Meropenem Hospira 500 mg prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Meropenem 500 mg
Meropenem je indiciran za zdravljenje naslednjih okužb pri odraslih in otrocih, starejših od 3 mesecev (glejte poglavji 4.4 in 5.1):
-
hude pljučnice, vključno z bolnišnično in ventilatorsko pljučnico
-
bronhopulmonalnih okužb pri cistični fibrozi
-
zapletenih okužb sečil
-
zapletenih intraabdominalnih okužb
-
okužb med in po porodu
-
zapletenih okužb kože in mehkih tkiv
-
akutnega bakterijskega meningitisa
Za zdravljenje bolnikov z bakteriemijo, ki se pojavlja v povezavi s katero koli izmed zgoraj navedenih okužb ali se sumi, da je z njimi povezana.
Meropenem se lahko uporablja pri nevtropeničnih bolnikih s povišano telesno temperaturo, pri katerih obstaja sum, da povišano telesno temperaturo povzroča bakterijska okužba.
Upoštevati je treba uradna priporočila o uporabi snovi s protibakterijskim delovanjem.
Razpredelnice v nadaljevanju podajajo splošna priporočila za odmerjanje.
Pri odmerjanju meropenema in trajanju zdravljenja je treba upoštevati vrsto okužbe, ki jo je treba zdraviti, vključno z resnostjo, ter klinični odziv bolnika.
Odmerek do 2000 mg trikrat na dan pri odraslih in mladostnikih ter do 40 mg/kg trikrat na dan pri otrocih je lahko posebej primeren zlasti pri zdravljenju nekaterih vrst okužb, npr. okužb z manj občutljivimi bakterijskimi vrstami (npr. Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa ali Acinetobacter spp) ali zelo hudih okužb.
Pri zdravljenju bolnikov z ledvično insuficienco je potrebna dodatna previdnost pri odmerjanju (glejte spodaj).
Odrasli in mladostniki
| Okužba | Odmerek, ki ga je trebadati vsakih 8 ur |
| huda pljučnica, vključno z bolnišnično inventilatorsko pljučnico | 500 mg ali 1000 mg |
| bronhopulmonalna okužba pri cistični fibrozi | 2000 mg |
| zapletene okužbe sečil | 500 mg ali 1000 mg |
| zapletene intraabdominalne okužbe | 500 mg ali 1000 mg |
| okužbe med in po porodu | 500 mg ali 1000 mg |
| zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 500 mg ali 1000 mg |
| akutni bakterijski meningitis | 2000 mg |
| zdravljenje nevtropeničnih bolnikov spovišano telesno temperaturo | 2000 mg |
Meropenem se običajno daje v obliki 15- do 30-minutne intravenske infuzije (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6).
Druga možnost je, da se odmerki do 1000 mg dajo tudi v obliki intravenske bolus injekcije, ki traja približno 5 minut. Na voljo so omejeni podatki o varnosti, ki podpirajo dajanje 2000 mg odmerkov odraslim v obliki inravenske bolus injekcije.
Okvara ledvic
Odmerek je treba pri odraslih in mladnostnikih prilagoditi tako kot je navedeno spodaj, ko je očistek kreatinina manjši od 51 ml/min. Na voljo so omejeni podatki, ki podpirajo uporabo teh prilagoditev na enoto odmerka 2000 mg.
| Očistek kreatinina (ml/min) | Odmerek (ki temelji na “enoti” odmerka v območju 500 mg ali 1000 mg ali 2000 mg, glejte zgornjorazpredelnico) | Pogostnost |
| 26 - 50 | ena enota odmerka | vsakih 12 ur |
| 10 - 25 | polovica enote odmerka | vsakih 12 ur |
| < 10 | polovica enote odmerka | vsakih 12 ur |
Meropenem se odstranjuje s hemodializo in hemofiltracijo. Zahtevani odmerek je treba dati po zaključenem dializnem ciklu.
Priporočila za bolnike na peritonealni dializi niso določena.
