Irumed 10 mg tablete

Hipertenzija Zdravljenje hipertenzije

Popuščanje srca

Zdravljenje simptomatskega popuščanja srca.

Akutni miokardni infarkt

Kratkotrajno (6 tednov) zdravljenje hemodinamsko stabilnih bolnikov v obdobju 24 ur po akutnem miokardnem infarktu.

Ledvični zapleti pri sladkorni bolezni

Zdravljenje bolezni ledvic pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in začetno nefropatijo (glejte poglavje 5.1).

Odmerjanje

Odmerek je treba prilagoditi posameznemu bolniku glede na njegovo stanje in na odziv krvnega tlaka (glejte poglavje 4.4).

Zdravilo Irumed je mogoče uporabljati kot samostojno zdravilo ali v kombinaciji z drugimi skupinami antihipertenzivnih sredstev (glejte poglavja 4.3, 4.4, 4.5 in 5.1).

Začetni odmerek

Pri bolnikih s hipertenzijo je priporočen običajni začetni odmerek 10 mg. Pri bolnikih z močno aktiviranim sistemom renin-angiotenzin-aldosteron (posebno pri renovaskularni hipertenziji, hipovolemiji in/ali pomanjkanju elektrolitov, dekompenzaciji srca ali hudi hipertenziji) lahko po začetnem odmerku pride do prekomernega znižanja krvnega tlaka. Pri takih bolnikih je priporočeni začetni odmerek 2,5-

5 mg, uvajanje zdravljenja pa mora potekati pod zdravniškim nadzorom. V primeru okvare ledvic je potreben manjši začetni odmerek (glejte preglednico 1 spodaj).

Vzdrževalni odmerek

Običajno učinkovito vzdrževalno odmerjanje je 20 mg v enem odmerku dnevno. Večinoma velja, da je mogoče odmerek še povečevati, če v 2 do 4 tednih uporabe določene velikosti odmerka ne pride do želenega terapevtskega učinka. Največji odmerek, ki so ga uporabljali v dolgotrajnih kontroliranih kliničnih preskušanjih, je bil 80 mg/dan.

Bolniki, ki jemljejo diuretike

Po začetku zdravljenja z zdravilom Irumed lahko pride do simptomatske hipotenzije, predvsem pri bolnikih, ki sočasno jemljejo diuretike. Ker imajo ti bolniki lahko hipovolemijo in/ali pomanjkanje elektrolitov, je pri njih priporočena previdnost. Če je mogoče, je treba zdravljenje z diuretičnimi sredstvi prekiniti 2 do 3 dni pred začetkom zdravljenja z zdravilom Irumed. Pri hipertenzivnih bolnikih, pri katerih zdravljenja z diuretiki ni mogoče prekiniti, je treba zdravljenje z lizinoprilom začeti z odmerkom 5 mg.

Spremljati je treba delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu. Nadaljnje odmerjanje zdravila Irumed je treba prilagajati glede na odziv krvnega tlaka. Če je potrebno, je mogoče zdravljenje z diuretiki ponovno uvesti (glejte poglavji 4.4 in 4.5).

Prilagajanje odmerjanja pri okvari ledvic

Pri bolnikih z okvaro ledvic mora odmerjanje temeljiti na vrednosti očistka kreatinina, kot prikazuje preglednica 1.

Preglednica 1 Prilagajanje odmerjanja pri okvari ledvic

* Odmerjanje in/ali pogostnost jemanja je treba spreminjati glede na odziv krvnega tlaka.

Odmerjanje je možno postopno povečevati dokler ni krvni tlak pod nadzorom ali do največjega odmerka 40 mg na dan.

Priporočeni začetni odmerek pri bolnikih s telesno maso 20 kg do < 50 kg je 2,5 mg enkrat na dan in pri bolnikih s telesno maso ≥ 50 kg je 5 mg enkrat na dan. Odmerek je treba prilagoditi posamezniku, in sicer do največjega odmerka 20 mg pri bolnikih s telesno maso 20 kg do < 50 kg in 40 mg pri bolnikih s telesno maso ≥ 50 kg. Odmerkov nad 0,61 mg/kg (ali večjih od 40 mg) pri pediatričnih bolnikih niso preučevali (glejte poglavje 5.1).

