ravnovesje ter jih korigirati, če je treba. Če našteti ukrepi ne zadoščajo, se lahko uporabi simpatomimetična zdravila.

Kandesartana ni mogoče odstraniti s hemodializo. Ni znano, v kolikšni meri hemodializa odstrani hidroklorotiazid.