Valsartan/hidroklorotiazid Actavis 160 mg/12,5 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih.

Fiksna kombinacija zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis je indicirana pri bolnikih, ki krvnega tlaka nimajo ustrezno urejenega z monoterapijo z valsartanom ali hidroklorotiazidom.

Odmerjanje

Priporočeni odmerek zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis 160 mg/12,5 mg je ena filmsko obložena tableta enkrat na dan. Priporočljivo je titriranje odmerka s posameznima učinkovinama. V vsakem primeru je treba uporabljati titrirano povečevanje posameznih sestavin do naslednjega odmerka, da bi zmanjšali tveganje hipotenzije in drugih neželenih učinkov.

Pri bolnikih, ki krvnega tlaka nimajo ustrezno urejenega s samim valsartanom ali samim hidroklorotiazidom, pride v poštev neposreden prehod z monoterapije na fiksno kombinacijo, če je to klinično ustrezno. Pogoj za to je upoštevanje priporočljivega zaporedja prilagajanja odmerkov obeh posameznih učinkovin.

Klinični odziv na zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis je treba oceniti po začetku zdravljenja. Če krvni tlak ostane neurejen, je mogoče odmerek povečati s povečevanjem ene ali druge učinkovine do največjega odmerka zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis 320 mg/25 mg.

Antihipertenzivni učinek je izrazito prisoten v 2 tednih.

Pri večini bolnikov so največji učinki opazni v 4 tednih, pri nekaterih bolnikih pa je potrebno 4 - 8 tedenov zdravljenja. To je treba upoštevati pri prilagajanju odmerka.

Posebne populacije

Okvara ledvic

Bolnikom z blago do zmerno okvaro ledvic (hitrost glomerulne filtracije (GFR) ≥ 30 ml/min) odmerka ni treba prilagoditi. Zaradi vsebnosti hidroklorotiazida je zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis kontraindicirano za bolnike s hudo okvaro ledvic (GFR<30ml/min) in anurijo (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.2). Sočasna uporaba valsartana in aliskirena je pri bolnikih z okvaro ledvic (GFR <60ml/min/1,73m²) kontraindicirana (glejte poglavje 4.3).

Sladkorna bolezen

Sočasna uporaba valsartana in aliskirena je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo (glejte poglavje 4.3)

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze odmerek valsartana ne sme preseči 80 mg (glejte poglavje 4.4). Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter ni potrebno prilagajati odmerka hidroklorotiazida. Zaradi prisotnosti valsartana je zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro jeter ali z biliarno cirozo in holestazo (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.2).

Starejši

Starejšim bolnikom odmerka ni treba prilagoditi.

Pediatrična populacija

Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis ni priporočljivo uporabljati pri otrocih, mlajših od 18 let.

Način uporabe

Zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis je mogoče vzeti s hrano ali brez nje, jemati pa ga je treba z vodo.

• Preobčutljivost za valsartan, hidroklorotiazid, druga sulfonamidna zdravila, sojino olje, arašidovo olje ali katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6).

• Huda okvara jeter, biliarna ciroza in holestaza.

• Huda okvara ledvic (očistek kreatinina < 30 ml/min), anurija.

• Refraktarna hipokaliemija, hiponatriemija, hiperkalciemija in simptomatska hiperurikemija.

• Sočasna uporaba zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis z zdravili, ki vsebujejo aliskiren je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (GFR < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Spremembe elektrolitov v serumu

Valsartan

Sočasna uporaba dodatkov kalija, diuretikov, ki zadržujejo kalij, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija (npr. heparin), ni priporočljiva. Koncentracijo kalija je treba kontrolirati, kot je primerno.

Hidroklorotiazid

Med zdravljenjem s tiazidnimi diuretiki, vključno s hidroklorotiazidom, je opisana hipokaliemija. Priporočljive so pogoste kontrole kalija v serumu.

Zdravljenje s tiazidnimi diuretiki, vključno s hidroklorotiazidom, je bilo povezano s hiponatriemijo in hipokloremično alkalozo. Tiazidi, vključno s hidroklorotiazidom, povečujejo izločanje magnezija v urinu; posledica je lahko hipomagneziemija. Tiazidni diuretiki zmanjšajo izločanje kalcija. To lahko povzroči hiperkalciemijo.