Pri otrocih z zmanjšano ledvično funkcijo je treba razmisliti o nižjem začetnem odmerku ali o podaljšanju časovnega intervala med odmerki.

Pri bolnikih s simptomatskim popuščanjem srca je treba zdravilo Irumed uporabljati kot dodatno zdravljenje skupaj z diuretiki in, kadar je to primerno, z digitalisom ali zaviralci adrenergičnih receptorjev beta. Začetni odmerek zdravila Irumed je 2,5 mg enkrat na dan. Da bi lahko ugotovili začetni učinek na krvni tlak, ga je treba jemati pod zdravniškim nadzorom. Odmerek zdravila Irumed je treba povečevati:

• v korakih po največ 10 mg,

• v intervalih dolgih vsaj 2 tedna,

• do največjega odmerka, ki ga bolnik prenaša, do največ 35 mg enkrat dnevno. Prilagajanje odmerjanja mora temeljiti na kliničnem odzivu vsakega posameznega bolnika.

Pri bolnikih z velikim tveganjem za simptomatsko hipotenzijo, na primer pri tistih s pomanjkanjem elektrolitov s hiponatriemijo ali brez nje, pri bolnikih s hipovolemijo ali pri bolnikih, ki so prejemali velike odmerke diuretikov, je treba ta stanja odpraviti, če je le mogoče, pred začetkom zdravljenja z zdravilom Irumed. Spremljati je treba delovanje ledvic in vrednosti kalija v serumu (glejte poglavje 4.4).

Bolniki naj prejemajo priporočeno standardno zdravljenje s trombolitiki, acetilsalicilno kislino in zaviralci adrenergičnih receptorjev beta. Sočasno z zdravilom Irumed lahko bolniki uporabljajo tudi gliceriltrinitrat intravensko ali transdermalno.

Začetni odmerek (prve 3 dni po infarktu)

Zdravljenje z zdravilom Irumed je mogoče začeti v obdobju 24 ur po nastopu simptomov. Z zdravljenjem se ne sme začeti, če je sistolični krvni tlak nižji od 100 mmHg. Prvi odmerek zdravila Irumed je 5 mg, ki se ga da peroralno, nato sledijo odmerki 5 mg po 24 urah, 10 mg po 48 urah in zatem 10 mg enkrat dnevno. Bolnikom z nizkim sistoličnim krvnim tlakom (120 mmHg ali manj) je treba na začetku zdravljenja oziroma v prvih 3 dneh po infraktu dajati manjše odmerke – 2,5 mg peroralno (glejte poglavje 4.4).

V primerih okvare ledvic (očistek kreatinina < 80 ml/min oz. 1,33 ml/s) je treba začetno odmerjanje zdravila Irumed prilagoditi bolnikovemu očistku kreatinina (glejte preglednico 1).

Vzdrževalni odmerek

Vzdrževalni odmerek je 10 mg enkrat dnevno.

Če pride do hipotenzije (do sistoličnega krvnega tlaka 100 mmHg ali manj), je treba dnevni vzdrževalni odmerek zmanjšati na 5 mg ali začasno tudi na 2,5 mg. Če pride do dolgotrajne hipotenzije (do sistoličnega krvnega tlaka manj kot 90 mmHg, ki traja več kot 1 uro), je treba zdravilo Irumed ukiniti.

Z zdravljenjem je treba nadaljevati 6 tednov, nato pa je treba bolnika ponovno oceniti. Bolniki, pri katerih pride do simptomov popuščanja srca, naj zdravljenje z zdravilom Irumed nadaljujejo (glejte poglavje 4.2).

Da bi pri hipertenzivnih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in začetno nefropatijo dosegli znižanje diastoličnega krvnega tlaka pod 90 mmHg, je mogoče odmerek 10 mg zdravila Irumed enkrat dnevno povečati na 20 mg enkrat dnevno.

V primeru okvare ledvic (očistek kreatinina < 80 ml/min oz. 1,33 ml/s) je treba začetno odmerjanje zdravila Irumed prilagoditi bolnikovemu očistku kreatinina (glejte preglednico 1).

