Semquest 6 mg/0,4 mg tablete s prirejenim sproščanjem

Zdravljenje zmernih do hudih simptomov motenega shranjevanja urina (nujna, pogostejša mikcija) in simptomov motenega odvajanja v povezavi z benigno hiperplazijo prostate (BHP) pri moških, pri katerih je bil odziv na zdravljenje z monoterapijo neustrezen.

Odmerjanje

Odrasli moški, vključno s starejšimi

Ena tableta zdravila Semquest (6 mg/0,4 mg) peroralno enkrat na dan s hrano ali brez nje. Največji

dnevni odmerek je ena tableta zdravila Semquest (6 mg/0,4 mg).

Tableto je treba pogoltniti celo, nepoškodovano, brez grizenja ali žvečenja. Tablete se ne sme zdrobiti.

Bolniki z okvaro ledvic

Vpliv okvare ledvic na farmakokinetiko solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida ni bil

raziskan. Vendar pa je dobro znan vpliv na farmakokinetiko posameznih učinkovin (glejte

poglavje 5.2). Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid se lahko uporablja pri bolnikih z blago do zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina > 30 ml/min). Bolnike s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina ≤ 30 ml/min) je treba zdraviti previdno in največji dnevni odmerek pri teh bolnikih je ena tableta zdravila Semquest (6 mg/0,4 mg) (glejte poglavje 4.4).

Bolniki z okvaro jeter

Vpliv okvare jeter na farmakokinetiko solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida ni bil

raziskan. Vendar pa je dobro znan vpliv na farmakokinetiko posameznih učinkovin (glejte

poglavje 5.2). Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid se lahko uporablja pri bolnikih z blago okvaro jeter (Child-Pugh ≤ 7). Bolnike z zmerno okvaro jeter (Child-Pugh 7–9) je treba zdraviti previdno in največji dnevni odmerek pri teh bolnikih je ena tableta zdravila Semquest (6 mg/0,4 mg). Pri bolnikih s hudo okvaro jeter (Child-Pugh > 9) je uporaba solifenacinijevega sukcinata

/tamsulozinijevega klorida kontraindicirana (glejte poglavje 4.3).

Zmerni in močni zaviralci citokroma P450 3A4

Največji dnevni odmerek zdravila Semquest je treba omejiti na eno tableto (6 mg/0,4 mg). Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid je treba previdno uporabljati pri bolnikih, ki hkrati prejemajo zmeren ali močan zaviralec CYP3A4, npr. verapamil, ketokonazol, ritonavir, nelfinavir, itrakonazol (glejte poglavje 4.5).

Pediatrična populacija

Za uporabo solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida pri otrocih in mladostnikih ni ustreznih indikacij.

• preobčutljivost na učinkovino/učinkovini ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1,

• bolniki na hemodializi (glejte poglavje 5.2),

• bolniki s hudo okvaro jeter (glejte poglavje 5.2),

• bolniki s hudo okvaro ledvic, ki prejemajo tudi močan zaviralec citokroma P450 (CYP) 3A4, npr.

  ketokonazol (glejte poglavje 4.5),

• bolniki z zmerno okvaro jeter, ki prejemajo tudi močan zaviralec CYP3A4, npr. ketokonazol

  (glejte poglavje 4.5),

• bolniki s hudimi gastrointestinalnimi stanji (vključno s toksičnim megakolonom), miastenijo

  gravis ali glavkomom z zaprtim zakotjem ter bolniki s tveganji za te bolezni,

• bolniki z ortostatsko hipotenzijo v anamnezi.

Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid je treba previdno uporabljati pri bolnikih s/z:

• hudo okvaro ledvic,

• tveganjem za retenco urina,

• obstruktivnimi boleznimi prebavil,

• tveganjem za zmanjšano motiliteto prebavil,

• hiatusno hernijo/gastroezofagealnim refluksom in/ali sočasno uporabo zdravil (npr. bisfosfonatov), ki lahko povzročijo ali poslabšajo ezofagitis,

• avtonomno nevropatijo.

  Bolnika je treba pregledati, da bi izključili druga stanja, ki lahko povzročijo podobne simptome kot benigna hiperplazija prostate.

  Pred začetkom zdravljenja s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom je treba oceniti druge vzroke pogostega uriniranja (srčno popuščanje ali bolezen ledvic). Če ima bolnik okužbo sečil, je treba uvesti ustrezno protibakterijsko zdravljenje.

  Pri bolnikih z dejavniki tveganja, kot sta obstoječi sindrom dolgega intervala QT in hipokaliemija, ki so prejemali solifenacinijev sukcinat, so opazili podaljšanje intervala QT in torsade de pointes.

