Segluromet 2,5 mg/1.000 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
metformin 780 mg / 1 tableta
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC

Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Segluromet 2,5 mg/1.000 mg
Zdravilo Segluromet je indicirano za zdravljenje odraslih s sladkorno boleznijo tipa 2 kot dodatek k dieti in telesni aktivnosti:
-
pri bolnikih, z nezadostno urejeno glikemijo ob največjem toleriranem odmerku samega metformina,
-
v kombinaciji z drugimi zdravili za zdravljenje sladkorne bolezni pri bolnikih, z nezadostno urejeno glikemijo z metforminom in temi zdravili,
-
pri bolnikih, ki že prejemajo kombinacijo ertugliflozina in metformina v ločenih tabletah.
Za rezultate študij glede kombiniranih zdravljenj, učinkov na urejenost glikemije, srčno-žilnih dogodkov in preučevanih populacij glejte poglavja 4.4, 4.5 in 5.1.
Odmerjanje
Odrasli z normalnim delovanjem ledvic (hitrost glomerulne filtracije [GFR] ≥ 90 ml/min)
Priporočeni odmerek je ena tableta dvakrat na dan. Odmerek mora biti prilagojen posameznemu bolniku na podlagi njegove trenutne sheme, učinkovitosti in prenašanja zdravljenja, z uporabo
priporočenega dnevnega odmerka 5 mg ali 15 mg ertugliflozina, ne da bi pri tem prekoračili največji priporočeni dnevni odmerek metformina.
Pri bolnikih s hipovolemijo je priporočljivo le to odpraviti pred uvedbo zdravila Segluromet (glejte poglavje 4.4).
Za bolnike z nezadostno urejenim metforminom (samostojno ali v kombinaciji z drugimi zdravili za zdravljenje sladkorne bolezni)
Priporočeni začetni odmerek zdravila Segluromet mora zagotoviti 2,5 mg ertugliflozina dvakrat na dan
(dnevni odmerek 5 mg) in odmerek metformina, podoben dosedaj jemanemu odmerku. Pri bolnikih, ki prenašajo celokupni dnevni odmerek 5 mg ertugliflozina, se odmerek lahko poveča na celokupni dnevni odmerek 15 mg ertugliflozina, če urejenost glikemije ni zadostna.
Za bolnike, ki preidejo z ločenih tablet ertugliflozina in metformina
Bolniki, ki preidejo z ločenih tablet ertugliflozina (celokupni dnevni odmerek 5 mg ali 15 mg) in metformina na zdravilo Segluromet, morajo prejeti enak dnevni odmerek ertugliflozina in metformina, kot so ga že jemali, ali najbližji terapevtsko ustrezni odmerek metformina.
Če se zdravilo Segluromet uporablja v kombinaciji z insulinom ali insulinskim sekretagogom, bo morda potreben manjši odmerek insulina ali insulinskega sekretagoga, da bi zmanjšali tveganje za
hipoglikemijo (glejte poglavja 4.4, 4.5 in 4.8).
Izpuščeni odmerek
Če bolnik izpusti odmerek, ga mora vzeti takoj, ko se spomni. Bolnik ne sme vzeti dveh odmerkov zdravila Segluromet istočasno.
Posebne populacije
Okvara ledvic
GFR je treba oceniti pred uvedbo zdravljenja z zdravili, ki vsebujejo metformin, nato pa vsaj enkrat
letno. Pri bolnikih s povečanim tveganjem za dodatno napredovanje okvare ledvic in pri starejših je
treba delovanje ledvic oceniti pogosteje, na primer vsake 3 do 6 mesecev (glejte poglavje 4.4).
Uvedba tega zdravila ni priporočljiva pri bolnikih, ki imajo GFR manj kot 45 ml/min (glejte poglavje 4.4).
Učinkovitost ertugliflozina za znižanje glikemije je pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic zmanjšana, pri
bolnikih s hudo okvaro ledvic pa je verjetno ni. Zato je treba v primeru, če je potrebno nadaljnje urejanje glikemije, razmisliti o dodatku drugih antihiperglikemičnih učinkovin (glejte poglavje 4.4).
Najbolje je, da se največji dnevni odmerek metformina razdeli v 2 do 3 dnevne odmerke. Pri bolnikih z GFR < 60 ml/min je treba pred uvedbo metformina pregledati dejavnike, ki lahko povečajo tveganje za laktacidozo (glejte poglavje 4.4).
Če ni na voljo ustrezne jakosti zdravila Segluromet, je treba namesto fiksne kombinacije uporabiti posamezne monokomponente.
| GFR ml/min | metformin | ertugliflozin |
| 60-89 | Največji dnevni odmerek je 3000 mg. Ob slabšanju delovanja ledvic pride v poštev zmanjšanje odmerka. | Največji dnevni odmerek je 15 mg.Uvajati v odmerku 5 mg.Povečevati do odmerka 15 mg, kot je potrebno za ureditev glikemije. |
| 45-59 | Največji dnevni odmerek je 2000 mg. Začetni odmerek je največ polovica največjega odmerka. | Največji dnevni odmerek je 15 mg.Uvajati v odmerku 5 mg.Povečevati do odmerka 15 mg, kot je potrebno za ureditev glikemije. |
| 30-44 | Največji dnevni odmerek je 1000 mg. Začetni odmerek je največ polovica največjega odmerka. | Uvedba ni priporočljiva. |
| < 30 | Metformin je kontraindiciran. | Ni priporočljiv. |
Okvara jeter
Zdravilo Segluromet je pri bolnikih z okvaro jeter kontraindicirano (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Starejše osebe
Pri starejših bolnikih je večja verjetnost za zmanjšano delovanje ledvic. Ker se po uvedbi ertugliflozina lahko pojavijo nepravilnosti v delovanju ledvic, metformin pa se v veliki meri izloča skozi ledvice, je pri starejših bolnikih pri uporabi Seglurometa potrebna previdnost. Da se pripomore k preprečevanju z metforminom povezane laktacidoze je treba redno preverjati delovanje ledvic, zlasti pri starejših bolnikih (glejte poglavje 4.4). Upoštevati je treba delovanje ledvic in tveganje za
hipovolemijo (glejte poglavji 4.4 in 4.8).
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost zdravila Segluromet pri otrocih, mlajših od 18 let, nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo.
Način uporabe
Zdravilo Segluromet je treba jemati peroralno dvakrat na dan s hrano, da se zmanjša z metforminom povezane neželene učinke na prebavila. V primeru težav pri požiranju se tableto lahko prelomi ali zdrobi, saj gre za farmacevtsko obliko s takojšnjim sproščanjem.
-
Preobčutljivost na učinkovini ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1,
-
kakršna koli vrsta akutne metabolične acidoze (kot sta laktacidoza, diabetična ketoacidoza
[DKA]),
-
stanje pred diabetično komo,
-
huda odpoved ledvic (GFR manj kot 30 ml/min), končna odpoved ledvic (ESRD - end-stage renal disease) ali bolniki na dializi (glejte poglavje 4.4),
-
akutna stanja, ki lahko spremenijo delovanje ledvic, kot so:
-
dehidracija,
-
huda okužba,
-
šok;
-
-
akutne ali kronične bolezni, ki lahko povzročijo hipoksijo tkiv, kot so:
-
srčna ali respiratorna odpoved,
-
nedavni miokardni infarkt,
-
šok;
-
-
okvara jeter,
-
akutna zastrupitev z alkoholom, alkoholizem.
Splošno
Zdravila Segluromet se ne sme uporabljati pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, saj lahko pri teh
bolnikih poveča tveganje za diabetično ketoacidozo (DKA).
Laktacidoza
Laktacidoza, zelo redek a resen presnovni zaplet, se najpogosteje pojavi ob akutnem poslabšanju delovanja ledvic, ob kardiorespiratorni bolezni ali sepsi. Pri akutnem poslabšanju delovanja ledvic se začne metformin kopičiti, kar poveča tveganje za laktacidozo.
V primeru dehidracije (hudo bruhanje, driska, zvišana telesna temperatura ali zmanjšan vnos tekočine) je treba jemanje metformina začasno prekiniti; priporoča se posvet z zdravstvenim delavcem.
Zdravila, ki lahko akutno okvarijo delovanje ledvic (kot so antihipertenzivi, diuretiki in nesteroidna protivnetna zdravila), je treba pri bolnikih, ki se zdravijo z metforminom, uvesti previdno. Drugi
dejavniki tveganja za laktacidozo so pretirano uživanje alkohola, jetrna insuficienca, neustrezno
nadzorovana sladkorna bolezen, ketoza, dolgotrajen post in kakršna koli stanja, povezana s hipoksijo,
ter sočasna uporaba zdravil, ki lahko povzročijo laktacidozo (glejte poglavji 4.3 in 4.5).
Bolnike in/ali negovalce je treba opozoriti na tveganje za laktacidozo. Za laktacidozo so značilni acidozna dispneja, bolečina v trebuhu, mišični krči, astenija in hipotermija, ki ji sledi koma. Ob sumu na simptome mora bolnik prenehati z jemanjem metformina in takoj poiskati zdravniško pomoč.
Diagnostični laboratorijski izvidi so znižan pH krvi (< 7,35), zvišane ravni laktata v plazmi (> 5 mmol/l) in zvečana anionska vrzel ter razmerje laktat/piruvat.
Bolniki z znanimi ali domnevnimi mitohondrijskimi boleznimi:
Pri bolnikih z znanimi mitohondrijskimi boleznimi, kot sta sindrom mitohondrijske encefalopatije z laktacidozo in možganski kapi podobnimi dogodki (MELAS – Mitochondrial Encephalopathy with Lactic Acidosis, and Stroke-like episodes) in maternalno podedovana sladkorna bolezen in prizadetost sluha (MIDD – Maternal inherited diabetes and deafness), uporaba metformina ni priporočljiva zaradi
tveganja za poslabšanje laktacidoze in nevroloških zapletov, ki lahko povzročijo poslabšanje bolezni.
Če se po zaužitju metformina pojavijo znaki in simptomi, ki so značilni za sindrom MELAS ali
MIDD, je treba zdravljenje z metforminom takoj prekiniti in opraviti takojšnjo diagnostično oceno.
Uporaba jodiranih kontrastnih sredstev
Intravaskularna aplikacija jodiranih kontrastnih sredstev lahko povzroči nefropatijo zaradi kontrastnega sredstva, ki povzroči kopičenje metformina in povečano tveganje za laktacidozo.
Zdravilo Segluromet je treba pred slikanjem ali v času slikanja ukiniti in se ga sme ponovno uvesti najmanj 48 ur pozneje, pod pogojem, da je bilo delovanje ledvic ponovno ovrednoteno in ocenjeno kot stabilno (glejte poglavji 4.2 in 4.5).
Okvara ledvic
Učinkovitost ertugliflozina pri urejanju glikemije je odvisna od delovanja ledvic in je pri bolnikih z
zmerno okvaro ledvic zmanjšana, pri bolnikih s hudo okvaro ledvic pa glikemične učinkovitosti
verjetno ni (glejte poglavje 4.2).