Izkušnje o učinkovitosti in varnosti lizinoprila pri hipertenzivnih otrocih starejših od 6 let so omejene, ni pa izkušenj z drugimi indikacijami (glejte poglavje 5.1). Uporabe lizinoprila za druge indikacije kot je hipertenzija, se pri otrocih ne priporoča.

Uporabe lizinoprila se pri otrocih, mlajših od 6 let ali pri otrocih s hudo okvaro ledvic (GFR < 30 ml/min/1,73 m2) ne priporoča (glejte poglavje 5.2).

V kliničnih študijah ni bilo nobenih s starostjo povezanih sprememb glede učinkovitosti ali varnosti zdravila. Kadar pa je višja starost bolnika povezana s slabšim delovanjem ledvic, je treba upoštevati priporočila za začetno odmerjanje, ki so prikazana v preglednici 1. Nadaljnje odmerjanje je treba prilagajati glede na odziv krvnega tlaka.

Z uporabo zdravila Irumed pri bolnikih s presajeno ledvico ni nobenih izkušenj, zato zdravljenje teh bolnikov z zdravilom Irumed ni priporočljivo.

Način uporabe

Zdravilo Irumed je treba jemati peroralno v enkratnem dnevnem odmerku. Kot vsa druga zdravila, ki jih bolniki jemljejo enkrat na dan, je treba tudi zdravilo Irumed jemati vsak dan ob približno isti uri. Hrana ne vpliva na absorpcijo lizinoprila.

• preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1 ali katerikoli drug zaviralec angiotenzinske konvertaze (ACE);

• anamneza angioedema v povezavi s predhodnim zdravljenjem z zaviralci ACE;

• dedni ali idiopatski angioedem;

• drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6);

• sočasna uporaba zdravila Irumed in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih

  2

  s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m )

  (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Pri hipertenzivnih bolnikih brez zapletov redko pride do simptomatske hipotenzije. Pri hipertenzivnih bolnikih, ki prejemajo zdravilo Irumed, je bolj verjetno, da bo prišlo do hipotenzije, če ima bolnik hipovolemijo, na primer zaradi zdravljenja z diuretiki, omejenega vnosa soli s hrano, dialize, bruhanja ali diareje, ali pa če ima bolnik hudo obliko od renina odvisne hipertenzije (glejte poglavji 4.5 in 4.8). Simptomatsko hipotenzijo so opažali pri bolnikih s popuščanjem srca s pridruženo ledvično insuficienco ali brez nje. Do tega največkrat pride pri bolnikih s težjo stopnjo popuščanja srca, ki se kaže kot uporaba velikih odmerkov diuretikov Henlejeve zanke, hiponatriemija ali funkcionalne okvare ledvic. Pri bolnikih s povečanim tveganjem za pojav simptomatske hipotenzije je treba skrbno nadzirati začetek zdravljenja in prilagajanje odmerka. Podobna previdnost je potrebna pri bolnikih z ishemično boleznijo srca ali s cerebrovaskularno boleznijo, pri katerih bi prekomerno znižanje krvnega tlaka lahko povzročilo miokardni infarkt ali cerebrovaskularni zaplet.

Če pride do hipotenzije, je treba bolnika položiti v ležeč položaj in mu po potrebi dati intravensko infuzijo fiziološke raztopine. Prehoden hipotenzivni odziv ni kontraindikacija za nadaljnje odmerjanje, ki ga je običajno mogoče izvajati brez težav, po tem ko se krvni tlak po nadomeščanju volumna tekočin zviša.

Pri nekaterih bolnikih s popuščanjem srca, ki imajo sicer normalen ali nizek krvni tlak, lahko po uporabi zdravila Irumed pride do dodatnega znižanja krvnega tlaka. Gre za pričakovan učinek, ki običajno ni razlog za prekinitev zdravljenja. Če hipotenzija postane simptomatska, bo morda potrebno zmanjšanje odmerka ali prekinitev zdravljenja z zdravilom Irumed.

