Bleomicin medac 15000 i. e. (Ph. Eur.) prašek za raztopino za injiciranje

Bleomicin se skoraj vedno daje v kombinaciji z drugimi citostatiki in/ali obsevalno terapijo. Bleomicin medac se uporablja za zdravljenje:

• skvamoznega celičnega karcinoma glave in vratu (Squamous cell carcinoma - SCC), zunanjih

  spolovil ter materničnega vratu,

• Hodgkinovega limfoma,

• ne-Hodgkinovega limfoma srednje in velike malignosti pri odraslih,

• raka testisa (seminom in neseminom),

• intraplevralno zdravljenje malignega plevralnega izliva.

Odmerjanje

Opozorilo

Odmerjanje za vse terapevtske indikacije je navedeno v enotah i.e. in ne v mg. Nekateri bolnišnični protokoli lahko navajajo uporabo »mg« namesto enot (e. ali i.e.). Ta vrednost v miligramih se nanaša na mg-aktivnost in ne na mg-suha snov, saj to dvoje odraža različne vrednosti.

Priporočamo vam, da odmerjanja v miligramih ne upoštevate, in dejansko uporabljate odmerjanje v internacionalnih enotah (i.e.), kot je opisano v tem povzetku glavnih značilnosti zdravila za ustrezne terapevtske indikacije.

Upoštevajte, da 1 mg suhe snovi ustreza vsaj 1.500 i.e. (glejte poglavje 2). Močno priporočamo, da te pretvorbe ne uporabljate, ker bi lahko razlika med vrednostma mg-aktivnost in mg-suha snov povzročila preveliko odmerjanje. To zdravilo se zato sme predpisovati samo v internacionalnih enotah (i.e.).

Bleomicin se sme uporabljati samo pod najstrožjim nadzorom zdravnika, specializiranega za uporabo

zdravil z delovanjem na novotvorbe, najbolje v bolnišnici, kjer imajo izkušnje s to vrsto zdravljenja.

Bleomicin se lahko daje intravensko, intramuskularno, intraplevralno, intraperitonealno, intraarterijsko ali subkutano. Občasno je lahko indicirano lokalno injiciranje neposredno v tumor.

Odmerek in premori med injiciranji so odvisni od indikacije, načina uporabe ter starosti in zdravstvenega stanja bolnika. Priporočeno je, da se odmerek prilagodi bolnikovi telesni površini.

Skvamozno celični karcinom

• Intramuskularno ali intravensko injiciranje 10–15 x 10³ i.e./m² enkrat ali dvakrat na teden.

  Zdravljenje se lahko nadaljuje v sledečih tednih ali pa, kar je pogosteje, s 3- do 4-tedenskimi premori do skupnega kumulativnega odmerka 400 x 10³ i.e.

• Intravensko infundiranje 10–15 x 10³ i.e./m² na dan 6–24 ur štiri do sedem zaporednih dni vsake tri do štiri tedne. Pojav stomatitisa je najmočnejši pokazatelj za določanje največjega odmerka, ki ga prenese posameznik.

  Rak testisa

• Intramuskularno ali intravensko injiciranje 10–15 x 10³ i.e./m² enkrat ali dvakrat na teden.

  Zdravljenje se lahko nadaljuje v sledečih tednih ali pa, kar je bolj običajno, s 3- do 4-tedenskimi premori, do skupnega kumulativnega odmerka 400 x 10³ i.e.

• Intravensko infundiranje 10–15 x 10³ i.e./m² na dan 6–24 ur pet do šest zaporednih dni vsake tri do štiri tedne. Pojav stomatitisa je najmočnejši pokazatelj za določanje največjega odmerka, ki ga prenese posameznik.

  Maligni limfomi (Hodgkinov, ne-Hodgkinovi)

• Kadar se uporablja samostojno, je priporočeni odmerek 5–15 x 10³ i.e. enkrat do dvakrat na teden, do skupnega odmerka 225 x 10³ i.e.

Zaradi povečanega tveganja anafilaktičnih reakcij pri bolnikih z limfomom se mora pri tej populaciji

zdravljenje začeti z manjšimi odmerki (na primer 2 x 10³ i.e.).

Če se v štirih urah opazovanja ne pojavi nobena akutna reakcija, se sme uporabiti običajna shema odmerjanja.