Zdravila Segluromet se ne sme uvesti pri bolnikih z GFR pod 45 ml/min. Če je GFR neprestano
manjša od 45 ml/min, je treba zdravilo Segluromet ukiniti.
GFR je treba oceniti pred uvedbo zdravljenja, nato pa v rednih presledkih (glejte poglavje 4.2). Pri bolnikih z GFR pod 60 ml/min je priporočljivo pogosteje spremljati delovanje ledvic. Metformin je kontraindiciran pri bolnikih z GFR < 30 ml/min in ga je treba začasno ukiniti, če se pojavijo stanja, ki
spremenijo delovanje ledvic (glejte poglavje 4.3).
Kirurški posegi
Uporabo zdravila Segluromet je treba v času kirurškega posega pod splošno, spinalno ali epiduralno anestezijo prekiniti. Zdravljenje se sme ponovno uvesti najmanj 48 ur po kirurškem posegu ali začetku peroralnega prehranjevanja, pod pogojem, da je bilo delovanje ledvic ponovno ovrednoteno in
ocenjeno kot stabilno. Hipotenzija/hipovolemija
Ertugliflozin povzroči osmotsko diurezo, kar lahko povzroči zmanjšanje intravaskularnega volumna.
Po uvedbi zdravila Segluromet se zato lahko pojavi simptomatska hipotenzija (glejte poglavje 4.8), zlasti pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic (eGFR manj kot 60 ml/min/1,73 m2 ali kreatininski očistek (CrCl) manj kot 60 ml/min), starejših bolnikih (≥ 65 let), bolnikih, ki uporabljajo diuretike, ali
bolnikih s hipotenzijo v anamnezi, ki uporabljajo antihipertenzive. Pred uvedbo zdravila Segluromet je treba oceniti volumsko stanje (volemijo) in ga korigirati, če je potrebno. Po uvedbi zdravljenja spremljajte znake in simptome.
Zaradi svojega mehanizma delovanja ertugliflozin povzroči osmotsko diurezo in zviša kreatinin v serumu ter zmanjša eGFR. Zvišanje kreatinina v serumu in zmanjšanje eGFR sta bila večja pri
bolnikih z zmerno okvaro ledvic (glejte poglavje 4.8).
V primeru stanj, ki lahko povzročijo izgubo tekočine (npr. bolezni prebavil), se pri bolnikih, ki prejemajo ertugliflozin, priporoča skrbno spremljanje volumskega stanja (npr. s fizikalnim pregledom, meritvami krvnega tlaka, laboratorijskimi preiskavami, vključno s hematokritom) in elektrolitov.
Dokler izguba tekočine ni odpravljena, pride v poštev začasna prekinitev zdravljenja.
Diabetična ketoacidoza
V kliničnih preskušanjih in v času trženja zdravila so pri bolnikih, zdravljenih z zaviralci natrijevih glukoznih koprenašalcev 2 (SGLT2 - sodium glucose co-transporter-2), vključno z ertugliflozinom, poročali o redkih primerih DKA, vključno z življenjsko nevarnimi in smrtnimi primeri. V številnih primerih je bila klinična slika tega stanja neznačilna, z le zmerno zvišano koncentracijo glukoze v krvi, in sicer pod 14 mmol/l (250 mg/dl). Ni znano, ali je verjetnost za pojav DKA večja pri uporabi večjih odmerkov ertugliflozina.
Če se pojavijo nespecifični simptomi, kot so navzea, bruhanje, anoreksija, bolečine v trebuhu, prekomerna žeja, težave z dihanjem, zmedenost, neobičajna utrujenost ali zaspanost, je treba upoštevati tveganje za DKA. Ob pojavu teh simptomov je treba pri bolnikih takoj preveriti, ali gre za
ketoacidozo, ne glede na koncentracijo glukoze v krvi.
Pri bolnikih s sumom na DKA ali z diagnosticirano DKA je treba zdravljenje z zdravilom Segluromet takoj ukiniti.
Zdravljenje je treba prekiniti pri bolnikih, sprejetih v bolnišnico zaradi večjega kirurškega posega ali akutne resne bolezni. Pri teh bolnikih se priporoča spremljanje ketonov. Ravni ketonov je bolj priporočljivo meriti v krvi kot urinu. Zdravljenje z zdravilom Segluromet je mogoče znova uvesti, ko
so vrednosti ketonov normalne in se bolnikovo stanje stabilizira.
Pred uvedbo zdravila Segluromet je treba glede na bolnikovo anamnezo upoštevati dejavnike, ki bi lahko povečali nagnjenost h ketoacidozi.
Med bolniki, ki imajo lahko večje tveganje za DKA, so bolniki z nizko funkcijsko rezervo celic beta
(npr. bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 z nizkim C-peptidom ali odrasli z latentno avtoimunsko sladkorno boleznijo (LADA - latent autoimmune diabetes in adults) ali bolniki s pankreatitisom v anamnezi), bolniki s stanji, ki vodijo do omejenega vnosa hrane ali hude dehidracije, bolniki z
zmanjšanim odmerkom insulina in bolniki s povečano potrebo po insulinu zaradi akutnih bolezni,
operacije ali zlorabe alkohola. Pri teh bolnikih je pri uporabi zaviralcev SGLT2 potrebna previdnost.
Pri bolnikih, pri katerih se je predhodno med zdravljenjem z zaviralcem SGLT2 pojavila DKA, ponovno zdravljenje z zaviralcem SGLT2 ni priporočljivo, razen če je ugotovljen in odpravljen drug jasen sprožilni dejavnik.
Varnost in učinkovitost zdravila Segluromet pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 nista bili dokazani in se ga ne sme uporabljati za zdravljenje bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1. Maloštevilni podatki iz kliničnih preskušanj nakazujejo pogost pojav DKA, če se bolnike s sladkorno boleznijo
tipa 1 zdravi z zaviralci SGLT2.
Amputacije na spodnjih okončinah
Dolgoročna študija srčno-žilnih izidov VERTIS CV (eValuation of ERTugliflozin effIcacy and Safety, CardioVascular) je bila študija, izvedena pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in ugotovljeno aterosklerotično srčno-žilno boleznijo. V tej študiji je bila pojavnost netravmatskih amputacij na
spodnjih okončinah (predvsem prstov) v skupini s 5 mg ertugliflozina 2 % (0,57 oseb z dogodkom na 100 bolnik-let), v skupini s 15 mg ertugliflozina 2,1 % (0,60 oseb z dogodkom na 100 bolnik-let) in v skupini s placebom 1,6 % (0,47 oseb z dogodkom na 100 bolnik-let). Delež primerov amputacij na
spodnjih okončinah na 100 bolnik-let je bil v skupini s 5 mg ertugliflozina 0,75, v skupini z 15 mg
ertugliflozina 0,96 in v skupini s placebom 0,74. Povečanje števila primerov amputacij na spodnjih okončinah (predvsem prstov) so opazili v dolgoročnih kliničnih študijah z zaviralci SGLT2 pri sladkorni bolezni tipa 2. Ni znano, ali gre za učinek, ki je značilen za celo skupino zdravil. Bolnikom s
sladkorno boleznijo je treba svetovati o redni preventivni negi stopal.
Hipoglikemija med sočasno uporabo z insulinom in insulinskimi sekretagogi
Ertugliflozin lahko poveča tveganje za hipoglikemijo, če se uporablja v kombinaciji z insulinom in/ali insulinskim sekretagogom, za katera je znano, da povzročata hipoglikemijo (glejte poglavje 4.8). Da bi zmanjšali tveganje za hipoglikemijo, bo pri uporabi v kombinaciji z zdravilom Segluromet morda potreben manjši odmerek insulina ali insulinskega sekretagoga (glejte poglavji 4.2 in 4.5).
Glivične okužbe spolovil
Ertugliflozin poveča tveganje za glivične okužbe spolovil. V preskušanjih z zaviralci SGLT2 je pri bolnikih z glivičnimi okužbami spolovil v anamnezi in pri neobrezanih moških obstajala večja
verjetnost za razvoj glivičnih okužb spolovil (glejte poglavje 4.8). Bolnike je treba ustrezno spremljati in zdraviti.
Okužbe sečil
Izločanje glukoze z urinom je lahko povezano s povečanim tveganjem za okužbe sečil (glejte poglavje 4.8). V primeru zdravljenja pielonefritisa ali urosepse je treba razmisliti o začasni ukinitvi ertugliflozina.
Nekrotizirajoči fasciitis presredka (Fournierjeva gangrena)
Po začetku trženja so poročali o primerih nekrotizirajočega fasciitisa presredka (znan tudi kot Fournierjeva gangrena) pri bolnikih in bolnicah, ki so jemali zaviralce SGLT2. To je redek, vendar
resen zaplet, ki je lahko življenjsko nevaren ter zahteva nujen kirurški poseg in zdravljenje z
antibiotiki.
Bolnikom s simptomi, ki vključujejo bolečino, občutljivost, eritem ali otekanje v genitalnem predelu ali predelu presredka, skupaj s povišano telesno temperaturo in slabim počutjem, je treba svetovati, naj poiščejo zdravniško pomoč. Zavedajte se, da se pred nekrotizirajočim fasciitisom lahko pojavi urogenitalna infekcija ali perinealni absces. Če obstaja sum na Fournierjevo gangreno, je treba zdravilo Segluromet ukiniti in uvesti takojšnje zdravljenje (vključno z antibiotiki in kirurško
odstranitvijo prizadetega tkiva).
Starejši bolniki
Starejši bolniki imajo lahko povečano tveganje za hipovolemijo in okvaro ledvic. Pri bolnikih, starih 65 let ali več, zdravljenih z ertugliflozinom, je bila pojavnost neželenih učinkov, povezanih s hipovolemijo, večja kot pri mlajših bolnikih. Tveganje za z metforminom povezano laktacidozo se z bolnikovo starostjo povečuje, saj imajo starejši bolniki večjo verjetnost za okvaro jeter, ledvic ali srca kot mlajši bolniki. V dolgoročni študiji srčno-žilnih izidov VERTIS CV sta bili varnost in učinkovitost
pri bolnikih, starih 65 let ali več, podobni kot pri bolnikih mlajših od 65 let (glejte poglavji 4.2 in 4.8).
Pri starejših bolnikih je treba pogosteje ocenjevati delovanje ledvic.
Srčno popuščanje
Izkušenj iz kliničnih študij z ertugliflozinom v razredu IV po NYHA (New York Heart Association –
NYHA) ni.
Laboratorijske preiskave urina
Zaradi mehanizma delovanja ertugliflozina bodo rezultati testov glukoze v urinu pri bolnikih, ki jemljejo zdravilo Segluromet, pozitivni. Za spremljanje urejenosti glikemije je treba uporabiti alternativne metode.
