Ymana 5 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje bolnikov z zmerno do hudo Alzheimerjevo boleznijo.

Zdravljenje naj prične in nadzoruje zdravnik, ki ima izkušnje z diagnosticiranjem in zdravljenjem Alzheimerjeve demence. Zdravljenje naj se začne le v primeru, če je na voljo ustrezna oseba, ki bo skrbela za bolnika in spremljala redno jemanje zdravila. Diagnozo je potrebno postaviti v skladu z veljavnimi smernicami.

Prenašanje in odmerjanje memantina je treba redno ocenjevati, najbolje v prvih treh mesecih po začetku zdravljenja. Potem je treba redno ocenjevati klinično korist memantina in prenašanje zdravljenja v skladu s trenutno veljavnimi kliničnimi smernicami.

Z vzdrževalnim zdravljenjem lahko nadaljujemo, dokler obstaja korist za bolnika in dokler bolnik zdravljenje prenaša. O prekinitvi zdravljenja z memantinom je treba razmisliti, ko ni več dokazov o zdravilnem učinku ali če bolnik zdravljenja ne prenaša.

Tablete memantina je treba jemati enkrat dnevno, vsak dan ob istem času. Bolnik lahko filmsko obložene tablete zaužije s hrano ali brez nje.

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost memantina pri otrocih, mlajših od 18 let, še nista bili dokazani.

Odrasli

Prilagajanje odmerka

Največji dnevni odmerek je 20 mg na dan. Da se zmanjša tveganje za pojav neželenih učinkov, se vzdrževalni odmerek doseže s postopnim povečevanjem odmerka po 5 mg na teden v prvih treh tednih, kot sledi:

1. teden (1.–7. dan):

   Bolnik mora 7 dni jemati odmerek 5 mg na dan.

2. teden (8.–14. dan):

   Bolnik mora 7 dni jemati odmerek 10 mg na dan.

3. teden (15.–21. dan):

Bolnik mora 7 dni jemati odmerek 15 mg na dan.

Od 4. tedna dalje:

Bolnik mora 7 dni jemati odmerek 20 mg na dan.

Največji dnevni odmerek je 20 mg na dan. Vzdrževalni odmerek

Priporočeni vzdrževalni odmerek je 20 mg na dan.

Starejši: Na podlagi kliničnih študij je priporočeni odmerek za bolnike, starejše od 65 let, 20 mg na dan (20 mg enkrat dnevno), kot je opisano zgoraj.

Okvara ledvic: Pri bolnikih z blago okvaro delovanja ledvic (očistek kreatinina 50–80 ml/min) prilagoditev odmerka ni potrebna. Pri bolnikih z zmerno okvaro delovanja ledvic (očistek kreatinina 30–49 ml/min) naj bo dnevni odmerek 10 mg na dan. Če bolnik zdravljenje dobro prenaša, se lahko odmerek po najmanj 7

dneh zdravljenja zviša do 20 mg dnevno, po standardni titracijski shemi. Pri bolnikih s hudo okvaro

delovanja ledvic (očistek kreatinina 5–29 ml/min) naj bo dnevni odmerek 10 mg.

Okvara jeter: Pri bolnikih z blago ali zmerno okvaro delovanja jeter (Child-Pugh A in Child-Pugh B) prilagoditev odmerjanja ni potrebna. Podatkov o uporabi memantina pri bolnikih s hudo okvaro delovanja jeter ni na voljo.

Dajanje tablet memantina bolnikom s hudo okvaro jeter ni priporočljivo.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Previdnost se priporoča pri bolnikih z epilepsijo, s konvulzijami v anamnezi ali pri bolnikih, nagnjenih k epilepsiji.

Sočasni uporabi antagonistov N-metil-D-aspartata (NMDA), kot so amantadin, ketamin ali dekstrometorfan, se je potrebno izogniti. Te snovi delujejo na isti receptorski sistem kot memantin, zato so lahko neželeni učinki (zlasti povezani s centralnim živčnim sistemom (CŽS)) pogostejši in bolj izraženi (glejte tudi poglavje 4.5).