Intraplevralno zdravljenje malignega plevralnega izliva

Samostojno zdravljenje z bleomicinom v enkratnem odmerku do 60 x 10³ i.e., intraplevralno. Več podrobnosti je na voljo v najnovejši strokovni literaturi.

Po drenaži plevralne votline se po drenažni igli ali kanili infundira 60 x 10³ i.e. bleomicina, raztopljenega v 100 ml 9 mg/ml (0,9%) raztopine natrijevega klorida. Po aplikaciji se drenažna igla ali kanila odstrani. Po potrebi se lahko aplikacija ponovi.

Pri določanju skupnega odmerka (telesna površina ter delovanje ledvic in pljuč) je treba upoštevati, da

se absorbira približno 45 % bleomicina.

Kombinirano zdravljenje

Podrobnosti o shemah zdravljenja, ki se uporabljajo pri posameznih indikacijah so na voljo v najnovejši

strokovni literaturi.

Kadar se bleomicin uporablja v kombiniranem zdravljenju, bo morda treba prilagoditi odmerek.

Če se bleomicin uporablja v kombinaciji z obsevalno terapijo, se poveča tveganje za poškodbo sluznice,

zaradi tega bo morda potrebno zmanjšati odmerek bleomicina.

Bleomicin se pogosto uporablja kot del večkomponentne sheme kemoterapevtskega zdravljenja (na primer za zdravljenje skvamoznega celičnega karcinoma, raka testisa in limfoma).

Pri izbiri in določanju odmerkov zdravil s podobnim toksičnim profilom, kadar se uporabljajo z

bleomicinom v kombiniranih shemah zdravljenja, je treba upoštevati toksične učinke bleomicina na

sluznico.

Starejši

Pri starejših bolnikih je potrebno zmanjšati skupni odmerek bleomicina na naslednji način:

Pediatrična populacija

Dokler ne bo na voljo več informacij, je uporaba bleomicina pri otrocih omejena na izjemne primere in specializirane zdravstvene ustanove. Odmerek se določi na podlagi priporočenega odmerka za odrasle, prilagoditi pa ga je treba glede na telesno površino in maso.

Ledvična okvara

Pri okvarjenem delovanju ledvic, predvsem če je očistek kreatinina < 35 ml/min, je izločanje bleomicina upočasnjeno. Smernic za posebno prilagajanje odmerkov pri teh bolnikih ni, priporočila so naslednja: Bolniki z zmerno odpovedjo ledvic (glomerulna filtracija - GFR od 10 do 15 ml/min) naj prejmejo 75 % običajnega odmerka s priporočenimi premori med odmerki, bolniki s hudo odpovedjo ledvic (GFR manjša od 10 ml/min) pa 50 % običajnega odmerka s priporočenimi premori med odmerki. Pri bolnikih z glomerulno filtracijo (GFR), večjo od 50 ml/min, prilagajanje odmerka ni potrebno.

Način uporabe

Intramuskularno in subkutano injiciranje

Potrebni odmerek raztopite v največ 5 ml ustreznega topila, kot je 9 mg/ml (0,9%) raztopina natrijevega klorida. Če se na mestu injiciranja pojavi bolečina, se lahko raztopini za injiciranje doda lokalni anestetik (1-odstotna raztopina lidokaina).

Intravenska uporaba

Potrebni odmerek raztopite v 5–1.000 ml 9 mg/ml (0,9%) raztopine natrijevega klorida ter počasi

injicirajte ali dodajte v infuzijo, ki že poteka.

Intraarterijska uporaba

Uporabi se počasno infundiranje z 9 mg/ml (0,9%) raztopino natrijevega klorida.

Intraplevralno injiciranje

Raztopite 60 x 10³ i.e. v 100 ml 9 mg/ml (0,9%) raztopine natrijevega klorida.

Lokalno/intratumorno injiciranje

Bleomicin raztopite v 9 mg/ml (0,9%) raztopini natrijevega klorida do koncentracije 1–3 x 10³ i.e./ml.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Akutna pljučna okužba ali hudo oslabljeno delovanje pljuč.

• Pljučna toksičnost, povezana z bleomicinom, ali oslabljeno delovanje pljuč, ki lahko kaže na pljučno toksičnost, povezano z bleomicinom.

• Ataksija teleangiektazija.

• Dojenje.