Pri bolnikih z akutnim miokardnim infarktom, pri katerih obstaja tveganje za nadaljnje slabšanje hemodinamskega stanja po zdravljenju z vazodilatatorji, zdravljenja z zdravilom Irumed ne smete začeti. To so bolniki s sistoličnim krvnim tlakom 100 mmHg ali manj ali tisti v kardiogenem šoku. V prvih 3 dneh po infarktu je treba v primeru sistoličnega krvnega tlaka 120 mmHg ali manj odmerek zmanjšati. Vzdrževalni odmerek je treba zmanjšati na 5 mg ali začasno na 2,5 mg, če je sistolični krvni tlak 100 mmHg ali nižji. Če hipotenzija vztraja (sistolični krvni tlak manj kot 90 mmHg več kot 1 uro), je treba zdravilo Irumed ukiniti.

Kot pri drugih zaviralcih ACE je potrebna previdnost pri uporabi zdravila Irumed pri bolnikih s stenozo mitralne zaklopke in z oviranim pretokom iz levega prekata; na primer pri aortni stenozi ali hipertrofični kardiomiopatiji.

V primerih okvare ledvic (očistek kreatinina < 80 ml/min oz. 1,33 ml/s) je treba začetno odmerjanje zdravila Irumed prilagoditi bolnikovemu očistku kreatinina (glejte preglednico 1 v poglavju 4.2) in nato bolnikovemu odzivu na zdravljenje. Pri teh bolnikih je rutinsko spremljanje vrednosti kalija in kreatinina del običajne zdravstvene prakse.

Pri bolnikih s popuščanjem srca lahko hipotenzija po začetku zdravljenja z zaviralci ACE povzroči nadaljnje slabšanje delovanja ledvic. V takih primerih so opisovali akutno ledvično odpoved, ki je bila običajno reverzibilna.

Pri nekaterih bolnikih z obojestransko stenozo ledvične arterije ali s stenozo ledvične arterije solitarne ledvice so pri zdravljenju z zaviralci angiotenzinske konvertaze opažali zvišanje vrednosti sečnine v krvi in kreatinina v serumu, kar je bilo običajno reverzibilno po prekinitvi zdravljenja. Verjetnost za ta pojav je še večja pri bolnikih z ledvično insuficienco. Če gre poleg tega še za renovaskularno hipertenzijo, obstaja povečano tveganje za hudo hipotenzijo in ledvično insuficienco. Pri teh bolnikih je treba zdravljenje začeti pod strogim zdravniškim nadzorom z majhnimi odmerki in odmerke previdno povečevati. Ker lahko k navedenim zapletom prispeva tudi zdravljenje z diuretiki, je treba v prvih tednih zdravljenja z zdravilom Irumed prekiniti zdravljenje z diuretiki in spremljati delovanje ledvic.

Pri nekaterih hipertenzivnih bolnikih brez očitne predhodne bolezni ledvičnega žilja je prišlo do zvišanja vrednosti sečnine v krvi in kreatinina v serumu, posebno pri sočasni uporabi zdravila Irumed in diuretikov. Znižanje je bilo običajno blago in prehodno. Do tega pogosteje pride pri bolnikih z že prisotno okvaro ledvic. V nekaterih primerih je treba zmanjšati odmerjanje in/ali prekiniti zdravljenje z diuretiki in/ali z zdravilom Irumed.

Po akutnem miokardnem infarktu se zdravljenja z zdravilom Irumed ne sme začeti pri bolnikih z dokazanim nepravilnim delovanjem ledvic, opredeljenim s koncentracijo kreatinina v serumu, ki presega 177 mikromolov/l, in/ali s proteinurijo, ki presega 500 mg/24 h. Če med zdravljenjem z zdravilom Irumed pride do nepravilnega delovanja ledvic (do vrednosti kreatinina v serumu nad 265 mikromolov/l oziroma

do podvojitve vrednosti pred zdravljenjem), mora zdravnik razmisliti o ukinitvi zdravljenja z zdravilom Irumed.