Okvara jeter
Pri bolnikih z okvaro jeter prilagajanje odmerka ni potrebno (glejte 4.4).
Odmerjanje pri starejših bolnikih
Pri starejših bolnikih z normalnim delovanjem ledvic ali očistkom kreatinina večjim od 50 ml/min prilagajanje odmerka ni potrebno.
Pediatrična populacija
Otroci, mlajši od 3 mesecev
Varnost in učinkovitost uporabe meropenema pri otrocih, mlajših od 3 mesecev nista bili dokazani in optimalen režim odmerjanja še ni bil ugotovljen. Vseeno pa omejeni farmakokinetični podatki kažejo, da je odmerjanje 20 mg/kg vsakih 8 ur lahko primeren režim (glejte poglavje 5.2).
Otroci, od 3. meseca do 11. leta starosti in do 50 kg telesne mase
Priporočeni režimi odmerjanja so prikazani v spodnji razpredelnici:
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba dativsakih 8 ur |
| huda pljučnica, vključno z bolnišnično inventilatorsko pljučnico | 10 ali 20 mg/kg |
| bronhopulmonalna okužba pri cističnifibrozi | 40 mg/kg |
| zapletene okužbe sečil | 10 ali 20 mg/kg |
| zapletene intraabdominalne okužbe | 10 ali 20 mg/kg |
| zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 10 ali 20 mg/kg |
| akutni bakterijski meningitis | 40 mg/kg |
| zdravljenje nevtropeničnih bolnikov s povišano telesno temperaturo | 20 mg/kg |
Otroci s telesno maso večjo od 50 kg
Uporabiti je treba odmerek za odrasle.
Ni izkušenj o uporabi zdravila pri otrocih z okvaro ledvic.
Meropenem se običajno daje v obliki 15- do 30-minutne intravenske infuzije (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6). Druga možnost je, da se odmerki do 20 mg/kg dajo v obliki intravenske bolus injekcije, ki traja približno 5 minut. Na voljo so omejeni podatki o varnosti, ki podpirajo dajanje odmerkov 40 mg/kg otrokom v obliki inravenske bolus injekcije.
Za navodila glede rekonstitucije in redčenja zdravila pred uporabo glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Preobčutljivost za katero koli drugo karbapenemsko protibakterijsko zdravilo.
Huda preobčutljivost (npr. anafilaktična reakcija, huda kožna reakcija) za katero koli drugo betalaktamsko protibakterijsko zdravilo (npr. na peniciline ali cefalosporine).
Pri izbiri meropenema za zdravljenje posameznika je treba upoštevati primernost uporabe karbapenemskega protibakterijskega zdravila, ki temelji na dejavnikih kot so resnost okužbe, prevalenca odpornosti proti drugim primernim protibakterijskim zdravilom in tveganje za izbiro zdravila proti bakterijam, ki so odporne na karbapeneme.
Odpornost bakterij vrste Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa in Acinetobacter spp. na antibiotike iz skupine penemov se znotraj Evropske Unije razlikuje. Predpisovalci morajo upoštevati lokalno prevalenco odpornosti bakterij na antibiotike iz skupine penemov.
Kot pri vseh betalaktamskih antibiotikih, so poročali o hudih in včasih smrtnih preobčutljivostnih reakcijah (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Bolniki, ki imajo v anamnezi preobčutljivost za karbapeneme, peniciline ali druge betalaktamske antibiotike, so lahko preobčutljivi tudi za meropenem. Pred začetkom zdravljenja z meropenemom je treba narediti skrbno poizvedbo glede preobčutljivostnih reakcij na betalaktamske antibiotike.
Če se pojavi huda alergijska reakcija, je treba prenehati z dajanjem zdravila in uvesti ustrezne ukrepe.
