Valsotens 80 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Valsotens 80 mg
Hipertenzija
Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih in hipertenzije pri otrocih in mladostnikih, starih 6 do 18 let.
Nedaven miokardni infarkt
Zdravljenje klinično stabilnih odraslih bolnikov s simptomatskim srčnim popuščanjem ali asimptomatsko sistolično disfunkcijo levega prekata po nedavnem (12 ur do 10 dni) miokardnem infarktu (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Srčno popuščanje
Zdravljenje odraslih bolnikov s simptomatskim srčnim popuščanjem, ki ne prenesejo zaviralcev ACE ali pri bolnikih, ki ne prenesejo antagonistov beta, kot dodatek zdravljenju z zaviralci ACE, če ni mogoče uporabiti antagonistov mineralokortikoidnih receptorjev (glejte poglavja 4.2, 4.4, 4.5 in 5.1).
Odmerjanje
Hipertenzija
Priporočljivi začetni odmerek zdravilaValsotens je 80 mg enkrat na dan. Antihipertenzivni učinek je bistveno opazen že v 2 tednih, največji učinek pa je dosežen v 4 tednih. Nekaterim bolnikom, ki krvnega tlaka nimajo ustrezno urejenega, je odmerek mogoče povečati na 160 mg in na največ 320 mg.
Zdravilo Valsotens se lahko uporablja tudi z drugimi antihipertenzivi (glejte poglavja 4.3, 4.4, 4.5 in 5.1). Dodatek diuretika, npr. hidroklorotiazida, tem bolnikom dodatno zniža krvni tlak.
Nedaven miokardni infarkt
Pri klinično stabilnih bolnikih se zdravljenje lahko začne že 12 ur po miokardnem infarktu. Po začetnem odmerku 20 mg dvakrat na dan je treba odmerek valsartana v naslednjih nekaj tednih povečati na 40 mg, 80
mg in 160 mg dvakrat na dan. Za začetni odmerek je treba uporabiti polovico deljive tablete 40 mg. Največji ciljni odmerek je 160 mg dvakrat na dan. Na splošno je priporočljivo, da bolniki dosežejo odmerek 80 mg dvakrat na dan po 2 tednih od začetka zdravljenja, največji ciljni odmerek 160 mg dvakrat na dan pa po 3 mesecih, odvisno od bolnikovega prenašanja. Če se pojavi simptomatska hipotenzija ali moteno delovanje ledvic, pride v poštev zmanjšanje odmerka.
Valsartan se lahko uporablja pri bolnikih, ki po miokardnem infarktu dobivajo še druga zdravila, npr. trombolitike, acetilsalicilno kislino, antagoniste beta, statine ali diuretike. Kombinacija z zaviralci ACE ni priporočljiva (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Ocena bolnikov po miokardnem infarktu mora vedno obsegati oceno delovanja ledvic.
Srčno popuščanje
Priporočeni začetni odmerek zdravila Valsotens je 40 mg dvakrat na dan. Povečanje odmerka na 80 mg in 160 mg dvakrat na dan je treba opraviti v presledkih najmanj dveh tednov do največjega odmerka, kot bolnik to prenese. Razmisliti je treba o zmanjšanju odmerka sočasnih diuretikov. Največji dnevni odmerek, uporabljen v kliničnih preskušanjih, je bil 320 mg v deljenih odmerkih.
Valsartan se lahko uporablja skupaj z drugimi zdravili za zdravljenje srčnega popuščanja. Vendar trojna kombinacija zaviralca ACE, valsartana in zaviralca beta ali diuretika, ki varčuje s kalijem, ni priporočljiva (glejte poglavji 4.4 in 5.1).
Ocena bolnikov s srčnim popuščanjem mora vedno obsegati tudi oceno delovanja ledvic.
Dodatne informacije o posebnih populacijah
Starejši
Starejšim bolnikom odmerka ni treba prilagoditi.
Okvara ledvic
Odraslim bolnikom z očistkom kreatinina > 10 ml/min odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavji 4.4 in 5.2). Sočasna uporaba valsartana in aliskirena je kontraindicirana pri bolnikih z okvaro ledvic (GFR < 60 mL/min/1,73 m2) (glejte poglavje 4.3).
Sladkorna bolezen
Sočasna uporaba valsartana in aliskirena je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo (glejte poglavje 4.3).
Okvara jeter
Zdravilo Valsotens je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter, z biliarno cirozo in pri bolnikih s holestazo (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.2). Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze odmerek valsartana ne sme preseči 80 mg.
Pediatrična populacija
Pediatrična hipertenzija
Otroci in mladostniki, stari od 6 do 18 let
Za otroke s telesno maso pod 35 kg je začetni odmerek 40 mg enkrat na dan, za tiste s telesno maso 35 kg ali več pa 80 mg enkrat na dan. Odmerek je treba prilagoditi glede na odziv krvnega tlaka. Najvišji odmerki, ki so jih proučevali v kliničnih preskušanjih, so navedeni v spodnji preglednici.
Odmerkov, ki presegajo navedene v preglednici, niso proučevali in jih zato ni priporočeno uporabljati.
Telesna masa Največji odmerek, ki so ga proučevali v kliničnih preskušanjih
≥18 kg to <35 kg 80 mg
≥35 kg to <80 kg 160 mg
≥80 kg to ≤160 kg 320 mg
Otroci, stari manj kot 6 let
Razpoložljivi podatki so navedeni v poglavjih 4.8, 5.1 in 5.2, vendar varnost in učinkovitost zdravila Valsotens pri otrocih, ki so stari od 1 leta do 6 let, nista dokazani.
Uporaba pri pediatričnih bolnikih, ki so stari od 6 do 18 let in imajo okvaro ledvic
Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina < 30 ml/min in pri pediatričnih bolnikih, ki se zdravijo z dializo, uporabe valsartana niso proučevali, zato pri teh bolnikih ni priporočena. Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina > 30 ml/min odmerkov ni treba prilagajati. Natančno je treba spremljati delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu (glejte poglavji 4.4 in 5.2).
Uporaba pri pediatričnih bolnikih, ki so stari od 6 do 18 let in imajo okvaro jeter
Kot pri odraslih je zdravilo Valsotens kontraindicirano pri pediatričnih bolnikih s hudo okvaro jeter, z biliarno cirozo in pri bolnikih s holestazo (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.2). Klinične izkušnje z uporabo valsartana pri pediatričnih bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter so omejene. Pri teh bolnikih odmerek valsartana ne sme presegati 80 mg.