Pri bolnikih, ki jemljejo zaviralce angiotenzinske konvertaze, vključno z zdravilom Irumed, so občasno poročali o angioedemu obraza, okončin, ustnic, jezika, glotisa in/ali grla. Do tega lahko pride kadarkoli med zdravljenjem. V takih primerih je treba zdravljenje z zdravilom Irumed takoj prekiniti in z ustreznim zdravljenjem in spremljanjem stanja bolnika zagotoviti, da simptomi povsem izzvenijo, preden je bolnik odpuščen iz bolnišnice. Celo v primerih, ko se pojavi samo otekanje jezika brez dihalne stiske, bo bolnik morda potreboval dolgotrajnejše opazovanje, saj zdravljenje z antihistaminiki in kortikosteroidi v vseh primerih ne zadošča.

Zelo redko so poročali o smrtnih primerih zaradi angioedema z oteklino grla ali jezika. Pri bolnikih, ki so imeli prizadet jezik, glotis ali grlo, je bolj verjeten pojav zapore dihalnih poti, posebno pri tistih, ki so že imeli operacijo na dihalnih poteh. V takih primerih je treba takoj izvajati urgentno zdravljenje, ki lahko vključuje dajanje adrenalina in/ali vzdrževanje odprtih dihalnih poti. Bolnik mora biti pod strogim zdravniškim nadzorom, dokler simptomi popolnoma in trajno ne izginejo.

Zaviralci angiotenzinske konvertaze pogosteje povzročijo angioedem pri bolnikih črne rase kot pri bolnikih drugih ras.

Pri bolnikih z anamnezo angioedema, ki ni posledica zdravljenja z zaviralci ACE, obstaja večja možnost za angioedem med uporabo zaviralca ACE (glejte poglavje 4.3).

Pri bolnikih na dializi z visokopretočno membrano (na primer AN 69), ki sočasno uporabljajo zaviralce ACE, so poročali o anafilaktoidnih reakcijah. Pri teh bolnikih je treba razmisliti o uporabi druge vrste membrane ali sredstva iz druge skupine antihipertenzivov.

Pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce ACE, so redko poročali o življenjsko nevarnih anafilaktoidnih reakcijah med aferezo lipoproteinov nizke gostote (LDL) z dekstran sulfatom. Tem reakcijam so se izognili z začasno prekinitvijo zdravljenja z zaviralci ACE pred vsako aferezo.

Pri bolnikih, ki so jemali zaviralce ACE med desenzitizacijskim zdravljenjem (na primer za strup kožekrilcev), je prišlo do trajnih anafilaktoidnih reakcij. Tem reakcijam so se izognili z začasno prekinitvijo zdravljenja z zaviralci ACE, vendar so se po nenamerni ponovni uporabi zdravila ponovile.

Zelo redko je bilo zdravljenje z zaviralci ACE povezano s sindromom, ki se začne s holestatskim ikterusom in se razvije do fulminantne nekroze in (včasih) smrti. Mehanizem tega sindroma ni znan. Bolnikom, ki jemljejo zdravilo Irumed in pri katerih pride do ikterusa ali izrazitega zvišanja vrednosti jetrnih encimov, je treba zdravilo Irumed ukiniti in jih ustrezno spremljati.

Pri bolnikih, ki so jemali zaviralce ACE, so opisovali nevtropenijo/agranulocitozo, trombocitopenijo in anemijo. Pri bolnikih z normalnim delovanjem ledvic in brez ostalih dejavnikov, ki lahko sprožijo zaplete, redko pride do nevtropenije. Nevtropenija in agranulocitoza sta po prekinitvi zdravljenja z zaviralci ACE reverzibilni. Izredna previdnost je potrebna pri uporabi zdravila Irumed pri bolnikih s kolagensko žilno boleznijo, pri zdravljenju z imunosupresivi, z alopurinolom ali s prokainamidom oziroma pri kombinaciji teh dejavnikov, ki lahko sprožijo zaplete, še posebno če ima bolnik že prisotno okvaro delovanja ledvic. Pri nekaterih od teh bolnikov je prišlo do resnih okužb, ki se v nekaj primerih

niso odzvale na intenzivno antibiotično zdravljenje. Če taki bolniki uporabljajo zdravilo Irumed, je priporočljivo občasno pregledovanje njihove bele krvne slike, bolnikom pa je treba naročiti, da zdravnika takoj obvestijo o kakršnihkoli znakih okužbe.

