Natrijev alendronat Accord 10 mg tablete

• Zdravljenje pomenopavzne osteoporoze. Alendronska kislina zmanjšuje tveganje za zlome vretenc in kolkov.

• Zdravljenje osteoporoze pri moških s povečanim tveganjem za zlom. Ugotovljena je bila manjša pojavnost zlomov hrbtenice, ne pa tudi drugih vrst zlomov.

• Profilaksa osteoporoze, povzročene z glukokortikoidi.

  Dejavniki tveganja, ki so pogosto povezani z razvojem osteoporoze, vključujejo šibkejšo telesno konstrukcijo, osteoporozo v družinski anamnezi, zgodnjo menopavzo, zmerno nizko kostno maso in dolgotrajno zdravljenje z glukokortikoidi, zlasti pri visokih odmerkih (15 mg/dan).

Odmerjanje

Optimalno trajanje zdravljenja osteoporoze z bisfosfonati še ni določeno. Potrebo po nadaljevanju

zdravljenja z zdravilom Natrijev alendronat Accord 10 mg tablete je treba periodično ponovno oceniti glede na koristi in tveganja za posameznega bolnika, še posebno po 5 letih ali več uporabe.

Zdravljenje pomenopavzne osteoporoze:

Priporočeni odmerek je 10 mg enkrat na dan.

Zdravljenje osteoporoze pri moških:

Priporočeni odmerek je 10 mg enkrat na dan.

Preprečevanje z glukokortikoidi povzročene osteoporoze:

Pri ženskah po menopavzi, ki ne prejemajo estrogenskega zdravljenja, je priporočeni odmerek ena 10 mg tableta na dan. Pri drugih skupinah bolnikov glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila pri zdravilih, ki vsebujejo 5 mg alendronata.

Starejši bolniki

V kliničnih preskušanjih niso odkrili nobenih razlik v učinkovitosti ali varnosti uporabe alendronata, ki bi bile odvisne od bolnikove starosti. Zato pri starejših bolnikih prilagajanje odmerkov zdravila ni potrebno.

Ledvična okvara

Pri bolnikih, pri katerih je hitrost glomerularne filtracije (GFR - glomerular filtration rate) večja od 35 ml/min, prilagajanje odmerka ni potrebno. Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic, pri katerih je hitrost glomerularne filtracije manjša od 35 ml/min, alendronata ni priporočljivo uporabljati, ker tovrstnih izkušenj ni.

Uporaba pri bolnikih z okvaro jeter: prilagajanje odmerka ni potrebno.

Pediatrična populacija

Zaradi nezadostnih podatkov o varnosti in učinkovitost natrijevega alendronata pri stanjih, povezanih s pediatrično osteoporozo, njegova uporaba ni priporočljiva pri otrocih, mlajših od 18 let (glejte tudi poglavje 5.1).

Način uporabe

Za peroralno uporabo.

Za zadostno absorpcijo alendronata je treba tablete Natrijevega alendronata Accord vzeti na prazen želodec takoj po jutranjem vstajanju, in sicer samo z navadno vodo in najmanj 30 minut pred zaužitjem prvega obroka hrane, pijače ali drugih zdravil v tem dnevu. Druge pijače (vključno z mineralno vodo), hrana in nekatera zdravila utegnejo zmanjšati absorpcijo alendronata (glejte poglavje 4.5).

Za hiter prehod v želodec in s tem za zmanjšanje tveganja za lokalno draženje in draženja požiralnika oziroma neželene učinke (glejte poglavje 4.4.):

• Tablete alendronske kisline je treba vzeti takoj zjutraj po vstajanju, s polnim kozarcem vode (ne manj kot 200 ml).

• Tablete alendronske kisline je treba pogoltniti cele. Tablet se ne sme žvečiti, sesati ali pustiti, da se raztopijo v ustih, ker obstaja tveganje za nastanek razjede v ustih ali žrelu.

• Bolniki ne smejo leči, dokler ne zaužijejo prvega dnevnega obroka hrane; kar pa ne sme biti prej kot 30 minut po zaužitju tablete.