Motenje preiskave z 1,5-anhidroglucitolom (1,5-AG)
Spremljanje urejenosti glikemije s preiskavo 1,5-AG ni priporočljivo, saj pri bolnikih, ki jemljejo zdravila, ki vsebujejo zaviralce SGLT2, z merjenjem 1,5-AG ni mogoče zanesljivo oceniti urejenosti glikemije. Za spremljanje urejenosti glikemije je treba uporabiti alternativne metode.
Pomanjkanje vitamina B12
Metformin lahko zniža raven vitamina B12 v serumu. Tveganje za nizko raven vitamina B12 se poveča z zvišanjem odmerka metformina, trajanjem zdravljenja in/ali pri bolnikih z dejavniki tveganja, za katere je znano, da povzročajo pomanjkanje vitamina B12. V primeru suma na pomanjkanje
vitamina B12 (kot sta anemija ali nevropatija) je treba spremljati ravni vitamina B12 v serumu. Pri bolnikih z dejavniki tveganja za pomanjkanje vitamina B12 bo morda potrebno redno spremljanje vitamina B12. Zdravljenje z metforminom je treba nadaljevati tako dolgo, dokler ga bolniki dobro
prenašajo in ni kontraindicirano ter je zagotovljeno ustrezno korektivno zdravljenje pomanjkanja
vitamina B12 v skladu s trenutnimi kliničnimi smernicami.
Natrij
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.
Farmakokinetičnih študij medsebojnega delovanja zdravil z zdravilom Segluromet niso izvedli, so pa takšne študije izvedli z ertugliflozinom in metforminom, posameznima učinkovinama v zdravilu
Segluromet. Ertugliflozin
Farmakodinamične interakcije
Diuretiki
Ertugliflozin lahko doprinese k diuretičnemu učinku diuretikov in lahko poveča tveganje za
dehidracijo in hipotenzijo (glejte poglavje 4.4).
Insulin in insulinski sekretagogi
Insulin in insulinski sekretagogi, kot so sulfonilsečnine, povzročajo hipoglikemijo. Ertugliflozin lahko poveča tveganje za hipoglikemijo, če se uporablja v kombinaciji z insulinom in/ali insulinskim sekretagogom. Za zmanjšanje tveganja za hipoglikemijo bo zato v kombinaciji z zdravilom Segluromet morda potreben manjši odmerek insulina ali insulinskega sekretagoga (glejte poglavja 4.2,
4.4 in 4.8).
Farmakokinetične interakcije
Vpliv drugih zdravil na farmakokinetiko ertugliflozina
Glavni mehanizem očistka ertugliflozina je presnova z UGT1A9 in UGT2B7.
Študije medsebojnega delovanja, ki so jih izvedli pri zdravih osebah z uporabo enkratnega odmerka, kažejo, da sitagliptin, metformin, glimepirid ali simvastatin ne spremenijo farmakokinetike
ertugliflozina.
Uporaba večkratnih odmerkov rifampicina (induktorja uridin 5’-difosfo-glukuronoziltransferaze [UGT] in citokroma P450 [CYP]) zmanjša površino pod krivuljo koncentracije v odvisnosti od časa (AUC) ertugliflozina za 39 % in njegovonajvečjokoncentracijo v plazmi (Cmax) za 15 %. To
zmanjšanje izpostavljenosti ne velja za klinično pomembno, zato se prilagoditev odmerka ne priporoča. Pri uporabi z drugimi induktorji (npr. karbamazepinom, fenitoinom, fenobarbitalom) ni pričakovati klinično pomembnega učinka.
Vpliva zaviralcev UGT na farmakokinetiko ertugliflozina v kliničnih študijah niso preučevali, vendar se ne smatra, da bi bilo kakršno koli morebitno zvišanje izpostavljenosti ertugliflozinu zaradi zaviranja UGT klinično pomembno.
Vpliv ertugliflozina na farmakokinetiko drugih zdravil
Študije medsebojnega delovanja, ki so jih izvedli pri zdravih prostovoljcih, kažejo, da ertugliflozin ni imel klinično pomembnega vpliva na farmakokinetiko sitagliptina, metformina in glimepirida.
Sočasna uporaba simvastatina in ertugliflozina je povzročila povečanje AUC simvastatina za 24 % in njegove Cmax za 19 % ter povečanje AUC simvastatina v obliki kisline za 30 % in njegove Cmax za
16 %. Mehanizem majhnega povečanja simvastatina in simvastatina v obliki kisline ni znan in ga ne povzroča zaviranje organskih anionskih prenašalnih polipeptidov (OATP - organic anion transporting polypeptides) s strani ertugliflozina. Ta povečanja ne veljajo za klinično pomembna.
Metformin
Sočasna uporaba ni priporočljiva.
Alkohol
Zastrupitev z alkoholom je povezana s povečanim tveganjem za laktacidozo, zlasti ob postenju,
podhranjenosti ali okvari jeter.
Jodirana kontrastna sredstva
Zdravilo Segluromet je treba pred slikanjem ali v času slikanja ukiniti in se ga sme ponovno uvesti najmanj 48 ur pozneje, če je bilo delovanje ledvic ponovno ovrednoteno in ocenjeno kot stabilno (glejte poglavji 4.2 in 4.4).
Kombinacije, ki zahtevajo previdnost pri uporabi
Nekatera zdravila lahko škodljivo vplivajo na delovanje ledvic, kar lahko zveča tveganje za laktacidozo, npr. nesteroidna protivnetna zdravila, vključno s selektivnimi zaviralci
ciklooksigenaze (COX) II, zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II in diuretiki, zlasti diuretiki Henlejeve zanke. Ob uvedbi ali uporabi teh zdravil v kombinaciji z metforminom je potrebno skrbno spremljanje delovanja ledvic.
Organski kationski prenašalci (OCT)
Metformin je substrat obeh prenašalcev, OCT1 in OCT2.
Sočasna uporaba metformina z
-
zaviralci OCT1 (kot je verapamil) lahko zmanjšajo učinkovitost metformina.
-
induktorji OCT1 (kot je rifampicin) lahko povečajo absorpcijo iz prebavil in učinkovitost
metformina.
-
zaviralci OCT2 (kot so cimetidin, dolutegravir, ranolazin, trimetoprim, vandetanib,
isavukonazol) lahko zmanjšajo izločanje metformina skozi ledvice, kar lahko vodi do povečane
koncentracije metformina v plazmi.
-
zaviralci OCT1 in OCT2 (kot sta krizotinib, olaparib) lahko spremenijo učinkovitost in izločanje metformina skozi ledvice.
Previdnost se torej priporoča predvsem pri bolnikih z okvaro ledvic, pri katerih se ta zdravila uporabljajo sočasno z metforminom, saj se koncentracija metformina v plazmi lahko poveča. Po potrebi lahko pride v poštev prilagoditev odmerka metformina, saj lahko zaviralci/induktorji OCT
spremenijo učinkovitost metformina.
Glukokortikoidi (dani sistemsko ali lokalno), beta-2-agonisti in diuretiki imajo intrinzično hiperglikemično aktivnost. Bolnika je treba s tem seznaniti in pogosteje opravljati teste za določanje
koncentracije glukoze v krvi, zlasti na začetku zdravljenja s takimi zdravili. Po potrebi je treba
odmerek antidiabetika prilagoditi med zdravljenjem z drugim zdravilom in ob ukinitvi drugega zdravila.
Nosečnost
O uporabi zdravila Segluromet pri nosečnicah ni podatkov.
Maloštevilni podatki nakazujejo, da uporaba metformina pri nosečnicah ni povezana z večjim tveganjem za prirojene malformacije. Študije metformina na živalih ne kažejo učinkov na nosečnost, embrionalni ali fetalni razvoj, porod ali postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3).
Podatkov o uporabi ertugliflozina pri nosečnicah je malo. Na podlagi rezultatov študij na živalih lahko
ertugliflozin vpliva na razvoj in dozorevanje ledvic (glejte poglavje 5.3). Zdravila Segluromet se zato med nosečnostjo ne sme uporabljati.
Dojenje
Glede prisotnosti ertugliflozina v materinem mleku, njegovih učinkih na dojenega otroka ali njegovih učinkih na nastajanje mleka ni podatkov. Metformin je prisoten v materinem mleku. Ertugliflozin in metformin sta prisotna v mleku doječih podgan. Ertugliflozin je povzročal učinke pri mladičih doječih
podgan.
Pri mladih podganah, ki so prejemale ertugliflozin, so opažali farmakološko posredovane učinke (glejte poglavje 5.3). Ker pri človeku dozorevanje ledvic poteka in utero ter v prvih 2 letih življenja,
ko lahko pride do izpostavljenosti zaradi dojenja, tveganja za novorojence/otroke ne moremo
izključiti. Zdravila Segluromet se med dojenjem ne sme uporabljati.
Plodnost
Vpliva zdravila Segluromet na plodnost pri ljudeh niso preučevali. V študijah na živalih niso opazili
vplivov ertugliflozina ali metformina na plodnost (glejte poglavje 5.3).
Zdravilo Segluromet nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja
strojev. Če se zdravilo Segluromet uporablja v kombinaciji z insulinom ali insulinskim sekretagogom,
je treba bolnike opozoriti na tveganje za hipoglikemijo in na povečano tveganje za neželene učinke,
povezane s hipovolemijo, kot je posturalna omotica (glejte poglavja 4.2, 4.4 in 4.8).
Povzetek varnostnega profila
Ertugliflozin in metformin
Varnost sočasne uporabe ertugliflozina in metformina so ocenili pri 1083 bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so se 26 tednov zdravili v dveh združenih, s placebom nadzorovanih preskušanjih: z ertugliflozinom kot dodatnim zdravilom k metforminu in z ertugliflozinom kot dodatnim zdravilom
k sitagliptinu in metforminu (glejte poglavje 5.1). Pojavnost in vrsta neželenih učinkov v teh dveh preskušanjih sta bili podobni kot pri neželenih učinkih pri uporabi ertugliflozina in metformina posamezno v obliki samostojnega zdravljenja, kot je opisano spodaj v preglednici 1.
Ertugliflozin
Varnost in prenašanje ertugliflozina so preučili v 7 s placebom ali učinkovino nadzorovanih študijah
pri skupno 3409 bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so prejemali 5 mg ali 15 mg ertugliflozina. Poleg tega so varnost in prenašanje ertugliflozina pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in ugotovljeno aterosklerotično srčno-žilno boleznijo preučili v študiji VERTIS CV (glejte poglavje 5.1). Ta je zajela skupno 5493 bolnikov, ki so prejemali 5 mg ali 15 mg ertugliflozina; izpostavljenost je
povprečno trajala 2,9 leta.
Združena s placebom nadzorovana preskušanja
Prvotno oceno varnosti so izvedli v treh združenih 26-tedenskih, s placebom nadzorovanih
preskušanjih. Ertugliflozin so v enem preskušanju uporabili kot samostojno zdravljenje, v dveh preskušanjih pa kot dodatno zdravljenje (glejte poglavje 5.1). Ti podatki odražajo izpostavljenost
1029 bolnikov ertugliflozinu s povprečnim trajanjem izpostavljenosti približno 25 tednov. Bolniki so prejemali 5 mg ertugliflozina (n = 519), 15 mg ertugliflozina (n = 510) ali placebo (n = 515) enkrat na dan.