Kot pri vsakem bolniku, ki prejema diuretike, je treba občasno v ustreznih intervalih določati koncentracije elektrolitov v serumu.

Bolniki s pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo

Bolnike, ki dobivajo tiazidne diuretike, vključno s hidroklorotiazidom, je treba spremljati glede kliničnih znakov neravnovesja tekočine in elektrolitov.

Bolnikom s hudim pomanjkanjem natrija in/ali hipovolemijo (npr. bolnikom, ki dobivajo velike odmerke diuretikov) se lahko po uvedbi terapije z valsartanom/hidroklorotiazidom v redkih primerih pojavi simptomatska hipotenzija. Pomanjkanje natrija in/ali hipovolemijo je treba odpraviti pred začetkom zdravljenja z zdravilom Valsartan/hidroklorotiazid Actavis.

Bolniki s hudim kroničnim srčnim popuščanjem ali drugimi stanji s stimulacijo sistema renin-angiotenzin-aldosteron

Pri bolnikih, pri katerih je delovanje ledvic lahko odvisno od delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem), so zdravljenje z zaviralci angiotenzinske konvertaze spremljale oligurija in/ali napredujoča azotemija, ali, redko, akutna odpoved ledvic in/ali smrt.

Pregled bolnikov, ki imajo srčno popuščanje ali so preživeli miokardni infarkt, mora vedno vključevati oceno ledvične funkcije. Uporaba zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis pri bolnikih s hudim kroničnim srčnim popuščanjem ni raziskana.

Zato ne moremo izključiti, da je zaradi zaviranja sistema renin-angiotenzin-aldosteron tudi uporaba zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis lahko povezana z okvaro delovanja ledvic. Zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis ti bolniki ne smejo uporabljati.

Stenoza ledvične arterije

Zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis se ne sme uporabljati za zdravljenje hipertenzije pri bolnikih z enostransko ali obojestransko stenozo ledvične arterije ali stenozo arterije solitarne ledvice, ker se lahko pri takšnih bolnikih zvišata sečnina v krvi in kreatinin v serumu.

Primarni hiperaldosteronizem

Bolnikov s primarnim hiperaldosteronizmom se ne sme zdraviti z zdravilom Valsartan/hidroklorotiazid Actavis, ker njihov sistem renin-angiotenzin ni aktiviran.

Stenoza aortne ali mitralne zaklopke, hipertrofična obstruktivna kardiomiopatija

Tako kot pri vseh drugih vazodilatatorjih je posebna previdnost potrebna pri bolnikih s stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali s hipertrofično obstruktivno kardiomiopatijo (HOCM - hypertrophic obstructive cardiomyopathy).

Okvara ledvic

Bolnikom z okvaro ledvic, ki imajo GFR ≥ 30 ml/min, odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 4.2). Med uporabo zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic je priporočljivo redno kontrolirati ravni kalija, kreatinina in sečne kisline v serumu. Sočasna uporaba antagonistov angiotenzinskih receptorjev - vključno z valsartanom - ali zaviralcev ACE z aliskirenom je pri bolnikih z okvaro ledvic (GFR < 60 ml/min/1,73 m²) kontraindicirana (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Presaditev ledvice

Trenutno ni izkušenj z varnostjo kombinacije valsartan/hidroklorotiazid pri bolnikih, ki so jim nedavno presadili ledvico.

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter brez holestaze je treba zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis uporabljati previdno (glejte poglavji 4.2 in 5.2). Pri uporabi tiazidov pri bolnikih z okvaro delovanja jeter ali progresivno boleznijo jeter je potrebna previdnost, saj lahko manjše spremembe v ravnovesju tekočin in elektrolitov vodijo v hepatično komo.

Angioedem v anamnezi

Pri bolnikih, ki so prejemali valsartan, so poročali o angioedemu, ki je lahko vključeval otekanje grla in glotisa z obstrukcijo dihalne poti in/ali otekanje v obraz, ustnice, žrelo in/ali jezik; pri nekaterih od teh bolnikov je predhodno prišlo do angioedema pri jemanju drugih zdravil, vključno z zaviralci ACE. Pri

bolnikih, pri katerih pride do angioedema, je treba takoj prekiniti uporabo zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis, pa tudi kasneje ga ne smejo več jemati (glejte poglavje 4.8).