Srčno popuščanje in nedavni miokardni infarkt pri pediatričnih bolnikih
Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba valsartana ni priporočljiva za zdravljenje srčnega popuščanja ali nedavnega miokardnega infarkta pri otrocih in mladostnikih, ki so mlajši od 18 let.
Način uporabe
Zdravilo Valsotens je mogoče jemati neodvisno od obrokov, treba pa ga je zaužiti z vodo.
-
Preobčutljivost na zdravilno učinkovino, sojino olje, arašidovo olje ali katerokoli pomožno snov (glejte poglavje 6.1).
-
Huda okvara jeter, biliarna ciroza in holestaza.
-
Drugo ali tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6).
-
Sočasna uporaba zdravila Valsotens in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m2) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).
Hiperkaliemija
Sočasna uporaba dodatkov kalija, diuretikov, ki ohranjajo kalij, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija (npr. heparin), ni priporočljiva.
Koncentracijo kalija je treba kontrolirati, kot je primerno.
Bolniki s pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo
Bolnikom s hudim pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo (npr. bolnikom, ki dobivajo velike odmerke diuretikov) se lahko po uvedbi zdravljenja z valsartanomom v redkih primerih pojavi simptomatska hipotenzija.
Pomanjkanje natrija in/ali hipovolemijo je treba odpraviti pred začetkom zdravljenja z zdravilom Valsotens, npr. z zmanjšanjem odmerka diuretika.
Stenoza ledvične arterije
Varnost uporabe valsartana ni ugotovljena pri bolnikih z bilateralno stenozo ledvične arterije ali stenozo arterije solitarne ledvice.
Kratkotrajna uporaba valsartan pri dvanajstih bolnikih, ki so imeli renovaskularno hipertenzijo zaradi unilateralne stenoze ledvične arterije, ni pomembno spremenila ledvične hemodinamike ali koncentracije kreatinina ali sečnine v serumu. Ker pa lahko druga zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, pri bolnikih z unilateralno stenozo ledvične arterije zvišajo sečnino in kreatinin v serumu, je med zdravljenjem z valsartanom priporočljivo kontrolirati delovanje ledvic.
Presaditev ledvice
Trenutno ni izkušenj glede varnosti uporabe valsartana pri bolnikih z nedavno presajeno ledvico.
Primarni hiperaldosteronizem
Pri bolnikih s primarnim hiperaldosteronizmom sistem renin-angiotenzin ni aktiviran, zato ne smejo dobivati valsartana.
Stenoza aortne ali mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija
Tako velja za uporabo vseh vazodilatatorjev, je posebna previdnost potrebna pri bolnikih s stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali s hipertrofično obstruktivno kardiomiopatijo.
Okvarjeno delovanje ledvic
Trenutno ni izkušenj glede varnosti uporabe pri bolnikih z očistkom kreatinina < 10 ml/min in pri bolnikih na dializi, zato je treba valsartan pri teh bolnikih uporabljati previdno. Bolnikom z očistkom kreatinina > 10 ml/min odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavji 4.2 in 5.2). Sočasna uporaba AIIRA, vključno z valsartanom, ali zaviralcev ACE z aliskireni je pri bolnikih z okvaro ledvic (GFR < 60 mL/min/1,73 m2) kontraindicirana (glejte poglavji 4.3 in 4.5).
Okvara jeter
Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze je treba valsartan uporabljati previdno (glejte poglavji 4.2 in 5.2).
Nosečnost
Antagonistov receptorjev angiotenzina II se ne sme uvesti med nosečnostjo. Če nadaljnje zdravljenje z antagonistom receptorjev angiotenzina II ni nujno, je treba bolnice, ki načrtujejo nosečnost, prevesti na druga antihipertenzivna zdravila, katerih varnostne značilnosti med nosečnostjo so ugotovljene. Zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II je treba končati takoj po ugotovitvi nosečnosti in uvesti drugo zdravljenje, če je to primerno (glejte poglavji 4.3 in 4.6).
Anamneza angioedema
Pri bolnikih, zdravljenih z valsartanom so poročali o angioedemu, vključno z otekanjem grla in glotisa, kar ovira dihalno pot in/ali otekanje obraza, ustnic, žrela in/ali jezika. Nekateri od teh bolnikov so predhodno že doživeli angioedem z drugimi zdravili, vključno z zaviralci ACE. Zdravljenje z zdravilom Valsartan je potrebno takoj prekiniti pri bolnikih, pri katerih se pojavi angioedem in se ga ne sme ponovno uvesti.
Dvojna blokada renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema (RAAS)
Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1).
Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.
Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Nedaven miokardni infarkt
Kombinacija kaptoprila in valsartana ni pokazala dodatnih kliničnih koristi, povečalo pa se je tveganje neželenih učinkov v primerjavi z uporabo vsakega od obeh zdravil posamezno (glejte poglavji 4.2 in 5.1). Zato kombinacija valsartana in zaviralca ACE ni priporočljiva.
Previdnost je potrebna pri uvajanju zdravljenja bolnikom po miokardnem infarktu. Ocena bolnikov po miokardnem infarktu mora vedno vključevati oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2).
Uporaba valsartana pri bolnikih po miokardnem infarktu pogosto povzroči določeno znižanje krvnega tlaka, vendar v primeru upoštevanja navodil za odmerjanje prekinitev zdravljenja zaradi dolgotrajne simptomatske hipotenzije po navadi ni potrebna (glejte poglavje 4.2).
Srčno popuščanje
Tveganje za neželene učinke, zlasti za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic), se lahko poveča, če je zdravilo Valsotens uporabljeno v kombinaciji z zaviralcem ACE. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem trojna kombinacija zaviralca ACE, antagonista beta in zdravila
Valsotens ni pokazala klinične koristi (glejte poglavje 5.1). Ta kombinacija očitno poveča tveganje neželenih učinkov, zato ni priporočljiva. Prav tako ni priporočljiva trojna kombinacija zaviralca ACE, antagonista mineralokortikoidnih receptorjev in valsartana. Uporaba teh kombinacij mora potekati pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.
Previdnost je potrebna pri uvajanju zdravljenja bolnikom s srčnim popuščanjem. Ocena bolnikov s srčnim popuščanjem mora vedno obsegati tudi oceno delovanja ledvic (glejte poglavje 4.2).