Najpogosteje poročani neželeni učinki skozi celoten klinični program so bile okužbe sečil, vulvovaginalne glivične okužbe in druge glivične okužbe ženskih spolovil. Resna DKA se je pojavila redko (glejte poglavje 4.4).
Seznam neželenih učinkov v preglednici
Spodaj našteti neželeni učinki so razvrščeni po pogostnosti in organskem sistemu, znotraj vsake skupine pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Kategorije pogostnosti so opredeljene po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10 000), neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).
Preglednica 1: Neželeni učinki v kliničnih preskušanjih, nadzorovanih s placebom in učinkovino, in v času trženja zdravila| Organski sistemPogostnost | Neželeni učinek |
| Infekcijske in parazitske bolezni | |
| zelo pogosti | okužbe sečil†,1 |
| vulvovaginalne glivične okužbe in druge glivične | |
| okužbe ženskih spolovil*,†,1 | |
| pogosti | kandidozni balanitis in druge glivične okužbe |
| moških spolovil*,†,1 | |
| neznana pogostnost | nekrotizirajoči fasciitis presredka (Fournierjeva |
| gangrena)*,b | |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| pogosti | hipoglikemija*,†,1, zmanjšanje/pomanjkanje |
| vitamina B12*,2 | |
| redki | DKA*,†,1 |
| zelo redki | laktacidoza*,2 |
| Bolezni živčevja | |
| pogosti | motnje okušanja2 |
| Žilne bolezni | |
| pogosti | hipovolemija*,†,1 |
| Organski sistemPogostnost | Neželeni učinek |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| zelo pogosti | gastrointestinalni simptomi §,2 |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| zelo redki | hepatitis2, nenormalno delovanje jeter2 |
| Bolezni kože in podkožja | |
| zelo redkineznana pogostnost | eritem2, pruritus2, urtikarija2izpuščajb,1 |
| Bolezni sečil | |
| pogostiobčasni | povečano uriniranje¶,1disurija1, zvišanje kreatinina v krvi/zmanjšanjehitrosti glomerulne filtracije†,1 |
| Motnje reprodukcije in dojk | |
| pogosti | vulvovaginalni pruritus1 |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| pogosti | žeja#,1 |
| Preiskave | |
| pogosti | spremenjeni lipidi v serumuÞ,1, zvišanjehemoglobinaß,1, zvišanje BUNa,1 |
1 Neželeni učinki, povezani z ertugliflozinom.
2 Neželeni učinki, povezani z metforminom.
* Glejte poglavje 4.4.
† Za dodatne informacije glejte podpoglavja spodaj.
§ Gastrointestinalni simptomi, kot so navzea, bruhanje, diareja, abdominalna bolečina in izguba
apetita, nastopijo najpogosteje med uvedbo zdravljenja in v večini primerov spontano izzvenijo.
¶ Vključuje polakisurijo, nujno potrebo po uriniranju, poliurijo, večje izločanje urina in nikturijo.
# Vključuje žejo in polidipsijo.
Þ Povprečne spremembe v odstotkih od izhodišča za 5 mg oz. 15 mg ertugliflozina v primerjavi s
placebom so znašale: za holesterol v lipoproteinih nizke gostote (LDL-C) 5,8 % oz. 8,4 % za ertugliflozin in 3,2 % za placebo, za celokupni holesterol 2,8 % oz. 5,7 % za ertugliflozin in 1,1 % za placebo, za holesterol v lipoproteinih visoke gostote (HDL-C) pa 6,2 % oz. 7,6 % za ertugliflozin in 1,9 % za placebo.
Mediana sprememb v odstotkih od izhodišča za 5 mg oz. 15 mg ertugliflozina v primerjavi s
placebom je znašala za trigliceride -3,9 % oz. -1,7 % za ertugliflozin in 4,5 % za placebo.
ß Delež oseb z najmanj 1 povečanjem hemoglobina > 2,0 g/dl je bil večji v skupinah, v katerih so prejemali 5 mg oz. 15 mg ertugliflozina (4,7 % oz. 4,1 %) kot v skupini, ki je prejemala placebo (0,6 %).
a Delež oseb, pri katerih so se vrednosti dušika sečnine v krvi (BUN - blood urea nitrogen) kadar
koli zvišale za ≥ 50 % in bile > ZMN, je bil številčno večji v skupini, ki je prejemala 5 mg oz. 15 mg ertugliflozina (7,9 % oz. 9,8 %) glede na skupino, ki je prejemala placebo (5,1 %).
b Neželeni učinki so bili zabeleženi v obdobju trženja zdravila.
Opis izbranih neželenih učinkov
Ertugliflozin
Hipovolemija
Ertugliflozin povzroči osmotsko diurezo, kar lahko povzroči zmanjšanje intravaskularnega volumna in neželene učinke, povezane s hipovolemijo. Po združenih podatkih iz s placebom nadzorovanih študij
je bila pojavnost neželenih učinkov, povezanih s hipovolemijo (dehidracija, posturalna omotica, predsinkopa, sinkopa, hipotenzija in ortostatska hipotenzija), majhna (< 2 %) in se med skupinami z
ertugliflozinom in placebom ni občutno razlikovala. V analizah podskupin širših združenih podatkov iz študij 3. faze so imele osebe z eGFR < 60 ml/min/1,73 m2, osebe stare ≥ 65 let in osebe na diuretikih v skupinah z ertugliflozinom večjo pojavnost hipovolemije kot v primerjalni skupini (glejte
poglavji 4.2 in 4.4). Med osebami z eGFR < 60 ml/min/1,73 m2 je bila pojavnost v skupini s 5 mg ertugliflozina 5,1 %, v skupini s 15 mg ertugliflozina 2,6 % in v primerjalni skupini 0,5 %, med osebami z eGFR od 45 do < 60 ml/min/1,73 m2 pa so bile pojavnosti 6,4 % v skupini s 5 mg ertugliflozina, 3,7 % v skupini s 15 mg ertugliflozina in 0 % v primerjalni skupini.
Hipoglikemija
V združenih s placebom nadzorovanih študijah je bila pojavnost dokumentirane hipoglikemije pri ertugliflozinu v odmerku 5 mg in 15 mg povečana (5 % in 4,5 %) v primerjavi s placebom (2,9 %). V tej populaciji je bila pojavnost hude hipoglikemije v vseh skupinah 0,4 %. Če so ertugliflozin uporabili kot samostojno zdravljenje, je bila pojavnost hipoglikemičnih dogodkov v obeh skupinah z ertugliflozinom 2,6 % in 0,7 % v skupini s placebom. Če so ga uporabili kot dodatek k metforminu, je bila pojavnost hipoglikemičnih dogodkov v skupini s 5 mg ertugliflozina 7,2 %, v skupini s 15 mg
ertugliflozina 7,8 % in v skupini s placebom 4,3 %.
Če so ertugliflozin dodali k metforminu in ga primerjali s sulfonilsečnino, je bila pojavnost hipoglikemij pri sulfonilsečnini večja (27 %) kot pri ertugliflozinu (5,6 % pri 5 mg ertugliflozina in 8,2 % pri 15 mg ertugliflozina).
V podštudijah VERTIS CV je bila po dodatku ertugliflozina insulinu (z metforminom ali brez njega) pojavnost dokumentirane hipoglikemije s 5 mg ertugliflozina 39,4 %, s 15 mg ertugliflozina 38,9 % in s placebom 37,5 %. Po dodatku ertugliflozina sulfonilsečnini je bila pojavnost hipoglikemije s 5 mg ertugliflozina 7,3 %, s 15 mg ertugliflozina 9,3 % in s placebom 4,2 %. Po dodatku ertugliflozina metforminu in sulfonilsečnini je bila pojavnost hipoglikemije s 5 mg ertugliflozina 20 %, s 15 mg ertugliflozina 26,5 % in s placebom 14,5 %.
Pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic, ki so kot osnovno zdravilo uporabljali insuline, sulfonilsečnine ali meglitinide, je bil delež dokumentiranih hipoglikemij pri 5 mg ertugliflozina 36 %, pri 15 mg ertugliflozina 27 % in pri placebu 36 % (glejte poglavja 4.2, 4.4 in 4.5).
Diabetična ketoacidoza
V študiji VERTIS CV so ketoacidozo ugotovili pri 19 (0,3 %) bolnikih, ki so prejemali ertugliflozin, in pri 2 (0,1 %) bolnikih, ki sta prejemala placebo. V sedmih drugih kliničnih preskušanjih 3. faze v
programu razvoja ertugliflozina so ketoacidozo ugotovili pri 3 (0,1 %) bolnikih, ki so prejemali ertugliflozin, in pri 0 (0 %) bolnikih, ki so prejemali primerjalno zdravilo (glejte poglavje 4.4).
Zvišanje kreatinina v krvi/zmanjšanje hitrosti glomerulne filtracije in z ledvicami povezani dogodki Uvodno zvišanje povprečnega kreatinina in zmanjšanje povprečne eGFR pri bolnikih, zdravljenih z ertugliflozinom, je bilo med neprekinjenim zdravljenjem na splošno prehodno. Bolniki z zmerno okvaro ledvic v izhodišču so imeli večje povprečne spremembe, ki se po 26 tednih niso vrnile na izhodišče; te spremembe so izginile po prenehanju zdravljenja.
V študiji VERTIS CV je bilo zdravljenje z ertugliflozinom povezano z začetnim zmanjšanjem povprečne eGFR (6. teden za -2,7 ml/min/1,73 m2 s 5 mg ertugliflozina, za -3,8 ml/min/1,73 m2 s 15 mg ertugliflozina in za -0,4 ml/min/1,73 m2 s placebom), nato je sledila vrnitev k izhodiščni vrednosti. Dolgoročno je bilo nadaljnje zdravljenje z ertugliflozinom povezano s počasnejšim
upadanjem eGFR v primerjavi s placebom (do 260. tedna).
V celotni populaciji študije VERTIS CV je bila pojavnost z ledvicami povezanih neželenih učinkov (npr. akutne poškodbe ledvic, okvare ledvic, akutne prerenalne odpovedi) 4,2 % med bolniki, ki so prejemali 5 mg ertugliflozina, 4,3 % med bolniki, ki so prejemali 15 mg ertugliflozina in 4,7 % med
bolniki, ki so prejemali placebo. Pri bolnikih z eGFR od 30 do manj kot 60 ml/min/1,73 m2 pa je bila pojavnost 9,7 % med bolniki, ki so prejemali 5 mg ertugliflozina, 10 % med bolniki, ki so prejemali 15 mg ertugliflozina in 10,2 % med bolniki, ki so prejemali placebo.