Pri skoraj vseh protibakterijskih zdravilih, vključno z meropenemom, so poročali o pojavu z antibiotikom povezanega kolitisa in psevdomembranskega kolitisa, ki lahko variira od blagega do življenjsko ogrožajočega. Zaradi tega je treba to diagnozo upoštevati pri bolnikih, ki dobijo drisko med ali po prejetju meropenema (glejte poglavje 4.8). V tem primeru je treba razmisliti o prenehanju zdravljenja in o uvedbi specifičnega zdravljenja za okužbo s Clostridium difficile.
Ne sme se dajati zdravil, ki zavirajo peristaltiko.
Med zdravljenjem s karbapenemi, vključno z meropenemom, so v redkih primerih poročali o krčih (glejte poglavje 4.8).
Zaradi tveganja za pojav hepatotoksičnosti (disfunkcija jeter s holestazo ali citolizo) je treba med zdravljenjem z meropenemom skrbno spremljati delovanje jeter (glejte poglavje 4.8).
Uporaba pri bolnikih z jetrno boleznijo: pri bolnikih z obstoječimi boleznimi jeter je treba med zdravljenjem z meropenemom spremljati delovanje jeter. Prilagoditev odmerka ni potrebna (glejte poglavje 4.2).
Med zdravljenjem z meropenemom je lahko direktni ali indirektni Coombsov test pozitiven.
Sočasna uporaba meropenema in valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).
Zdravilo Meropenem Hospira vsebuje natrij.
Meropenem Hospira 500 mg prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje vsebuje približno 2,0 mEq (mmol) natrija na vialo. To je treba upoštevati pri bolnikih, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.
Meropenem Hospira 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje ali infundiranje vsebuje približno 4,0 mEq (mmol) natrija na vialo. To je treba upoštevati pri bolnikih, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.
Posebnih študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili niso izvedli, razen tistih s probenecidom. Probenecid tekmuje z meropenemom za aktivno tubulno sekrecijo in tako zavira izločanje meropenema preko ledvic, kar ima za posledico daljši razpolovni čas izločanja in večjo koncentracijo meropenema v plazmi. Pri sočasni uporabi probenecida in meropenema je potrebna previdnost.
Možnost učinka meropenema na vezavo drugih učinkovin na beljakovine ni bila preučena. Vseeno pa na osnovi tega mehanizma ni pričakovati interakcij z drugimi učinkovinami, ker je vezava na beljakovine tako majhna.
Pri sočasni uporabi s karbapenemskimi zdravili so poročali o 60-100 % zmanjšanju koncentracije valprojske kisline v krvi v približno dveh dneh. Zaradi hitrosti in obsega tega zmanjšanja se sočasnega dajanja valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida s karbapenemskimi zdravili ne da nadzirati in se mu je treba izogniti (glejte poglavje 4.4).
Peroralni antikoagulanti
Sočasna uporaba antibiotikov z varfarinom lahko poveča njegov antikoagulantne učinke. V številnih primerih so poročali o povečanju antikoagulantnih učinkov peroralnih antikoagulantov, vključno z varfarinom, pri bolnikih, ki so sočasno prejemali protibakterijska zdravila. Tveganje se lahko razlikuje glede na osnovno okužbo, starost in splošno stanje bolnika, zato je prispevek antibiotika k povečanju INR (internacionalnega normaliziranega razmerja) težko oceniti. Priporočljivo je redno spremljanje INR med in kmalu po sočasnem dajanju antibiotikov s peroralnim antikoagulantom.
Nosečnost
Podatkov o uporabi meropenema pri nosečih ženskah ni ali pa so ti omejeni. Študije pri živalih ne kažejo direktnih ali indirektnih škodljivih učinkov glede reproduktivne toksičnosti (glejte poglavje 5.3). Kot previdnostni ukrep se je priporočljivo izogniti uporabi meropenema med nosečnostjo.
Dojenje
Ni znano ali se meropenem izloča v materino mleko. Meropenem je v mleku pri živalih možno določiti v zelo majhnih koncentracijah. Odločiti se je treba ali prenehati z dojenjem ali se vzdržati zdravljenja z meropenemom in pri tem upoštevati korist zdravljenja za žensko.