Uporaba zdravila Valsotens pri bolnikih s srčnim popuščanjem pogosto povzroči določeno znižanje krvnega tlaka, a ob upoštevanju navodil za odmerjanje po navadi ni potrebna prekinitev zdravljenja zaradi dolgotrajne simptomatske hipotenzije (glejte poglavje 4.2).
Pri bolnikih, pri katerih je delovanje ledvic lahko odvisno od delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem), so zdravljenje z zaviralci ACE spremljale oligurija in/ali napredujoča azotemija ali, redko, akutna odpoved ledvic in/ali smrt. Valsartan je antagonist receptorjev angiotenzina II, zato med uporabo zdravila Valsotens ni mogoče izključiti okvare delovanja ledvic.
Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Pediatrična populacija
Okvarjeno delovanje ledvic
Uporabe valsartana pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina < 30 ml/min in pri pediatričnih bolnikih, ki se zdravijo z dializo, niso proučevali, zato pri teh bolnikih ni priporočena. Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina > 30 ml/min odmerkov ni treba prilagajati (glejte poglavji 4.2 in 5.2). Med zdravljenjem z valsartanom je treba natančno spremljati delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu. To je zlasti pomembno, če ima bolnik, ki prejema valsartan, še druge težave, ki lahko ovirajo delovanje ledvic (če ima zvišano telesno temperaturo ali je dehidriran). Sočasna uporaba AIIRA, vključno z valsartanom, ali zaviralcev ACE z aliskireni je pri bolnikih z okvaro ledvic (GFR < 60 mL/min/1,73 m2) kontraindicirana (glejte poglavji 4.3 in 4.5).
Okvarjeno delovanje jeter
Kot pri odraslih je zdravilo Valsotens kontraindicirano pri pediatričnih bolnikih s hudo okvaro jeter, z biliarno cirozo in pri bolnikih s holestazo (glejte poglavji 4.3 in 5.2). Klinične izkušnje z uporabo valsartana pri pediatričnih bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter so omejene. Pri teh bolnikih odmerek valsartana ne sme presegati 80 mg.
Intoleranca za galaktozo, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze, malabsorbcija glukoze-galaktoze Bolniki z redkimi prirojenimi motnjami, kot so galaktozna intoleranca, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcija glukoze-galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.
Lecitin
Tega zdravila ne smejo dobiti bolniki, preobčutljivi na arašide ali sojo.
Dvojna blokada renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema (RAAS) z ARB, zaviralci ACE ali aliskireni: Sočasna uporaba antagonistov receptorjev angiotenzia II (ARB), vključno z valsartanom, ali zaviralcev ACE z aliskireni pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali okvaro ledvic (GFR < 60 mL/min/1,73 m2) je kontraindicirana (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno
z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).
Sočasna uporaba ni priporočljiva
Litij
Med sočasno uporabo zaviralcev ACE so poročali o reverzibilnem povečanju koncentracije litija v serumu in povečanju njegovih toksičnih učinkov. Zaradi pomanjkanja izkušenj s sočasno uporabo valsartana in litija ta kombinacija ni priporočljiva. Če je ta kombinacija potrebna, je priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo litija v serumu. Če se uporablja tudi diuretik, se predvidoma nevarnost zastrupitve z litijem še poveča.
Diuretiki, ki varčujejo s kalijem, kalijevi dodatki, nadomestke soli, ki vsebujejo kalij, in druge snovi, ki lahko zvišajo koncentracijo kalija
Če je treba v kombinaciji z valsartanom uporabiti zdravilo, ki vpliva na koncentracijo kalija, je priporočljivo kontrolirati koncentracijo kalija v plazmi.
Med sočasno uporabo je potrebna previdnost
Nesteroidna protivnetna zdravila (NSPVZ), vključno s selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino (> 3 g/dan) in neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili
Med sočasno uporabo antagonistov angiotenzina II in NSPVZ se lahko antihipertenzivni učinek antagonistov angiotenzina II zmanjša. Poleg tega lahko sočasna uporaba antagonistov angiotenzina II in NSPVZ poveča tveganje za poslabšanje delovanja ledvic ter povečanje kalija v serumu. Zato je na začetku zdravljenja priporočljivo kontrolirati delovanje ledvic; potrebna je tudi ustrezna hidracija bolnika.
Prenašalci
In vitro podatki kažejo, da je valsartan substrat jetrnega privzemnega prenašalca OATP1B1/OATP1B3 in jetrnega izločevalnega prenašalca MRP2. Klinični pomen te ugotovitve ni znan. Sočasna uporaba zaviralcev privzemnega prenašalca (npr. rifampicin, ciklosporin) ali izločevalnega transporterja (npr. ritonavir) lahko povečajo sistemsko izpostavljenost valsartanu. Izvajajte ustrezno oskrbo ob uvajanju ali končanju sočasnega zdravljenja s takšnimi zdravili.
Drugo
V študijah medsebojnega delovanja valsartana z zdravili niso ugotovili klinično pomembnih interakcij z valsartanom in katerokoli od naslednjih snovi: cimetidinom, varfarinom, furosemidom, digoksinom, atenololom, indometacinom, hidroklorotiazidom, amlodipinom, glibenklamidom.
Pediatrična populacija
Pri otrocih in mladostnikih s hipertenzijo, pri katerih so pogosto prisotne tudi bolezenske spremembe ledvic, je priporočena previdnost pri sočasni uporabi valsartana in drugih učinkovin, ki zavirajo delovanje sistema renin-angiotenzin-aldosteron, kar lahko zviša koncentracijo kalija v serumu. Natančno je treba spremljati delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu.
Nosečnost
Antagonistov receptorjev angiotenzina II ni priporočljivo uporabljati v prvem trimesečju nosečnosti (glejte poglavje 4.4). Med drugim in tretjim trimesečjem nosečnosti je uporaba teh zdravil kontraindicirana (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Epidemiološke ugotovitve o tveganju za teratogene učinke po izpostavljenosti zaviralcem ACE v prvem trimesečju nosečnosti niso dokončne, toda majhnega povečanja tveganja ni mogoče izključiti. O tveganju z antagonisti receptorjev angiotenzina II ni kontroliranih epidemioloških podatkov, vendar lahko s to skupino
zdravil obstajajo podobna tveganja. Če nadaljnje zdravljenje z antagonistom receptorjev angiotenzina II ni nujno, je treba bolnice, ki načrtujejo nosečnost, prevesti na druga antihipertenzivna zdravila, katerih varnostne značilnosti med nosečnostjo so ugotovljene. Zdravljenje z zaviralci receptorjev angiotenzina II je treba prekiniti takoj po ugotovitvi nosečnosti in uvesti drugo zdravljenje, če je primerno.