Glivične okužbe spolovil
V združenih podatkih iz treh s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanj so se glivične okužbe ženskih spolovil (npr. genitalna kandidiaza, genitalna glivična okužba, okužba nožnice, vulvitis, vulvovaginalna kandidiaza, vulvovaginalna glivična okužba, vulvovaginitis) pojavile pri 9,1 % žensk,
ki so prejemale 5 mg ertugliflozina, pri 12 % žensk, ki so prejemale 15 mg ertugliflozina, in pri 3 % tistih, ki so prejemale placebo. Delež prenehanja uporabe zdravila zaradi glivičnih okužb spolovil je
bil pri ženskah, ki so prejemale ertugliflozin, 0,6 % in pri ženskah, ki so prejemale placebo, 0 % (glejte poglavje 4.4).
Na podlagi istih združenih podatkov so se glivične okužbe spolovil pri moških (npr. kandidozni balanitis, balanopostitis, okužba spolovil, glivična okužba spolovil) pojavile pri 3,7 % moških, zdravljenih s 5 mg ertugliflozina, 4,2 % moških, zdravljenih s 15 mg ertugliflozina in 0,4 % moških, zdravljenih s placebom. Glivične okužbe spolovil pri moških so bile pogostejše pri neobrezanih moških. Delež prenehanj uporabe zdravila zaradi glivičnih okužb spolovil je bil pri moških, ki so
prejemali ertugliflozin, 0,2 % in pri moških, ki so prejemali placebo, 0 %. V redkih primerih so
poročali o fimozi in včasih je bila izvedena cirkumcizija (glejte poglavje 4.4).
Okužbe sečil
V študiji VERTIS CV so se okužbe sečil pojavile pri 12,2 % bolnikov, ki so prejemali 5 mg ertugliflozina, pri 12 % bolnikov, ki so prejemali 15 mg ertugliflozina in pri 10,2 % bolnikov, ki so prejemali placebo. Pojavnost resnih okužb sečil je bila s 5 mg ertugliflozina 0,9 %, s 15 mg ertugliflozina 0,4 % in s placebom 0,8 %.
V 7 drugih kliničnih preskušanjih 3. faze v programu razvoja ertugliflozina je bila pojavnost okužb sečil s 5 mg ertugliflozina 4 %, s 15 mg ertugliflozina 4,1 % in s placebom 3,9 %. Večina dogodkov je bila blagih ali zmernih, poročali niso o nobenem resnem primeru.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
V primeru prevelikega odmerjanja zdravila Segluromet je treba uporabiti običajne podporne ukrepe (npr. odstraniti neabsorbirano vsebino iz prebavil, uvesti klinični nadzor, vključno z elektrokardiogramom, in podporno zdravljenje), kot narekuje bolnikovo klinično stanje.
Ertugliflozin
Enkratni peroralni odmerki ertugliflozina do 300 mg in večkratni odmerki do 100 mg na dan 2 tedna
pri zdravih osebah niso pokazali nobenih toksičnih učinkov. Možnih akutnih simptomov in znakov
prevelikega odmerjanja niso ugotovili. Odstranjevanje ertugliflozina s hemodializo ni raziskano. Metformin
Prišlo je do prevelikega odmerjanja metforminijevega klorida, ki je vključevalo zaužitje količin nad
50 g. O hipoglikemiji so poročali v približno 10 % primerov, vendar vzročna povezanost z metforminijevim kloridom ni bila ugotovljena. O laktacidozi so poročali v približno 32 % primerov prevelikega odmerjanja metformina (glejte poglavje 4.4). Laktacidoza je nujno stanje, ki ga je treba
zdraviti v bolnišnici. Metformin se dializira in ima v dobrih hemodinamskih pogojih očistek do
170 ml/min. Hemodializa je zato lahko koristna za odstranitev nakopičenega metformina pri bolnikih, pri katerih obstaja sum na preveliko odmerjanje metformina.
Farmakološke lastnosti - Segluromet 2,5 mg/1.000 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za zdravljenje diabetesa, kombinacije peroralnih antidiabetikov; Oznaka ATC: A10BD23
Mehanizem delovanja
Zdravilo Segluromet je kombinacija dveh antihiperglikemičnih učinkovin s komplementarnima
mehanizmoma delovanja, namenjena izboljšanju urejenosti glikemije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2: ertugliflozina, zaviralca SGLT2, in metforminijevega klorida, ki spada v razred bigvanidov.
Ertugliflozin
SGLT2 je glavni prenašalec, odgovoren za reabsorpcijo glukoze iz glomerulnega filtrata nazaj v krvni obtok. Ertugliflozin je močan selektiven in reverzibilen zaviralec SGLT2. Z zaviranjem SGLT2 ertugliflozin zmanjša ledvično reabsorpcijo filtrirane glukoze in zniža ledvični prag za glukozo ter tako poveča izločanje glukoze v urinu.
Metformin
Metformin je antihiperglikemična učinkovina, ki pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 izboljša
toleranco za glukozo z znižanjem bazalne in postprandialne koncentracije glukoze v plazmi. Farmakološki mehanizmi njegovega delovanja se razlikujejo od drugih razredov peroralnih antihiperglikemičnih zdravil. Metformin zmanjša nastajanje glukoze v jetrih, zmanjša absorpcijo glukoze v črevesu in izboljša občutljivost za insulin z izboljšanjem perifernega privzema in izrabe glukoze. V nasprotju s sulfonilsečninami metformin tako pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 kot tudi pri zdravih osebah ne povzroča hipoglikemije, razen v posebnih okoliščinah (glejte poglavje 4.5), in ne povzroča hiperinsulinemije. Med zdravljenjem z metforminom izločanje insulina ostane nespremenjeno, medtem ko se koncentracija insulina na tešče in celodnevni odziv insulina v plazmi lahko dejansko zmanjšata.
Farmakodinamični učinki
Ertugliflozin
Izločanje glukoze v urinu in količina urina
Pri zdravih osebah in bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 so po uporabi enega ali več odmerkov ertugliflozina opažali od odmerka odvisno povečanje količine v urinu izločene glukoze. Modeliranje odmerka glede na odziv kaže, da odmerka 5 mg in 15 mg ertugliflozina pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 povzročita skoraj maksimalno izločanje glukoze v urinu (UGE - urinary glucose excretion) in dosežeta 87 % (odmerek 5 mg) in 96 % (odmerek 15 mg) maksimalnega zavrtja.
Klinična učinkovitost in varnost
Izboljšanje urejenosti glikemije ter zmanjšanje srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti sta sestavna dela zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2.
Urejenost glikemije
Glikemično učinkovitost in varnost ertugliflozina v kombinaciji z metforminom so preučevali v 4 multicentričnih, randomiziranih, dvojno slepih, s placebom ali primerjalno učinkovino nadzorovanih kliničnih študijah 3. faze, ki so vključevale 3643 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2. V teh 4 študijah je bila rasna porazdelitev naslednja: od 66,2 % do 80,3 % je bilo belcev, od 10,6 % do 20,3 % Azijcev, od 1,9 % do 10,3 % črncev in od 4,5 do 7,4 % drugih. Latinoameričani so predstavljali od
15,6 % do 34,5 % populacije. Povprečna starost bolnikov v teh 4 študijah je bila od 55,1 do 59,1 leta (razpon od 21 do 86 let); 15,6 % do 29,9 % bolnikov je bilo starih ≥ 65 let in od 0,6 % do 3,8 %
≥ 75 let.
Ertugliflozin kot dodatek h kombiniranemu zdravljenju z metforminom
Skupno 621 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, neustrezno urejenih z metforminom v obliki samostojnega zdravljenja (≥ 1500 mg/dan), je sodelovalo v randomizirani, dvojno slepi, multicentrični 26-tedenski s placebom nadzorovani študiji za oceno učinkovitosti in varnosti ertugliflozina v
kombinaciji z metforminom. Bolnike so randomizirali tako, da so prejemali 5 mg ertugliflozina, 15 mg ertugliflozina ali placebo enkrat na dan kot dodatek nadaljevanja osnovnega zdravljenja z metforminom (glejte preglednico 2).
Preglednica 2: Rezultati s placebom nadzorovane študije ertugliflozina v kombinaciji z metforminom po 26 tednih*| ertugliflozin 5 mg | ertugliflozin 15 mg | placebo | |
| HbA1c (%) | n = 207 | n = 205 | n = 209 |
| Izhodišče (povprečje) | 8,1 | 8,1 | 8,2 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -0,7 | -0,9 | -0,0 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi s placebom | -0,7‡ (-0,9; -0,5) | -0,9‡ (-1,1; -0,7) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) | |||
| Bolniki [n (%)] s HbA1c < 7 % | 73 (35,3)§ | 82 (40,0)§ | 33 (15,8) |
| Telesna masa (kg) | n = 207 | n = 205 | n = 209 |
| Izhodišče (povprečje) | 84,9 | 85,3 | 84,5 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -3,0 | -2,9 | -1,3 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi s placebom | -1,7‡ (-2,2; -1,1) | -1,6‡ (-2,2; -1,0) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) |
* n vključuje vse randomizirane, zdravljene bolnike, ki so imeli vsaj eno meritev spremenljivke izida.
† povprečja po metodi najmanjših kvadratov (LS – least squares), prilagojena za čas, predhodna antihiperglikemična zdravila, izhodiščno eGFR, randomizacijski stratum glede na menopavzalno stanje in interakcijo med časom in zdravljenjem
‡ p ≤ 0,001 v primerjavi s placebom
§ p < 0,001 v primerjavi s placebom (na podlagi primerjave prilagojenih razmerij obetov iz modela
logistične regresije z uporabo metode večkratne imputacije za manjkajoče podatke)
Faktorska študija z ertugliflozinom in sitagliptinom kot dodatkom h kombiniranemu zdravljenju z metforminom
Skupno 1233 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 je sodelovalo v randomizirani, dvojno slepi,
multicentrični 26-tedenski, s primerjalno učinkovino nadzorovani študiji za oceno učinkovitosti in
varnosti ertugliflozina 5 mg ali 15 mg v kombinaciji s 100 mg sitagliptina v primerjavi z vsako posamezno komponento. Bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 in neustrezno urejene s samostojnim
zdravljenjem z metforminom (≥ 1500 mg/dan) so randomizirali v eno od petih skupin z aktivnim
zdravljenjem: ertugliflozin 5 mg ali 15 mg, sitagliptin 100 mg ali sitagliptin 100 mg v kombinaciji s 5 mg ali 15 mg ertugliflozina enkrat na dan ob hkratnem nadaljevanju osnovnega zdravljenja z metforminom (glejte Preglednico 3).