• Bolniki ne smejo leči še vsaj 30 minut po zaužitju tablet alendronske kisline.

• Tablet alendronske kisline se ne sme vzeti pred spanjem, ali pred jutranjim vstajanjem.

Če je s hrano vnešena količina kalcija in vitamina D nezadostna, morajo bolniki prejemati dodatni kalcij in vitamin D (glejte 4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi).

Uporaba tablet alendronske kisline je kontraindicirana pri:

• nepravilnostih v požiralniku in drugih dejavnikih, ki otežujejo praznjenje požiralnika, kot sta zožitev ali ahalazija;

• nezmožnosti stati ali sedeti vzravnano vsaj 30 minut;

• preobčutljivosti na zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1;

• hipokalciemiji.

Neželeni učinki na zgornji del prebavil

Alendronska kislina lahko povzroči lokalno draženje sluznice zgornjega dela prebavil. Ker se obstoječa bolezen lahko poslabša, je potrebna previdnost pri uporabi alendronske kisline pri bolnikih z aktivnimi težavami v zgornjem delu prebavil, kot so disfagija, bolezen požiralnika, gastritis, vnetje dvanajstnika ali razjede) ali pri bolnikih, ki so imeli v zadnjem obdobju (v prejšnjem letu) hujše bolezni prebavil, na primer želodčno razjedo, aktivno krvavitev iz prebavil ali kirurški poseg (razen piloroplastike) v zgornjem delu prebavil (glejte poglavje 4.3). Pri

bolnikih z znanim Barrettovim požiralnikom mora zdravnik pretehtati koristi in morebitna tveganja zdravljenja z alendronatom pri vsakem bolniku posebej.

Pri bolnikih, ki so dobivali alendronsko kislino, so poročali o neželenih učinkih v požiralniku (včasih hudih, zaradi katerih je bila potrebna hospitalizacija), na primer o vnetju požiralnika, razjedah požiralnika in eroziji požiralnika, ki jim je v redkih primerih sledilo zoženje požiralnika ali perforacija. Zato morajo biti zdravniki pozorni na vsak znak ali simptom, ki bi lahko pomenil možnost reakcije v požiralniku, bolnike pa je treba poučiti, da morajo prekiniti jemanje alendronske kisline in poiskati zdravniško pomoč, če se pojavijo simptomi razdraženega požiralnika, kot so disfagija, bolečine pri požiranju ali retrosternalna bolečina, prvi pojav zgage ali njeno poslabšanje.

Nevarnost resnejših težav s požiralnikom se je pokazala v večji meri pri bolnikih, ki tablet alendronske kisline ne jemljejo redno in/ali ne prekinejo uživanja tablet alendronske kisline po razvoju simptomov, ki kažejo na morebitno draženje požiralnika. Zelo pomembno je, da so bolniku na voljo popolna navodila o odmerjanju in da jih ta razume (glejte poglavje 4.2). Bolniki morajo biti seznanjeni s tem, da lahko neupoštevanje teh navodil poveča tveganje za težave s požiralnikom.

Čeprav v obsežnih kliničnih preskušanjih ni bilo opaziti povečanega tveganja, so (po začetku trženja) redko poročali o razjedah na želodcu in dvanajstniku; nekatere od njih so bile hude in so jih spremljali zapleti.

Osteonekroza čeljustnice

Pri bolnikih z rakom, ki so se zdravili predvsem intravensko, vključno z uporabo bisfosfonatov, poročajo o osteonekrozi čeljustnice, običajno povezani z ekstrakcijo zoba in/ali lokalno okužbo (vključno z vnetjem kostnega mozga). Veliko teh bolnikov je dobivalo tudi kemoterapijo in kortikosteroide. O osteonekrozi čeljusti poročajo tudi pri bolnikih z osteoporozo, ki so jemali peroralne bisfosfonate.