Znano je, da antagonisti receptorjev angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju pri človeku delujejo toksično na plod (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela osifikacija lobanje) in novorojenčka (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija); glejte tudi poglavje 5.3, Predklinični podatki o varnosti.
Če od drugega trimesečja nosečnosti naprej pride do izpostavljenosti antagonistom receptorjev angiotenzina II, je priporočljivo z ultrazvokom preveriti delovanje ledvic in lobanjo.
Dojenčke, katerih matere so jemale zaviralce receptorjev angiotenzina II, je treba natančno kontrolirati glede hipotenzije (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.4).
Dojenje
Ker informacij o uporabi valsartana med obdobjem dojenja ni, uporaba zdravila Valsotens med tem obdobjem ni priporočljiva. Prednost imajo druga zdravila, katerih varnostne značilnosti med dojenjem so bolje ugotovljene; to še posebej velja pri dojenju novorojenčkov ali nedonošenčkov.
Plodnost
Valsartan v peroralnih odmerkih do 200 mg/kg/dan ni neugodno vplival na sposobnost razmnoževanja podganjih samic in samcev. Navedeni odmerek 6-krat presega najvišji priporočeni odmerek na osnovi enote mg/m2 pri ljudeh (izračun temelji na predpostavki, da 60-kilogramski bolnik zaužije 320 mg valsartana na dan).
Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso izvedli. Pri vožnji motornih vozil in upravljanju s stroji je treba upoštevati, da se občasno lahko pojavi omotica ali utrujenost.
V kontroliranih kliničnih študijah pri bolnikih s hipertenzijo je bila celotna incidenca neželenih učinkov primerljiva kot pri placebu in se je skladala s farmakologijo valsartana. Incidenca neželenih učinkov ni bila povezana z odmerkom ali trajanjem zdravljenja in tudi ne s spolom, starostjo ali raso.
Spodaj so po organskih sistemih navedeni neželeni učinki, ugotovljeni v kliničnih študijah, med uporabo po začetku trženja in v laboratorijskih izvidih.
Neželeni učinki so razvrščeni po pogostnosti, najpogostejši najprej, upoštevaje naslednji dogovor: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do
< 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), vključno s posameznimi primeri. V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
Za neželene učinke, ugotovljene med uporabo po začetku trženja in v laboratorijskih izvidih, ni mogoče uporabiti razvrstitve pogostnosti, zato so navedeni z oznako "ni znano".
-
Hipertenzija
Bolezni krvi in limfatičnega sistema Ni znano znižanje hemoglobina, znižanje hematokrita,nevtropenija, trombocitopenija Bolezni imunskega sistema Ni znano preobčutljivost, vključno s serumsko boleznijo Presnovne in prehranske motnje Ni znano zvišanje kalija v serumu, hiponatriemija Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta Občasni vrtoglavica Žilne bolezni Ni znano vaskulitis Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora Občasni kašelj Bolezni prebavil Občasni bolečine v trebuhu Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov Ni znano zvišanje vrednosti testov jetrne funkcije, vključno zzvišanjem bilirubina v serumu Bolezni kože in podkožja Ni znano angioedem, izpuščaj, srbenje, bulozni dermatitis Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva Ni znano mialgija Bolezni sečil Ni znano odpoved/okvara ledvic, zvišanje kreatinina v serumu Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije Občasni utrujenost Pediatrična populacija
Hipertenzija
Antihipertenzivno delovanje valsartana so ocenjevali v dveh randomiziranih, dvojno slepih kliničnih študijah s 561 pediatričnimi bolniki v starosti od 6 do 18 let. Razen posameznih prebavnih motenj (kot so bolečine v trebuhu, navzea, bruhanje) in omotičnosti, med varnostnimi lastnostmi zdravila pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 18 let, in že opisanimi varnostnimi lastnostmi pri odraslih, niso ugotovili bistvenih razlik glede vrste, pogostnosti ali izraženosti neželenih učinkov.
Pri ocenjevanju nevrokognitivnih sposobnosti in razvoja pri pediatričnih bolnikih, starih od 6 do 16 let, po zdravljenju v obdobju do 1 leta niso opažali nobenega neugodnega vpliva, ki bi bil v
celoti klinično pomemben.
V dvojno slepi randomizirani študiji z 90 otroci, ki so bili stari od 1 leta do 6 let, in v enoletnem odprtem podaljšanju te študije so zabeležili dva primera smrti in posamezne primere izrazitega zvišanja koncentracije jetrnih aminotransferaz. Do tega je prišlo v populaciji otrok, ki so imeli sočasno še druge pomembne bolezni. Vzročne povezanosti z valsartanom niso ugotovili. V drugi študiji, v kateri so randomizirali 75 otrok, starih od 1 leta do 6 let, pri zdravljenju z valsartanom ni prišlo do bistvenega zvišanja koncentracije jetrnih aminotransferaz ali do smrti.
Pri otrocih in mladostnikih, ki so bili stari od 6 do 18 let in so že imeli kronično bolezen ledvic, so pogosteje opažali hiperkaliemijo.
Varnostne značilnosti, ugotovljene v kontroliranih kliničnih študijah pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem, se razlikujejo od varnostnih značilnosti pri hipertenzivnih bolnikih. To je morda povezano z osnovno boleznijo. Neželeni učinki, ki so se pojavili pri bolnikih po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem, so navedeni spodaj:
-
Po miokardnem infarktu in/ali s srčnim popuščanjem
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| Ni znano | trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| Ni znano | preobčutljivost, vključno s serumsko boleznijo |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| Občasni | hiperkaliemija |
| Ni znano | zvišanje kalija v serumu |
| Bolezni živčevja | |
| Pogosti | omotica, posturalna omotica |
| Občasni | sinkopa, glavobol |
| Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta | |
| Občasni | vrtoglavica |
| Srčne bolezni | |
| Občasni | srčno popuščanje |
| Žilne bolezni | |
| Pogosti | hipotenzija, ortostatska hipotenzija |
| Ni znano | vaskulitis |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| Občasni | kašelj |
| Bolezni prebavil | |
| Občasni | navzea, driska |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| Ni znano | zvišanje testov jetrne funkcije |
| Bolezni kože in podkožja | |
| Občasni | angioedem |
| Ni znano | izpuščaj, srbenje, bulozni dermatitis |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| Ni znano | mialgija |
| Bolezni sečil | |
| Pogosti | odpoved/okvara ledvic |
| Občasni | akutna odpoved ledvic, zvišanje kreatinina v serumu |
| Ni znano | zvišanje sečnine v krvi |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| Občasni | astenija, utrujenost |
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana Faks: + 386 (0)1 434 76 46 e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.