Pri oceni 4.872 bolnikov, ki so bili izpostavljeni 5.026 zdravljenjem z meropenemom, so bili najpogosteje poročani z meropenemom povezani neželeni učinki driska (2,3 %), izpuščaj (1,4 %), navzea/bruhanje (1,4 %) in vnetje na mestu injiciranja (1,1 %). Najpogosteje poročani z meropoenemom povezani neželeni dogodki, ki so ugotovljeni pri laboratorijskih preiskavah, so bili trombocitoza (1,6 %) in povečana koncentracija jetrnih encimov (1,5-4,3 %).
Neželeni učinki navedeni pod pogostnostjo »neznani« niso bili opaženi pri 2.367 bolnikih, ki so bili vključeni v klinične študije pred pridobitvijo dovoljenja za promet z meropenemom za intravensko in intramuskularno uporabo, ampak so o njih poročali po prihodu zdravila na tržišče.
Tabelarični seznam neželenih učinkov
V spodnji razpredelnici so neželeni učinki razdeljeni po organskih sistemih in pogostnosti: zelo pogosti (≥1/10); pogosti (≥1/100 do <1/10); občasni (≥1/1.000 do <1/100); redki (≥1/10.000 do
<1/1.000); zelo redki (<1/10.000) in neznani (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
| Organski sistem | Pogostnost | Dogodek |
| Infekcijske in parazitskebolezni | občasni | oralna in vaginalna kandidoza |
| Bolezni krvi in limfatičnegasistema | pogosti | trombocitemija |
| občasni | eozinofilija, trombocitopenija, levkopenija, nevtropenijaagranulocitoza, hemolitična anemija | |
| Bolezni imunskega sistema | občasni | angioedem, anafilaksa (glejte poglavji 4.3 in 4.4) |
| Bolezni živčevja | pogosti | glavobol |
| občasni | parestezija | |
| redki | konvulzije (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni prebavil | pogosti | driska, bruhanje, navzea, bolečina v trebuhu |
| občasni | z antibiotikom povezan kolitis(glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | pogosti | povečane vrednosti transaminaz, povečane vrednosti alkalne fosfataze v krvi, povečane vrednostilaktatne dehidrogenaze v krvi |
| občasni | povečana vrednost bilirubina vkrvi | |
| Bolezni kože in podkožja | pogosti | izpuščaj, srbenje |
| občasni | koprivnica, toksična epidermalna nekroliza, Stevens-Johnsonov sindrom,multiformni eritem | |
| redki | z zdravilom povzročen kožni izpuščaj z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS- drug rash with eosinophilia and systemic symptoms) | |
| Bolezni sečil | občasni | povečana količina kreatinina vkrvi, povečana količina sečnine v krvi |
| Splošne težave in spremembena mestu aplikacije | pogosti | vnetje, bolečina |
| občasni | tromboflebitis,bolečina na mestu injiciranja |
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika
Center za zastrupitve Zaloška cesta 2
SI-1000 Ljubljana
Faks: + 386 (0)1 434 76 46
e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si
Relativno preveliko odmerjanje je možno pri bolnikih z okvaro ledvic, če odmerek ni prilagojen, kot je navedeno v poglavju 4.2. Omejeni podatki po prihodu zdravila na tržišče kažejo, da v kolikor se po prevelikem odmerjanju pojavijo neželeni učinki, so ti skladni s profilom neželenih učinkov, ki je opisan poglavju 4.8. Običajno so blagi in izginejo po prenehanju uporabe ali zmanjšanju odmerka.
Razmisliti je treba o simptomatskem zdravljenju.
Pri posameznikih z normalnim delovanjem ledvic bo prišlo do hitrega izločanja preko ledvic. Hemodializa bo odstranila meropenem in njegov presnovek.
Farmakološke lastnosti - Meropenem 500 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje bakterijskih infekcij, karbapenemski antibiotiki.