Sistemski eritematozni lupus

Poročali so, da tiazidni diuretiki, vključno s hidroklorotiazidom, poslabšajo ali aktivirajo sistemski eritematozni lupus.

Druge presnovne motnje

Tiazidni diuretiki, vključno s hidroklorotiazidom, lahko spremenijo toleranco za glukozo in povečajo ravni holesterola, trigliceridov in sečne kisline v serumu. Pri sladkornih bolnikih je včasih treba prilagoditi odmerjanje inzulina ali peroralnih hipoglikemičnih zdravil.

Tiazidi lahko zmanjšajo izločanje kalcija v urinu ter povzročijo intermitentno in rahlo zvišanje kalcija v serumu brez znanih motenj metabolizma kalcija. Izrazita hiperkalciemija je lahko znak obstoječega hiperparatiroidizma. Pred opravljanjem preiskav delovanja obščitnice je treba prekiniti jemanje tiazidov.

Fotosenzibilnost

Med uporabo tiazidnih diuretikov so bile opisane fotosenzibilnostne reakcije (glejte poglavje 4.8). Če se fotosenzibilnostne reakcije pojavijo med zdravljenjem, je zdravljenje priporočljivo prekiniti. Če se izkaže, da je znova treba uporabiti diuretik, je izpostavljene predele priporočljivo zaščititi pred soncem ali umetno svetlobo UVA.

Nosečnost

Antagonistov receptorjev angiotenzina II se ne sme uvesti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Splošno

Previdnost je potrebna pri bolnikih, ki so bili kdaj preobčutljivi na druge antagoniste receptorjev angiotenzina II. Preobčutljivostne reakcije na hidroklorotiazid so verjetnejše pri bolnikih z alergijo in astmo.

Akutni glavkom zaprtega zakotja

Hidroklorotiazid je sulfonamid in je povezan z idiosinkratično reakcijo, ki povzroča akutno prehodno kratkovidnost in akutni glavkom zaprtega zakotja. Simptomi vključujejo akutno poslabšanje vidne ostrine ali bolečine v očeh in se praviloma pojavijo v obdobju nekaj ur do enega tedna po začetku zdravljenja. Nezdravljen akutni glavkom zaprtega zakotja lahko vodi do trajne izgube vida.

Osnovno zdravljenje je čim hitrejše prenehanje uporabe hidroklorotiazida. Če intraokularni tlak ostane previsok, je treba razmisliti o takojšnjem medikamentnem ali kirurškem zdravljenju. Med dejavniki tveganja za razvoj akutnega glavkoma zaprtega zakotja je lahko anamneza alergije na sulfonamide ali na penicilin.

Dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Intoleranca za galaktozo, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze, malabsorbcija glukoze-galaktoze Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Lecitin

Tega zdravila se ne sme uporabljati pri bolnikih, preobčutljivih za arašide ali sojo. Zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis 160/12,5 vsebuje tudi barvilo sončno rumeno FCF, ki lahko povzroči preobčutljivostne reakcije.

Interakcije, povezane z valsartanom in hidroklorotiazidom

Sočasna uporaba ni priporočljiva. Litij

Pri sočasni uporabi litija z zaviralci ACE, antagonistov angiotenzinskih receptorjev in s tiazidi, med katere sodi tudi hidroklorotiazid, so poročali o reverzibilnem zvišanju koncentracije litija v serumu in o toksičnosti.. Ker je ledvični očistek litija zaradi tiazidov zmanjšan se lahko z uporabo zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis toksičnost litija še poveča. Če je takšna kombinacija potrebna, je priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo litija v serumu.

Sočasna uporaba, ki zahteva previdnost Drugi antihipertenzivi

Zdravilo Valsartan/hidroklorotiazid Actavis lahko poveča učinke drugih zdravil z antihipertenzivnim delovanjem (npr. gvanetidinov, metildope, vazodilatatorjev, zaviralcev ACE, zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta, zaviralcev kalcijevih kanalčkov in zaviralcev ponovnega privzema dopamina).

Presorski amini (npr. noradrenalin, adrenalin)

Lahko pride do zmanjšanega odziva na presorske amine. Klinični pomen tega učinka ni zanesljiv in ni zadosten razlog, da navedenih snovi ne bi uporabljali.

Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAIDs), vključno s selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino (> 3 g/dan) in neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili

NSAIDs lahko med sočasno uporabo zmanjšajo antihipertenzivni učinek antagonistov angiotenzina II in hidroklorotiazida. Poleg tega lahko sočasna uporaba zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis in NSAIDs povzroči poslabšanje delovanja ledvic ter zvišanje kalija v serumu. Zato je na začetku zdravljenja priporočljivo kontrolirati delovanje ledvic; potrebna je tudi ustrezna hidracija bolnika.

Interakcije, povezane z valsartanom

Dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin (RAS) z antagonisti angiotenzinskih receptorjev, z zaviralci ACE ali z aliskirenom

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).

Sočasna uporaba ni priporočljiva

Diuretiki, ki zadržujejo kalij, kalijevi dodatki, nadomestke soli, ki vsebujejo kalij, in druge snovi, ki lahko povečajo ravni kalija

Če je treba v kombinaciji z valsartanom uporabiti zdravilo, ki vpliva na koncentracijo kalija, je priporočljivo kontrolirati koncentracijo kalija v plazmi.

Prenašalci

Podatki iz raziskav in vitro kažejo, da je valsartan substrat privzemnega prenašalca OATP1B1/OATP1B3 v jetrih in izlivnega prenašalca MRP2 v jetrih. Klinični pomen te ugotovitve ni jasen. Sočasna uporaba zaviralcev privzemnega prenašalca (npr. rifampicina, ciklosporina) ali izlivnega prenašalca (npr. ritonavirja) lahko poveča sistemsko izpostavljenost valsartanu. Pri uvajanju ali prekinitvi sočasnega zdravljenja s takimi zdravili je treba temu nameniti ustrezno pozornost.

Brez interakcij

V študijah medsebojnega delovanja valsartana z zdravili niso ugotovili klinično pomembnih interakcij z valsartanom in katerokoli od naslednjih snovi: cimetidinom, varfarinom, furosemidom, digoksinom, atenololom, indometacinom, hidroklorotiazidom, amlodipinom, glibenklamidom. Digoksin in indometacin imata lahko interakcije s hidroklorotiazidno sestavino zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis (glejte Interakcije, povezane s hidroklorotiazidom).

Interakcije, povezane s hidroklorotiazidom

Sočasna uporaba, ki zahteva previdnost Zdravila, ki vplivajo na nivo kalija v serumu

Hipokaliemično delovanje hidroklorotiazida se lahko poveča pri sočasni uporabi kaliuretičnih diuretikov, kortikosteroidov, odvajal, ACTH, amfotericina, karbenoksolona, penicilina G, salicilne kisline ali njenih derivatov.

Če so ta zdravila uporabljena skupaj s kombinacijo hidroklorotiazid-valsartan, je priporočljivo kontrolirati koncentracijo kalija v plazmi (glejte poglavje 4.4).

Zdravila, ki lahko izzovejo torsades de pointes

• Antiaritmiki skupine Ia (npr. kinidin, hidrokinidin, dizopiramid)

• Antiaritmiki skupine III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid)

• Nekateri antipsihotiki (npr. tioridazin, klorpromazin, levomepromazin, trifluoperazin, ciamemazin, sulpirid, sultoprid, amisulprid, tiaprid, pimozid, haloperidol, droperidol)

• Drugi (npr. bepridil, cisaprid, difemanil, eritromicin iv., halofantrin, ketanserin, mizolastin, pentamidin, sparfloksacin, terfenadin, vinkamin iv.)

Zaradi tveganja hipokaliemije je treba hidroklorotiazid uporabljati previdno, če je rabljen hkrati z zdravili, ki lahko izzovejo torsades de pointes.

Zdravila, ki vplivajo na koncentracijo natrija v serumu

Hiponatriemično delovanje diuretikov se lahko stopnjuje pri sočasni uporabi zdravil, kot so antidepresivi, antipsihotiki, antiepileptiki in podobno. Pri dolgotrajni uporabi teh zdravil je priporočena previdnost.

Glikozidi digitalisa

Lahko pride do hipokaliemije ali hipomagneziemije, obe sta neželena učinka, ki ju povzročajo tiazidi in povečujeta verjetnost za nastop srčnih aritmij, ki jih povzroča digitalis (glejte poglavje 4.4).