Nekateri dejavniki, ki lahko zvišajo pH urina (glejte poglavje 5.2 "Izločanje"), zahtevajo skrben nadzor bolnika. Med te dejavnike spadajo izrazite spremembe v prehranjevanju, kot je npr. prehod z običajne prehrane na vegetarijansko prehrano ali obsežno zaužitje alkalno delujočih snovi proti želodčni kislini. Prav tako se pH urina lahko zviša v primeru ledvične tubularne acidoze (RTA) ali pri hudi okužbi mehurja, ki jo povzročajo bakterije rodu Proteus.

V večini kliničnih preskušanj so bili bolniki z nedavnim srčnim infarktom, dekompenziranim kongestivnim srčnim popuščanjem (NYHA III–IV) ali neurejeno hipertenzijo izključeni. Posledično so na voljo le omejeni podatki, zato je potrebno bolnike z omenjenimi obolenji skrbno nadzorovati.

Zaradi farmakoloških učinkov in mehanizma delovanja memantina se lahko pojavijo naslednje interakcije:

Na podlagi mehanizma delovanja se pričakuje, da se učinki L-dope, dopaminergičnih agonistov in antiholinergikov lahko okrepijo ob sočasnem zdravljenju z antagonisti NMDA, kot je memantin. Učinki barbituratov in nevroleptikov so lahko zmanjšani. Sočasno dajanje memantina in spazmolitikov, dantrolena ali baklofena lahko spremeni njihove učinke, zato bo morda potrebna prilagoditev odmerka.

Sočasni uporabi memantina in amantadina se je potrebno izogniti zaradi tveganja za nastanek farmakotoksične psihoze. Obe učinkovini sta kemijsko sorodna antagonista NMDA. Podobno velja za ketamin in dekstrometorfan (glejte tudi poglavje 4.4). Na voljo je tudi objavljen klinični primer o morebitnem tveganju sočasne uporabe memantina in fenitoina.

Druge učinkovine, kot so cimetidin, ranitidin, prokainamid, kinidin, kinin in nikotin, ki uporabljajo isti ledvični kationski transportni sistem kot amantadin, prav tako lahko interagirajo z memantinom, kar vodi do možnega tveganja za porast plazemskih koncentracij.

Obstaja možnost zmanjšane serumske koncentracije hidroklorotiazida (HCT) pri sočasni uporabi

memantina in HCT oziroma pri kakršni koli kombinaciji s HCT.

V okviru izkušenj v obdobju trženja so poročali o osamljenih primerih povečanja mednarodnega umerjenega razmerja (INR) pri bolnikih, ki so bili sočasno zdravljeni z varfarinom. Čeprav vzročna povezanost ni bila ugotovljena, je pri bolnikih, ki se sočasno zdravijo s peroralnimi antikoagulanti, priporočljivo spremljanje protrombinskega časa ali INR.

V študijah farmakokinetike (PK) posameznega odmerka pri mladih zdravih osebah ni bilo opaziti interakcij

učinkovina-učinkovina memantina z gliburidom/metforminom ali donepezilom.

V klinični študijah pri mladih zdravih osebah ni bilo opaziti pomembnega vpliva memantina na farmakokinetiko galantamina.

Memantin in vitro ni zaviral encimov CYP 1A2, 2A6, 2C9, 2D6, 2E1, 3A, monooksigenaze, ki vsebuje flavin, epoksidne hidrolaze ali sulfatacije.

Nosečnost

Za memantin ni na voljo kliničnih podatkov pri nosečnicah, ki so bile izpostavljene zdravilu. V študijah na živalih so ugotovili, da memantin lahko zavira intrauterino rast pri izpostavljenosti, ki je enaka ali le malo višja od izpostavljenosti pri ljudeh (glejte poglavje 5.3). Možno tveganje za ljudi ni znano. Memantina se ne sme uporabljati med nosečnostjo, razen če je nujno potrebno.