Oznaka ATC: J01DH02
Mehanizem delovanja
Meropenem deluje baktericidno z zaviranjem sinteze celične stene grampozitivnih in gramnegativnih bakterij z vezavo na beljakovine, ki se vežejo na penicilin (»penicillin-binding proteins« - PBPs).
Farmakokinetično/farmakodinamsko (FK/FD) razmerje
Podobno kot pri ostalih betalaktamskih protibakterijskih zdravilih se je izkazalo, da čas, ko koncentracija meropenema preseže MIK (T>MIK), najbolje korelira z učinkovitostjo. V predkliničnih modelih je bila dokazana aktivnost meropenema, ko so plazemske koncentracije presegle MIK povzročitelja okužbe, za približno 40 % odmernega intervala. Ta cilj klinično ni bil ugotovljen.
Mehanizem odpornosti
Odpornost bakterij na meropenem je lahko posledica: (1) zmanjšanje propustnosti zunanje membrane gramnegativnih bakterij (zaradi manjše sinteze porinov), (2) zmanjšana afinitete tarčnih PBPs, (3) povečana ekspresija komponent membranskih izlivnih črpalk in (4) sinteza betalaktamaz, ki lahko hidrolizirajo karbapeneme.
V Evropski uniji so poročali o lokaliziranih skupkih okužb z bakterijami, odpornimi na karbapeneme.
Med meropenemom in učinkovinami iz skupin kinolonov, aminoglikozidov, makrolidov in tetraciklinov ni navzkrižne rezistence, ki bi bila vezana na podlagi cilja. Vseeno pa lahko bakterije izkazujejo odpornost proti več kot eni protibakterijski zdravilni učinkovini, ko mehanizem vključuje nepropustnost in/ali iztočno črpalko/črpalke.
Mejne vrednosti
Klinične mejne vrednosti testiranj MIK po EUCAST (European Committee on Antimicrobial Susceptibility Testing) so navedene spodaj.
EUCAST klinične referenčne vrednosti MIK za meropenem (11.2.2013, v 3.1)
| Organizem | Občutljiv (S) (mg/l) | Odporen (R) (mg/l) |
| Enterobacteriaceae | ≤2 | >8 |
| Pseudomonas spp. | ≤2 | >8 |
| Acinetobacter spp. | ≤2 | >8 |
| Streptococcus skupine A, B, C in G | opomba 6 | opomba 6 |
| Streptococcus pneumoniae1 | ≤2 | >2 |
| Streptokoki skupine Viridans2 | ≤2 | >2 |
| Enterococcus | -- | -- |
| Staphylococcus2 | opomba 3 | opomba 3 |
| Haemophilus influenzae1,2 in Moraxella catarrhalis2 | ≤2 | >2 |
| Neisseria meningitidis2,4 | ≤0,25 | >0,25 |
| grampozitivni anaerobi razen Clostridiumdifficile | ≤2 | >8 |
| gramnegativni anaerobi | ≤2 | >8 |
| Listeria monocytogenes | ≤0,25 | >0,25 |
| mejne vrednosti nepovezane z vrsto5 | ≤2 | >8 |
1 Mejni vrednosti meropenema za Streptococcus pneumoniae in Haemophilus influenzae pri meningitisu sta 0,25/ mg/l (občutljivi) in 1 mg/l (rezistentni).
2 Izolati z vrednostmi MIK nad mejno vrednostjo občutljivosti so zelo redki ali o njih še niso poročali. V primeru določitve kakršnegakoli takega izolata je treba določitev in protimikrobni test občutljivosti ponoviti in, če so rezultati potrjeni, izolat poslati v referenčni laboratorij. Dokler obstajajo dokazi o kliničnem odzivu za določen izolat z MIK vrednostmi nad trenutnimi mejnimi vrednostmi odpornosti, je treba o teh organizmih poročati, da so odporni.