Pri oceni tveganja posameznika za razvoj osteonekroze čeljusti je treba upoštevati naslednje dejavnike tveganja:

• jakost bifosfonata (višja za zoledronsko kislino), način dajanja zdravila (glejte zgoraj) in kumulativni odmerek

• diagnoza raka, kemoterapija, radioterapija, kortikosteroidi, zaviralci angiogeneze, kajenje

• dentalna bolezen v anamnezi, slaba ustna higiena, periodontalna bolezen, invazivni zobozdravstveni posegi in slabo pritrjene zobne proteze

Pred zdravljenjem z bisfosfonati je treba opraviti zobozdravstveni pregled z ustrezno preventivno zobozdravstveno oskrbo pri bolnikih s slabim dentalnim stanjem.

Med zdravljenjem se morajo ti bolniki, kolikor je mogoče, izogibati invazivnim zobozdravstvenim posegom. Pri bolnikih, pri katerih se je med zdravljenjem z bisfosfonati razvila osteonekroza čeljustnice, lahko kirurški poseg stanje še poslabša. Za bolnike, ki potrebujejo zobozdravstvene posege, ni na voljo podatkov, ki bi govorili o tem, ali prekinitev zdravljenja z bisfosfonati zmanjša nevarnost osteonekroze čeljustnice.

Klinična presoja lečečega zdravnika mora biti vodilo za načrt obravnave bolnika, ki temelji na individualni oceni koristi in tveganja.

Med zdravljenjem z bisfosfonati je treba vse bolnike spodbujati k ohranjanju dobre ustne higiene, opravljanju rutinskih zobozdravstvenih pregledov in poročanju o vsakršnih peroralnih simptomih, kot so na primer majavost zob, bolečine ali otekanje.

Osteonekroza zunanjega slušnega kanala

Pri zdravljenju z bisfosfonati so poročali o osteonekrozi zunanjega slušnega kanala, večinoma pri dolgoročnem zdravljenju. Med možne dejavnike tveganja za osteonekrozo zunanjega slušnega kanala spadajo uporaba steroidov in kemoterapija in/ali lokalni dejavniki tveganja, kot sta okužba in poškodba. Možnost osteonekroze zunanjega

slušnega kanala je treba upoštevati pri bolnikih, ki prejemajo bisfosfonate in pri katerih se pojavljajo simptomi bolezni ušesa, vključno s kroničnimi vnetji ušesa.

Mišičnoskeletne bolečine

Pri bolnikih, ki jemljejo bisfosfonate, so poročali o bolečinah v kosteh, sklepih in/ali mišicah. Po izkušnjah v postmarketinški fazi so bili ti simptomi le redkokdaj hudi in/ali so povzročili delovno nezmožnost (glejte poglavje 4.8). Čas do pojava simptomov je bil različen, od enega dneva do več mesecev po začetku zdravljenja. Simptomi so pri večini bolnikov izginili po prenehanju zdravljenja. Pri enem delu skupine so se simptomi ponovili, ko so bolniki spet začeli uporabljati isto zdravilo ali drugi bisfosfonat.

Atipični zlomi stegnenice

Pri zdravljenju z bisfosfonati, še posebej pri dolgotrajnem zdravljenju osteoporoze, so poročali o atipičnih subtrohanternih zlomih stegnenice in zlomih diafize stegnenice. Ti prečni ali kratki poševni zlomi se lahko pojavljajo kjerkoli na stegnenici, od mesta tik pod malim trohanterjem do tik nad suprakondilarno grčo. Zlomi so se pojavljali po minimalni poškodbi ali brez nje. Nekateri bolniki občutijo bolečino v stegnu ali dimljah, ki je pogosto povezana z značilnostmi stresnega zloma in se pojavi več tednov ali mesecev pred pojavom popolnega zloma stegnenice. Zlomi so pogosto obojestranski; zato je treba pri bolnikih, ki so utrpeli zlom srednjega dela stegnenice in se zdravijo z bisfosfonati, pregledati tudi kontralateralno stegnenico. Poročali so tudi o slabem celjenju teh zlomov. Pri bolnikih, pri katerih obstaja sum na atipičen zlom stegnenice, je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja z bisfosfonati do pregleda, na katerem bo ovrednoteno razmerje med koristmi in tveganji za posameznega bolnika.