Preglednica 3: Rezultati faktorske študije z ertugliflozinom in sitagliptinom kot dodatkom kombiniranemu zdravljenju z metforminom v primerjavi s posameznimi sestavinami samimi po 26 tednih*| ertugliflozin 5 mg | ertugliflozin 15 mg | sitagliptin 100 mg | ertugliflozin 5 mg + sitagliptin 100 mg | ertugliflozin 15 mg + sitagliptin 100 mg | |
| HbA1c (%)Izhodišče (povprečje)Sprememba od izhodišča (povprečje LS†)Razlika v primerjavi s sitagliptinom ertugliflozinom 5 mgertugliflozinom 15 mg (povprečje LS†, 95 % IZ) | n = 250 | n = 248 | n = 247 | n = 243 | n = 244 |
| 8,6 | 8,6 | 8,5 | 8,6 | 8,6 | |
| -1,0 | -1,1 | -1,1 | -1,5 | -1,5 | |
| -0,4‡ (-0,6; -0,3)-0,5‡ (-0,6; -0,3) | -0,5‡ (-0,6; -0,3)-0,4‡ (-0,6; -0,3) | ||||
| Bolniki [n (%)] s HbA1c < 7 % | 66 (26,4) | 79 (31,9) | 81 (32,8) | 127 (52,3)§ | 120 (49,2)§ |
| Telesna masa (kg) | n = 250 | n = 248 | n = 247 | n = 243 | n = 244 |
| Izhodišče (povprečje) | 88,6 | 88,0 | 89,8 | 89,5 | 87,5 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje LS†) | -2,7 | -3,7 | -0,7 | -2,5 | -2,9 |
| Razlika v primerjavi s sitagliptinom(povprečje LS†, 95 % IZ) | -1,8‡ (-2,5, -1,2) | -2,3‡ (-2,9, -1,6) |
* n vključuje vse randomizirane, zdravljene bolnike, ki so imeli vsaj eno meritev spremenljivke izida.
† povprečja po metodi najmanjših kvadratov, prilagojena za čas, izhodiščno eGFR in interakcijo med časom in zdravljenjem
‡ p < 0,001 v primerjavi s kontrolno skupino
§ p < 0,001 v primerjavi z ustreznim odmerkom ertugliflozina ali sitagliptina (na podlagi primerjave prilagojenih razmerij obetov iz modela logistične regresije z uporabo metode večkratne imputacije za manjkajoče podatke)
Ertugliflozin kot dodatek h kombiniranemu zdravljenju z metforminom in sitagliptinom
Skupno 463 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, neustrezno urejenih s kombinacijo metformina (≥ 1500 mg/dan) in 100 mg sitagliptina enkrat na dan, je sodelovalo v randomizirani, dvojno slepi, multicentrični, 26-tedenski, s placebom nadzorovani študiji za oceno učinkovitosti in varnosti
ertugliflozina. Bolnike so randomizirali tako, da so prejemali ertugliflozin 5 mg, ertugliflozin 15 mg ali placebo enkrat na dan kot dodatek k osnovnemu zdravljenju z metforminom in sitagliptinom (glejte preglednico 4).
Preglednica 4: Rezultati študije dodatka ertugliflozina v kombinaciji z metforminom in sitagliptinom po 26 tednih*| ertugliflozin 5 mg | ertugliflozin 15 mg | placebo | |
| HbA1c (%) | n = 156 | n = 153 | n = 153 |
| Izhodišče (povprečje) | 8,1 | 8,0 | 8,0 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje LS†) | -0,8 | -0,9 | -0,1 |
| Razlika v primerjavi s placebom (povprečje | -0,7‡ (-0,9; -0,5) | -0,8‡ (-0,9; -0,6) | |
| LS†, 95 % IZ) | |||
| Bolniki [n (%)] s HbA1c < 7 % | 50 (32,1)§ | 61 (39,9)§ | 26 (17,0) |
| Telesna masa (kg) | n = 156 | n = 153 | n = 153 |
| Izhodišče (povprečje) | 87,6 | 86,6 | 86,5 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje LS†) | -3,3 | -3,0 | -1,3 |
| Razlika v primerjavi s placebom (povprečje | -2,0‡ (-2,6; -1,4) | -1,7‡ (-2,3; -1,1) | |
| LS†, 95 % IZ) |
* n vključuje vse randomizirane, zdravljene bolnike, ki so imeli vsaj eno meritev spremenljivke izida.
† povprečja po metodi najmanjših kvadratov, prilagojena za čas, predhodna antihiperglikemična zdravila, izhodiščno eGFR in interakcijo med časom in zdravljenjem
‡ p ≤ 0,001 v primerjavi s placebom
§ p < 0,001 v primerjavi s placebom (na podlagi prilagojenih primerjav razmerij obetov iz logistične regresije in z multiplo imputacijo za vrednosti manjkajočih podatkov)
Z učinkovino nadzorovana študija ertugliflozina v primerjavi z glimepiridom kot dodatkom h kombiniranemu zdravljenju z metforminom
Skupno 1326 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, neustrezno urejenih z metforminom v obliki samostojnega zdravljenja, je sodelovalo v randomizirani, dvojno slepi, multicentrični, 52-tedenski, s primerjalno učinkovino nadzorovani študiji za oceno učinkovitosti in varnosti ertugliflozina v kombinaciji z metforminom. Te bolnike, ki so prejemali metformin v obliki monoterapije
(≥ 1500 mg/dan), so randomizirali tako, da so prejemali ertugliflozin 5 mg, ertugliflozin 15 mg ali glimepirid enkrat na dan kot dodatek nadaljevanju osnovnega zdravljenja z metforminom. Glimepirid so uvedli v odmerku 1 mg/dan in so ga povečevali do največjega odmerka 6 ali 8 mg/dan (odvisno od
največjega odobrenega odmerka v posamezni državi) ali do največjega toleriranega odmerka, ali pa so
ga zmanjševali za preprečitev ali obvladanje hipoglikemije. Povprečni dnevni odmerek glimepirida je
bil 3 mg (glejte preglednico 5).
Preglednica 5: Rezultati s primerjalno učinkovino nadzorovane študije za primerjavo ertugliflozina in glimepirida kot dodatka k zdravljenju pri bolnikih, neustrezno urejenih z metforminom, po 52 tednih*| ertugliflozin | ertugliflozin | glimepirid | |
| HbA1c (%) | n = 448 | n = 440 | n = 437 |
| Izhodišče (povprečje) | 7,8 | 7,8 | 7,8 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -0,6 | -0,6 | -0,7 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi z glimepiridom | 0,2 (0,1; 0,3) | 0,1‡ (-0,0; 0,2) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) | |||
| Bolniki [n (%)] s HbA1c < 7 % | 154 (34,4) | 167 (38,0) | 190 (43,5) |
| Telesna masa (kg) | n = 448 | n = 440 | n = 437 |
| Izhodišče (povprečje) | 87,9 | 85,6 | 86,8 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -3,0 | -3,4 | 0,9 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi z glimepiridom | -3,9 (-4,4; -3,4) | -4,3§ (-4,8; -3,8) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) |
* n vključuje vse randomizirane, zdravljene bolnike, ki so imeli vsaj eno meritev spremenljivke izida.
† povprečja po metodi najmanjših kvadratov, prilagojena za čas, predhodna antihiperglikemična zdravila, izhodiščno eGFR in interakcijo med časom in zdravljenjem.
‡ Neinferiornost je potrjena, če je zgornja meja dvostranskega 95-odstotnega intervala zaupanja (IZ)
za povprečno razliko manj kot 0,3 %.
§ p < 0,001 v primerjavi z glimepiridom
Ertugliflozin kot dodatek za kombinirano zdravljenje z insulinom (z metforminom ali brez njega)
Študija VERTIS CV je vključevala 18-tedensko randomizirano, dvojno slepo, multicentrično, s placebom nadzorovano podštudijo glikemije. Ta je zajela 1065 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 in ugotovljeno aterosklerotično srčno-žilno boleznijo z neustrezno urejeno glikemijo (hemoglobin A1c [HbA1c] med 7 % in 10,5 %), ki so kot osnovno zdravljenje prejemali ≥ 20 enot insulina na dan (59 %
bolnikov je prejemalo tudi ≥ 1500 mg metformina na dan). Bolnike so randomizirali tako, da so prejemali 5 mg ertugliflozina, 15 mg ertugliflozina ali placebo enkrat na dan (glejte preglednico 6).
Preglednica 6: Rezultati študije z dodatkom ertugliflozina v kombinaciji z insulinom (z metforminom ali brez njega) pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 po 18 tednih*| ertugliflozin 5 mg | ertugliflozin 15 mg | placebo | |
| HbA1c (%) | n = 348 | n = 370 | n = 347 |
| Izhodišče (povprečje) | 8,4 | 8,4 | 8,4 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -0,8 | -0,8 | -0,2 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi s placebom | -0,6‡ (-0,7; -0,4) | -0,6‡ (-0,8; -0,5) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) | |||
| Bolniki [n (%)] s HbA1c < 7 % | §72 (20,7) | §78 (21,1) | 37 (10,7) |
| Telesna masa (kg) | n = 348 | n = 370 | n = 347 |
| Izhodišče (povprečje) | 93,8 | 92,1 | 93,3 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -1,9 | -2,1 | -0,2 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi s placebom | -1,6‡ (-2,1; -1,1) | -1,9‡ (-2,4; -1,4) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) |
* n vključuje vse randomizirane, zdravljene bolnike, ki so imeli vsaj eno meritev spremenljivke izida.
† povprečja po metodi najmanjših kvadratov, prilagojena za čas, insulinski stratum, izhodiščno eGFR in interakcijo med časom in zdravljenjem
‡ p < 0,001 v primerjavi s placebom
§ p < 0,001 v primerjavi s placebom (na podlagi primerjave prilagojenih razmerij obetov iz modela
logistične regresije in z uporabo metode večkratne imputacije za manjkajoče podatke)
Ertugliflozin kot dodatek za kombinirano zdravljenje z metforminom in sulfonilsečnino
Študija VERTIS CV je vključevala 18-tedensko randomizirano, dvojno slepo, multicentrično, s placebom nadzorovano podštudijo glikemije. Ta je zajela 330 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 in ugotovljeno aterosklerotično srčno-žilno boleznijo z neustrezno urejeno glikemijo (HbA1c med 7 % in 10,5 %), ki so kot osnovno zdravljenje prejemali ≥ 1500 mg metformina na dan in sulfonilsečnino.
Bolnike so randomizirali tako, da so prejemali 5 mg ertugliflozina, 15 mg ertugliflozina ali placebo enkrat na dan (glejte preglednico 7).
Preglednica 7: Rezultati študije z dodatkom ertugliflozina v kombinaciji z metforminom insulfonilsečnino pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 po 18 tednih*
| ertugliflozin 5 mg | ertugliflozin 15 mg | placebo | |
| HbA1c (%) | n = 100 | n = 113 | n = 117 |
| Izhodišče (povprečje) | 8,4 | 8,3 | 8,3 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -0,9 | -1,0 | -0,2 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi s placebom | -0,7‡ (-0,9; -0,4) | -0,8‡ (-1,0; -0,5) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) | |||
| Bolniki [n (%)] s HbA1c < 7 % | §37 (37,0) | §37 (32,7) | 15 (12,8) |
| Telesna masa (kg) | n = 100 | n = 113 | n = 117 |
| Izhodišče (povprečje) | 92,1 | 92,9 | 90,5 |
| Sprememba od izhodišča (povprečje | -2,0 | -2,4 | -0,5 |
| LS†) | |||
| Razlika v primerjavi s placebom | -1,6‡ (-2,3; -0,8) | -1,9‡ (-2,6; -1,2) | |
| (povprečje LS†, 95 % IZ) |
* n vključuje vse randomizirane, zdravljene bolnike, ki so imeli vsaj eno meritev spremenljivke izida.