  Pri nekaterih bolnikih, ki so prejemali solifenacinijev sukcinat in tamsulozin, so poročali o angioedemu z obstrukcijo dihal. Če se pojavi angioedem, je treba zdravljenje s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom ukiniti in se ga ne sme ponoviti. Sprejeti je treba ustrezno zdravljenje in/ali ukrepe.

  Pri nekaterih bolnikih, zdravljenih s solifenacinijevim sukcinatom, so poročali o anafilaktični reakciji. Če se pri bolnikih pojavi anafilaktična reakcija, je treba zdravljenje s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom ukiniti in sprejeti ustrezno zdravljenje in/ali ukrepe.

  Kot pri drugih antagonistih adrenergičnih receptorjev alfa¹, se lahko tudi med zdravljenjem s tamsulozinom v posameznih primerih zniža krvni tlak, zaradi česar se lahko, redko, pojavi sinkopa.

  Bolnike, ki začenjajo zdravljenje s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom, je treba opozoriti, naj ob prvih znakih ortostatske hipotenzije (omotica, šibkost) sedejo ali ležejo, dokler simptomi ne minejo.

  Med operacijo katarakte in glavkoma se je pri nekaterih bolnikih, ki so med operacijo ali predhodno prejemali tamsulozinijev klorid, pojavil medoperacijski sindrom ohlapne šarenice (IFIS – Intraoperative Floppy Iris Syndrome), ki je različica sindroma majhne zenice. IFIS lahko poveča tveganje za očesne zaplete med operacijo in po njej. Uvedba zdravljenja s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom se zato ne priporoča pri bolnikih, ki imajo predvideno operacijo katarakte ali glavkoma. Ukinitev zdravljenja s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom od 1 do 2 tedna pred operacijo katarakte ali glavkoma naj bi bila v pomoč, vendar korist prenehanja zdravljenja ni bila dokazana. Zdravniki in oftalmološke ekipe morajo med predoperacijsko oceno preveriti, ali bolnik, predviden za operacijo katarakte ali glavkoma, prejema ali je prejemal solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid, da lahko zagotovijo ustrezne ukrepe za obvladanje IFIS med operacijo.

  Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid je treba previdno uporabljati v kombinaciji z zmernimi in močnimi zaviralci CYP3A4 (glejte poglavje 4.5) in se ga ne sme uporabljati v kombinaciji z močnimi zaviralci CYP3A4, npr. ketokonazolom, pri bolnikih, ki so fenotipsko slabi presnavljalci encima CYP2D6, ali pri bolnikih, ki prejemajo močne zaviralce CYP2D6, npr. paroksetin.

Sočasna uporaba s katerim koli zdravilom z antiholinergičnimi lastnostmi lahko poveča izraženost terapevtskih učinkov in neželenih učinkov. Od prenehanja uporabe solifenacinijevega sukcinata

/tamsulozinijevega klorida do uvedbe kakršnega koli antiholinergičnega zdravljenja mora miniti približno en teden. Terapevtski učinek solifenacina se lahko med sočasno uporabo agonistov holinergičnih receptorjev zmanjša.

Medsebojna delovanja z zaviralci CYP3A4 in CYP2D6

Sočasna uporaba solifenacina in ketokonazola (močan zaviralec CYP3A4) (200 mg/dan) je povečala Cmax solifenacina za 1,4-krat in njegovo površino pod krivuljo (AUC) za 2,0-krat. Ketokonazol v odmerku 400 mg/dan pa je za 1,5-krat povečal Cmax solifenacina in za 2,8-krat njegovo AUC.

Sočasna uporaba tamsulozina s ketokonazolom v odmerku 400 mg/dan je povzročila 2,2-kratno povečanje Cmax tamsulozina in 2,8-kratno povečanje njegove AUC.

Sočasna uporaba z močnimi zaviralci CYP3A4, kot so ketokonazol, ritonavir, nelfinavir in itrakonazol, lahko poveča izpostavljenost solifenacinu in tamsulozinu, zato je treba solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid v kombinaciji z močnimi zaviralci CYP3A4 uporabljati previdno. Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid se ne sme uporabljati hkrati z močnimi zaviralci CYP3A4 pri bolnikih, ki so fenotipsko slabi presnavljalci encima CYP2D6, ali pri bolnikih, ki že uporabljajo močne zaviralce CYP2D6.

Sočasna uporaba solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida z verapamilom (zmernim zaviralcem CYP3A4), je povzročila približno 2,2-kratno povečanje Cmax in AUC tamsulozina in približno 1,6-kratno povečanje Cmax in AUC solifenacina. Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid je treba v kombinaciji z zmernimi zaviralci CYP3A4 uporabljati previdno.

Sočasna uporaba tamsulozina s šibkim zaviralcem CYP3A4 cimetidinom (400 mg na 6 ur) je

povzročila 1,44-kratno povečanje AUC tamsulozina, Cmax pa se ni bistveno spremenila. Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid se lahko uporablja s šibkimi zaviralci CYP3A4.