Bolnikom je treba svetovati, naj v času zdravljenja z bisfosfonati sporočijo kakršnekoli bolečine v stegnu, kolku ali dimljah, vsakega bolnika z navedenimi simptomi pa je treba pregledati glede nepopolnega zloma stegnenice.

Kožne reakcije

V obdobju po prihodu zdravila na trg so poročali o posameznih primerih hudih kožnih reakcij, vključno s Stevens-Johnsonovim sindromom in toksično epidermalno nekrolizo.

Ledvična okvara

Uporaba tablet alendronske kisline ni priporočljiva za bolnike z ledvično okvaro, pri katerih je GFR manjša od 35 ml/min (glejte poglavje 4.2).

Presnova kosti in mineralov

Upoštevati je treba druge vzroke osteoporoze, ne le pomanjkanje estrogena, staranje in uporabo glukokortikoidov.

Hipokalciemijo je treba odpraviti pred začetkom zdravljenja z alendronsko kislino (glejte poglavje 4.3). Odpraviti je treba tudi druge motnje, ki vplivajo na presnovo mineralov (na primer pomanjkanje vitamina D in hipoparatiroidizem). Pri bolnikih, ki imajo tovrstne težave, je treba med zdravljenjem z alendronsko kislino spremljati vrednosti kalcija v serumu in simptome hipokalciemije.

Zaradi pozitivnega vpliva alendronata na povečanje kostne mineralizacije, se lahko zlasti pri bolnikih, ki jemljejo glukokortikoide in pri katerih je lahko absorpcija kalcija manjša, pojavi običajno majhno in asimptomatsko znižanje serumske ravni kalcija in fosfata. Vendar so poročali tudi o nekaj redkih primerih simptomatske hipokalciemije, ki je bila občasno huda ter je nastopila pogosto pri bolnikih s simptomi nagnjenosti k njej (npr. hipoparatiroidizem, pomanjkanje vitamina D in zmanjšana absorpcija kalcija).

Zagotoviti uživanje zadostnih količin kalcija in vitamina D je posebno pomembno pri bolnikih, ki dobivajo glukokortikoide.

Pomožne snovi

Zdravilo vsebuje laktozo. Osebe z redko dedno intoleranco na galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze-galaktoze, tega zdravila ne smejo jemati.

Če jih bolnik vzame sočasno, lahko hrana in pijača (vključno z mineralno vodo), dodatki kalcija, antacidi in nekatera peroralna zdravila vplivajo na absorpcijo alendronske kisline. Zato morajo bolniki po zaužitju tablete alendronske kisline počakati vsaj 30 minut, preden vzamejo drugo peroralno zdravilo (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Drugih klinično pomembnih interakcij ni pričakovati. Sočasna uporaba hormonske nadomestne terapije (estrogena

± progestina) in tablete alendronske kisline je bila ocenjena v dveh kliničnih študijah, ki sta trajali eno ali dve leti pri ženskah v pomenopavzi z osteoporozo (glejte poglavje 5.1, »Farmakokinetične lastnosti«, odstavek »Sočasna uporaba zdravila z nadomestnim estrogenskim/hormonskim zdravljenjem (HRT - hormone replacement therapy«)). Sočasna uporaba alendronske kisline in HRT je povzročila večje povišanje kostne mase in večje zmanjšanje kostne presnove, kot če metodi zdravljenja uporabljamo posamezno. V teh študijah sta se varnostni profil in profil tolerance kombinacije zdravljenja skladala s profili pri posameznem zdravljenju.

Ker je uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID) povezana z draženjem prebavil, je pri sočasni uporabi z alendronatom potrebna previdnost.

Čeprav posebnih študij interakcij niso opravili, so v kliničnih preskušanjih sočasno z alendronsko kislino uporabljali širok razpon pogosto predpisanih zdravil, ne da bi se pojavile klinično neželene interakcije.