Kalcijeve soli in vitamin D

Uporaba tiazidnih diuretikov, vključno s hidroklorotiazidom, z vitaminom D ali kalcijevimi solmi lahko poveča porast kalcija v serumu. Sočasna uporaba tiazidnih diuretikov in kalcijevih soli lahko pri bolnikih s predispozicijo za hiperkalciemijo (na primer pri hiperparatireoidizmu, malignih obolenjih ali zaradi jemanja vitamina D) povzroči hiperkalciemijo zaradi povečane tubulne reabsorpcije kalcija.

Antidiabetična zdravila (peroralna zdravila in inzulin)

Tiazidi lahko spremenijo toleranco za glukozo. Potrebna je lahko prilagoditev odmerka antidiabetičnega zdravila.

Pri uporabi metformina je potrebna previdnost zaradi tveganja za laktacidozo, ki jo lahko sproži morebitna odpoved delovanja ledvic, povezana s hidroklorotiazidom.

Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta in diazoksid

Sočasna uporaba tiazidnih diuretikov, vključno s hidroklorotiazidom, in zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta lahko poveča tveganje hiperglikemije. Tiazidni diuretiki, vključno s hidroklorotiazidom, lahko povečajo hiperglikemični učinek diazoksida.

Zdravila za zdravljenje protina (probenecid, sulfinpirazon in alopurinol)

Potrebna je lahko prilagoditev odmerka urikozuričnih zdravil, kajti hidroklorotiazid lahko poveča vrednosti sečne kisline v serumu. Potrebno bo morda povečanje odmerkov probenecida ali sulfinpirazona. Sočasna uporaba tiazidnih diuretikov, vključno s hidroklorotiazidom, lahko poveča incidenco preobčutljivostnih reakcij na alopurinol.

Antiholinergična zdravila in ostala zdravila, ki vplivajo na želodčno motiliteto

Antiholinergična sredstva (na primer atropin, biperiden) lahko povečajo biološko uporabnost tiazidnih diuretikov, verjetno zaradi zmanjšanja motilitete prebavil in hitrosti praznjenja želodca. Nasprotno pa je pričakovano, da prokinetična zdravila, kot je cisaprid, lahko zmanjšajo biološko uporabnost tiazidnih diuretikov.

Amantadin

Tiazidi, vključno s hidroklorotiazidom, lahko povečajo tveganje neželenih učinkov amantadina.

Ionske izmenjevalne smole

Holestiramin oziroma holestipol zmanjšujeta absorpcijo tiazidnih diuretikov, vključno s hidroklorotiazidom, kar lahko vodi v zmanjšane terapevstke učinke tiazidnih diuretikov. Vpliv te interakcije je mogoče omiliti s prilagajanjem odmerjanja hidroklorotiazida in izmenjevalnih smol tako,

da bolnik vzame hidroklorotiazid najmanj 4 ure pred odmerjanjem izmenjevalne smole ali 4-6 ur po njem.

Citotoksična zdravila

Tiazidi, vključno s hidroklorotiazidom, lahko zmanjšajo ledvično izločanje citotoksičnih zdravil (na primer ciklofosfamida in metotreksata) in povečajo njihove mielosupresivne učinke.

Nedepolarizacijski relaksanti skeletnih mišic (npr. tubokurarin)

Tiazidi, vključno s hidroklorotiazidom, lahko povečajo učinek relaksantov skeletnih mišic, kot so derivati kurare.

Ciklosporin

Sočasno zdravljenje s ciklosporinom lahko poveča tveganje hiperurikemije in protinskih zapletov.

Alkohol, barbiturati ali narkotiki

Sočasna uporaba tiazidnih diuretikov in substanc, ki prav tako znižujejo krvni tlak (z zaviranjem aktivnosti simpatičnega centralnega živčnega sistema ali z neposrednim vazodilatotornim delovanjem) lahko stopnjuje ortostatsko hipotenzijo.

Metildopa

Opisani so posamezni primeri hemolitične anemije pri bolnikih, ki so sočasno dobivali metildopo in hidroklorotiazid.

Karbamazepin

Bolnikom, ki dobivajo hidroklorotiazid sočasno s karbamazepinom, se lahko pojavi hiponatriemija. Takšne bolnike je zato treba seznaniti z možnostjo hiponatriemičnih reakcij in jih je treba ustrezno kontrolirati.