Simptomi
Preveliko odmerjanje zdravila Valsotens lahko povzroči izrazito hipotenzijo; posledice so lahko poslabšanje zavesti, cirkulacijski kolaps in/ali šok.
Zdravljenje
Terapevtski ukrepi so odvisni od časa zaužitja ter vrste in izrazitosti simptomov. Najpomembneje je stabilizirati stanje obtoka.
Če se pojavi hipotenzija, je bolnika treba poleči in korigirati volumen krvi. Ni verjetno, da bi valsartan odstranili z dializo.
Farmakološke lastnosti - Valsotens 80 mg
Farmakoterapevtska skupina: antagonisti angiotenzina II, enokomponentna zdravila. Oznaka ATC: C09CA03
Valsartan je peroralno aktiven, močan in specifičen antagonist receptorjev angiotenzina II (Ang II). Selektivno deluje na podvrsto receptorjev AT1, ki so odgovorni za znane učinke angiotenzina II. Večja koncentracija angiotenzina II po zavrtju receptorjev AT1 z valsartanom lahko stimulira nezavrte receptorje AT2; ti, kot kaže, kompenzirajo učinek receptorjev AT1.
Valsartan nima delnega agonističnega učinka na receptorjih AT1. Njegova afiniteta za receptorje AT1 je veliko (približno 20.000-krat) večja kot za receptorje AT2. Ni znano, da bi se valsartan vezal ali da bi zaviral druge hormonske receptorje ali ionske kanalčke, pomembne za srčno-žilno regulacijo. Valsartan ne zavira ACE (znane tudi kot kininaza II), ki pretvarja angiotenzin I v angiotenzin II in razgrajuje bradikinin. Ker antagonisti angiotenzina II ne vplivajo na ACE in ne potencirajo delovanja bradikinina ali snovi P, ni verjetno, da bi jih spremljal kašelj. V kliničnih preskušanjih, v katerih so valsartan primerjali z zaviralcem ACE, je bila incidenca suhega kašlja med prejemniki valsartana značilno manjša kot med prejemniki zaviralca ACE (2,6 % med prvimi, 7,9 % med drugimi, p < 0,05). V kliničnem preskušanju pri bolnikih z anamnezo suhega kašlja med zdravljenjem z zaviralcem ACE se je kašelj pojavil pri 19,5 % preiskovancev, ki so dobivali valsartan, 19,0 % tistih, ki so dobivali tiazidni diuretik, in 68,5 % preiskovancev, ki so dobivali zaviralec ACE (p < 0,05).
Hipertenzija
Bolnikom s hipertenzijo valsartan zniža krvni tlak, ne da bi vplival na srčno frekvenco.
Pri večini bolnikov se antihipertenzivni učinek pojavi v 2 urah po posamičnem peroralnem odmerku, največje znižanje krvnega tlaka pa je doseženo v 4 do 6 urah. Antihipertenzivni učinek traja več kot 24 ur po uporabi. Med večkratnim odmerjanjem je antihipertenzivni učinek bistveno opazen že v 2 tednih, največji učinek pa je dosežen v 4 tednih in se med dolgotrajnim zdravljenjem ohrani. V kombinaciji s hidroklorotiazidom je mogoče doseči bistveno dodatno znižanje krvnega tlaka.
Nenadni prekinitvi valsartana niso sledili preobratna hipertenzija ali drugi neželeni klinični učinki. Ugotovljeno je, da valsartan hipertenzivnim bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2 in mikroalbuminurijo zmanjša izločanje albumina v urinu. Študija MARVAL (Micro Albuminuria Reduction with Valsartan) je ocenila zmanjšanje izločanja albumina v urinu z valsartanom (80–160 mg enkrat na dan) v primerjavi z amlodipinom (5–10 mg enkrat na dan) pri 332 sladkornih bolnikih tipa 2 (povprečna starost: 58 let, 265 moških) z mikroalbuminurijo (valsartan: 58 µg/min, amlodipin: 55,4 µg/min), normalnim ali visokim krvnim tlakom in ohranjenim delovanjem ledvic (kreatinin v krvi < 120 µmol/l). Po 24 tednih se je izločanje albumina v urinu z valsartanom zmanjšalo za 42 % (–24,2 µg/min, 95 % IZ: –40,4 do –19,1) in z amlodipinom za približno 3 % (–1,7 µg/min, 95 % IZ: –5,6 do 14,9) (p < 0,001), kljub podobnemu deležu znižanja krvnega tlaka v obeh skupinah.
Študija DROP (valsartan Reduction of Proteinuria) je dodatno raziskala učinkovitost valsartana za zmanjšanje izločanja albumina v urinu pri 391 hipertenzivnih bolnikih (krvni tlak = 150/88 mmHg) s sladkorno boleznijo tipa 2, albuminurijo (povprečje = 102 µg/min, 20–700 µg/min) in ohranjenim delovanjem ledvic (povprečni kreatinin v serumu = 80 µmol/l). Bolnike so randomizirali na enega od 3 odmerkov valsartana (160, 320 in 640 mg enkrat na dan) in so jih zdravili 30 tednov. Namen študije je bil določiti optimalni odmerek valsartana za zmanjšanje izločanja albumina v urinu pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Po 30 tednih so ugotovili značilno odstotno zmanjšanje izločanja albumina v urinu za 36 % od izhodišča s 160 mg valsartana (95 % IZ: od 22 do 47 %) in za 44 % s 320 mg valsartana (95 % IZ: od 31 do 54 %). Ugotovili so, da valsartan v odmerku od 160 do 320 mg klinično pomembno zmanjša izločanje albumina v urinu pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Nedaven miokardni infarkt
Študija VALIANT (VALsartan In Acute myocardial iNfarcTion trial) je bila randomizirana, kontrolirana, multinacionalna dvojno slepa študija. Zajela je 14,703 bolnike z akutnim miokardnim infarktom ter znaki, simptomi ali radiološkimi znaki kongestivnega srčnega popuščanja in/ali znaki sistolične disfunkcije levega prekata (opredeljene kot iztisni delež ≤ 40 % na radionuklidni ventrikulografiji ali ≤ 35 % na ehokardiografiji ali ventrikularni kontrastni angiografiji). Bolnike so v 12 urah do 10 dneh po pojavu simptomov miokardnega infarkta randomizirali na valsartan, kaptopril ali kombinacijo obeh. Povprečno je zdravljenje trajalo dve leti. Primarna končna točka je bil čas do smrti zaradi vseh vzrokov.