Pri bolnikih, ki se zdravijo z bleomicinom, je treba redno opravljati preiskave pljučnega delovanja in

tedenska rentgenska slikanja prsnega koša. To je treba izvajati do štiri tedne po koncu zdravljenja,

bolnike pa je treba klinično spremljati približno osem tednov.

Če se bolnik sočasno zdravi z obsevalno terapijo prsnega koša, je priporočeno, da se preiskave ali rentgensko slikanje prsnega koša opravljajo pogosteje. Preiskave pljučnega delovanja, predvsem

merjenje difuzije ogljikovega monoksida ter vitalne kapacitete, pogosto omogočajo zgodnjo diagnozo pljučne toksičnosti.

Če se pojavijo nepojasnjen kašelj, dispneja ali bazalne krepitacije ali če rentgensko slikanje prsnega

koša pokaže difuzno retikularno sliko, je treba z uporabo bleomicina takoj prekiniti, dokler se toksičnost zaradi bleomicina ne izključi kot možen vzrok. Priporočena je uporaba antibiotikov in, če je potrebno kortikosteroidov (na primer 100 mg hidrokortizona intramuskularno v obliki natrijevega sukcinata vsak dan pet dni, ki mu sledi 10 mg prednizolona dvakrat na dan).

Če zaradi uporabe bleomicina pride do poškodbe pljuč, se bleomicin ne sme več uporabiti (glejte

poglavje 4.3).

Zdi se, da je pljučna toksičnost zaradi bleomicina povezana z odmerkom, saj se zelo poveča, ko je skupni odmerek večji od 400 x 10³ i.e. Celokupni odmerki, večji od 400 x 10³ i.e., se smejo uporabljati samo skrajno previdno.

Čeprav je jasno, da se pljučna toksičnost zaradi bleomicina povečuje s celokupnim odmerkom

400 x 10³ i.e., se lahko to zgodi tudi pri znatno manjšem odmerku, predvsem pri starejših bolnikih,

bolnikih s poslabšanim delovanjem jeter ali ledvic, z že obstoječo boleznijo pljuč, po obsevalni terapiji

pljuč in pri bolnikih, ki prejemajo kisik. Ti primeri so dejavniki tveganja za pljučno toksičnost.

Preiskave delovanja pljuč s 100-odstotnim kisikom se ne smejo opravljati pri bolnikih, ki se zdravijo z

bleomicinom. Priporočajo se preiskave delovanja pljuč z 21-odstotnim kisikom.

Zaradi učinka bleomicina na pljučno tkivo so bolniki, ki so prejeli to zdravilo, izpostavljeni povečanemu tveganju za razvoj pljučne toksičnosti, kadar se med kirurškim posegom uporablja kisik. Znano je, da dolgotrajna izpostavljenost zelo velikim koncentracijam kisika povzroči poškodbo pljuč, vendar po uporabi bleomicina lahko pride do poškodbe pljuč že pri koncentracijah kisika, ki so manjše od

koncentracij, ki se običajno smatrajo kot varne. Optimalna obravnava med kirurškim posegom zato zahteva uporabo najmanjšega deleža kisika v vdihanem zraku (FIO2), ki je združljiv z zadostno oksigenacijo (glejte poglavji 4.5 in 4.8).

Bleomicin je treba izjemno previdno uporabljati pri bolnikih s pljučnim rakom, saj so pri njih pokazali povečano pojavnost pljučne toksičnosti.

Občutljivost za bleomicin se poveča pri starejših bolnikih.

Pljučno toksičnost so občasno opazili tudi pri mlajših bolnikih, ki so prejemali majhne odmerke.

Ker se dve tretjini uporabljenega odmerka bleomicina izločita v nespremenjeni obliki z urinom, delovanje ledvic močno vpliva na hitrost izločanja.

Kadar se pri bolnikih z motnjami delovanja ledvic uporabijo običajni odmerki, so plazemske

koncentracije močno povečane.

To zdravilo se ne sme dajati nosečnicam ali doječim materam. Preskusi na živalih so pokazali, da ima lahko bleomicin tako kot večina citostatikov teratogene in mutagene lastnosti. Bolniki in bolnice morajo zato uporabljati ustrezno kontracepcijsko metodo še do šest mesecev po koncu zdravljenja (glejte poglavje 4.6).

Pri bolnikih s hitro rastočimi tumorji lahko bleomicin tako kot druge citotoksične učinkovine sproži sindrom tumorske lize. Takšne zaplete lahko preprečijo ali ublažijo ustrezno podporno zdravljenje in farmakološki ukrepi.