Kontrastna sredstva, ki vsebujejo jod

V primeru dehidracije zaradi diuretikov obstaja večje tveganje za akutno odpoved ledvic, zlasti pri velikih odmerkih sredstev z jodom. Bolnike je treba pred uporabo rehidrirati.

Nosečnost

Valsartan

Epidemiološki izsledki o tveganju teratogenih učinkov po izpostavljenosti zaviralcem ACE v prvem trimesečju nosečnosti niso dokončni, toda majhnega povečanja tveganja ni mogoče izključiti. O tveganju z antagonisti receptorjev angiotenzina II ni kontroliranih epidemioloških podatkov, vendar lahko s to skupino zdravil obstajajo podobna tveganja. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na

alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Znano je, da antagonisti receptorjev angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju povzročijo fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela osifikacija lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte tudi poglavje 5.3).

Če od drugega trimesečja nosečnosti naprej pride do izpostavljenosti antagonistom receptorjev angiotenzina II, je priporočljivo z ultrazvokom preveriti delovanje ledvic in lobanjo.

Dojenčke, katerih matere so jemale antagoniste receptorjev angiotenzina II, je treba natančno kontrolirati glede hipotenzije (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.4).

Hidroklorotiazid

Izkušenj s hidroklorotiazidom med nosečnostjo je malo, še zlasti v prvem trimesečju. Študij na živalih ni dovolj. Hidroklorotiazid prehaja skozi placento. Glede na farmakološki mehanizem delovanja hidroklorotiazida lahko njegova uporaba v drugem in tretjem trimesečjem poslabša feto-placentno perfuzijo ter pri plodu in novorojenčku povzroči učinke, kot so zlatenica, motnje ravnovesja elektrolitov in trombocitopenija.

Dojenje

O uporabi valsartana med obdobjem dojenja ni podatkov. Hidroklorotiazid se pri človeku izloča v materino mleko. Zato zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis med dojenjem ni priporočljivo uporabljati. Prednost imajo druga zdravila, katerih varnostne značilnosti med dojenjem so bolje ugotovljene; to še posebej velja za dojenje novorojenčkov in nedonošenčkov.

Študije o vplivu zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene. Pri vožnji motornih vozil in upravljanju s stroji je treba upoštevati, da se občasno lahko pojavi omotica ali utrujenost.

Spodaj so po organskih sistemih navedeni neželeni učinki, zabeleženi v kliničnih preskušanjih in laboratorijskih izvidih, ki so bili med uporabo kombinacije valsartana in hidroklorotiazida pogostejši kot med uporabo placeba, ter individualno prijavljeni neželeni učinki po začetku trženja. Med zdravljenjem z valsartanom/hidroklorotiazidom se lahko pojavijo tudi neželeni učinki, za katere je znano, da jih povzročata posamezno uporabljeni sestavini sami, pa jih v kliničnih preskušanjih niso opažali.

Neželeni učinki zdravila so razvrščeni po pogostnosti, najpogostejši najprej, upoštevaje naslednji dogovor: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do

< 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000), ni znano (pogostnosti iz razpoložljivih podratkov ni mogoče oceniti). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Preglednica 1. Pogostnost neželenih učinkov z valsartanom/hidroklorotiazidom

Presnovne in prehranske motnje

občasni dehidracija

Bolezni živčevja

zelo redki omotica

občasni parestezije

ni znano sinkopa

Očesne bolezni

občasni zamegljen vid

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

občasni tinitus

Žilne bolezni

občasni hipotenzija

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

občasni kašelj

ni znano nekardiogeni pljučni edem

Bolezni prebavil

zelo redki driska

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

občasni mialgija

zelo redki artralgija

Bolezni sečil

ni znano okvarjeno delovanje ledvic

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

občasni utrujenost

Preiskave

ni znano zvišanje sečne kisline v serumu, zvišanje

bilirubina in kreatinina v serumu, hipokaliemija, hiponatriemija, zvišanje sečnine v krvi, nevtropenija

Dodatne informacije o posameznih sestavinah

Neželeni učinki, predhodno opisani pri eni od posameznih učinkovin, so lahko tudi neželeni učinki zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis, tudi če niso bili ugotovljeni med kliničnimi preskušanji ali obdobjem po začetku trženja.