Valsartan je umrljivost zaradi vseh vzrokov po miokardnem infarktu zmanjšal enako učinkovito kot kaptopril. Umrljivost zaradi vseh vzrokov je bila v skupinah z valsartanom (19,9 %), kaptoprilom (19,5 %) in kombinacijo valsartana in kaptoprila (19,3 %) podobna. Kombinacija valsartana in kaptoprila ni prinesla dodatne koristi v primerjavi s samim kaptoprilom.
Umrljivost zaradi vseh vzrokov se med valsartanom in kaptoprilom ni razlikovala glede na starost, spol, raso, izhodiščno uporabljana zdravila ali osnovno bolezen. Valsartan je tudi učinkovito podaljšal čas do in je zmanjšal srčno-žilno umrljivost, hospitalizacije zaradi srčnega popuščanja, ponoven miokardni infarkt, zastoj srca z reanimacijo in možgansko kap brez smrtnega izida (sekundarna sestavljena končna točka).
Varnostne značilnosti valsartana so se skladale s kliničnim potekom bolnikov, zdravljenih po miokardnem infarktu. Kar zadeva delovanje ledvic, so podvojitev kreatinina v serumu ugotovili pri 4,2 % bolnikov, zdravljenih z valsartanom, 4,8 % bolnikov, zdravljenih z valsartanom in kaptoprilom, in pri 3,4 % bolnikov, zdravljenih s kaptoprilom. Zaradi različnih vrst motenega delovanja ledvic je bilo zdravljenje prekinjeno pri 1,1 % bolnikov, zdravljenih z valsartanom, 1,3 % bolnikov, zdravljenih z valsartanom in kaptoprilom, in 0,8
% bolnikov, zdravljenih s kaptoprilom. Ocena bolnikov po miokardnem infarktu mora vedno obsegati oceno delovanja ledvic.
Umrljivost zaradi vseh vzrokov ter srčno-žilna umrljivost in obolevnost se niso razlikovale med uporabo antagonistov beta skupaj s kombinacijo valsartana in kaptoprila, valsartanom samim ali kaptoprilom samim. Ne glede na zdravljenje je bila umrljivost manjša v skupini bolnikov, zdravljenih z antagonistom beta, kar kaže, da se je znana korist antagonistov beta v tej populaciji bolnikov ohranila tudi v tem preskušanju.
Srčno popuščanje
Študija Val-HeFT je bila randomizirano, kontrolirano, multinacionalno klinično preskušanje. Primerjala je vpliv valsartana in placeba na umrljivost in obolevnost 5.010 bolnikov s srčnim popuščanjem v razredih NYHA II (62 %), III (36 %) in IV (2 %), ki so dobivali običajno zdravljenje ter so imeli iztisni delež levega prekata (LVEF) < 40 % in notranji diastolični premer levega prekata (LVIDD) > 2,9 cm/m2. Izhodiščno zdravljenje je obsegalo zaviralce ACE (93 %), diuretike (86 %), digoksin (67 %) in antagoniste beta (36 %). Povprečno je spremljanje trajalo skoraj dve leti. Povprečni dnevni odmerek valsartana v Val-HeFT je bil 254 mg. Študija je imela dve primarni končni točki: umrljivost zaradi vseh vzrokov (čas do smrti) ter sestavljena umrljivost in obolevnost zaradi srčnega popuščanja (čas do prvega bolezenskega dogodka), opredeljeno kot smrt, nenadna smrt z reanimacijo, hospitalizacija zaradi srčnega popuščanja ali intravenska uporaba inotropnih zdravil ali vazodilatatorjev štiri ure ali več, brez hospitalizacije.
Umrljivost zaradi vseh vzrokov je bila v skupini z valsartanom podobna kot v skupini s placebom (valsartan 19,7 %, placebo 19,4 %, p = neznačilno). Primarna korist je bilo 27,5 % (95 % IZ: 17 do 37 %) zmanjšanje tveganja za čas do prve hospitalizacije zaradi srčnega popuščanja (13,9 % v primerjavi z 18,5 %). Rezultate, za katere se zdi, da kažejo v korist placeba (sestavljena umrljivost in obolevnost je bila 21,9 % v skupini s placebom in 25,4 % v skupini z valsartanom), so zabeležili pri bolnikih, ki so dobivali tritirno kombinacijo zaviralca ACE, antagonista beta in valsartana.
Obolevnost je bila največja v podskupini bolnikov, ki niso dobivali zaviralca ACE (n = 366). V tej podskupini je bila umrljivost zaradi vseh vzrokov z valsartanom značilno, za 33 % manjša kot s placebom (95 IZ: –6 % do 58 %; valsartan 17,3 %, placebo 27,1 %), sestavljeno tveganje umrljivosti in obolevnosti pa značilno, za 44 % manjše (valsartan 24,9 %, placebo 42,5 %).
Pri bolnikih, ki so dobivali zaviralec ACE brez antagonista beta, je bila umrljivost zaradi vseh vzrokov v skupini z valsartanom podobna kot v skupini s placebom (valsartan 21,8 %, placebo 22,5 %,
p = neznačilno). Sestavljeno tveganje umrljivosti in obolevnosti se je bilo z valsartanom značilno, 18,3 % manjše (95 % IZ: 8 % do 28 %, valsartan 31,0 %, placebo 36,3 %) v primerjavi s placebom.