Zaviralci angiotenzinske konvertaze pogosteje povzročijo angioedem pri bolnikih črne rase kot pri bolnikih drugih ras. Tako kot drugi zaviralci ACE lahko tudi zdravilo Irumed manj učinkovito znižuje krvni tlak pri bolnikih črne rase kot pri bolnikih drugih ras, kar je možno zaradi večje prevalence z nizko ravnijo renina pri hipertenzivnih predstavnikih črne rase.

Pri uporabi zaviralcev ACE so poročali o kašlju. Pri tem je značilen neproduktiven persistenten kašelj, ki izzveni po prekinitvi zdravljenja. Kašelj, ki ga povzročijo zaviralci ACE, je treba upoštevati kot del diferencialne diagnoze kašlja.

Med večjimi operacijami oziroma med anestezijo s sredstvi, ki povzročajo hipotenzijo, lahko zdravilo Irumed zavira nastajanje angiotenzina II, kar je posledica kompenzacijskega sproščanja renina. Če nastopi hipotenzija, ki je domnevno posledica tega mehanizma, jo je mogoče odpraviti z nadomeščanjem volumna tekočin.

Pri nekaterih bolnikih, ki so jemali zaviralce ACE, vključno z zdravilom Irumed, so opažali zvišanje vrednosti kalija v serumu. Bolniki s tveganjem za razvoj hiperkaliemije so tisti z ledvično insuficienco, sladkorno boleznijo in tisti, ki sočasno uporabljajo diuretike, ki zadržujejo kalij, dodatke kalija, nadomestke soli s kalijem ali druge snovi, ki lahko zvišajo vrednost kalija v serumu (na primer heparin). Če se sočasna uporaba navedenih sredstev smatra kot primerna, je priporočljivo redno spremljanje vrednosti kalija v serumu (glejte poglavje 4.5).

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki uporabljajo peroralne antidiabetike ali insulin, je treba v prvem mesecu zdravljenja z zaviralcem ACE skrbno spremljati nadzor glikemije (glejte poglavje 4.5).

Uporaba kombinacije litija in zdravila Irumed na splošno ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).

Zdravljenje z zaviralci ACE se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci ACE nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z zaviralci ACE takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.5 in 4.6).

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in blokatorjev receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Kadar k zdravljenju z zdravilom Irumed doda diuretik, se antihipertenzivni učinek običajno sešteva.

Pri bolnikih, ki že uporabljajo diuretike, še posebno pri tistih, ki so jih začeli uporabljati pred kratkim, lahko občasno pride do prekomernega znižanja krvnega tlaka po dodajanju zdravila Irumed . Možnosti za razvoj simptomatske hipotenzije pri uporabi zdravila Irumed je mogoče zmanjšati s prekinitvijo uporabe diuretikov pred uvedbo zdravljenja z zdravilom Irumed (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Čeprav so v kliničnih preskušanjih vrednosti kalija v serumu večinoma ostajale v okvirih normalnih vrednosti, je pri nekaterih bolnikih prišlo do hiperkaliemije. Med dejavniki tveganja za razvoj hiperkaliemije so ledvična insuficienca, sladkorna bolezen in sočasna uporaba diuretikov, ki zadržujejo kalij (na primer spironolaktona, triamterena ali amilorida), dodatkov kalija, nadomestkov soli s kalijem. Uporaba dodatkov kalija, diuretikov, ki zadržujejo kalij, ali nadomestkov soli s kalijem, posebno pri bolnikih z okvaro delovanja ledvic, lahko povzroči pomembno zvišanje vrednosti kalija v serumu. Pri uporabi zdravila Irumed z diuretiki, ki ne zadržujejo kalija, se lahko stanje hipokaliemije, povzročene z diuretiki, izboljša.