3 Občutljivost stafilokokov za karbapeneme je izpeljana iz občutljivosti za cefoksitin.
4 Mejne vrednosti se nanašajo samo na meningitis.
5 Mejne vrednosti ne glede na vrsto so bile večinoma določene na podlagi FK/FD podatkov in so neodvisne od porazdelitve MIK pri posameznih vrstah. Namenjene so za uporabo samo pri organizmih, za katere ni specifičnih mejnih vrednosti. Mejni vrednosti, ki nista vezani na vrsto, temeljita na naslednjih odmerkih: mejni vrednosti po EUCAST veljata za 1000 mg meropenema 3-krat na dan, uporabljenega intravensko v 30 minutah kot najnižji odmerek. Odmerek 2000 mg 3-krat na dan je bil upoštevan za hude okužbe in določitev mejne vrednosti I/R..
6 Sklepanje o občutljivosti streptokokov skupin A, B, C in G za betalaktame temelji na občutljivosti za penicilin.
-- = Testiranje občutljivosti ni priporočljivo, ker vrsta ni primerna za zdravljenje s tem zdravilom.
- Izolate se lahko poroča kot R brez predhodnega testiranja.
Prevalenca pridobljene odpornosti se lahko za izbrane vrste geografsko in časovno spreminja, zato so pri zdravljenju hudih okužb zaželeni lokalno pridobljeni podatki o odpornosti. Po potrebi se posvetujte s strokovnjakom, če je lokalna prevalenca odpornosti taka, da je korist uporabe zdravila pri vsaj nekaj vrstah okužb vprašljiva.
Spodnji seznam patogenov izhaja iz kliničnih izkušenj in smernic zdravljenja. Pogosto občutljive vrste
Grampozitivni aerobi
Enterococcus faecalis$
Staphylococcus aureus (za meticilin občutljivi)£
Staphylococcus species (za meticilin občutljivi) vključno s Staphylococcus epidermidis Streptococcus agalactiae (skupina B)
Streptococcus milleri skupina (S. anginosus, S. constellatus, in S. intermedius) Streptococcus pneumoniae
Streptococcus pyogenes (skupina A) Gramnegativni aerobi
Citrobacter freudii Citrobacter koseri Enterobacter aerogenes Enterobacter cloacae Escherichia coli Haemophilus influenzae Klebsiella oxytoca Klebsiella pneumoniae Morganella morganii Neisseria meningitides Proteus mirabilis Proteus vulgaris Serratia marcescens
Grampozitivni anaerobi Clostridium perfringens Peptoniphilus asaccharolyticus
Peptostreptococcus species (vključno s P. micros, P. anaerobius, P. magnus)
Gramnegativni anaerobi Bacteroides caccae Bacteroides fragilis skupina Prevotella bivia
Prevotella disiens
Vrste, pri katerih je pridobljena odpornost lahko težava Grampozitivni aerobi
Enterococcus faecium$†
Gramnegativni aerobi Acinetobacter species Burkholderia cepacia Pseudomonas aeruginosa
Inherentno odporni organizmi Gramnegativni aerobi Stenotrophomonas maltophilia Legionella species
Drugi mikroorganizmi Chlamydophila pneumoniae Chlamydophila psittaci Coxiella burnetti Mycoplasma pneumoniae
$ Vrste, ki izkazujejo naravno intermediarno občutljivost.
£ Vsi za meticilin odporni stafilokoki so odporni za meropenem.
† Delež odpornosti ≥ 50 % v eni ali več državah članicah EU.
Smrkavost in melioidoza: Uporaba meropenema pri človeku temelji na in vitro podatkih o občutljivosti B.mallei in B.pseudomallei ter na maloštevilnih podatkih pri človeku. Lečeči zdravnik mora upoštevati nacionalne in/ali mednarodne strokovno usklajene dokumente o zdravljenju smrkavosti in melioidoze.