V celotni populaciji Val-HeFT so se razred po NYHA ter znaki in simptomi srčnega popuščanja (vključno z dispnejo, utrujenostjo, edemi in hropci) značilno izboljšali pri bolnikih, ki so dobivali valsartan, v primerjavi z bolniki, ki so dobivali placebo. Kakovost življenja, ugotovljena s spremembo rezultata vprašalnika "Minnesota Living with Heart Failure Quality of Life" od izhodišča do končne točke, je bila boljša med bolniki, ki so dobivali valsartan, kot med tistimi, ki so dobivali placebo. Bolnikom, ki so dobivali valsartan, se je iztisni delež od izhodišča do končne točke v primerjavi s placebom značilno povečal, LVIDD pa značilno zmanjšal.
Uporabo zaviralca ACE v kombinaciji z antagonistom receptorjev angiotenzina II so raziskali v dveh velikih randomiziranih, kontroliranih preskušanjih: ONTARGET (ONgoing Telmisartan Alone and in combination
with Ramipril Global Endpoint Trial) in VA NEPHRON-D (The Veterans Affairs Nephropathy in Diabetes).
Študijo ONTARGET so izvedli pri bolnikih, ki so imeli anamnezo kardiovaskularne ali cerebrovaskularne bolezni ali sladkorno bolezen tipa 2 z znaki okvare končnih organov. Študija VA NEPHRON-D je zajela bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 in diabetično nefropatijo.
Ti študiji nista pokazali pomembne koristi glede ledvičnih in/ali kardiovaskularnih izidov ali umrljivosti, v primerjavi z monoterapijo pa so opažali večje tveganje za hiperkaliemijo, akutno odpoved ledvic in/ali hipotenzijo. Ti izsledki so pomembni tudi za druge zaviralce ACE in antagoniste receptorjev angiotenzina II, ker so njihove farmakodinamične lastnosti podobne.
Zato se pri bolnikih z diabetično nefropatijo zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Študija ALTITUDE (Aliskiren Trial in Type 2 Diabetes Using Cardiovascular and Renal Disease Endpoints) je preučevala koristi dodatka aliskirena standardnemu zdravljenju z zaviralcem ACE ali antagonistom receptorjev angiotenzina II pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in kronično boleznijo ledvic, kardiovaskularno boleznijo ali obojim. Študija se je končala predčasno zaradi večjega tveganja za neželene izide. Kardiovaskularna smrt in možganska kap sta bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo. Tudi resni interesantni neželeni učinki (hiperkaliemija, hipotenzija in disfunkcija ledvic) so bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo.
Pediatrična populacija
Hipertenzija
Antihipertenzivno delovanje valsartana so ocenjevali v štirih randomiziranih, dvojno slepih kliničnih študijah s 561 pediatričnimi bolniki v starosti od 6 do 18 let in s 165 pediatričnimi bolniki v starosti od 1 leta do 6 let. Med osnovnimi boleznimi, ki bi pri otrocih v teh študijah lahko prispevale k razvoju hipertenzije, so bile najbolj pogoste bolezni sečil in debelost.
Klinične izkušnje pri otrocih, starih 6 let ali več
V klinični študiji, v katero je bilo vključenih 261 hipertenzivnih pediatričnih bolnikov v starosti od 6 do 16 let, so bolniki s telesno maso < 35 kg v obliki tablet prejemali 10, 40 ali 80 mg valsartana na dan (nizke, srednje ali visoke odmerke), bolniki s telesno maso ≥ 35 kg pa so v obliki tablet prejemali 20, 80 ali 160 mg valsartana na dan (nizke, srednje ali visoke odmerke). Po dveh tednih je valsartan v odvisnosti od odmerka znižal tako sistolični kot diastolični krvni tlak.
V celoti je pri treh ravneh odmerkov valsartana (nizki, srednji in visoki) prišlo do pomembnega znižanja sistoličnega krvnega tlaka za 8, 10 oziroma 12 mmHg od izhodiščnih vrednosti. Bolnike so ponovno randomizirali, tako da so bodisi nadaljevali z istim odmerkom valsartana ali pa so prešli na placebo. Pri bolnikih, ki so nadaljevali zdravljenje s srednje visokimi in z visokimi odmerki valsartana, je bila najnižja vrednost sistoličnega krvnega tlaka nižja za 4 oziroma 7 mmHg od vrednosti pri bolnikih, ki so prejemali placebo. Pri bolnikih, ki so prejemali nizke odmerke valsartana, je bila najnižja vrednost sistoličnega krvnega tlaka podobna vrednosti pri bolnikih, ki so prejemali placebo. V celoti je bilo od odmerka odvisno antihipertenzivno delovanje valsartana skladno po vseh demografskih podskupinah.
V drugi klinični študiji, v katero je bilo vključenih 300 hipertenzivnih pediatričnih bolnikov v starosti od 6 do 18 let, so bolnike, ki so bili primerni za vključitev, randomizirali tako, da so 12 tednov prejemali tablete z bodisi valsartanom ali enalaprilom. Otroci s telesno maso med ≥ 18 in < 35 kg so prejemali valsartan v odmerku 80 mg ali enalapril v odmerku 10 mg; tisti s telesno maso med ≥ 35 kg in < 80 kg so prejemali valsartan v odmerku 160 mg ali enalapril v odmerku 20 mg; tisti s telesno maso ≥ 80 kg pa so prejemali valsartan v odmerku 320 mg ali enalapril v odmerku 40 mg. Znižanje sistoličnega krvnega tlaka je bilo pri bolnikih, ki so prejemali valsartan (za 15 mmHg) primerljivo s tistim pri bolnikih, ki so prejemali enalapril (za 14 mmHg) (vrednost p za ne-inferiornost <0,0001). S tem so se ujemali tudi rezultati meritev diastoličnega tlaka, ki ga je valsartan znižal za 9,1 mmHg, enalapril pa za 8,5 mmHg.
Klinične izkušnje pri otrocih, mlajših od 6 let
Pri bolnikih v starosti od 1 leta do 6 let so izvedli dve klinični študiji. V eno je bilo vključenih 90 bolnikov, v drugo pa 75. V ti dve študiji niso vključevali otrok, ki bi bili mlajši od 1 leta. V prvi študiji so dokazali učinkovitost valsartana v primerjavi s placebom, niso pa mogli potrditi odvisnosti odziva od odmerka. V drugi študiji se je pokazala povezava med višjimi odmerki in večjim znižanjem krvnega tlaka, vendar trend odvisnosti odziva od odmerka ni dosegel statistične značilnosti, pa tudi razlika zaradi zdravljenja v primerjavi s placebom ni bila statistično značilna.