Pri sočasni uporabi litija in zaviralcev ACE so opisovali reverzibilna zvišanja koncentracij litija v serumu in toksične učinke. Sočasna uporaba tiazidnih diuretikov lahko poveča tveganje za toksične učinke litija in dodatno okrepi toksičnost litija, ki je že sicer večja ob uporabi zaviralcev ACE. Sočasna uporaba zdravila Irumed z litijem ni priporočljiva; če pa se pokaže, da je uporaba te kombinacije potrebna, je treba skrbno spremljati koncentracijo litija v serumu (glejte poglavje 4.4).

Kronična uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil lahko oslabi antihipertenzivno delovanje zaviralca ACE. Nesteroidna protivnetna zdravila imajo skupaj z zaviralci ACE aditiven učinek na zviševanje koncentracije kalija v serumu in lahko poslabšajo delovanje ledvic. Navadno so ti učinki reverzibilni. Redko lahko pride do akutne odpovedi ledvic, posebno pri bolnikih z oslabljenim delovanjem ledvic, kot so starejši ali dehidrirani bolniki.

Pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce ACE, so po uporabi injekcij soli zlata (npr. natrijevega avrotiomalata) pogosteje poročali o nitritoidnih reakcijah (med simptomi vazodilatacije so zardevanje, navzea, omotica in hipotenzija, ki je lahko huda).

Sočasna uporaba teh sredstev lahko okrepi hipotenzivno delovanje zdravila Irumed. Sočasna uporaba gliceriltrinitrata in drugih nitratov ali drugih vazodilatatorjev lahko še dodatno zniža krvni tlak.

Sočasna uporaba zaviralcev ACE z določenimi zdravili za anestezijo, tricikličnimi antidepresivi in antipsihotiki lahko povzroči še dodatno znižanje krvnega tlaka (glejte poglavje 4.4).

Simpatikomimetiki lahko oslabijo antihipertenzivno delovanje zaviralcev ACE.

Epidemiološke študije nakazujejo, da sočasna uporaba zaviralcev ACE in antidiabetičnih zdravil (insulinov in peroralnih hipoglikemikov) lahko okrepi učinek zniževanja glukoze in poveča tveganje za

hipoglikemijo. Kot se je pokazalo, je več možnosti za tako delovanje v prvih tednih kombiniranega zdravljenja in pri bolnikih z okvaro ledvic.

Zdravilo Irumed je mogoče uporabljati sočasno z acetilsalicilno kislino (v kardioloških odmerkih), s trombolitiki, z zaviralci adrenergičnih receptorjev beta in/ali z nitrati.

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).

Nosečnost

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem

trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci ACE nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z zaviralci ACE takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Znano je, da izpostavljenost zaviralcem ACE v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznele zakostenitve lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte tudi poglavje 5.3). V primeru izpostavljenosti zaviralcem ACE od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic. Otroke, katerih matere so prejemale zaviralce ACE, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.4).

Dojenje

Ker ni na voljo podatkov o uporabi zdravila Irumed med dojenjem, se uporaba zdravila Irumed odsvetuje in se priporoča alternativno zdravljenje z antihipertenzivom, ki ima uveljavljen varnostni profil za uporabo med dojenjem, še posebej, ko gre za dojenje novorojenčka ali nedonošenčka.

Malo verjetno je, da bo zdravilo vplivalo na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.

Treba je upoštevati, da med vožnjo ali med upravljanjem s stroji lahko občasno pride do omotičnosti ali utrujenosti.

Med zdravljenjem z lizinoprilom in drugimi zaviralci ACE so opažali in opisovali naslednje neželene učinke s spodaj navedeno pogostnostjo:

zelo pogosti: (≥ 1/10)

pogosti: (≥ 1/100, < 1/10)

občasni: (≥ 1/1.000, < 1/100)

redki: (≥ 1/10.000, < 1/1.000)

zelo redki: (< 1/10.000)

neznana: (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

redki: znižanje vrednosti hemoglobina, znižanje vrednosti hematokrita

zelo redki: depresija kostnega mozga, anemija, trombocitopenija, levkopenija, nevtropenija, agranulocitoza (glejte poglavje 4.4), hemolitična anemija, limfadenopatija, avtoimunska bolezen