Pri zdravih osebah je povprečen razpolovni čas v plazmi približno 1 ura; povprečen volumen porazdelitve približno 0,25 l/kg (11-27 l) in povprečen očistek 287 ml/min pri uporabi 250 mg, ki se zmanjša na 205 ml/min pri uporabi 2 g odmerka. Odmerki 500, 1000 in 2000 mg, ki se jih infundira več kot 30 minut dajejo povprečne vrednosti Cmax približno 23, 49 in 115 µg/ml, kar je ustrezalo vrednostim AUC 39,3, 62,3 in 153 µg.h/ml. Po več kot 5-minutni infuziji 500 in 1000 mg odmerka so vrednosti Cmax 52 in 112 µg/ml. Po večkratnem odmerjanju osebam z normalnim delovanjem ledvic vsakih 8 ur ne pride do kopičenja meropenema.
V študiji, kjer so 12 bolnikom po kirurškem posegu dali 1000 mg meropenema vsakih 8 ur za zdravljenje intraabdominalnih okužb, sta bila Cmax in razpolovni čas primerljiva s tistim pri zdravih osebah, medtem ko je bil volumen porazdelitve večji – 27 l.
Porazdelitev
Povprečna vezava meropenema na beljakovine v plazmi je bila približno 2 % in je bila neodvisna od koncentracije. Po hitrem dajanju (v 5 minutah ali manj) je farmakokinetika bieksponencialna, vendar je to po 30-minutni infuziji precej manj očitno. Izkazalo se je, da meropenem dobro prehaja v številne telesne tekočine in tkiva, vključno s pljuči, bronhialnimi izločki, žolčem, cerebrospinalno tekočino, ginekološkimi tkivi, kožo, fascijami, mišicami in peritonealnimi eksudati.
Presnova
Meropenem se presnovi s hidrolizo betalaktamskega obroča, pri čemer nastane mikrobiološko neaktiven presnovek. In vitro kaže meropenem zmanjšano občutljivost za hidrolizo s človeško dehidropeptidazo-I (DHP-I) v primerjavi z imipenemom in zato ni potrebe po sočasnem dajanju zaviralca DHP-I.
Izločanje
Meropenem se primarno izloča nespremenjen skozi ledvice; približno 70 % (50-75 %) odmerka se izloči nespremenjenega v 12 urah. Nadaljnjih 28 % se izloči kot mikrobiološko neaktiven presnovek. Izločanje z blatom predstavlja le približno 2 % odmerka. Izmerjen ledvični očistek in učinek probenecida kažeta, da je meropenem podvržen filtraciji in tubulni sekreciji.
Ledvična insuficienca
Okvara ledvic se kaže v večjem plazemskem AUC in daljšem razpolovnem času meropenema. Pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina 33-74 ml/min) je bil AUC 2,4-krat večji, pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina 4-23 ml/min) 5-krat večji in pri hemodializnih bolnikih (očistek kreatinina <2 ml/min) 10-krat večji kot pri zdravih bolnikih (očistek kreatinina >80 ml/min). Tudi AUC mikrobiološko neaktivnega presnovka z odprtim obročem je bil znatno večji pri bolnikih z okvaro ledvic. Prilagajanje odmerka je priporočljivo pri bolnikih z zmerno in hudo okvaro ledvic (glejte poglavje 4.2).
Meropenem se izloča s hemodializo, z očistkom, ki je med hemodializo približno 4-krat večji kot pri anuričnih bolnikih.
Jetrna insuficienca
Študija pri bolnikih z alkoholno cirozo ni pokazala vpliva na farmakokinetiko meropenema po večkratnem odmerjanju.
Odrasli bolniki
Farmakokinetične študije pri bolnikih, niso pokazale značilnih razlik v farmakokinetiki v primerjavi z zdravimi osebami s primerljivim delovanjem ledvic. Populacijski model iz podatkov, pridobljenih pri 79 bolnikih z intraabdominalno okužbo ali pljučnico, je pokazal odvisnost centralnega volumna porazdelitve od telesne mase ter očistka od očistka kreatinina in starosti.