Pri bolnikih, ki so se sočasno zdravili z bleomicinom in drugimi zdravili z delovanjem na novotvorbe, so poročali o akutni mieloični levkemiji in mielodisplastičnem sindromu.

Digoksin

Kadar se je uporabljal skupaj z bleomicinom so poročali o primerih zmanjšanega učinka digoksina kot

posledica zmanjšane biološke uporabnosti peroralnih odmerkov.

Fenitoin in fosfenitoin

Poročali so o primerih zmanjšane koncentracije fenitoina, kadar se je uporabljal v kombinaciji z bleomicinom, kar lahko povzroči zvečano tveganje za poslabšanje konvulzij zaradi zmanjšane absorpcije fenitoina v prebavilih, ki jo povzročajo citotoksična zdravila. Po drugi strani lahko sočasno dajanje fenitoina/fosfofenitoina zveča presnovo bleomicina v jetrih, kar ima za posledico izgubo

antineoplastične učinkovitosti. Sočasna uporaba zato ni priporočljiva.

Vinka alkaloidi

Pri bolnikih z rakom testisa, ki se zdravijo s kombinacijo bleomicina in vinka alkaloidov, so opisali sindrom, podoben Raynaudovemu fenomenu: ishemija perifernih delov telesa, ki lahko vodi v nekrozo (prsti na rokah in nogah, nos).

Živa cepiva

Cepljenje z živimi cepivi, kot je cepivo proti rumeni mrzlici, je povzročilo hude okužbe in okužbe s smrtnim izidom, kadar se je uporabilo v kombinaciji s kemoterapevtiki za zaviranje imunske odzivnosti. Ta kombinacija se ne sme uporabljati.

Tveganje je povečano pri bolnikih z že oslabljenim imunskim sistemom zaradi osnovne bolezni. Potrebno je uporabljati inaktivirana cepiva, če obstajajo, tako kot npr. cepivo proti poliomielitisu.

Nefrotoksične učinkovine, kot je cisplatin

Poškodba ledvic zaradi cisplatina lahko vodi v zmanjšan očistek bleomicina. Pri bolnikih, ki so prejemali bleomicin in cisplatin, so poročali o povečani pljučni toksičnosti, ki je bila v nekaterih primerih smrtna.

Kisik

Uporaba kisika med anestezijo lahko vodi v pljučno fibrozo.

Bolniki, ki so se zdravili z bleomicinom, so izpostavljeni večjemu tveganju pljučne toksičnosti, kadar se je med kirurškim posegom uporabil čisti kisik. Priporočljivo je znižanje koncentracije kisika med

kirurškim posegom in po njem (glejte poglavji 4.4 in 4.8).

Obsevalna terapija

Sočasna uporaba obsevalne terapije lahko poveča tveganje za pojav pljučne in dermatološke toksičnosti.

Trenutno ali preteklo zdravljenje z obsevalno terapijo prsnega koša je pomemben dejavnik, ki lahko

poveča pojavnost in stopnjo pljučne toksičnosti.

O zvečanem tveganju za pljučno toksičnost so poročali pri sočasni uporabi drugih učinkovin, ki povzročajo pljučno toksičnost, npr. karmustin, mitomicin-C, ciklofosfamid in metotreksat.

Ciklosporin, takrolimus

Kombinacija z bleomicinom lahko povzroči čezmerno imunosupresijo s tveganjem za limfoproliferacijo.

Nosečnost

Podatkov o uporabi bleomicina pri nosečnicah ni oziroma so omejeni. Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Na podlagi rezultatov študij na živalih in farmakološke učinkovitosti zdravila obstaja morebitno tveganje za anomalije zarodka ali plodu.

Zdravilo Bleomicin medac se zato ne sme uporabljati med nosečnostjo, razen če klinično stanje nosečnice zahteva zdravljenje z bleomicinom, zlasti v prvem trimesečju.

Če bolnica med zdravljenjem zanosi, jo je treba seznaniti s tveganji za še nerojenega otroka in jo skrbno spremljati. Razmisliti je treba o genetskem svetovanju. Genetsko svetovanje se priporoča tudi pri

bolnikih, ki želijo imeti otroke po zdravljenju.

Kontracepcija pri moških in ženskah

Bolniki in bolnice morajo uporabljati ustrezne metode kontracepcije še do šest mesecev po koncu zdravljenja.