Preglednica 2. Pogostnost neželenih učinkov z valsartanom

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

ni znano znižanje hemoglobina, znižanje hematokrita,

trombocitopenija

Bolezni imunskega sistema

ni znano druge preobčutljivostne/alergijske reakcije,

vključno s serumsko boleznijo

Presnovne in prehranske motnje

ni znano zvišanje kalija v serumu, hiponatriemija

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

občasni vrtoglavica

Žilne bolezni

ni znano vaskulitis

Bolezni prebavil

občasni bolečine v trebuhu

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

ni znano zvišanje vrednosti testov jetrne funkcije

Bolezni kože in podkožja

ni znano angioedem, bulozni dermatitis, izpuščaj, srbenje

Bolezni sečil

ni znano odpoved ledvic

Preglednica 3. Pogostnost neželenih učinkov s hidroklorotiazidom

Hidroklorotiazid je že leta veliko predpisovano zdravilo, pogosto v odmerkih, ki so večji od odmerkov pri uporabi zdravila Valsartan/hidroklorotiazid Actavis. Med monoterapijo s tiazidnimi diuretiki, vključno s hidroklorotiazidom, so bili opisani naslednji neželeni učinki:

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

redki trombocitopenija, včasih s purpuro

zelo redki agranulocitoza, levkopenija, hemolitična anemija, odpoved kostnega mozga

ni znano aplastična anemija

Bolezni imunskega sistema

zelo redki preobčutljivostne reakcije

Presnovne in prehranske motnje

zelo pogosti

pogosti redki

zelo redki

Psihiatrične motnje

hipokaliemija, zvišana koncentracija lipidovv krvi (večinoma pri višjih odmerkih)

hiponatriemija, hipomagneziemija, hiperurikemija hiperkalciemija, hiperglikemija, glikozurija in poslabšanje urejenosti glikemije pri sladkorni bolezni

hipokloremična alkaloza

redki depresija, motnje spanja

Bolezni živčevja

redki glavobol, omotičnost, parestezija

Očesne bolezni

redki

ni znano

Srčne bolezni

okvara vida

akutni glavkom zaprtega zakotja

redki motnje srčnega ritma

Žilne bolezni

pogosti posturalna hipotenzija

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

zelo redki dihalna stiska, vključno s pnevmonitisom in

pljučnim edemom

Bolezni prebavil

pogosti izguba apetita, blaga navzea in bruhanje

redki zaprtost, nelagodje v prebavilih, diareja

zelo redki pankreatitis

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

redki intrahepatična holestaza ali zlatenica

Bolezni sečil

ni znano okvara ledvic, akutna ledvična odpoved

Bolezni kože in podkožja

pogosti urtikarija in druge vrste izpuščaja

redki fotosenzibilizacija

zelo redki

ni znano

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

nekrotizirajoči vaskulitis in toksična epidermalna nekroliza, kožnemu eritematoznemu lupusu podobne reakcije, reaktivacija kožnega eritematoznega lupusa

multiformni eritem

ni znano zvišana telesna temperatura, astenija

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

ni znano mišični spazem

Motnje reprodukcije in dojk

pogosti impotenca

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana, faks: + 386 (0)1 434 76 46, e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.

Simptomi

Preveliko odmerjanje valsartana lahko povzroči izrazito hipotenzijo; možne posledice so poslabšanje zavesti, cirkulacijski kolaps in/ali šok. Poleg tega se lahko zaradi prevelikega odmerjanja hidroklorotiazida pojavijo naslednji simptomi in znaki: navzea, zaspanost, hipovolemija in elektrolitske motnje, povezane z motnjami srčnega ritma in mišični spazmi.

Zdravljenje

Terapevtski ukrepi so odvisni od časa zaužitja ter vrste in izrazitosti simptomov; najpomembnejša je stabilizacija cirkulacijskega stanja.

Če se pojavi hipotenzija, je treba bolnika namestiti v ležeči položaj in hitro zagotoviti dodajanje soli in tekočine.

Valsartana zaradi njegove močne vezave v plazmi ni mogoče odstraniti s hemodializo, mogoče pa je z dializo odstraniti hidroklorotiazid.