Pediatrična populacija
Farmakokinetiknetika pri dojenčkih in otrocih z okužbo, pri odmerkih 10, 20 in 40 mg/kg, kaže vrednosti Cmax, ki so približno enake kot pri odraslih po 500, 1000 in 2000 mg odmerkih. Primerjava je pokazala skladno farmakokinetiko med odmerki in razpolovnimi časi, podobno kot je bila opažena pri vseh odraslih skupaj, vendar pri mlajših osebah (<6 mesecev t1/2 1,6 ur). Srednje vrednosti očistka meropenema so bile 5,8 ml/min/kg (6-12 let), 6,2 ml/min/kg (2-5 let), 5,3 ml/min/kg (6-23 mesecev) in 4,3 ml/min/kg (2-5 mesecev). Približno 60 % odmerka se kot meropenem izloči z urinom v 12 urah in nadaljnjih 12 % kot presnovek. Koncentracije meropenema v cerebrospinalni tekočini pri otrocih z meningitisom so približno 20 % trenutne koncentracije v plazmi, čeprav obstajajo znatne razlike med posamezniki.
Farmakokinetika meropenema pri novorojenčkih, ki so potrebovali zdravljenje proti okužbam, je pokazala večji očistek pri starejših novorojenčkih ali tistih z daljšo gestacijsko starostjo s skupnim povprečnim razpolovnim časom 2,9 ure. Simulacija po metodi Monte Carlo na podlagi modela regulacijske farmakokinetike je pokazala, da režim odmerjanja 20 mg/kg vsakih 8 ur doseže 60 % T>MIK za P. aeruginosa pri 95 % nedonošenih in 91 % donošenih novorojenčkih.
Starejši
Farmakokinetične študije pri zdravih starejših osebah (65-80 let) so pokazale zmanjšanje plazemskega očistka , ki korelira z zmanjšanjem očistka kreatinina zaradi starosti in manjše zmanjšanje neledvičnega očistka. Prilagajanje odmerka pri starejših bolnikih ni potrebno, razen v primerih zmerne do hude okvare ledvic (glejte poglavje 4.2).
Farmacevtski podatki - Meropenem 500 mg
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
Neodprtega zdravila:
2 leti
Po rekonstituciji:
Rekonstituirano raztopino za intravensko injiciranje ali infundiranje je treba uporabiti takoj. Čas med začetkom rekonstitucije in koncem intravenskega injiciranja ali infundiranja ne sme biti daljši od ene ure.
Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila. Rekonstituirane raztopine ne zamrzujte.
Meropenem 500 mg674,4 mg praška v 20 ml stekleni viali (steklo tipa I) z zamaškom (iz sive bromobutilne gume) in snemno aluminijasto zaporko.
Meropenem 1000 mg
1348,8 mg praška v 30 ml stekleni viali (steklo tipa I) z zamaškom (iz sive bromobutilne gume) in snemno aluminijasto zaporko.
Zdravilo je na voljo v pakiranjih po 1 ali 10 vial. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Injiciranje
Meropenem, namenjen za bolusno intravensko injiciranje je treba pripraviti s sterilno vodo za injekcije (5 ml na 250 mg meropenema). Raztopine, ki so pripravljene za uporabo so bistre in brezbarvne ali bledo rumene.
Pred uporabo je treba zdravilo pregledati na prisotnost trdnih delcev, poškodbo vsebnika ali spremembo barve (raztopina mora bit brezbarvna ali bledo rumena). Če opazite tovrstne pomanjkljivosti, zdravilo zavrzite.
Infundiranje
Za intravensko infundiranje je možno vsebino viale z meropenemom direktno rekonstituirati z
9 mg/ml (0,9 %) raztopino natrijevega klorida ali s 50 mg/ml (5 %) raztopino glukoze za infundiranje. Vsaka viala je namenjena samo za enkratno uporabo.
Za pripravo raztopine in dajanje je treba uporabiti standardne aseptične tehnike. Raztopino pred uporabo pretresite.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.