Dojenje

Ni znano, ali se bleomicin ali njegovi presnovki izločajo v materino mleko. Zdravilo Bleomicin medac je kontraindicirano med dojenjem (glejte poglavje 4.3) zaradi možnosti zelo škodljivih učinkov na

dojenčka. Plodnost

Pred zdravljenjem se je treba posvetovati o možnosti shranitve sperme zaradi možnosti ireverzibilne

neplodnosti, ki lahko nastane zaradi zdravljenja z bleomicinom.

Nekateri neželeni učinki, kot so navzea, bruhanje in utrujenost, imajo lahko posredni učinek na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Povzetek varnostnega profila

Tako kot večina citostatičnih zdravil lahko bleomicin povzroči tako akuten kot odložen toksični učinek.

Akutni simptomi: anoreksija, utrujenost, navzea in zvišana telesna temperatura.

Seznam neželenih učinkov v obliki preglednice

Pogostnosti v tej preglednici so opredeljene z naslednjim dogovorom:

Zelo pogosti (≥ 1/10)

Pogosti (≥ 1/100 do < 1/10)

Občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100) Redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000) Zelo redki (< 1/10.000)

Neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Opis izbranih neželenih učinkov

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Kot kaže, bleomicin nima pomembnih lastnosti zaviralca kostnega mozga. Blaga trombocitopenija, ki po koncu zdravljenja hitro izgine, je posledica večje porabe trombocitov, katere ni mogoče pripisati

zmanjšani tvorbi trombocitov.

Bolezni imunskega sistema

Pri približno 1 % bolnikov, predvsem pri bolnikih z limfomom, so opazili hude

preobčutljivostne/idiosinkratične reakcije, podobne klinični anafilaksiji.

Anafilaktične reakcije so lahko takojšnje ali zapoznele, nekaj ur po aplikaciji zdravila in se navadno pojavijo po prvem ali drugem odmerku. Simptomi vključujejo hipotenzijo, zmedenost, povišano telesno temperaturo, mrzlico in sopenje ter so lahko smrtne. Zdravljenje je simptomatsko, vključno s z zdravili, ki povečajo prostornino krvi, presornimi učinkovinami, antihistaminiki in kortikosteroidi.

Žilne bolezni

Pri bolnikih s Hodgkinovo boleznijo, ki so se zdravili z velikimi začetnimi odmerki, so opisali hipotenzivne epizode. Pojavita se lahko arterijska hipotenzija in venska okluzija.

Poškodba krvnih žil (na primer miokardni infarkt, koronarna srčna bolezen, motnje krvnega pretoka v možganih, vnetje krvnih žil v možganih, hemolitično-uremični sindrom, Raynaudov fenomen).

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Najhujši neželeni učinek je intersticijska pljučnica, ki se lahko pojavi med zdravljenjem z bleomicinom ali v naključnih primerih po koncu zdravljenja z njim. Intersticijska pljučnica se pojavi pri približno

10 % bolnikov, ki prejemajo bleomicin. Pljučnica, ki jo povzroči bleomicin, lahko v naključnih primerih

vodi v pljučno fibrozo, pri približno 1 % bolnikov, ki so prejemali bleomicin, povzroči smrt.

Tveganje za pljučno toksičnost narašča s kumulativnimi odmerki. Pljučna toksičnost se lahko že pri zelo majhnih kumulativnih odmerkih pojavi pri starejših bolnikih, bolnikih, ki so prejemali obsevalno terapijo prsnega koša ali kisik.

Domneva se, da so bili bolniki, ki so bleomicin prejemali pred kirurškim posegom, izpostavljeni

večjemu tveganju za razvoj pljučne toksičnosti. Če se med kirurškim posegom in po njem uporablja več kot 21-odstotni kisik (glejte poglavji 4.4 in 4.5), se priporoča zmanjšanje koncentracije uporabljenega kisika.

V pljučih se pojavijo žilne spremembe, ki delno vplivajo na elastičnost žilne stene.

Če se pojavijo nepojasnjen kašelj, dispneja, bazalne krepitacije ali če rentgensko slikanje prsnega koša pokaže difuzno retikularno sliko, je kateri koli od teh simptomov razlog za prekinitev uporabe

bleomicina, dokler toksičnost zaradi bleomicina ni izključena kot možen vzrok. Posebnega zdravljenja pljučne toksičnosti, povezane z bleomicinom, ni. V nekaterih primerih so ugoden učinek opisali po zdravljenju s kortikosteroidi.