Zaradi navedenih neskladnosti v rezultatih uporaba valsartana ni priporočena za to starostno skupino (glejte poglavje 4.8).
Evropska agencija za zdravila je odstopila od obveze za predložitev rezultatov študij z valsartanom za vse skupine pediatrične populacije za srčno popuščanje in za srčno popuščanje po nedavnem miokardnem infarktu.
Za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2.
Absorpcija:
Po peroralni uporabi samega valsartana ta doseže največjo koncentracijo v plazmi v 2 do 4 urah. Povprečna absolutna biološka uporabnost je 23 %. Hrana zmanjša izpostavljenost (merjeno z AUC) valsartanu za približno 40 % in njegovo največjo koncentracijo v plazmi (Cmax) za približno 50 %, vendar je od približno
8. ure po odmerjanju plazemska koncentracija valsartana podobna po uporabi na tešče in uporabi, ki ni na tešče. Vendar tega zmanjšanja AUC ne spremlja klinično pomembno zmanjšanje terapevtskega učinka, zato je mogoče valsartan dajati bodisi s hrano ali brez nje.
Porazdelitev:
Volumen porazdelitve valsartana v stanju dinamičnega ravnovesja je po intravenski uporabi približno 17 litrov, kar kaže, da se valsartan v tkiva ne porazdeli v veliki meri. Valsartan je močno vezan na beljakovine v serumu (94–97 %), predvsem na albumin v serumu.
Biotransformacija:
Biotransformacija valsartana ni velika, saj se le približno 20 % odmerka pojavi v obliki presnovkov. V plazmi so ugotovili majhno koncentracijo hidroksipresnovka (manj kot 10 % AUC valsartana). Presnovek je farmakološko neaktiven.
Izločanje:
Valsartan kaže multieksponentno kinetiko upadanja (t½α < 1 uro in t½ß približno 9 ur). Valsartan se v prvi vrsti odstrani z biliarnim izločanem v blatu (približno 83 % odmerka) in skozi ledvice v urinu (približno 13 % odmerka), v glavnem kot nespremenjeno zdravilo. Po intravenski uporabi je plazemski očistek valsartana približno 2 l/uro, njegov ledvični očistek pa 0,62 l/uro (približno 30 % celotnega očistka).
Razpolovni čas valsartana je približno 6 ur.
Pri bolnikih s srčnim popuščanjem
Povprečne vrednosti časa do največje koncentracije in eliminacijskega razpolovnega časa valsartana so pri bolnikih s srčnim popuščanjem podobne kot pri zdravih prostovoljcih. AUC in Cmax valsartana sta v območju kliničnega odmerjanja (od 40 do 160 mg dvakrat na dan) skoraj sorazmerni povečevanju odmerka.
Povprečni faktor kopičenja je okoli 1,7. Navidezni očistek valsartana po peroralni uporabi je okoli približno 4,5 l/uro. Starost pri bolnikih s srčnim popuščanjem ne vpliva na navidezni očistek.
Posebne populacije
Starejši
V primerjavi z mladimi preiskovanci so pri nekaterih starejših opazili nekoliko večjo sistemsko izpostavljenost valsartanu, vendar se to ni izkazalo za klinično pomembno.
Okvarjeno delovanje ledvic
Med delovanjem ledvic in sistemsko izpostavljenostjo valsartanu niso ugotovili korelacije, kar je tudi pričakovano pri spojini, pri kateri gre na račun ledvičnega očistka le 30 % celotnega očistka iz plazme.
Bolnikom z okvaro ledvic (očistek kreatinina > 10 ml/min) zato odmerka ni treba prilagoditi. Trenutno ni izkušenj glede varnosti uporabe pri bolnikih z očistkom kreatinina < 10 ml/min in pri bolnikih na dializi, zato je treba valsartan pri teh bolnikih uporabljati previdno (glejte poglavji 4.2 in 4.4). Valsartan je v veliki meri vezan na beljakovine v plazmi, zato ni verjetno, da bi ga dializa odstranila.
Okvara jeter
Približno 70 % absorbiranega odmerka se izloči v žolču, skoraj v celoti v nespremenjeni obliki. Valsartan ni podvržen omembe vredni biotransformaciji. Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter so opazili podvojitev izpostavljenosti (AUC) v primerjavi z zdravimi preiskovanci. Niso pa ugotovili korelacije med koncentracijo valsartana v plazmi in stopnjo motenega delovanja jeter. Valsotens ni raziskan pri bolnikih s hudo motenim delovanjem jeter (glejte poglavja 4.2, 4.3 in 4.4).
Pediatrična populacija
V študiji s 26 pediatričnimi hipertenzivnimi bolniki (v starosti od 1 leta do 16 let), ki so prejeli en sam odmerek valsartana v obliki suspenzije (povprečno 0,9 do 2 mg/kg, pri čemer je bil najvišji odmerek 80 mg), je bilo izločanje valsartana (v litrih na uro na kilogram) primerljivo pri vseh starostih od 1 leta do 16 let, in podobno izločanju pri odraslih, ki uporabljajo isto obliko zdravila.
Okvarjeno delovanje ledvic
Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina < 30 ml/min in pri pediatričnih bolnikih, ki se zdravijo z dializo, uporabe valsartana niso proučevali, zato pri teh bolnikih ni priporočena. Pri pediatričnih bolnikih z očistkom kreatinina > 30 ml/min odmerkov ni treba prilagajati. Natančno je treba spremljati delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu (glejte poglavji 4.2 in 4.4).
Farmacevtski podatki - Valsotens 80 mg
Jedro tablete
laktoza monohidrat mikrokristalna celuloza premreženi natrijev karmelozat povidon K29-K32
smukec magnezijev stearat
brezvodni koloidni silicijev dioksid
Filmska obloga polivinilalkohol makrogol 3350 smukec
lecitin (vsebuje sojino olje) (E322) titanov dioksid (E171)
rumeni železov oksid (E172) rdeči železov oksid (E172)
Pretisni omoti: Shranjujte pri temperaturi do 30 °C.
Polietilenski vsebniki za tablete: Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila.
Pretisni omot iz PVC/PE/PVDC-Al.
Velikosti pakiranj: 7, 14, 28, 56, 98 in 280 filmsko obloženih tablet Polietilenski vsebnik za tablete (Securitainer, PE).
Velikosti pakiranj: 7, 14, 28, 56, 98 in 280 filmsko obloženih tablet Na trgu ni vseh navedenih pakiranj.