Dojenje

Ni znano, ali se memantin izloča v materino mleko, čeprav bi iz njegove lipofilnosti lahko sklepali, da se.

Ženske, ki prejemajo memantin, naj ne dojijo.

Zmerna do huda Alzheimerjeva bolezen je običajno sama vzrok za nesposobnost vožnje in upravljanja strojev. Prav tako ima zdravilo Ymana tablete blag ali zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev, zato je potrebno bolnike opozoriti, da morajo biti posebno previdni.

V kliničnih preskušanjih pri bolnikih z zmerno do hudo demenco, ki so zajela 1.784 bolnikov, zdravljenih s tabletami memantina, in 1.595 bolnikov, ki so prejemali placebo, se skupna incidenca neželenih učinkov pri tabletah memantina ni razlikovala od placeba, neželeni učinki pa so bili po resnosti večinoma blagi do zmerni. Najpogostejši neželeni učinki, ki so se pogosteje pojavili pri skupini bolnikov, ki je jemala tablete memantina, kot pri skupini, ki je prejemala placebo, so bili omotica (6,3 % proti 5,6 %), glavobol (5,2 % proti 3,9 %), zaprtje (4,6 % proti 2,6 %), somnolenca (3,4 % proti 2,2 %) in hipertenzija (4,1 % proti 2,8

%).

V spodnji preglednici so navedeni podatki o neželenih učinkih, zbrani v kliničnih študijah s tabletami memantina in od začetka trženja dalje. V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Neželeni učinki so razporejeni po organskih sistemih po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

1 Halucinacije so bile večinoma opažene pri bolnikih s hudo Alzheimerjevo boleznijo.

2 Osamljeni primeri, o katerih so poročali v okviru izkušenj v obdobju trženja.

Alzheimerjeva bolezen je povezana z depresijo, samomorilnimi mislimi in samomorom. V okviru izkušenj v obdobju trženja so o teh dogodkih poročali pri bolnikih, zdravljenih s tabletami memantina.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

tel.: +386 (0)8 2000 500

faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Iz kliničnih študij in izkušenj v obdobju trženja so na voljo le omejene izkušnje s prevelikim odmerjanjem.

Simptomi: Sorazmerno veliki preveliki odmerki (200 mg in 105 mg/dan, tri dni) so bili povezani bodisi samo s simptomi utrujenosti, šibkosti in/ali driske bodisi niso bili povezani s simptomi. Pri prekomernem odmerjanju do 140 mg ali pri neznanih odmerkih so se pri bolnikih pokazali simptomi, povezani s centralnim živčnim sistemom (zmedenost, dremavost, somnolenca, vrtoglavica, vznemirjenost, agresivnost, halucinacije in motnje hoje) in/ali prebavili (bruhanje in driska).

V najhujšem primeru prevelikega odmerka je bolnik preživel peroralni vnos 2000 mg memantina z učinki na centralni živčni sistem (desetdnevna koma in kasneje diplopija in vznemirjenost). Bolnik je bil deležen simptomatskega zdravljenja in plazmafereze. Bolnik je okreval brez trajnih posledic.

V nekem drugem primeru velikega prevelikega odmerka je bolnik prav tako preživel in okreval. Peroralno je dobil 400 mg memantina. Pojavili so se simptomi, povezani s centralnim živčnim sistemom, kot so nemir, psihoza, vidne halucinacije, nagnjenost h konvulzijam, somnolenca, stupor in nezavest.

Zdravljenje: Pri prevelikem odmerku je potrebno simptomatsko zdravljenje. Specifičnega antidota za zastrupitev ali preveliko odmerjanje ni. Pri odstranjevanju učinkovine uporabljamo ustrezne standardne klinične postopke, kot so izpiranje želodca, medicinsko oglje (preprečevanje možne enterohepatične recirkulacije), acidifikacija urina, prisilna diureza.

Pri znakih in simptomih splošne prekomerne stimulacije centralnega živčnega sistema (CŽS) je treba

razmisliti o previdnem simptomatskem kliničnem zdravljenju.