Sočasna uporaba tamsulozina z močnim zaviralcem CYP2D6 paroksetinom (20 mg/dan) je povečala Cmax tamsulozina za 1,3-krat, AUC tamsulozina pa za 1,6-krat. Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid se lahko uporablja z zaviralci CYP2D6.

Učinek indukcije encimov na farmakokinetiko solifenacina in tamsulozina ni bil raziskan. Solifenacin in tamsulozin se presnavljata s CYP3A4, zato so možne farmakokinetične interakcije z induktorji CYP3A4 (npr. z rifampicinom), ki lahko zmanjšajo koncentracijo solifenacina in tamsulozina v plazmi.

Druga medsebojna delovanja

Naslednje navedbe temeljijo na informacijah, ki so na voljo za posamezni učinkovini.

Solifenacin

• Solifenacin lahko zmanjša učinek zdravil, ki spodbujajo motiliteto prebavil, npr. metoklopramida

  in cisaprida.

• In vitro študije s solifenacinom so pokazale, da solifenacin v terapevtskih koncentracijah ne zavira CYP1A1/2, 2B6, 2C8, 2C9, 2C19, 2D6, 2E1 ali 3A4. Zato ni pričakovati medsebojnega delovanja med solifenacinom in zdravili, ki jih presnavljajo ti encimi CYP.

• Uživanje solifenacina ni spremenilo farmakokinetike R-varfarina ali S-varfarina ali njunega vpliva

  na protrombinski čas.

• Uživanje solifenacina ni vplivalo na farmakokinetiko digoksina.

  Tamsulozin

• Sočasna uporaba z drugimi antagonisti adrenergičnih receptorjev alfa1 lahko povzroči hipotenzivne učinke.

• Diazepam, propranolol, triklormetiazid, klormadinon, amitriptilin, diklofenak, glibenklamid, simvastatin ali varfarin v in vitro pogojih niso spremenili proste frakcije tamsulozina v človeški plazmi. Tamsulozin ne spremeni proste frakcije diazepama, propranolola, triklormetiazida ali klormadinona. Vendar pa diklofenak in varfarin lahko povečata hitrost izločanja tamsulozina.

• Sočasna uporaba s furosemidom zniža koncentracijo tamsulozina v plazmi, vendar koncentracija ostane v normalnem območju, zato je sočasna uporaba sprejemljiva.

• In vitro študije s tamsulozinom so pokazale, da tamsulozin v terapevtskih koncentracijah ne zavira CYP1A2, 2C9, 2C19, 2D6, 2E1 ali 3A4. Medsebojnega delovanja med tamsulozinom in zdravili, ki jih presnavljajo ti encimi CYP, zato ni pričakovati.

• Med sočasno uporabo tamsulozina z atenololom, enalaprilom ali teofilinom niso opazili

medsebojnega delovanja.

Plodnost

Vpliv solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida na plodnost ni bil ugotovljen. Študije s solifenacinom ali tamsulozinom na živalih ne kažejo škodljivih učinkov na plodnost in zgodnji embrionalni razvoj (glejte poglavje 5.3).

V kratkotrajnih in dolgotrajnih kliničnih študijah s tamsulozinom so opazili motnje ejakulacije. V obdobju trženja so poročali o motnjah ejakulacije, retrogradni ejakulaciji in nezmožnosti ejakulacije.

Nosečnost in dojenje

Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid ni indiciran za uporabo pri ženskah.

Študij o vplivu solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida na sposobnost vožnje in

upravljanja strojev niso izvedli. Vendar pa je bolnike treba seznaniti o morebitnih pojavih omotice,

zamegljenega vida, utrujenosti in občasni zaspanosti, kar lahko neugodno vpliva na sposobnost vožnje

ali upravljanja strojev (glejte poglavje 4.8).

Povzetek varnostnega profila zdravila

Solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid lahko povzroči antiholinergične neželene učinke, ki so na splošno blagi do zmerni. V kliničnih študijah so med razvojem 6 mg solifenacinijevega sukcinata/0,4 mg tamsulozinijevega klorida najpogosteje poročali o naslednjih neželenih učinkih: suha usta (9,5 %), sledila sta zaprtje (3,2 %) in dispepsija (vključno z bolečinami v trebuhu; 2,4 %). Drugi pogosti neželeni učinki so omotica (vključno z vrtoglavico; 1,4 %), zamegljen vid (1,2 %), utrujenost (1,2 %) in motnja ejakulacije (vključno z retrogradno ejakulacijo; 1,5 %). Akutna retenca urina (0,3 %, občasno) je najresnejši neželeni učinek, ki so ga v kliničnih študijah opazili med zdravljenjem s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom.