† povprečja po metodi najmanjših kvadratov, prilagojena za čas, izhodiščno eGFR in interakcijo med časom in zdravljenjem
‡ p < 0,001 v primerjavi s placebom
§ p < 0,001 v primerjavi s placebom (na podlagi primerjave prilagojenih razmerij obetov iz modela
logistične regresije z uporabo metode večkratne imputacije za manjkajoče podatke)
Glukoza v plazmi na tešče
V treh s placebom nadzorovanih študijah je ertugliflozin povzročil statistično značilno znižanje glukoze v plazmi na tešče. Za ertugliflozin v odmerku 5 mg in 15 mg so bila za placebo korigirana znižanja glukoze v plazmi na tešče: 1,92 oz. 2,44 mmol/l kot samostojno zdravljenje, 1,48 oz.
2,12 mmol/l kot dodatek k metforminu in 1,40 oz. 1,74 mmol/l kot dodatek k metforminu in sitagliptinu.
Kombinacija ertugliflozina in sitagliptina je ob osnovnem zdravljenju z metforminom znižala glukozo v plazmi na tešče značilno bolj kot sitagliptin ali ertugliflozin sama. Kombinacija ertugliflozina v odmerku 5 mg oz. 15 mg in sitagliptina je povzročila dodatno znižanje glukoze v plazmi na tešče za
0,46 oz. 0,65 mmol/l v primerjavi s samim ertugliflozinom in za 1,02 oz. 1,28 mmol/l v primerjavi s samim sitagliptinom.
Učinkovitost pri bolnikih z izhodiščnim HbA1c ≥ 9 %
V študiji ertugliflozina v kombinaciji z metforminom pri bolnikih z izhodiščnim HbA1c od 7 do 10,5 % sta bili za placebo korigirani znižanji HbA1c v podskupini bolnikov z izhodiščnim HbA1c
≥ 9 % s 5 mg ertugliflozina 1,31 % in s 15 mg ertugliflozina 1,43 %.
V študiji pri bolnikih z nezadostno nadzorovano hiperglikemijo ob zdravljenju z metforminom z
izhodiščnim HbA1c od 7,5 do 11 % je med podskupino bolnikov z izhodiščnim HbA1c ≥ 10 % kombinacija ertugliflozina 5 mg oz. 15 mg s sitagliptinom zmanjšala HbA1c za 2,35 % oz. 2,66 % v primerjavi z 2,10 %, 1,30 % oz. 1,82 % za ertugliflozin 5 mg, ertugliflozin 15 mg oz. sitagliptin
uporabljenih samostojno.
Krvni tlak
Ertugliflozin, kot dodatek k metforminu, je v odmerku 5 mg povzročil statistično značilno s placebom korigirano znižanje sistoličnega krvnega tlaka (SBP - systolic blood pressure) za 3,7 mmHg in v odmerku 15 mg za 4,5 mmHg. Kot dodatek k metforminu in sitagliptinu je ertugliflozin v odmerku
5 mg mg povzročil statistično značilno s placebom korigirano znižanje SBP za 2,9 mmHg in v odmerku 15 mg za 3,9 mmHg.
V 52-tedenski, s primerjalno učinkovino nadzorovani študiji, so bila v primerjavi z glimepiridom znižanja SBP od izhodišča za ertugliflozin 5 mg 2,2 mmHg, za ertugliflozin 15 mg pa 2, 8 mmHg, med tem ko je bilo pri osebah, ki so prejemale glimepirid, zvišanje SBP od izhodišča 1,0 mmHg.
Analiza podskupine
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, zdravljenih z ertugliflozinom v kombinaciji z metforminom, so klinično pomembna zmanjšanja HbA1c opazili pri podskupinah, opredeljenih glede na starost, spol, raso, etnično pripadnost, geografsko področje, indeks telesne mase (ITM) v izhodišču, HbA1c v izhodišču in trajanje sladkorne bolezni tipa 2.
Srčno-žilni izidi
Vpliv ertugliflozina na srčno-žilno tveganje pri odraslih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in
ugotovljeno aterosklerotično srčno-žilno boleznijo so preučili v študiji VERTIS CV, multicentričnem,
multinacionalnem, randomiziranem, dvojno slepem, s placebom nadzorovanem, z dogodki vodenem preskušanju. V študiji so primerjali tveganje za hujši neželen srčno-žilni dogodek (MACE - major adverse cardiovascular event) med uporabo ertugliflozina ali placeba; eden ali drugi sta bila dodana
standardnemu zdravljenju sladkorne bolezni in aterosklerotične srčno-žilne bolezni in uporabljana sočasno s tem zdravljenjem.
Skupno je bilo randomiziranih 8246 bolnikov (placebo n = 2747, ertugliflozin 5 mg n = 2752, ertugliflozin 15 mg n = 2747); mediano spremljanje je trajalo 3 leta. Povprečna starost je bila 64 let in
približno 70 % je bilo moških.
Vsi bolniki v študiji so imeli na začetku neustrezno urejeno sladkorno bolezen tipa 2 (HbA1c 7 % ali
več). Povprečno trajanje sladkorne bolezni tipa 2 je bilo 13 let, povprečni izhodiščni HbA1c je bil
8,2 % in povprečna eGFR je bila 76 ml/min/1,73 m2. Izhodiščno so bolniki prejemali eno (32 %) ali
več (67 %) antidiabetičnih zdravil, vključno z metforminom (76 %), insulinom (47 %), sulfonilsečninami (41 %), zaviralci dipeptidil-peptidaze 4 (DPP-4) (11 %) in agonisti receptorjev glukagonu podobnega peptida-1 (GLP-1) (3 %).
Skoraj vsi bolniki (99 %) so imeli v izhodišču ugotovljeno aterosklerotično srčno-žilno bolezen. Približno 24 % bolnikov je imelo v anamnezi srčno popuščanje. Primarni opazovani dogodek v študiji VERTIS CV je bil čas do prvega pojava MACE (srčno-žilne smrti, miokardnega infarkta (MI) brez smrtnega izida ali možganske kapi brez smrtnega izida).
Ertugliflozin je bil glede MACE neinferioren placebu (glejte preglednico 8). Rezultati za posamezni 5 mg in 15 mg odmerek so se skladali z rezultati za kombinirane skupine odmerkov.
Pri bolnikih, ki so prejemali ertugliflozin, je bil delež sprejemov v bolnišnico zaradi srčnega popuščanja manjši kot pri bolnikih, ki so prejemali placebo (glejte preglednico 8 in sliko 1).
Preglednica 8: Analiza MACE in njegovih komponent ter sprejemov v bolnišnico zaradi srčnega popuščanja v študiji VERTIS CV*| Opazovani dogodek† | placebo (n = 2747) | Ertugliflozin (n = 5499) | Razmerjeogroženosti v primerjavi s placebom(IZ)‡ | ||
| n (%) | Delež dogodkov (na 100 oseb-let) | n (%) | Delež dogodkov (na 100 oseb-let) | ||
| MACE (SŽ smrt, MI | 327 (11,9) | 4,0 | 653 (11,9) | 3,9 | 0,97 |
| brez smrtnega izida alimožganska kap brez | (0,85; 1,11) | ||||
| smrtnega izida) | |||||
| MI brez smrtnega izida | 148 (5,4) | 1,6 | 310 (5,6) | 1,7 | 1,04(0,86; 1,27) |
| Možganska kap brez | 78 (2,8) | 0,8 | 157 (2,9) | 0,8 | 1,00 |
| smrtnega izida | (0,76; 1,32) | ||||
| SŽ smrt | 184 (6,7) | 1,9 | 341 (6,2) | 1,8 | 0,92(0,77; 1,11) |
| Sprejem v bolnišnico | 99 (3,6) | 1,1 | 139 (2,5) | 0,7 | 0,70 |
| zaradi srčnega popuščanja# | (0,54; 0,90) | ||||
n = število bolnikov, IZ = interval zaupanja, SŽ = srčno-žilna, MI = miokardni infarkt
* nabor za analizo z-namenom-zdravljenja
† MACE so ocenjevali pri osebah, ki so vzele vsaj en odmerek študijskega zdravila; pri osebah, ki so
prenehale jemati študijsko zdravilo pred koncem študije, so bili dogodki, ki so se pojavili več kot
365 dni po zadnjem odmerku študijskega zdravila, krnjeni. Druge opazovane dogodke so ocenili na podlagi vseh randomiziranih oseb ter dogodkov, ki so se pojavili kadar koli po prvem odmerku
študijskega zdravila in do datuma zadnjega stika. Za vsak opazovani dogodek je bilo analizirano
skupno število prvih dogodkov.
‡ za MACE je prikazan 95,6 % IZ, za druge opazovane dogodke je prikazan 95 % IZ
# statistična značilnost ni ocenjena, ker ni bila del v naprej določenega postopka zaporednega testiranja
Slika 1: Čas do prvega sprejema v bolnišnico zaradi srčnega popuščanjaPediatrična populacija
Evropska agencija za zdravila je odstopila od zahteve za predložitev rezultatov študij z zdravilom Segluromet za vse podskupine pediatrične populacije za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).
Zdravilo Segluromet
Pokazalo se je, da je zdravilo Segluromet bioekvivalentno sočasni uporabi ustreznih odmerkov tablet
ertugliflozina in metformina. Ertugliflozin
Splošni uvod
Farmakokinetika ertugliflozina je pri zdravih osebah in bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 podobna. Med uporabo 5 mg ertugliflozina enkrat na dan je bila v stanju dinamičnega ravnovesja povprečna plazemska AUC 398 ng•h/ml in Cmax 81 ng/ml, med uporabo 15 mg ertugliflozina enkrat na dan pa sta bili ti vrednosti 1193 ng•h/ml in 268 ng/ml. Stanje dinamičnega ravnovesja je doseženo po 4 do
6 dneh uporabe ertugliflozina enkrat na dan. Ertugliflozin ne kaže od časa odvisne farmakokinetike in ima po večkratnem odmerjanju od 10- do 40-odstotno kopičenje v plazmi.
Absorpcija
Po enkratnem peroralnem odmerku 5 mg ali 15 mg ertugliflozina na tešče se največja koncentracija ertugliflozina v plazmi (mediani čas do največje koncentracije v plazmi [tmax]) pojavi 1 uro po odmerku. Cmax in AUC ertugliflozina v plazmi se po enkratnih odmerkih od 0,5 mg do 300 mg in
večkratnih odmerkih od 1 mg do 100 mg povečujeta sorazmerno odmerku. Absolutna peroralna biološka uporabnost ertugliflozina po uporabi odmerka 15 mg je približno 100 %.