Nosečnost

O uporabi alendronske kisline pri nosečnicah ni zadostnih podatkov. Študije na živalih so pokazale škodljiv vpliv na sposobnost razmnoževanja. Alendronska kislina je pri brejih podganah povzročila distocijo, povezano s hipokalciemijo (glejte poglavje 5.3).

Alendronske kisline se med nosečnostjo ne sme uporabljati. Dojenje

Ni znano, ali se alendronat/presnovki izločajo v materino mleko. Tveganja za dojenega novorojenca/otroka ne moremo izključiti. Alendronata se med dojenjem ne sme uporabljati.

Plodnost

Bisfosfonati se vgradijo v kostni matriks, iz katerega se nato postopoma sproščajo v obdobju nekaj let. Količina bisfosfonata, vgrajenega v kostnino odraslega, in zato tudi količina, ki je na voljo za sprostitev nazaj v sistemsko cirkulacijo, sta neposredno odvisni od odmerka in časa uporabe bisfosfonatov (glejte poglavje 5.2). Podatki o tveganju za človeški plod niso na voljo. Vendar pa obstaja teoretično tveganje za poškodbo ploda, predvsem njegovega skeleta, če ženska zanosi po končanem zdravljenju z bisfosfonati. Vpliva spremenljivk, kot so čas od prenehanja zdravljenja z bisfosfonati do zanositve, kateri bisfosfonat se jemlje ter način uporabe (intravenska oz. peroralna), na tveganje niso preučevali.

Alendronska kislina nima neposrednega vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Vseeno pa lahko nekatere neželene reakcije, o katerih so poročali pri uporabi zdravila, pri določenih bolnikih vplivajo na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Individualni odzivi na uporabo zdravila se lahko razlikujejo (glejte poglavje 4.8).

Povzetek varnostnega profila

Alendronsko kislino so preučevali v devetih glavnih kliničnih študijah (n = 5866). V najdaljšem preskušanju pri pomenopavznih ženskah so zbrali do petletne izkušnje. Varnostni podatki dveh let so na voljo tako za moške z osteoporozo kot za moške in ženske, ki prejemajo glukokortikoide.

V enoletni študiji pri ženskah po menopavzi z osteoporozo je bil celoten varnostni profil alendronske kisline enkrat tedensko v odmerku 70 mg (n = 519) podoben kot pri alendronatu v odmerku 10 mg/dan (n

= 370).

V dveh triletnih, popolnoma enako zasnovanih študijah pri ženskah po menopavzi (alendronat 10 mg: n = 196, placebo: n = 397) je bil celoten varnostni profil alendronata v odmerku 10 mg/dan podoben kot pri placebu.

V spodnji preglednici so podani neželeni učinki, o katerih so raziskovalci poročali kot o možno, verjetno ali zanesljivo povezanih z zdravilom in ki so se pojavili pri ≥ 1 % bolnikov v obeh terapevtskih skupinah enoletne študije ter pri ≥ 1 % bolnikov, zdravljenih z alendronatom v odmerku 10 mg/dan in hkrati pogosteje kot pri bolnikih na placebu v triletnih študijah:

Seznam neželenih učinkov v preglednici

Med kliničnimi študijami in/ali izkušnjami v obdobju trženja so poročali o naslednjih neželenih učinkih:

Pogostnost je opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100, < 1/10), občasni (≥ 1/1000, < 1/100), redki (≥ 1/10.000, < 1/1000), zelo redki (< 1/10.000 vključno s posameznimi primeri).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na naslednji naslov:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Zaradi prekomernih peroralnih odmerkov lahko pride do hipokalciemije, hipofosfatemije in neželenih učinkov v zgornjem delu prebavil, kot so razdraženost želodca, zgaga, ezofagitis, gastritis ali razjeda

Obvladovanje

Ni specifičnih podatkov o zdravljenju prevelikega odmerjanja alendronske kisline. Da bi vezali alendronsko kislino, je treba dati mleko ali antacide. Zaradi nevarnosti draženja požiralnika se ne sme izzvati bruhanja, bolnik pa mora ostati v popolnoma pokončnem položaju.