Bolezni prebavil

Pri večini bolnikov (do 50 %), ki so prejeli celoten cikel zdravljenja z bleomicinom, so se pojavile

poškodbe sluznice ali kože (glejte podpoglavje Bolezni kože in podkožja v poglavju 4.8). Razjede

sluznic so lahko še izrazitejše, če se bleomicin kombinira z obsevalno terapijo ali drugimi zdravili, ki

imajo toksične učinke na sluznico.

Pojavijo se lahko neželeni učinki na prebavila, kot so navzea, bruhanje, izguba teka, izguba telesne mase in vnetje sluznic (mukozitis, stomatitis), predvsem pri velikih odmerkih. Uporabijo se lahko antiemetiki. Stomatitis je redko hud in navadno izgine po koncu zdravljenja. Izguba apetita in telesne mase sta pogosti in se lahko nadaljujeta še dolgo časa po zaključku zdravljenja.

Bolezni kože in podkožja

Pri večini bolnikov (do 50 %), ki so prejeli celoten cikel zdravljenja z bleomicinom, so se pojavile poškodbe sluznice ali kože (glejte podpoglavje Bolezni prebavil v poglavju 4.8). Ti neželeni učinki se navadno pojavijo v drugem ali tretjem tednu zdravljenja in so po navadi, vendar ne vedno, reverzibilni.

Flagelarna pigmentacija je oblika lokalizirane kožne hiperpigmentacije, ki se pojavi pri 8 do 38 %

bolnikov, ki prejemajo bleomicin. Lezije so povezane z odmerkom in se kažejo kot linearna

hiperpigmentacija, ki vključuje pruritus. Odebelitev kože, hiperkeratoza, rdečica, občutljivost in otekanje blazinic prstov, eritem ter eksantem, večinoma na dlaneh in stopalih, strije, mehurji,

spremembe nohtov, otekanje na mestih, dovzetnih za pritisk, kot so komolci, ter izguba las so redko hudi in navadno izginejo po koncu zdravljenja.

Pri bolnikih, ki so prejemali bleomicin, so poročali tudi o sklerodermi.

Motnje reprodukcije in dojk

Med kemoterapijo z bleomicinom in takoj po njej se lahko pojavijo anevploidne semenčice.

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Od 2 do 6 ur po prvem injiciranju se lahko pojavi povišana telesna temperatura (glejte podpoglavje Bolezni imunskega sistema v poglavju 4.8). Če povišana telesna temperatura vztraja, bo morda treba uporabiti zdravila za zniževanje telesne temperature. Pri naslednjih injiciranjih se pojavnost povišane telesne temperature zmanjša.

Po intravenski uporabi se lahko pojavi krvni strdek na mestu infundiranja. Po intravenski ali

intrakavitarni uporabi se lahko pojavi bolečina na mestu injiciranja ali mestu tumorja.

Če se bleomicin uporablja kot del kombinirane kemoterapije, je treba pri izbiri in odmerjanju drugih citostatikov s podobno toksičnostjo upoštevati toksičnost bleomicina.

Če se uporablja skupaj z drugimi citostatiki, bo morda treba prilagoditi zdravljenje in spremeniti odmerek.

Po intravenskem injiciranju odmerkov, ki so bili večji od priporočenih, so poročali o akutnih reakcijah s

hiperpireksijo in kardiorespiratornim kolapsom.

Po intrakavitarni uporabi bleomicina so redko poročali o hipotenziji, hiperpireksiji in primerih smrti,

povezanih z zdravilom.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (8) 2000 500

Faks: +386 (8) 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Posebnega antidota ni. Akutne reakcije po prevelikem odmerjanju so hipotenzija, povišana telesna temperatura, povečan srčni utrip in splošni simptomi šoka. Zdravljenje je simptomatsko, s pozornim spremljanjem pljučnega delovanja in hematoloških parametrov.

Če pride do zapletov na dihalih, je treba bolnika zdraviti s kortikosteroidi in širokospektralnimi

antibiotiki. Navadno pljučne reakcije na preveliko odmerjanje (fibroza) niso reverzibilne, razen če se diagnosticirajo v zgodnji fazi. Bleomicina ni mogoče odstraniti z dializo.