neznana pogostnost: neustrezno izločanje antidiuretskega hormona

zelo redki: hipoglikemija

občasni: nihanje razpoloženja

redki: duševna zmedenost

neznana pogostnost: simptomi depresije

pogosti: omotica, glavobol

občasni: parestezija, vrtoglavica, motnje okušanja, motnje spanja

redki: olfaktorne motnje

neznana pogostnost: sinkopa

občasni: miokardni infarkt ali cerebrovaskularni zaplet, verjetno kot posledica prekomerne hipotenzije pri bolnikih z velikim tveganjem (glejte poglavje 4.4), palpitatacije, tahikardija

pogosti: ortostatski simptomi (vključno s hipotenzijo)

občasni: Raynaudov fenomen

pogosti: kašelj

občasni: rinitis

zelo redki: bronhospazem, sinusitis, alergijski alveolitis/eozinofilna pljučnica

pogosti: diareja, bruhanje

občasni: navzea, bolečine v trebuhu in prebavne motnje

redki: suha usta

zelo redki: pankreatitis, angioedem črevesja, hepatitis – bodisi hepatocelularni ali holestatski, ikterus in odpoved jeter (glejte poglavje 4.4)

občasni: izpuščaj, srbenje, preobčutljivost/angionevrotični edem, angionevrotični edem obraza, okončin, ustnic, jezika, glotisa in/ali grla (glejte poglavje 4.4)

redki: urtikarija, alopecija, psoriaza

zelo redki: prekomerno znojenje, pemfigus, toksična epidermalna nekroliza, Stevens-Johnsonov sindrom, multiformni eritem, kutani psevdolimfom

pogosti: nepravilno delovanje ledvic redki: uremija, akutna odpoved ledvic zelo redki: oligurija/anurija

občasni: impotenca

redki: ginekomastija

občasni: utrujenost, astenija

občasni: zvišane vrednosti sečnine v krvi, zvišane vrednosti kreatinina v serumu, zvišane vrednosti jetrnih encimov, hiperkaliemija

redki: zvišane vrednosti bilirubina v serumu, hiponatriemija

Opisali so tudi sklop simptomov, ki lahko vključuje enega ali več naslednjih simptomov oziroma znakov: povišano telesno temperaturo, vaskulitis, mialgijo, artralgijo/artritis, pozitiven izvid na protijedrna protitelesa (ANA), zvišano sedimentacijo eritrocitov (SR), eozinofilijo in levkocitozo, izpuščaj, fotosenzitivnost ali druge kožne spremembe.

Podatki o varnosti iz kliničnih študij kažejo, da hipertenzivni pediatrični bolniki lizinopril dobro prenašajo in da je varnostni profil v tej starostni skupini primerljiv s tistim pri odraslih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika Center za zastrupitve

Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

O prevelikem odmerjanju pri ljudeh so na voljo le omejeni podatki. Simptomi zaradi prevelikega odmerjanja zaviralcev ACE lahko vključujejo hipotenzijo, cirkulacijski šok, motnje v ravnovesju elektrolitov, odpoved ledvic, hiperventilacijo, tahikardijo, palpitacije, bradikardijo, omotičnost, tesnobo in kašelj.

Priporočeno zdravljenje simptomov prevelikega odmerjanja je intravenska infuzija fiziološke raztopine. Če pride do hipotenzije, je treba bolnika namestiti v ležeči položaj z dvignjenimi nogami. Če je na razpolago, lahko pride v poštev tudi zdravljenje z infuzijo angiotenzina II in/ali intravensko dajanje kateholaminov. Če je bolnik zaužil zdravilo pred kratkim, je treba sprejeti ukrepe za odstranitev zdravila Irumed iz organizma (na primer bruhanje, izpiranje želodca, dajanje adsorbentov in natrijevega sulfata). Lizinopril je mogoče iz sistemskega krvnega obtoka odstraniti s hemodializo (glejte poglavje 4.4). Za zdravljenje rezistentne bradikardije je indicirano zdravljenje s srčnim spodbujevalnikom. Pogosto je treba spremljati vitalne znake ter koncentracije elektrolitov in kreatinina v serumu.