Uporaba ertugliflozina z obrokom z visoko vsebnostjo maščob in zelo kaloričnim obrokom v primerjavi z uporabo na tešče zmanjša Cmax ertugliflozina za 29 % in podaljša njegov tmax za 1 uro, ne spremeni pa AUC. Opaženi vpliv hrane na farmakokinetiko ertugliflozina ne velja za klinično
pomembnega in ertugliflozin se lahko jemlje s hrano ali brez nje. V kliničnih preskušanjih 3. faze so ertugliflozin uporabljali ne glede na obroke.
Vplivi obroka z visoko vsebnostjo maščob na farmakokinetiko ertugliflozina in metformina v obliki tablet zdravila Segluromet so bili podobni tistim, o katerih so poročali za posamezne tablete. Hrana ni pomembno vplivala na AUCinf ertugliflozina ali metformina, a je v primerjavi s stanjem na tešče zmanjšala povprečno Cmax ertugliflozina za približno 41 % in povprečno Cmax metformina za približno
29 %.
Ertugliflozin je substrat prenašalcev p-glikoproteina in proteina odpornosti pri raku dojke (BCRP - breast cancer resistance protein).
Porazdelitev
Povprečni volumen porazdelitve ertugliflozina v stanju dinamičnega ravnovesja po intravenski uporabi
odmerka je 86 l. Vezava ertugliflozina na beljakovine v plazmi je 93,6-odstotna in je neodvisna od koncentracije ertugliflozina v plazmi. Vezava na beljakovine v plazmi pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter ni pomembno spremenjena. Razmerje koncentracij ertugliflozina med krvjo in plazmo je 0,66.
Ertugliflozin ni substrat organskih anionskih prenašalcev (OAT1, OAT3), organskih kationskih
prenašalcev (OCT1, OCT2) ali organskih anionskih prenašalnih polipeptidov (OATP1B1, OATP1B3)
in vitro. Biotransformacija
Presnova je primarni mehanizem očistka ertugliflozina. Glavna presnovna pot ertugliflozina je
O-glukuronidacija z UGT1A9 in UGT2B7, pri čemur nastaneta glukuronida, ki v klinično pomembnih koncentracijah nista farmakološko aktivna. Presnova ertugliflozina s CYP (oksidativna presnova) je
minimalna (12 %).
Izločanje
Povprečni sistemski plazemski očistek po intravenski uporabi odmerka 100 µg je bil 11 l/h. Povprečni eliminacijski razpolovni čas pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 z normalnim delovanjem ledvic, ocenjen na podlagi populacijske farmakokinetične analize, je bil 17 ur. Po uporabi peroralne raztopine [14C]-ertugliflozina pri zdravih osebah se je v blatu izločilo približno 41 % z zdravilom povezane
radioaktivnosti in v urinu približno 50 %. Kot nespremenjeni ertugliflozin se je v urinu izločilo le
1,5 % uporabljenega odmerka, v blatu pa 34 % uporabljenega odmerka, kar je verjetno posledica
izločanja glukuronidnih presnovkov v žolču in poznejše hidrolize teh v matično spojino.
Posebne populacije
Okvara ledvic
V klinični farmakološki študiji 1. faze so pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in blago, zmerno ali hudo okvaro ledvic (določeno glede na eGFR) v primerjavi osebami z normalnim delovanjem ledvic po uporabi enkratnega odmerka 15 mg ertugliflozina ugotovili povprečno ≤ 1,7-kratno povečanje AUC ertugliflozina. To povečanje AUC ertugliflozina ne velja za klinično pomembno. Med skupinami z različnim delovanjem ledvic niso ugotovili klinično pomembnih razlik v Cmax ertugliflozina. 24-urno izločanje glukoze v urinu se je z napredujočo stopnjo okvare ledvic zmanjševalo (glejte poglavje 4.4).
Pri bolnikih z okvaro ledvic niso ugotovili vpliva na vezavo ertugliflozina na beljakovine v plazmi.
Okvara jeter
Zmerna okvara jeter (na podlagi lestvice po Child-Pugh-u) ni povečala izpostavljenosti ertugliflozinu. V primerjavi z bolniki z normalnim delovanjem jeter se je AUC ertugliflozina zmanjšala za približno 13 % in njegova Cmax za približno 21 %. To zmanjšanje izpostavljenosti ertugliflozinu ne velja za klinično pomembno. Kliničnih izkušenj pri bolnikih z okvaro jeter v razredu C po Child-Pugh-u (huda
okvara) ni. Pri bolnikih z zmerno okvaro jeter niso ugotovili vpliva na vezavo ertugliflozina na beljakovine v plazmi.
Pediatrična populacija
Študij z ertugliflozinom pri pediatričnih bolnikih niso izvedli.
Vpliv starosti, telesne mase, spola in rase
Na podlagi populacijske farmakokinetične analize starost, telesna masa, spol in rasa nimajo klinično
pomembnega vpliva na farmakokinetiko ertugliflozina.
Medsebojno delovanje zdravil
Ocena ertugliflozina in vitro
V študijah in vitro ertugliflozin in ertugliflozinovi glukuronidi niso zavirali ali deaktivirali CYP 1A2, 2C9, 2C19, 2C8, 2B6, 2D6 ali 3A4 in niso inducirali CYP 1A2, 2B6 ali 3A4. Ertugliflozin in njegovi glukuronidi in vitro niso zavirali aktivnosti UGT 1A6, 1A9 ali 2B7. Ertugliflozin je bil pri večjih koncentracijah, ki niso klinično pomembne, šibek zaviralec UGT 1A1 in 1A4 in vitro. Ertugliflozinovi
glukuronidi nimajo vpliva na te izoforme. V splošnem ni verjetno, da bi ertugliflozin vplival na
farmakokinetiko sočasno uporabljenih zdravil, ki se izločajo z delovanjem teh encimov.
Ertugliflozin ali njegovi glukuronidi ne zavirajo pomembno prenašalcev P-glikoproteina, OCT2, OAT1 ali OAT3 ali prenašalnih polipeptidov OATP1B1 in OATP1B3 v klinično pomembnih koncentracijah in vitro. V splošnem ni verjetno, da bi ertugliflozin vplival na farmakokinetiko sočasno uporabljenih zdravil, ki so substrati teh prenašalcev.
Metformin
Absorpcija
Absolutna biološka uporabnost tablet metforminijevega klorida v odmerku 500 mg, uporabljenih na tešče, je približno 50 do 60 %. V študijah, v katerih so uporabili enkratne peroralne odmerke v obliki tablet z od 500 mg do 1500 mg in od 850 mg do 2550 mg metforminijevega klorida, se je pokazalo, da
ob naraščanju odmerka ni sorazmernosti z odmerkom, kar je bolj posledica manjše absorpcije kot spremenjenega izločanja. Pri uporabi običajnih kliničnih odmerkov in običajnem razporedu odmerjanja tablet metforminijevega klorida je koncentracija metformina v stanju dinamičnega ravnovesja dosežena v 24 do 48 urah in je na splošno < 1 µg/ml. V nadzorovanih kliničnih preskušanjih metformina največja koncentracija metformina v plazmi niti ob največjih odmerkih ni
presegla 5 µg/ml.
Hrana zmanjša obseg in rahlo upočasni absorpcijo metformina, kar se kaže s približno 40 % manjšo povprečno Cmax, 25 % manjšo AUC in 35-minutnim podaljšanjem tmax, če se ena tableta metformina v odmerku 850 mg uporabi s hrano v primerjavi s tableto iste jakosti, uporabljene na tešče. Klinični pomen teh zmanjšanj ni znan.
Porazdelitev
Navidezni volumen porazdelitve (V/F) metformina po enkratnih peroralnih odmerkih 850 mg metforminijevega klorida v tabletah je bil v povprečju 654 ± 358 l. Vezava metformina na beljakovine v plazmi je zanemarljiva. Metformin se porazdeli v eritrocite.
Biotransformacija
Metformin se izloča z urinom v nespremenjeni obliki. Presnovkov pri človeku niso ugotovili.
Izločanje
Ledvični očistek je približno 3,5-krat večji od očistka kreatinina, kar kaže, da je tubularna sekrecija glavna pot izločanja metformina. Po peroralni uporabi se približno 90 % absorbiranega metformina izloči skozi ledvice v prvih 24 urah, s plazemskim eliminacijskim razpolovnim časom približno
6,2 ure.
Posebne populacije
Okvara ledvic
Pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic se sorazmerno z zmanjšanjem eGFR razpolovni čas
metformina v plazmi in krvi podaljša, ledvični očistek pa se zmanjša (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
Okvara jeter
Pri bolnikih z insuficienco jeter niso izvedli farmakokinetičnih študij metformina.
Vpliv starosti, telesne mase, spola in rase
Maloštevilni podatki nadzorovanih farmakokinetičnih študij metformina pri zdravih starejših osebah v primerjavi z zdravimi mladimi osebami kažejo manjši celotni plazemski očistek metformina, daljši
razpolovni čas in večjo Cmax. Na podlagi teh podatkov se zdi, da se farmakokinetika metformina spreminja s starostjo predvsem zaradi spremenjenega delovanja ledvic.
Pri analizi vpliva spola se farmakokinetični parametri metformina med zdravimi osebami in osebami s sladkorno boleznijo tipa 2 niso pomembno razlikovali. Podobno je bil v nadzorovanih kliničnih študijah pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 primerljiv antihiperglikemični učinek metformina pri moških in ženskah.
Študij farmakokinetičnih parametrov metformina glede na raso niso izvedli. V nadzorovanih kliničnih študijah metformina pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 je bil antihiperglikemični učinek pri
belcih (n = 249), črncih (n = 51) in Latinoameričanih (n = 24) primerljiv.
Farmacevtski podatki - Segluromet 2,5 mg/1.000 mg
Jedro tablete
povidon K29-32 (E1201) mikrokristalna celuloza (E460) krospovidon (E1202)
natrijev lavrilsulfat (E487) magnezijev stearat (E470b)
Filmska obloga
Segluromet 2,5 mg/850 mg filmsko obložene tablete in Segluromet 7,5 mg/850 mg filmsko obložene
tablete
hipromeloza (E464) hidroksipropilceluloza (E463) titanov dioksid (E171)
rdeči železov oksid (E172)
rumeni železov oksid (E172) črni železov oksid (E172)
karnauba vosek (E903)
Segluromet 2,5 mg/1000 mg filmsko obložene tablete in Segluromet 7,5 mg/1000 mg filmsko obložene
tablete
hipromeloza (E464) hidroksipropilceluloza (E463) titanov dioksid (E171)
rdeči železov oksid (E172)
karnauba vosek (E903)
Alu/PVC/PA/Alu pretisni omoti.
Pakiranja po 14, 28, 56, 60, 168, 180 in 196 filmsko obloženih tablet v neperforiranih pretisnih omotih.
Pakiranja po 30 x 1 filmsko obložena tableta v perforiranih deljivih pretisnih omotih s posameznimi odmerki.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.