Tabelarični povzetek neželenih učinkov

V spodnji preglednici stolpec "pogostnost s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom" prikazuje neželene učinke, ki so jih opazili med dvojno slepimi kliničnimi študijami, izvedenimi med razvojem solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida (na podlagi poročil o neželenih učinkih, povezanih z zdravljenjem, ki so bili opisani pri vsaj dveh bolnikih in so se v dvojno slepih študijah pojavili pogosteje kot pri placebu).

V preglednici spodaj so v stolpcih "pogostnost s solifenacinom" in "pogostnost s tamsulozinom" prikazani neželeni učinki, o katerih so predhodno poročali pri eni od obeh učinkovin, ki se lahko pojavijo tudi med zdravljenjem s solifenacinijevim sukcinatom/tamsulozinijevim kloridom (nekateri od teh učinkov med programom kliničnega razvoja solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida niso bili opaženi).

Pogostnost neželenih učinkov je opredeljena na naslednji način: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

#: Neželeni učinki solifenacina in tamsulozina v tej preglednici so neželeni učinki, navedeni v povzetku glavnih značilnosti enega in drugega zdravila.

*: Na podlagi poročil iz obdobja trženja . Ti spontano poročani neželeni učinki izvirajo iz izkušenj v obdobju trženja po vsem svetu, zato njihove pogostnosti in vloge solifenacina ali tamsulozina ter njune vzročnosti ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

**: Na podlagi poročil iz obdobja trženja, ki so jih opazili med operacijo katarakte in glavkoma.

***: Glejte poglavje 4.4.

Dolgoročna varnost solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida

Profil neželenih učinkov, opažen med zdravljenjem do 1 leta, je bil podoben kot v 12-tedenskih študijah. Bolniki kombinacijo solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida dobro prenašajo in dolgotrajna uporaba ni bila povezana s posebnimi neželenimi učinki.

Opis izbranih neželenih učinkov

Glede retence urina glejte poglavje 4.4.

Starejše osebe

Terapevtska indikacija za solifenacinijev sukcinat/tamsulozinijev klorid – zmerni do hudi simptomi motenega shranjevanja urina (nujna, pogostejša mikcija) in simptomi motenega odvajanja urina pri moških z benigno hiperplazijo prostate – je bolezen starejših moških. Klinični razvoj kombinacije solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida je potekal pri bolnikih, starih od 45 do 91 let, s povprečno starostjo 65 let. Neželeni učinki pri starejši populaciji so bili podobni kot pri mlajši populaciji.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Preveliko odmerjanje solifenacinijevega sukcinata/tamsulozinijevega klorida lahko povzroči hude antiholinergične učinke in akutno hipotenzijo. Največji odmerek, ki ga je bolnik po nesreči prejel med klinično študijo, je ustrezal 126 mg solifenacinijevega sukcinata in 5,6 mg tamsulozinijevega klorida. Bolnik je ta odmerek dobro prenesel, edini zabeleženi neželeni učinek je bila blaga suhost ust, ki je trajala 16 dni.

Zdravljenje

V primeru prevelikega odmerjanja solifenacina in tamsulozina je bolnika treba zdraviti z aktivnim

ogljem. Izpiranje želodca koristi, če je opravljeno znotraj 1. ure, ne sme pa se sprožiti bruhanja.

Tako kot pri drugih antiholinergikih, je mogoče simptome prevelikega odmerjanja solifenacina zdraviti na naslednje načine:

• hude centralne antiholinergične učinke, kot so halucinacije ali izrazita vznemirjenost: zdravite s

  fizostigminom ali karbaholom;

• konvulzije ali izrazito vznemirjenost: zdravite z benzodiazepini;

• respiratorno insuficienco: zdravite z umetno ventilacijo;

• tahikardijo: zdravite simptomatsko, če je treba. Zaviralce adrenergičnih receptorjev beta je treba uporabljati previdno, ker lahko sočasno preveliko odmerjanje tamsulozina izzove hudo hipotenzijo;

• retenco urina: zdravite s kateterizacijo.

Tako kot velja za druge antimuskarinike, je treba v primeru prevelikega odmerjanja posebno pozornost nameniti bolnikom z znanimi dejavniki tveganja za podaljšanje intervala QT (tj. hipokaliemijo, bradikardijo in sočasno uporabo zdravil, ki podaljšujejo interval QT) ali z določenimi že prej obstoječimi srčnimi boleznimi (tj. ishemijo miokarda, aritmijo, kongestivnim srčnim popuščanjem).

Akutno hipotenzijo, ki se lahko pojavi po prevelikem odmerjanju tamsulozina, je treba zdraviti simptomatsko. Hemodializa verjetno ne bi koristila, saj se tamsulozin močno veže na beljakovine v plazmi.